VSRS Sklep III Ips 32/2017-5

Jedro

Prvi odstavek 480. člena OZ velja za sodno uveljavljanje zahtevkov iz naslova prodajalkine odgovornosti za stvarne napake, ne pa tudi za (kondikcijske) zahtevke, ki nastanejo na podlagi kasnejšega prenehanja (razveze) prodajne pogodbe, ki jo povzroči uresničitev kupkine pravice odstopiti od prodajne pogodbe zaradi stvarnih napak dobavljenega blaga. Za takšne (kondikcijske) zahtevke namreč veljajo splošni zastaralni roki.

Izrek

I. Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje stopnje se razveljavita glede plačila 11.273,03 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 11. 2010 in stroški postopka ter se zadeva v tem delu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za novo sodbo.

Obrazložitev

Dosedanji potek postopka

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 15.270,83 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneskov 11.273,03 (18.971,97 – plačanih 7.698,94) EUR, 3.547,90 EUR, 196,60 EUR in 253,30 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od različnih datumov (I. točka izreka sodbe). Znesek 11.273,03 EUR je enak neplačanemu delu dobropisa, izstavljenega s strani tožene stranke zaradi vrnitve medu z napako; znesek 3.997,80 (3.547,90 + 196,60 + 253,30) EUR pa predstavlja stroške upravnega postopka, upravnega spora in toženi stranki poslanega opomina. Sodišče prve stopnje je posledično tožeči stranki naložilo povrnitev 2.299,48 EUR pravdnih stroškov tožene stranke z morebitnimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka sodbe).

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (I. točka izreka sodbe). Posledično je tožeči stranki naložilo povrnitev 740,78 EUR stroškov pritožbenega odgovora tožene stranke z morebitnimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka sodbe).

3. Vrhovno sodišče je s sklepom III DoR 123/2016-9 z dne 26. 1. 2017 dopustilo revizijo glede vprašanja, »ali za (kondikcijski) zahtevek na vračilo kupnine po odstopu od prodajne pogodbe zaradi stvarne napake na kupljenem blagu velja prekluzivni rok po prvem odstavku 480. člena OZ«, nakar je tožeča stranka zoper sodbo sodišča druge stopnje, vendar samo glede plačila 11.273,03 EUR z zamudnimi obrestmi in stroški postopka, vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Primarno je predlagala ugoditev reviziji s spremembo sodb sodišč druge in prve stopnje z ugoditvijo izpodbijanemu delu tožbenega zahtevka, podredno pa ugoditev reviziji z razveljavitvijo sodbe sodišča druge stopnje v izpodbijanem delu in vrnitvijo zadeve v razveljavljenem delu temu sodišču v novo sojenje. Pri tem je priglasila stroške revizije.

4. Revizija je bila vročena toženi stranki, ki pa nanjo ni odgovorila.

Uporaba ZPP(-E)

5. Sodba, s katero se je končal postopek pred sodiščem prve stopnje, je bila izdana 9. 7. 2015, kar je pred 14. 9. 2017, ko se je začel uporabljati Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 10/2017; v nadaljevanju ZPP-E). Zato se je postopek pred Vrhovnim sodiščem (na podlagi 125. člena ZPP-E) izpeljal po določbah ZPP, ki so se uporabljale do začetka uporabe ZPP-E.

Dejanski okvir zadeve

6. Tožena stranka je tožeči stranki dobavljala različne vrste medu. Ker je tržna inšpekcija za štiri vrste medu prepovedala prodajo, je te štiri vrste medu tožeča stranka vrnila toženi stranki. Zaradi vračila medu je tožena stranka 29. 10. 2010 izdala tožeči stranki dobropis v višini 18.971,97 EUR. Tožena stranka je tožeči stranki plačala 7.698,94 EUR, plačilo sporne razlike 11.273,03 EUR pa je tožeča stranka zahtevala s tožbo.

Presoja sodišč prve in druge stopnje

7. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je imel izročeni med napake, ki so bile grajane pravočasno. Vendar pa je tožbeni zahtevek vseeno zavrnilo. Dobrobis naj bi namreč ne pomenil sklepčnega priznanja odgovornosti za stvarne napake blaga. Dobropis naj bi bil zgolj knjigovodska listina, ki jo dobavitelj izstavi kupcu v primeru, da kupec vrne blago zaradi različnih dogodkov. Z njim naj bi se zgolj računovodsko uredilo stanje.

8. Tožeča stranka naj bi zamudila izključevalni (prekluzivni) rok iz prvega odstavka 480. člena OZ. Tožeča stranka je o napakah obvestila toženo stranko 9. 8. 2010, pri čemer je zahteve za povrnitev škode (kot račune) izdala 16. 9. 2010, 22. 10. 2010, 17. 3. 2011 in 22. 12. 2011, medtem ko je tožbo vložila šele 19. 2. 2013, kar naj bi bilo prepozno.

9. Sodišče druge stopnje je ugotovilo, da je sporni dobropis vseboval zgolj »vrsto navedb o vrstah medu in številk ter končni znesek«, ne pa tudi kakšne izjave, ki bi jo bilo mogoče razložiti kot priznanje odgovornosti za napako oziroma kot pripoznavo dolga. Poleg tega ni tožeča stranka (ne pred prejemom dobropisa niti kasneje) postavila kakorkoli opredeljenega odškodninskega zahtevka do tožene stranke. Tožbo pa je vložila po preteku enega leta od obvestila tožene stranke o napaki.

10. Zahtevek tožeče stranke naj bi bil po svoji pravni naravi odškodninski zahtevek zaradi stvarne napake na medu, ki ima svoj temelj v drugem odstavku 468. člena OZ. Za uveljavljanje takšnega zahtevka pa naj bi veljal enoletni rok iz prvega odstavka 480. člena OZ, ki je izključevalni (prekluzivni) rok materialnega prava, ki ga je tožeča stranka prekoračila.

Bistvene revizijske navedbe

11. Revidentka je v zvezi s pravno naravo zahtevka navedla, da pri spornem zahtevku ne gre za odškodninski zahtevek, temveč za zahtevek za vračilo kupnine. Z uresničitvijo odstopa od pogodbe naj bi namreč kupka pridobila novo kondikcijsko terjatev do prodajalke, to je pravico zahtevati vrnitev celotnega plačanega zneska kupnine. Šlo naj bi za uresničitev pravice do vrnitve tistega, kar je bilo dano, saj je z odstopom od pogodbe odpadla pravna podlaga za plačilo kupnine. Sicer pa naj bi rok iz prvega odstavka 480. člena OZ veljal zgolj za uveljavljanje jamčevalnih zahtevkov na podlagi prodajalkine odgovornosti za stvarne napake, ne pa tudi za zahtevke, ki nastanejo zaradi kasnejšega prenehanja (razveze) pogodbe, ki jo povzroči uresničitev kupkine pravice odstopiti od pogodbe zaradi stvarnih napak dobavljenega blaga.

Relevantne določbe Obligacijskega zakonika (pred tem in v nadaljevanju OZ)

12. OZ v prvem odstavku 468. člena določa, da »lahko kupec, ki je o napaki pravočasno in pravilno obvestil prodajalca: (1) zahteva od prodajalca, da napako odpravi ali da mu izroči drugo stvar brez napake (izpolnitev pogodbe); (2) zahteva znižanje kupnine; (3) odstopi od pogodbe«; v njegovem drugem odstavku pa, da »ima kupec v vsakem od teh primerov pravico zahtevati povrnitev škode«.

13. OZ v prvem odstavku 480. členu določa, da »pravice kupca, ki je pravično obvestil prodajalca o napaki, ugasnejo po enem letu, šteto od dneva, ko mu je odposlal obvestilo, razen če jih zaradi prodajalčeve prevare ni mogel uporabiti«; v njegovem drugem odstavku pa, da »lahko kupec, ki je pravočasno obvestil prodajalca o napaki, po preteku tega roka, če še ni plačal kupnine, kot ugovor zoper prodajalčev zahtevek, naj mu plača kupnino, uveljavlja svoj zahtevek, naj mu zniža kupnino ali povrne škodo«.

Revizijski okvir

14. Vrhovno sodišče v primeru dopuščene revizije preizkusi sodbo sodišča druge stopnje samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena (drugi odstavek 371. člena ZPP).

Presoja utemeljenosti revizije

Pravna narava zahtevka

15. Pred odgovorom na dopuščeno revizijsko vprašanje se je Vrhovno sodišče (ob upoštevanju ugotovljenega dejanskega stanja, na katerega je v skladu s tretjim odstavkom 370. člena ZPP vezano) opredelilo do narave spornega zahtevka.

16. Tožeča stranka v reviziji navaja, da znesek v višini 11.273,03 EUR predstavlja »povračilo kupnine« in ne povrnitve škode, pri čemer naj bi podlaga temu zahtevku ne bil izdani dobropis¹, temveč določba prvega odstavka 477. člena OZ v povezavi z drugim odstavkom 111. člena OZ. Pri spornem zahtevku naj bi namreč šlo za »novo kondikcijsko terjatev«, ki naj bi nastala z uresničenjem odstopa od (prodajne) pogodbe.

17. Tožeča stranka tako s plačilom 11.273,03 EUR ni uveljavljala odškodninskega zahtevka (»zaradi kršitve pogodbenih obveznosti s strani tožene stranke«), temveč vrnitev plačane kupnine zaradi odstopa od pogodbe. V obravnavanem primeru je namreč prišlo do odstopa od prodajne pogodbe (kar je v 17. točki obrazložitve sodbe pravilno zaključilo sodišče druge stopnje), z vsemi posledicami. Tudi z nastankom zahtevka do vrnitve tistega, kar je bilo dano (prvi odstavek 477. člena OZ v povezavi z drugim odstavkom 111. člena OZ).

18. OZ v prvem odstavku 477. določa, da so v primeru, »če je pogodba razvezana zaradi napak stvari, učinki enaki, kot če je dvostranska pogodba razvezana zaradi neizpolnitve«; v drugem odstavku 111. člena pa, da je učinek razvezane pogodbe, »če je ena stranka popolnoma ali deloma izpolnila pogodbo«, ta, da ima ta stranka »pravico do vrnitve tistega, kar je dala«.

19. Tožeča stranka ima po ugotovljenem odstopu od prodajne pogodbe (njeni razvezi) pravico uveljavljati reparacijske (povračilne) zahtevke na podlagi določb OZ. Splošno pravilo o posledicah razvezane pogodbe je vsebovano v 111. členu OZ, medtem ko v ostalem pridejo v poštev splošna pravila o kondikcijah (neupravičenih obogatitvah) zaradi odpadle pravne podlage.² Sporni zahtevek namreč predstavlja reparacijsko obveznost kondikcijske narave³ (pravna podlaga je pozneje odpadla). Zato je v obravnavanem primeru utemeljena uporaba pravil o neupravičeni obogatitvi⁴ (iz 190. člena OZ, ki v prvem odstavku določa, da »kdor je bil brez pravnega temelja obogaten na škodo drugega, je prejeto dolžan vrniti«; v tretjem odstavku pa, da »obveznost vrnitve nastane tudi, če kdo nekaj prejme glede na podlago, ki je pozneje odpadla«).

20. Iz obrazloženega tako izhaja, da gre pri spornem zahtevku za kondikcijski (in ne odškodninski) zahtevek.

(Ne)upoštevnost (enoletnega) roka iz prvega odstavka 480. člena OZ

21. Prvi odstavek 480. člena OZ velja za sodno uveljavljanje zahtevkov iz naslova prodajalkine odgovornosti za stvarne napake, ne pa tudi za (kondikcijske) zahtevke, ki nastanejo na podlagi kasnejšega prenehanja (razveze) prodajne pogodbe, ki jo povzroči uresničitev kupkine pravice odstopiti od prodajne pogodbe zaradi stvarnih napak dobavljenega blaga. Za takšne (kondikcijske) zahtevke namreč veljajo splošni zastaralni roki.

22. Glede na obrazloženo prekoračitev roka iz prvega odstavka 480. člena OZ v konkretnem primeru ne more imeti za posledico izgube pravice kupca do plačila spornega dela tožbenega zahtevka (do vrnitve razlike plačane kupnine).

Odločitev o reviziji

23. Vrhovno sodišče je s tem odgovorilo na revizijske navedbe, ki so bile po njegovi materialnopravni presoji bistvene za odločitev.

24. Pri tem je ugotovilo, da sodišči nižjih stopenj nista raziskali dejanskega stanja glede splošnega zastaralnega roka (kdaj je začel teči in ali je ob vložitvi tožbe za plačilo spornega zahtevka morebiti potekel). Ker natančnejša opredelitev dneva, »ko je upnik imel pravico terjati izpolnitev obveznosti« (iz 336. člena OZ) v pravnih pravilih ni mogoča, saj je odvisna od raznolikih okoliščin, in ker so dejanske okoliščine, ki se upoštevajo pri začetku teka zastaralnega roka glede kondikcijske terjatve, (po naravi zadeve) drugačne od tistih, ki se upoštevajo pri začetku teka subjektivnega zastaralnega roka glede odškodninske terjatve, se pokaže ugotovljeno dejansko stanje (zaradi zmotne uporabe materialnega prava) za nepopolno.

25. Zato je Vrhovno sodišče reviziji v skladu z drugim odstavkom 380. člena ZPP ugodilo, sodbi sodišč druge in prve stopnje glede plačila 11.273,03 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 11. 2010 in stroški postopka (pred sodiščema nižjih stopenj) razveljavilo ter zadevo v tem delu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (I. točka izreka).

26. V ponovljenem postopku naj se sodišči nižjih stopenj (najprej sodišče prve stopnje), če se bo izkazalo, da kondikcijski zahtevek ni zastaran, opredelita tudi do pobota. Sodišče prve stopnje o pobotu sploh ni odločalo, medtem ko sodišče druge stopnje na pritožbene navedbe glede pobota ni odgovarjalo, ker je zaključilo, da naj bi zahtevek tožeče stranke ne bil utemeljen (glej 25. točko obrazložitve sodbe slednjega).

Odločitev o stroških revizijskega postopka

27. Ker je bila zadeva vrnjena v novo sojenje, je Vrhovno sodišče v skladu s tretjim odstavkom 165. člena ZPP odločitev o stroških revizijskega postopka pridržalo za novo sodbo (II. točka izreka).

-------------------------------
¹ Dobropis ni samostojna podlaga za plačilo, temveč zgolj enostranska listina, obvestilo o vknjižbi (v dobro na računu upnika).
² Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča II Ips 1261/2008 z dne 1. 6. 2009 (7. točko obrazložitve).
³ Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča II Ips 997/2006 z dne 14. 10. 2009 (10. točko obrazložitve).
⁴ Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča II Ips 77/2007 z dne 30. 10. 2008 (10. točko obrazložitve).

Datum zadnje spremembe:

11.10.2018

Podobni dokumenti:

• VSRS Sklep III DoR 123/2016
• Sodba III Ips 138/2006
• Sodba in sklep III Ips 113/2009