VSRS Sklep in sodba III Ips 51/2018-3

Jedro

Natančnejša opredelitev pogoja iz prvega odstavka 352. člena OZ "odkar je oškodovanec zvedel za škodo" v pravnih pravilih ni mogoča, saj je odvisna od raznolikih okoliščin.

Dejanske okoliščine, ki se upoštevajo pri začetku teka subjektivnega zastaralnega roka glede odškodninske terjatve za izgubljeni dobiček, so (po naravi zadeve) drugačne od tistih, ki se upoštevajo pri začetku teka subjektivnega zastaralnega roka glede odškodninske terjatve za navadno škodo (zaradi zmanjšanja premoženja).

Izrek

I. Reviziji se delno ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita glede plačila razlike med 840.600,00 EUR in 1.260,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 5. 2012 in stroški postopka ter se zadeva v tem delu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. V ostalem delu se revizija zavrne.

III. Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za novo sodbo.

Obrazložitev

Dosedanji potek postopka

1. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku (zaradi zastaranja) zavrnilo odškodninski zahtevek tožnice zoper toženko (iz naslova odškodninske odgovornosti države) za plačilo 3,637.440,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 5. 2012 (I. točka izreka sodbe). Posledično je tožnici naložilo povrnitev 41.395,00 EUR pravdnih stroškov toženke z morebitnimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka sodbe).

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožnice in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (I. točka izreka sodbe). Pri tem je sklenilo, da vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (II. točka izreka sodbe).

3. Tožnica je zoper sodbo sodišča druge stopnje vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, tudi zaradi kršitve pravice do enakega varstva pravic (iz 22. člena Ustave Republike Slovenije, v nadaljevanju URS). Predlagala je ugoditev reviziji z razveljavitvijo sodb sodišč druge in prve stopnje ter vrnitvijo zadeve slednjemu v novo sojenje. Pri tem je, zaradi zagotovitve pravice do neodvisnega in nepristranskega sodišča (v okviru pravice do sodnega varstva iz 23. člena URS), predlagala novo sojenje pred spremenjenim senatom. Priglasila je stroške revizijskega postopka z morebitnimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

4. Tožnica je podrejeno (»iz previdnosti«) predlagala dopustitev revizije, vendar nepotrebno. Sodba, s katero se je v ponovljenem postopku končal postopek pred sodiščem prve stopnje, je bila namreč izdana 12. 1. 2017, kar je pred 14. 9. 2017, ko se je začel uporabljati Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 10/2017; v nadaljevanju ZPP-E), zaradi česar se je postopek pred Vrhovnim sodiščem (na podlagi 125. člena ZPP-E) opravil po določbah Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ki so se uporabljale do začetka uporabe ZPP-E. ZPP pa v primeru, ko vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 200.000,00 EUR, dovoljuje revizijo brez njene predhodne dopustitve (490. člen).

5. Revizija je bila vročena toženki, ki je v obrazloženem odgovoru prerekala revizijske navedbe tožnice in predlagala zavrnitev njene revizije kot neutemeljene. Priglasila je stroške revizijskega postopka z morebitnimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Bistvo argumentacije sodišča druge stopnje

6. Tožeča stranka je za škodo (v višini 3,638.700,00 EUR) in za njeno povzročiteljico izvedela najkasneje 31. 12. 2008 (to je na datum, do katerega bi, po lastnih navedbah, morala zagotoviti prost vpis lastninske pravice na kupko po predpogodbi, brez zastavne pravice na nepremičnini). Tega dne je namreč izvedela, da [glavna] pogodba, po kateri bi prejela kupnino v višini vtoževanega zneska, zaradi ravnanja tožene stranke oziroma njenih organov ne bo sklenjena, in da kupnine ne bo prejela. Tožbo iz naslova (deliktne) odškodninske odgovornosti bi tako morala vložiti najkasneje do 1. 1. 2012, vložila pa jo je 23. 5. 2012¹. Zato je bil njen odškodninski zahtevek zastaran.

7. Zaradi zastaranja odškodninskega zahtevka ni bilo treba presojati predpostavk odškodninske odgovornosti. Zato naj se sodišču prve stopnje tudi ni bilo treba opredeliti do škode v obliki znižanja vrednosti nepremičnine (in v zvezi s tem izvajati dokaznega postopka).

Revizijske navedbe

8. Revidentka pojasnjuje, da je vtoževala tako škodo zaradi izgubljenega dobička (dobička, ki ji ni nastal, ker ni uspela realizirati prodaje nepremičnine s kupko, s katero je sklenila predpogodbo) kot škodo zaradi zmanjšanja premoženja, navadno škodo (v višini razlike med kupnino, ki jo je plačala za nepremičnino, in sedanjo vrednostjo nepremičnine, zaradi zmanjšanja vrednosti nepremičnine v času med nakupom nepremičnine in vknjižbo bremen proste lastninske pravice v korist tožnice).

9. Revidentka nasprotuje zaključku sodišč druge in prve stopnje o zastaranju premoženjske škode zaradi izgubljenega dobička. (Kot prava neuka stranka) naj bi namreč vse do 30. 6. 2009 (do izteka šest mesečnega roka iz petega odstavka 33. člena Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ) upravičeno pričakovala, da bo lahko sklenila glavno pogodbo s kupko. Kupka naj bi bila namreč tudi po 31. 12. 2008 pripravljena skleniti pogodbo, če bi tožnica uspela zagotoviti vpis bremen proste lastninske pravice nanjo.

10. Revidentka nasprotuje tudi zaključku sodišč nižjih stopenj o zastaranju zahtevka za plačilo odškodnine za navadno škodo (ker več kot dve leti v zemljiško knjigo ni bila vpisana njena bremen prosta lastninska pravica na nepremičnini). Vrednost nepremičnine naj bi se namreč od leta 2007 zmanjšala od 840.600,00 EUR, za kolikor je sama kupila nepremičnino, na 35.250,02 EUR, za kolikor je bila nepremičnina (21. 10. 2016) prodana v stečajnem postopku. Revidentka naj bi za obseg te škode lahko izvedela najprej takrat, ko je bila v zemljiško knjigo vknjižena njena lastninska pravica, saj je šele takrat (kljub vknjiženim trem hipotekam) lahko prosto razpolagala z njo. Zato bi zastaranje odškodnine za navadno škodo lahko začelo teči najprej od datuma vknjižbe njene lastninske pravice v zemljiško knjigo (zaradi česar bi lahko tri letni subjektivni zastaralni rok iztekel šele leta 2013).

11. Revidentka v zvezi z zahtevkom za povrnitev navadne škode očita sodiščema prve in druge stopnje, da naj bi kršili njeno pravico do izjave; sodišču druge stopnje pa še, da naj bi bila obrazložitev njegove sodbe v tem pogledu nerazumljiva.

Presoja utemeljenosti revizije

12. Vrhovno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo (to je sodbo sodišča druge stopnje) samo v izpodbijanem delu in v mejah v reviziji uveljavljanih razlogov (prvi odstavek 371. člena ZPP). Pri tem ni upoštevalo navedb, s katerimi je revidentka poskušala (tudi preko predlaganega zaslišanja sebe kot stranke) izpodbiti dejansko stanje, saj gre za nedovoljen revizijski razlog (tretji odstavek 370. člena ZPP).

13. OZ v petem odstavku 33. člena (Predpogodba) določa, da »se sklenitev glavne pogodbe lahko zahteva v šestih mesecih od izteka roka, določenega za njeno sklenitev; če ta rok ni določen, pa od dneva, ko bi po naravi posla in okoliščinah pogodba morala biti sklenjena.«

14. OZ v 352. členu (Odškodninske terjatve) določa, da »odškodninska terjatev za povzročeno škodo zastara v 3 letih, odkar je oškodovanec zvedel za škodo in za tistega, ki jo je povzročil« (prvi odstavek), ter da »ta terjatev v vsakem primeru zastara v 5 letih, odkar je škoda nastala« (drugi odstavek).

Glede izgubljenega dobička

15. Tožeča stranka (kot kupka) je 15. 11. 2007 s Š., d. o. o. - v stečaju (kot prodajalko) sklenila pogodbo za nepremičnino (nezazidano stavbno zemljišče, parc. št. 721, k. o. ...) za kupnino 840.600,00 EUR. Pogodba je bila sklenjena v stečajnem postopku na podlagi prodaje premoženja z javnim zbiranjem ponudb. Tožeča stranka je kupnino pravočasno plačala, medtem ko ji je bila nepremičnina izročena šele 27. 1. 2009 (in to ne bremen prosta). V pričakovanju izvršitve pogodbene obveznosti prodajalke je tožeča stranka 25. 7. 2008 sklenila predpogodbo za prodajo (v stečajnem postopku kupljene) nepremičnine za ceno 3,638.700,00 EUR. Stranki predpogodbe sta namreč kot pogoj za sklenitev glavne pogodbe določili, da bo tožeča stranka do 31. 12. 2008 zagotovila prost vpis lastninske pravice na kupko (I., k. d.,). Znesek neprejete kupnine predstavlja vtoževani izgubljeni dobiček. Vendar pa predpogodba ni bila realizirana, saj tožena stranka ni uspela do 31. 12. 2008 tožeči stranki izročiti bremen proste nepremičnine. Za nastalo škodo naj bi bila odgovorna stečajni upravitelj (J. A.), ki je pogodbo podpisal kot zakoniti zastopnik stečajne dolžnice, in predsednik stečajnega senata, ki je pogodbo odobril, saj nista upoštevala, da vknjižena lastninska pravica v korist osebe, ki ni dolžnica v stečajnem postopku, predstavlja oviro za dovolitev vpisov v zemljiški knjigi na podlagi pravnomočnega sklepa o izročitvi nepremičnine kupki.

16. Sodišči nižjih stopenj sta pravnomočno zavrnili tožbeni zahtevek za povrnitev izgubljenega dobička zaradi poteka tri letnega (subjektivnega) zastaralnega roka (iz prvega odstavka 352. člena OZ). Ta rok naj bi namreč začel teči s prejemom sklepa Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 4522/2008 z dne 3. 12. 2008 (s katerim je le-to ugodilo pritožbi U., d. d., in sklep zemljiškoknjižnega sodišča Dn 1360/2008 z dne 4. 7. 2008 spremenilo tako, da se ni opravil vpis lastninske pravice na sporni nepremičnini v korist J. P., ter da je hkrati dovolilo izbris vpisov, opravljenih na podlagi izpodbijanega sklepa, in zaznambo nepravnomočnosti sklepa o dovolitvi vpisa). Najkasneje takrat naj bi tožeča stranka, upoštevaje pogoj, določen v predpogodbi (da bo glavna pogodba sklenjena najkasneje do 31. 12. 2008), zvedela za nastanek škode in povzročitelja. Tega dne naj bi namreč izvedela, da glavna pogodba ne bo sklenjena in da ne bo prejela kupnine za nepremičnino. Rok, v katerem bi morala vložiti tožbo, naj bi tako iztekel najkasneje 1. 1. 2012, medtem ko je odškodninsko tožbo zoper toženo stranko vložila šele 23. 5. 2012².

17. Začetek teka subjektivnega zastaralnega roka se navezuje na čas, ko je oškodovanka izvedela (ali bi ob običajni skrbnosti lahko izvedela) za nastanek škode (in za njenega povzročitelja). Ob upoštevanju poprej navedenih dejanskih okoliščin obravnavanega primera pa se pokaže, da je pravilen zaključek sodišč nižjih stopenj, da je tožeča stranka najkasneje ob prejemu sklepa Višjega sodišča v Ljubljani izvedela, da vknjižena lastninska pravica v korist osebe (F. P.), ki ni bil dolžnik v stečajnem postopku (stečajna dolžnica je bila Š., d. o. o. – v stečaju), predstavlja oviro za dovolitev vpisov na podlagi pravnomočnega sklepa o izročitvi nepremičnine kupki (J. P.).

18. Zato je revizijsko sodišče pritrdilo zaključku sodišč nižjih stopenj. Ni namreč mogoče upoštevati niti revizijskih navedb tožeče stranke, da je bila prepričana, da bo glavno pogodbo (ob upoštevanju šest mesečnega roka iz petega odstavka 33. člena OZ) lahko sklenila (najkasneje) do 30. 6. 2009, saj iz njenih lastnih (tožbenih) navedb (iz III. točke tožbe) izhaja nasprotno:

»V posledici dejstva, ker tožeča stranka, zaradi razlogov[,] za katere je odgovorna tožena stranka, do 31. 12. 2008 brez svoje krivde ni uspela zagotoviti bremen prosto ... nepremičnino, se je štelo, da je kupec »Inštitut za nepremičninsko pravo in družba za nepremičninski inženiring[,] k. d.« odstopil od sklenjene predpogodbe.«,

kar je pravilno ugotovilo tudi sodišče druge stopnje.

Glede navadne škode

19. Revidentka je v okviru zneska 3,638.700,00 EUR vtoževala tudi navadno škodo iz naslova zmanjšanja premoženja (zaradi znižanja vrednosti nepremičnine). To škodo naj bi predstavljala razlika med vrednostjo sporne nepremičnine na dan sklenitve prodajne pogodbe z dne 15. 11. 2007 (840.600,00 EUR) in sedanjo vrednostjo nepremičnine (ob vložitvi tožbe 22. 5. 2012 je po podatkih GURS znašala 1.260,00 EUR).³

20. Pri tem ne gre za nedovoljene revizijske novote, kar uveljavlja respondentka, saj se je revidentka na to pojavno obliko (pravno priznane) škode sklicevala že v tožbi (v njeni III. točki) in v prvi pripravljalni vlogi z dne 28. 11. 2013 (v njeni VII.1. točki), na kar je utemeljeno opozorila v pritožbi z dne 27. 2. 2017 (v prvem odstavku besedila na njeni peti strani). V tožbi jo je sicer pravno zmotno opredelila kot izgubljeni dobiček (kot prikrajšanje pričakovanega dobička), vendar pa sodišče ni (bilo) vezano na njeno pravno kvalifikacijo tožbenega zahtevka (tretji odstavek 180. člena ZPP).

21. Pri zahtevku iz naslova navadne škode gre očitno za podrejeni tožbeni zahtevek (po tretjem odstavku 182. člena ZPP) in ne morda za alternativni tožbeni zahtevek (saj iz navedb tožnice ni videti, da bi šlo za alternativno obligacijo po materialnem pravu). Zahtevek iz naslova povrnitve navadne škode je bil sicer po višini vsebovan v zahtevku iz naslova povrnitve izgubljenega dobička, vendar pa iz navedb tožnice izhaja, da gre za vtoževanje druge pojavne oblike pravno priznane škode. Zato bi smeli sodišči nižjih stopenj odškodninski zahtevek (pravnomočno) zavrniti šele ob ugotovitvi, da ni utemeljen glede nobene od (dveh) vtoževanih vrst škode.

22. V tem pogledu ni mogoče pritrditi argumentaciji sodišča druge stopnje (v 25. točki obrazložitve njegove sodbe), da se sodišču prve stopnje zaradi zastaranja škode iz naslova izgubljenega dobička ni bilo treba opredeliti do tožničinih navedb o škodi iz naslova navadne škode (zaradi znižane vrednosti nepremičnine). Zastaranje škode iz naslova izgubljenega dobička namreč ne pomeni hkrati zastaranja škode iz naslova navadne škode (zmanjšanja premoženja).

23. Ker natančnejša opredelitev pogoja iz prvega odstavka 352. člena OZ »odkar je oškodovanec zvedel za škodo« v pravnih pravilih ni mogoča, saj je odvisna od raznolikih okoliščin, in ker so dejanske okoliščine, ki se upoštevajo pri začetku teka subjektivnega zastaralnega roka glede odškodninske terjatve za izgubljeni dobiček, (po naravi zadeve) drugačne od tistih, ki se upoštevajo pri začetku teka subjektivnega zastaralnega roka glede odškodninske terjatve za navadno škodo (zaradi zmanjšanja premoženja), se pokaže obrazložitev izpodbijane sodbe za pomanjkljivo, saj ne vsebuje razlogov glede morebitnega zastaranja odškodninskega zahtevka iz naslova navadne škode, kar vsebinsko predstavlja (uveljavljano) postopkovno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Odločitev o reviziji

24. Vrhovno sodišče je s tem odgovorilo na revizijske navedbe, ki so bile po njegovi materialnopravni presoji bistvene za odločitev.

25. Ker se je po obrazloženem izkazalo, da sodba sodišča druge stopnje nima razlogov o odločilnem dejstvu (morebitnem zastaranju odškodninske terjatve iz naslova navadne škode), je Vrhovno sodišče v skladu s prvim odstavkom 379. člena ZPP reviziji ugodilo, sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavilo glede plačila razlike med 840.600,00 EUR in 1.260,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 5. 2012 in stroški postopke ter zadevo v tem delu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (I. točka izreka), v katerem naj ob upoštevanju trditev tožeče stranke presodi, ali je morebiti zastarana tudi njena odškodninska terjatev iz naslova zmanjšanja premoženja (oziroma zatrjevanega znižanja vrednosti nepremičnine).

26. V ostalem delu pa je Vrhovno sodišče v skladu s 378. členom ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (II. točka izreka).

Odločitev o stroških revizijskega postopka

27. Odločitev o stroških revizijskega postopka se v skladu s tretjim odstavkom 165. člena ZPP pridrži za novo sodbo (III. točka izreka).

-------------------------------
¹ Tožba je bila priporočeno poslana po pošti 22. 5. 2012.
² Tožba je bila priporočeno poslana po pošti 22. 5. 2012.
³ V pritožbi in reviziji je tožeča stranka kot škodo zaradi zmanjšanja vrednosti nepremičnine navajala (tudi) razliko med vrednostjo nepremičnine na dan sklenitve prodajne pogodbe z dne 15. 11. 2007 (840.600,00 EUR) in njeno vrednostjo pri prodaji v stečajnem postopku (35.250,02 EUR).

Datum zadnje spremembe:

11.10.2018

Podobni dokumenti:

• VSL sodba in sklep II Cp 1617/2016
• VSL sodba I Cp 1802/2016
• VSL Sodba II Cp 2041/2017