VSRS Sodba II Ips 240/2016

Jedro

Vrhovno sodišče se strinja z zaključkom nižjih sodišč, da Izjava, ki sta jo podpisala tožnik in toženkin zakoniti zastopnik in je bila opremljena s toženkinim uradnim žigom, predstavlja zavezovalni pravni posel, saj sta bili pravdni stranki soglasni glede bistvenih sestavin prodajne pogodbe, in sicer predmeta (opredeljene sporne nepremičnine) in kupnine, čeprav se tožnik kot kupec ni zavezal plačati kupnine, ampak je toženkin zakoniti zastopnik potrdil, da je od njega v preteklosti prejel kupnino (46.581,43 EUR). Pravdni stranki sta se namreč dogovorili, da se plačila, ki jih je toženka dolgovala tožniku za njegovo delo na objektu, štejejo za že plačano kupnino za sporne nepremičnine. Iz Izjave pa izhaja tudi toženkina obveznost, da bo na tožnika prenesla lastninsko pravico, saj sta nižji sodišči ugotovili, da sta se pravdni stranki z Izjavo dogovorili tudi o tem, da ima tožnik na spornih nepremičninah izključno lastninsko pravico in da bosta uredili prenos lastništva v najkrajšem možnem času.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožena stranka je dolžna v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti tožeči stranki njene stroške revizijskega postopka v znesku 1.695,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

Dosedanji potek postopka

1. Sodišče prve stopnje je v I. točki izreka toženki naložilo, da mora tožniku izstaviti zemljiškoknjižno dovolilo, s katerim bo toženka izrecno in nepogojno dovolila, da se vknjiži lastninska pravica v tožnikovo korist pri nepremičninah: posamezni del stavbe ID znak ... pri idealnem deležu do celote (1/1), posamezni del stavbe ID znak ... pri idealnem deležu do celote (1/1), zemljiška parcela ID znak ... pri idealnem deležu do celote (1/1) in zemljiška parcela ID znak ... pri idealnem deležu do 1/3 - pri osnovnem položaju 8316662 (v nadaljevanju sporne nepremičnine), sicer to listino nadomesti sodba. V II. točki izreka je zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je tožnik lastnik spornih nepremičnin. V III. točki izreka je odločilo, da je toženka dolžna tožniku v 15 dneh povrniti pravdne stroške v višini 2.207,27 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbi tožnika in toženke ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje in odločilo, da pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Ugotovljeno dejansko stanje

3. Sodišči prve in druge stopnje sta ugotovili (v skladu s tretjim odstavkom 370. člena ZPP je Vrhovno sodišče na te ugotovitve vezano):

− Toženka kot naročnik in A. A., s. p., kot izvajalec sta 28. 7. 2006 sklenila pogodbo, s katero se je izvajalec zavezal v zameno za plačilo izvesti suhomontažna dela na poslovnem prostoru, kot koordinator pa je bil naveden tožnik. Istega dne sta pogodbo sklenila tudi izvajalec in tožnik in v njej med drugim v 4. točki določila, da tožnik za delo koordinatorja na objektu dobi plačilo v obliki razlike v ceni med tožnikom kot nosilcem dela in izvajalcem, za vsako situacijo posebej in po predhodnem dogovoru med tožnikom in izvajalcem, kot način plačila pa predvidela, da tožnik kompenzira dogovorjeni znesek s toženko kot kupnino za sporne nepremičnine.

− Tožnik in zakoniti zastopnik toženke sta 21. 2. 2007 podpisala Izjavo o plačilu (v nadaljevanju Izjava), ki potrjuje, da je toženkin zakoniti zastopnik od tožnika prejel 11.162.775,00 SIT (46.581,43 EUR) kot kupnino za sporne nepremičnine, v njej pa sta se stranki dogovorili tudi o tem, da ima tožnik na njih izključno lastninsko pravico in da bosta prenos lastništva uredili v najkrajšem možnem času. Izjava je bila ožigosana s toženkinim uradnim žigom. Z Izjavo sta se pravdni stranki dogovorili, da toženka tožniku namesto plačila za delo da nepremičnine.

− Tožnik je imel sporne nepremičnine v posesti od leta 2007 dalje, ko sta pravdni stranki podpisali Izjavo in je prvotno skladišče preuredil v stanovanje.

Povzetek revizijskih navedb

4. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga toženka revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Predlaga, da Vrhovno sodišče reviziji ugodi in sodbi nižjih sodišč spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne oziroma podrejeno, da sodbo pritožbenega sodišča razveljavi in mu zadevo vrne v ponovno sojenje ter tožniku naloži plačilo vseh stroškov pravdnega postopka.

V zvezi s pravno naravo izjave o plačilu z dne 21. 2. 2007 navaja, da je nepravilno stališče nižjih sodišč, da izjava predstavlja kupoprodajno pogodbo, saj iz nje ne izhaja neposredna obveznost prenosa lastninske pravice - izstavitev ustreznega zemljiškoknjižnega dovolila. Niti po formi niti po vsebini ne ustreza zakonski opredelitvi prodajne pogodbe, ampak bi lahko predstavljala le predpogodbo, saj iz nje kvečjemu sledi obveznost pravdnih strank, da bosta sklenili takšen pravni posel, ki bo predstavljal (neposredno) pravno podlago za prenos lastninske pravice nepremičnin. To izhaja tudi iz tega, da izjava predpostavlja obveznost obeh strank, da bosta uredili prenos lastništva, obveznost izstavitve zemljiškoknjižnega dovolila pa je enostranska obveznost. Zato je tožnikov zahtevek za izstavitev zemljškoknjižnega dovolila najmanj preuranjen. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da se toženka ni nikoli zavezala izstaviti zemljiškoknjižno dovolilo, pritožbeno sodišče pa je v 15. točki obrazložitve sodbe tej ugotovitvi na toženkino škodo dalo povsem drugo vsebino.

V zvezi z (ne)ugotavljanjem pravno relevantnih dejstev uveljavlja kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in po 22. členu Ustave RS (v nadaljevanju URS), ker sodišči nista dopustili dokazovanja trditve, da je toženka svoj dolg do izvajalca A. A. v celoti plačala, ker njuno razmerje naj ne bi bilo pravno relevantno, je pa pritožbeno sodišče kot pravno relevantno štelo razmerje med toženko in izvajalcem. Toženka je skušala s tem dokazati, da tožnik ni opravil plačila za nepremičnine, saj je ona izvajalcu plačala celotni znesek po pogodbi med tožnikom in izvajalcem, in da toženkin zakoniti zastopnik izjave o plačilu sploh ni podpisal, saj je bil dolg izvajalcu že v celoti poravnan.

V zvezi s spremembo pomena ugotovitve v razlogih sodišča prve stopnje navaja, da je pritožbeno sodišče ugotovitvi sodišča prve stopnje, da se toženka ni nikoli zavezala izstaviti zemljiškoknjižnega dovolila, spremenilo pomen, ker je navedlo, da naj bi sodišče prve stopnje hotelo reči, da toženka ni nikoli izstavila zemljiškoknjižnega dovolila, zaradi česar je bil tožnik primoran k vložitvi tožbe. S tem je pritožbeno sodišče nezakonito skušalo sanirati kršitev postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo je napravilo sodišče prve stopnje.

V zvezi s pravočasnostjo prerekanja trditve, da je izjavo ožigosal toženkin zakoniti zastopnik z uradnim žigom uveljavlja kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP in po 22. členu URS. Toženka je namreč to trditev pravočasno prerekala šele v drugi pripravljalni vlogi z dne 15. 10. 2013 (po prvem naroku za glavno obravnavo z dne 25. 9. 2013), saj ji je bila na naroku podeljena možnost, da bo imela v primeru novih tožnikovih navedb možnost nanje odgovoriti. Tožnik je nato v drugi pripravljalni vlogi izpostavil, da je bil na izjavi odtisnjen toženkin žig, zato je toženka pravočasno podala trditve, da je imel tožnik dostop do pisarne in njenega žiga ter je lahko brez njene vednosti in soglasja uporabil njen žig ter da je potem nemudoma spremenila svoj žig.

V zvezi s kršitvijo pravice do izjave po 22. členu URS navaja, da se pritožbeno sodišče ni opredelilo, da pritožbenega razloga, da je sodišče prve stopnje napačno presodilo dejstvo, da so B., C. in D. od toženke (delno s kompenzacijami) kupili prostore na Trpinčevi 108, vendar za to nimajo nobene pogodbe, pa jih toženka kljub neplačilu ne “meče” ven. To dejstvo dokazuje, da toženka spoštuje neoblične dogovore, kar pomeni, da bi toženka spoštovala tudi dogovor s tožnikom, če bi ga res sklenila. Pritožbeno sodišče se tudi ni opredelilo do pritožbenih navedb, da je sodišče prve stopnje spregledalo, da je toženka postala lastnica nepremičnin šele 23. 3. 2007 in v času nastanka izjave o plačilu dne 21. 2. 2007 še ni bila njihova lastnica, kar tudi dokazuje, da izjave o plačilu sploh ni podpisala.

5. Revizija je bila na podlagi 375. člena ZPP¹ vročena nasprotni stranki, ki je nanjo odgovorila. Tožnik predlaga, da Vrhovno sodišče revizijo zavrne in toženki naloži plačilo njegovih stroškov revizijskega postopka s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Navaja, da ima izjava o plačilu, ki je bila sklenjena v pisni obliki, vse bistvene sestavine kupoprodajne pogodbe - oznako nepremičnin, ceno nepremičnin in potrditev, da je bila kupnina v celoti plačana, izjavo oz. dogovor pravdnih strank, da bo tožnik na nepremičninah pridobil izključno lastninsko pravico in zavezo, da bosta stranki prenos lastništva uredili v najkrajšem možnem času. Z izjavo je bil sklenjen odplačen prodajni pravni posel in tožnik je sporne nepremičnine po izjavi tudi prejel v posest. Če obstoji veljaven zavezovalni posel, iz katerega izhaja priznanje tožnikovega lastništva na nepremičnini s strani toženke, obstoji sama po sebi tudi zaveza odsvojitelja, da pridobitelju izstavi zemljiškoknjižno dovolilo, na podlagi katerega se bo lahko pridobitelj vknjižil kot lastnik nepremičnin v zemljiško knjigo. Tudi iz zaveze v izjavi (sicer obeh pravdnih strank, ker sta se dogovorili, da bosta sodelovali) v smislu ureditve prenosa lastništva izhaja, da gre za jasno zavezo toženke izstaviti zemljiškoknjižno dovolilo. Ker toženka tega ni storila, je bil tožnik primoran vložiti tožbo. Toženkine revizijske navedbe, da izjava predstavlja zgolj predpogodbo, so neupoštevne, saj te navedbe prvič podaja v reviziji. Tudi sicer pa izjava ni predpogodba, saj iz nje izhaja jasen dogovor strank, da sta se z njo dogovorili za prenos lastninske pravice na spornih nepremičninah. Revizijske navedbe o neresničnosti zapisa v izjavi o tožnikovem plačilu za nepremičnine so nedopustne, saj gre za vprašanje dejanskega stanja, ki ni predmet revizijskega odločanja. Vprašanje plačila za samo izstavitev zemljiškoknjižne listine niti ni pomembno. Tožnik je že v prvi pripravljalni vlogi z dne 23. 8. 2013 navedel, da sta izjavo dejansko podpisala on in toženkin zakoniti zastopnik, slednji jo je tudi ožigosal z toženkinim uradnim žigom. Toženka do konca prvega naroka tega ni prerekala.

Presoja utemeljenosti revizije

6. Revizija ni utemeljena.

7. Vrhovno sodišče se strinja z zaključkom nižjih sodišč, da Izjava, ki sta jo po ugotovitvah nižjih sodišč podpisala tožnik in toženkin zakoniti zastopnik in je bila opremljena s toženkinim uradnim žigom, predstavlja zavezovalni pravni posel, saj sta bili pravdni stranki soglasni glede bistvenih sestavin prodajne pogodbe, in sicer predmeta (opredeljene sporne nepremičnine) in kupnine, čeprav se tožnik kot kupec ni zavezal plačati kupnine, ampak je toženkin zakoniti zastopnik potrdil, da je od njega v preteklosti prejel kupnino (46.581,43 EUR). Pravdni stranki sta se namreč dogovorili, da se plačila, ki jih je toženka dolgovala tožniku za njegovo delo na objektu, štejejo za že plačano kupnino za sporne nepremičnine. Nima prav toženka v reviziji, da bi lahko Izjava predstavljala zgolj predpogodbo, s katero bi toženka šele prevzela obveznost, da bo kasneje sklenjena prodajno pogodba, tožnik pa bi lahko šele zahteval njeno sklenitev. Tudi po presoji Vrhovnega sodišča iz Izjave izhaja toženkina obveznost, da bo na tožnika prenesla lastninsko pravico, saj sta nižji sodišči ugotovili, da sta se pravdni stranki z Izjavo dogovorili tudi o tem, da ima tožnik na spornih nepremičninah izključno lastninsko pravico in da bosta uredili prenos lastništva v najkrajšem možnem času. Neupoštevne so revizijske navedbe, ki se nanašajo na napačno presojo sodišča prve stopnje v zvezi z ugotovitvami nakupa prostorov na T. 108 s strani B., C. in D. in navedbe, da toženkino lastništvo spornih nepremičnin šele z 23. 3. 2007 (torej po nastanku Izjave) dokazuje nepodpis Izjave z njene strani. Z njimi skuša toženka izpodbiti dokazno oceno nižjih sodišč, kar na revizijski stopnji ni dopustno (tretji odstavek 370. člena ZPP). Tudi ne gre za kršitev postopka, ker se pritožbeno sodišče ni opredelilo do pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje spregledalo, da je toženka postala lastnica nepremičnin šele 23. 3. 2007 in v času nastanka izjave o plačilu dne 21. 2. 2007 še ni bila njihova lastnica, to pa dokazuje, da izjave o plačilu sploh ni podpisala. S temi pritožbenimi navedbami je toženka skušala izpodbiti dokazno oceno sodišča prve stopnje, kar ji ni uspelo, saj je pritožbeno sodišče potrdilo zaključek sodišče prve stopnje, da je toženkin zakoniti zastopnik podpisal Izjavo in da je toženka z njo na tožnika prenesla lastninsko pravice na spornih nepremičninah. Vrhovno sodišče ob tem še dodaja, da ni nedovoljena prodaja tuje stvari oziroma stvari, na kateri bo prodajalec šele pridobil lastninsko pravico.

8. Kršitev pravice do izjave v postopku oziroma načela kontradiktornosti (iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP), ki naj bi jo sodišči zagrešili z nedopustno zavrnitvijo toženkinih dokaznih predlogov, s katerimi bi toženka dokazala, da je svoj dolg do izvajalca v celoti plačala, ni podana. Sodišče prve stopnje je (kot je toženki pravilno pojasnilo že pritožbeno sodišče) kot nepotrebna zavrnilo dokaza s postavitvijo izvedenca finančne stroke, ki naj bi preveril transakcije med toženko in izvajalcem, in z vpogledom v izvršilni spis, iz katerega naj bi bilo razvidno, kolikšen delež svoje terjatve je izvajalec prisilno izterjal, ker je presodilo, da razmerje med izvajalcem in toženko ni predmet tega postopka. Prepričljivo je obrazložilo, zakaj je verjelo tožniku, da je toženkin zakoniti zastopnik podpisal Izjavo (in sicer, na podlagi pristnosti podpisa toženkinega zakonitega zastopnika na Izjavi in izvajalčevega podpisa na pogodbi med njim in tožnikom, toženkinega uradnega žiga na izjavi in izpovedi prič), pritožbeno sodišče se je s takšno dokazno oceno sodišča prve stopnje strinjalo in potrdilo zavrnitev toženkinih dokaznih predlogov kot nepotrebnih.

9. Neutemeljen je revizijski očitek, da je pritožbeno sodišče spremenilo ugotovitev sodišča prve stopnje, da se toženka ni nikoli zavezala izstaviti zemljiškoknjižnega dovolila. Po presoji Vrhovnega sodišča je treba obrazložitev sodišča prve stopnje v 17. točki razumeti glede na celotno obrazložitev in končno odločitev, iz katerih pa je jasno razvidno stališče sodišča sodišča prve stopnje, da se je toženka z izjavo zavezala, da bo na tožnika prenesla lastninsko pravico. Ta zaveza (veljaven zavezovalni posel, iz katerega izhaja priznanje tožnikovega lastništva na nepremičnini s strani toženke) pa vključuje tudi zavezo, da bo toženka tožniku izstavila zemljiškoknjižno dovolilo, na podlagi katerega se bo lahko vknjižil kot lastnik nepremičnin v zemljiško knjigo. Toženka torej navedbo, da se toženka ni nikoli zavezala izstaviti zemljiškoknjižnega dovolila, nepravilno razlaga izven konteksta in popolnoma prezre siceršnje razloge obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje. Zato Vrhovno sodišče pritrjuje zaključku pritožbenega sodišča, ki je v 15. točki obrazložitve sodbe pojasnilo, da iz razlogov sodišča prve stopnje jasno izhaja, da je sodišče prve stopnje s tem, ko je zapisalo, da se toženka ni nikoli zavezala izstaviti zemljiškoknjižno dovolilo, v bistvu pojasnjevalo, da toženka ni nikoli izstavila zemljišknjižnega dovolila, zaradi česar je bil tožnik primoran vložiti tožbo.

10. Ni podana uveljavljana kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s pravočasnostjo prerekanja trditve, da je izjavo ožigosal toženkin zakoniti zastopnik z uradnim žigom. Toženka nima prav, da je tožnik šele v drugi pripravljalni vlogi z dne izpostavil, da je bil na Izjavi odtisnjen njen žig in je zato ona pravočasno podala trditve, ki se nanašajo na uporabo žiga brez njene vednosti. Iz spisa je namreč razvidno, da je tožnik že v prvi pripravljalni vlogi, vloženi 23. 8. 2013 pred izvedbo prvega naroka za glavno obravnavo z dne 25. 9. 2013 (list. št. 30 spisa), navedel, da je toženkin zakoniti zastopnik Izjavo podpisal in tudi ožigosal s toženkinim uradnim žigom. Toženka je v drugi pripravljalni vlogi z dne 16. 9. 2013 zanikala podpis Izjave s strani toženkinega zakonitega zastopnika, navedb glede uporabe njenega uradnega žiga pa ni prerekala. Te navedbe je nato podala šele po končanem prvem naroku za glavno obravnavo v drugi pripravljalni vlogu z dne 15. 10. 2013, kar je glede na 286. člen ZPP prepozno.

11. Sklepno revizija zatrjuje kršitev ustavne (22. člen URS) pravice. Njena vsebina se vsebinsko prekriva z uveljavljanimi procesnimi in materialnimi revizijskimi ugovori, na katere je revizijsko sodišče že odgovorilo.

Odločitev o reviziji

12. Ker uveljavljani revizijski razlogi niso podani, je Vrhovno sodišče toženkino revizijo zavrnilo kot neutemeljeno (378. člena ZPP).

Odločitev o stroških postopka

13. Če sodišče zavrne pravno sredstvo, odloči tudi o stroških, ki so nastali med postopkom v zvezi z njim (prvi odstavek 165. člena ZPP). V konkretnem primeru toženka do povrnitve revizijskih stroškov ni upravičena, ker z revizijo ni uspela (prvi odstavek 154. člena ZPP), dolžna pa je tožniku (na isti pravni podlagi), ki je argumentirano odgovoril na revizijo, povrniti stroške revizijskega postopka v skupnem znesku 1.695,80 EUR skupaj s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki jih je revizijsko sodišče odmerilo v skladu z Zakonom o odvetniški tarifi, in sicer: strošek nagrade za postopek z revizijo v znesku 1.370,00 EUR (tar. št. 3300 Tarife), pavšalni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev v znesku 20,00 EUR (tar. št. 6002 Tarife) in 22 % DDV v znesku 305,80 EUR (tar. št. 6007 Tarife). Toženka je dolžna plačati odmerjene stroške v petnajstdnevnem paricijskem roku, ki prične teči naslednji dan po vročitvi sodbe (prvi, drugi in tretji odstavek 313. člena ZPP).

-------------------------------
¹ O procesnih vprašanjih je Vrhovno sodišče odločilo na podlagi besedila zakona, ki je veljalo pred uveljavitvijo novele ZPP-E. Postopek, ki se je začel pred začetkom uporabe te novele, se pred sodiščem druge stopnje in pred Vrhovnim sodiščem nadaljuje po določbah noveliranega zakona le, če je odločba, s katero se postopek pred sodiščem prve stopnje konča, izdana po začetku uporabe tega zakona (tretji odstavek 125. člena ZPP-E). Novela je bila uveljavljena 14. 9. 2017, sodišče prve stopnje pa je v konkretnem primeru sodbo izdalo pred tem.

Datum zadnje spremembe:

14.08.2018

Podobni dokumenti:

• VSL Sodba I Cpg 69/2021
• VSL sodba Cpg 298/93
• VSL sodba Cpg 212/93