VSRS Sodba II Ips 270/2016

Jedro

Pravilno je revizijsko stališče, da je sporni del poti še ustrezal pravnemu standarju normalne pohodne površine. To ne pomeni, da se od normalno pazljivega pešča pričakuje, da bo pri hoji neprestano gledal v tla. V konkretnem primeru je ključna presoja, ali je granitna kocka, ob katero se je spotaknila tožnica, bistveno odstopala od preostale pohodne površine, in ali bi normalno pazljiv pešec izstopajočo granitno kocko lahko opazil in prehodil brez težav. Za konkretno presojo je bistveno, da se je tožnica spotaknila ob štrlečo kocko, ki od preostale podlage ni odstopala več kot 2,5 cm, in da je pred padcem pogledala k sosedi, pri tem pa pozabila na novo tlakovano pot.

Izrek

I. Reviziji se ugodi in se sodba sodišča druge stopnje spremeni tako, da se pritožbi tožene stranke ugodi ter se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako:

− da se v I. točki izreka sodbe sodišča prve stopnje zavrne tožbeni zahtevek glede plačila zneska 13.118,81 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11.800,00 EUR od 4. 11. 2011 dalje do plačila in od 1.318,81 EUR od 2. 10. 2012 dalje do plačila;

− v II. točki izreka sobe sodišča prve stopnje pa tako, da je tožeča stranka dolžna v 15 dneh, od vročitve te sodbe, povrniti toženi stranki njene stroške v znesku 837,93 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

II. Tožeča stranka mora v 15 dneh, od vročitve te sodbe, povrniti toženi stranki njene stroške v znesku 1.961,48 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

Tožbeni zahtevek in trditve pravdnih strank

1. Tožnica je od toženke zahtevala odškodnino v višini 15.800,00 EUR iz naslova nepremoženjske in 1.318.81 EUR iz naslova premoženjske škode. Trdila je, (1) da se je 10. 11. 2010 okoli 12. 20 ure, ko je hodila po novi, z granitnimi kockami tlakovani javni pešpoti, z desno nogo spotaknila ob štrlečo kocko in padla na desno ramo, (2) da izvajalec tlakovanja poti svojega dela ni opravil s skrbnostjo dobrega strokovnjaka, (3) da je občina opustila dolžno nadzorstvo nad izvedenimi deli, (4) da je bil po škodnem dogodku sporni del poti ustrezno saniran. Toženka je ugovarjala, da je bila sporna pot že ob zaključku gradbenih del 12. 10. 2010 kvalitetno in strokovno tlakovana.

Ugotovljeno dejansko stanje

− Izvajalec (A., d.d.) in občina B. sta 6. 5. 2010 sklenila gradbeno pogodbo za revitalizacijo trškega jedra. Pred tožničinim padcem je bila sporna pot izdelana in tlakovana na novo. Občina in izvajalec sta imela v času škodnega dogodka svojo odgovornost zavarovano pri toženki.

− 73 letna tožnica je na novo tlakovani pešpoti 10. 11. 2010 padla zaradi izstopajoče granitne kocke. Na kraju padca je bil 20 cm širok popravljen del, kjer je bilo vgrajenih 8 granitnih kock in je 5 kock nekoliko odstopalo od podlage (od 1,5 cm do 2,5 cm). Na tem pasu, ki je potekal preko pešpoti, je bila prej mulda. Navedeno odstopanje zaradi vidne razgibanosti talne površine ni bilo vidno že na prvi pogled. Na preostalem delu poti so bili tlakovci položeni v istem nivoju in brez odstopanj. Ob zaključku del 12. 10. 2011 so bile granitne kocke vgrajene malomarno oziroma v nasprotju z gradbenimi standardi. Do 4. 1. 2011, ko je prišlo do primopredaje, so bile navedene pomanjkljivosti odpravljene. Nekaj dni po škodnem dogodku je izvajalec na zahtevo naročnika stanje saniral na način, da je na spornem delu poti vgradil kovinsko kanaleto.

− Tožnica je pot dobro poznala, saj poteka med njenim in sosedinim vrtom. Pred padcem je za hip pogledala k sosedi. Zazdelo se ji je, da vidi sosedo na pragu. Pogledala je tja, pri tem pa pozabila, da je bila pot na novo tlakovana. Z desno nogo se je spotaknila ob eno od štrlečih kock. Izpovedala je, da je hodila normalno in da ni hitela. Obute je imela nizke čevlje z gumijastim podplatom. Iz trgovine se je vračala domov, v rokah pa je imela manjšo vrečko.

Odločitev sodišča prve stopnje v prvem sojenju

2. Sodišče prve stopnje je odločilo, da je toženka dolžna tožnici plačati odškodnino za nepremoženjsko škodo v višini 11.800,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in za premoženjsko škodo v višini 1.318,81 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo.

Odločitev sodišča druge stopnje v prvem sojenju

3. Sodišče druge stopnje je toženkini pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v ugodilnem delu razveljavilo ter v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišču prve stopnje je naložilo, da se opredeli do toženkinih navedb o tožničini izključni odgovornosti za nastalo škodo oziroma o njenem soprispevku. Obenem je presodilo, da konkretni dejanski stan ni primerljiv z dejanskima stanovoma iz zadev II Ips 85/2013 in II Ips 19/2009 iz razloga, ker se je konkretni škodni dogodek zgodil na povsem novo tlakovani pešpoti.

Odločitev sodišča prve stopnje v drugem sojenju

4. Sodišče prve stopnje je tudi v ponovnem sojenju odločilo, da je toženka dolžna tožnici plačati odškodnino za nepremoženjsko škodo v višini 11.800,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in za premoženjsko škodo v višini 1.318,81 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Sodba sodišča prve stopnje temelji na stališču, da je toženkina odgovornost podana na podlagi 131. člena v zvezi s 187. in 921. členom Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Za presojo je bilo bistveno, da je tožnica padla zaradi nepravilno položenih kock na novo tlakovani javni pešpoti. Razen na mestu padca so bile granitne kocke položene v istem nivoju in brez odstopanj. S takšno ureditvijo pohodne površine povprečen uporabnik ni bil dolžan računati. Od uporabnika bi bilo možno pričakovati večjo previdnost le v primeru, če bi bila celotna površina tlakovana nepravilno in bi bilo to vidno že na prvi pogled. Le zaradi dejstva, da je tožnica pri hoji proti domu za hip pogledala proti sosednji hiši in pri tem pozabila na novo tlakovano pot, ji glede na njeno starost ni mogoče pripisati nobene soodgovornosti. Po nastanku škodnega dogodka je tudi naročnik del od izvajalca zahteval, da sporno pohodno površino popravi.

Odločitev sodišča druge stopnje v drugem sojenju

5. Sodišče druge stopnje je toženkino pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo. Pri presoji je upoštevalo okoliščino, da je tožnica padla na pasu, kjer je iz siceršnjega nivoja v višini 1,5 do 2,5 cm izstopalo pet granitnih kock, ki zaradi sicer vidne razgibanosti talne površine niso bile že na prvi pogled vidne, medtem ko so bili na preostalem delu poti tlakovci položeni v istem nivoju in brez odstopanj. Zaradi vidne razgibanosti novo izdelane površine so izstopajoče granitne kocke za pešce predstavljale nepričakovano stanje. Konkretni dejanski stan ni primerljiv z dejanskim stanom iz zadeve II Ips 85/2013 iz razloga, ker se je zadeva II Ips 85/2013 nanašala na vprašanje odgovornosti upravljavcev javnih površin za njihovo vzdrževanje.

6. Vrhovno sodišče je s sklepom II DoR 188/2016 z dne 11. 8. 2016 dopustilo revizijo glede vprašanja, ali je materialnopravno pravilna odločitev sodišča druge stopnje o obstoju odgovornosti zavarovanca toženke.

Revizija tožene stranke

7. Toženka v dopuščeni reviziji trdi, da je sporna pot ustrezala standardom normalne pohodne površine. Po njenem stališču izstopajoče granitne kocke od 1 cm do 2,5 cm v višino ne predstavljajo takšnega nepričakovanega stanja, s katerim pešec, ki pot dobro pozna, ne bi mogel računati. Ugotovljena odstopanja so na površinah za pešce nekaj pričakovanega in običajnega. Sporni del poti za pešca ni predstavljal nepričakovanih ali zakritih neravnin. Hoja po z granitnimi kockami tlakovani poti je specifična in ni enaka hoji po asfaltiranem, ravnem cestišču. Zahteva, da morajo biti vse pohodne površine popolnoma ravne in enakomerne, je neživljenjska. Sporni del poti ustreza pravnemu standardu normalne pohodne površine, ki povprečno pazljivemu človeku ne predstavlja nobene nevarnosti. Tožnica je pot dobro poznala, saj je potekala ob njenem vrtu. Pred padcem je pozornost usmerila na sosedin prag, ker je mislila, da tam vidi sosedo. Za hip je pogledala k sosedi. Tožnica ni pozorno gledala, kje in kod hodi. Ni bila običajno pazljiva in je nastanek škodnega dogodka potrebno pripisati izključno njej. Vzrok škodnega dogodka je bila tožničina nepazljivost. Dejstvo, da izvedba poti ni v celoti ustrezala gradbenim standardom, ne predstavlja zadostnega razloga za utemeljitev toženkine odškodninske odgovornosti. V konkretnem primeru je obstoj toženkine krivdne odgovornosti izključen. Vzročna zveza ni podana. Sodba sodišča druge stopnje glede tožničinega soprispevka ni obrazložena. Ne strinja se z argumentom sodišča druge stopnje, da se konkretni dejanski stan ne ujema z dejanskim stanom iz zadeve II Ips 85/2013. S sklicevanjem na judikate II Ips 85/2013, II Ips 19/2009 in I Cp 1229/2015 toženka utemeljuje stališče, da odločitev nižjih sodišča odstopa od prakse Vrhovega ter višjih sodišč. Predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo spremni tako, da njeni pritožbi ugodi in tožbeni zahtevek zavrne.

Odgovor tožeče stranke na revizijo

8. Tožnica je odgovorila na revizijo in predlagala njeno zavrnitev. Meni, da revizija nedopustno izpodbija ugotovljeno dejanske stanje in širi predmet dopuščene revizijske presoje. Toženka v reviziji prvič izpostavlja vprašanje obstoja vzročne zveze. V reviziji si je opis dejanskega stanja prikrojila. Tožnica je poznala staro pot, ki je bila travnata z utrjeno zemljo. Iz njene izpovedbe je razvidno, da je na dan škodnega dogodka po tlakovani poti hodila prvič.¹ Nove tlakovane poti ni poznala in pred padcem ni zagledala sosede. Le zazdelo se ji je, da je na pragu zagledala sosedo. Za hip je dvignila pogled, kar je imelo za posledico, da se je spotaknila ob štrlečo kocko. Bila je le za hip nepozorna. Med hojo ni gledala k sosedom. Le za trenutek je dvignila pogled in ga usmerila proti sosedi. Navedena okoliščina ne more vplivati na to, da je v naslednjem koraku zadela v štrlečo kocko. Do padca bi prišlo tudi v primeru, če bi imela pogled usmerjen nekaj metrov pred seboj. Od povprečno izkušenega človeka ni mogoče pričakovati, da bo neprestano gledal pod noge in z očmi spremljal vsak svoj korak. Toženkina zahteva, da bi morala biti bolj pozorna, je neživljenjska. Sporna pot je bila v celotni površini in dolžini okoli 25 m tlakovana enakomerno in je bila popolnoma varna za hojo. Le v dolžini približno 20 cm je več kot očitno izstopala od ostale pohodne površine. Kljub pravilni obutvi in pazljivi hoji je z desno nogo zadela v štrlečo kocko. Za tožnico je bila to nepričakovana ovira. Nadzorni organ gradnje je izvajalca in naročnika obvestil, da je granitne kocke potrebno popraviti, ker so neustrezno položene. Rok za dokončanje je postavil na 31. 10. 2010. Če bi izvajalec opravil sanacijo, do poškodbe ne bi prišlo. Popravilo je bilo izvedeno šele po škodnem dogodku. S strani toženke citirani judikati niso primerljivi s konkretnim dejanskim stanom. Če bi bile granitne kocke položene malomarno na celotni površini pohodne poti, bi tožnica zagotovo bila bolj previdna. Če bo Vrhovno sodišče toženkinemu stališču v reviziji sledilo, se bo kvaliteta izvedenih gradbenih del zmanjšala.

Presoja utemeljenosti revizije

9. Revizija je utemeljena.

10. V skladu s stališčem Vrhovnega sodišča iz sodbe II Ips 85/2013 je presoja o obstoju toženkine odškodninski odgovornosti zaradi padca na neravnih tleh pohodne površine odvisna od odgovora na vprašanje, ali je pot na delu, kjer je tožnica padla, še ustrezala standardu normalne pohodne površine. Če pohodna površina ni urejena v skladu z gradbenimi standardi, se je potrebno opredeliti do vprašanja, ali sporni del poti za povprečnega pešca predstavlja normalno pohodno površino. Pravni standard normalne pohodne površine je izpolnjen v primeru, če na neravnih pohodnih tleh ni nepričakovanih, zakritih ali pretiranih neravnin. V tem primeru se šteje, da bi normalno pazljiv pešec neravna tla prehodil brez težav.² V sklepu in sodbi II Ips 19/2009 je Vrhovno sodišče sprejelo stališče, da so neravna tla v mestnem okolju in na pohodnih površinah za pešce nekaj vsakdanjega in pričakovanega.³ Popolna oziroma absolutna ravnost pohodnih površin je namreč neživljenjska.

11. Okoliščini, da se je konkretni škodni dogodek zgodil na novo tlakovani pešpoti in da se je zadeva II Ips 85/2013 nanašala na vprašanje odgovornosti upravljavcev javnih površin za njihovo vzdrževanje, ne pomenita, da se konkretni dejanski stan v bistvenem razlikuje od dejanskih stanov iz zadev II Ips 85/2013⁴ in II Ips 19/2009.⁵ Tožničino drugačno stališče iz odgovora na revizijo ni utemeljeno.

12. Tožničino stališče iz odgovora na revizijo, da tožnica z revizijo nedopustno izpodbija ugotovljeno dejansko stanje ter z izpostavljanjem vprašanja vzročne zveze za nastanek škodnega dogodka širi predmet dopuščene presoje, ni utemeljeno. Čeprav tožnica pravilno opozarja, da pred padcem ni zagledala sosede na pragu, je za konkretno presojo bistveno, da je pred padcem svoj pogled usmerila v smer sosedinega praga. Čeprav sta nižji sodišči presodili, da je tožnica pot dobro poznala iz razloga, ker poteka med njenim in sosedinim vrtom, izpodbijani sodbi ne temeljita na ugotovitvi, da je tožnica dobro poznala na novo izdelano tlakovano pot. Izpodbijani sodbi temeljita na ugotovitvi, da je tožnica pred padcem za hip pogledala k sosedi, pri tem pa pozabila, da je bila pot na novo tlakovana. Z navedbo, da je kritičnega dne po sporni poti hodila prvič, tožnica v odgovoru na revizijo nedopustno izpodbija ugotovljeno dejansko stanje.

13. Pravilno je revizijsko stališče, da je sporni del poti še ustrezal pravnemu standardu normalne pohodne površine. To ne pomeni, da se od normalno pazljivega pešca pričakuje, da bo pri hoji neprestano gledal v tla. V konkretnem primeru je ključna presoja, ali je granitna kocka, ob katero se je spotaknila tožnica, bistveno odstopala od preostale pohodne površine, in ali bi normalno pazljiv pešec izstopajočo granitno kocko lahko opazil in prehodil brez težav. Za konkretno presojo je bistveno, da se je tožnica spotaknila ob štrlečo kocko, ki od preostale podlage ni odstopala več kot 2,5 cm, in da je pred padcem pogledala k sosedi, pri tem pa pozabila na novo tlakovano pot. Okoliščina, da so bile na preostalem delu poti granitne kocke položene brez odstopanj in da je bil sporni del poti po padcu popravljen, ne potrjuje zaključka, da normalno pazljiv pešec izstopajoče granitne kocke ne bi mogel pravočasno opaziti in prehoditi brez težav. Tožničina navedba o negativnem vplivu navedenega stališča na kvaliteto izvedenih gradbenih del na navedeni zaključek ne vpliva. Ker ugotovljeno odstopanje na novo zgrajeni pohodni površini za normalno pazljivega pešca ni predstavljalo nepričakovane, zakrite ali pretirane neravnine, toženkinima zavarovancema ni mogoče očitati nedopustne opustitve dolžnega ravnanja kot predpostavke za nastanek odškodninske terjatve.

Odločitev o reviziji

14. Vrhovno sodišče je toženkini reviziji ugodilo in sodbo sodišča druge stopnje spremenilo tako, da je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je toženka dolžna tožnici plačati odškodnino za nepremoženjsko škodo v višini 11.800,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in za premoženjsko škodo v višini 1.318,81 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (prva alineja I. točke izreka revizijske odločbe, prvi odstavek 380. člena ZPP).

Odločitev o stroških postopka

15. O stroških postopka je Vrhovno sodišče odločilo na podlagi drugega odstavka 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Zaradi spremembe sodb nižjih sodišč se je uspeh pravdnih strank spremenil. Ker tožnica v postopku ni uspela, mora svoje stroške nositi sama. Ker je toženka uspela v celoti, ji je tožnica dolžna povrniti njene pravdne stroške. Stroški so odmerjeni na podlagi Zakona o odvetniški tarifi (Uradni list RS, št. 67/2008, v nadaljevanju ZOdvT).

16. V skladu s 155. členom ZPP znašajo toženkini stroški za postopek na prvi stopnji in prvi pritožbeni postopek 837,93 EUR (druga alineja I. točke izreka revizijske odločbe). Višino teh stroškov je ugotovilo že sodišče prve stopnje v drugem sojenju. Odločitev o obveznosti plačila pritožbenih stroškov v drugem sojenju in v revizijskem postopku je vsebovana v II. točki izreka revizijske odločbe. Toženkini stroški za pritožbeni postopek v drugem sojenju znašajo 533,00 EUR (taksa za pritožbo v višini 513,00 EUR in materialni stroški v višini 20,00 EUR po tar. št. 6002). Njeni revizijski stroški znašajo 1.428,48 EUR (taksa za predlog za dopustitev revizije v višini 171,00 EUR, taksa za dopuščeno revizijo v višini 342,00 EUR, nagrada za postopek z revizijo po tar. št. 3300 ZOdvT v višini 734,00 EUR, 22% DDV od nagrade za postopek z revizijo v višini 161,48 EUR in materialni stroški v višini 20,00 EUR po tar. št. 6002). Odločitev o obveznosti plačila zamudnih obresti od dolgovanih stroškov temelji na 378. členu OZ, glede začetka teka zamudnih obresti pa na pravnem mnenju občne seje Vrhovnega sodišča z dne 13. decembra 2006.

-------------------------------
¹ „Šla sem po poti, ki sem jo seveda dobro poznala, saj poteka med sosedovim in našim vrtom. Zazdelo se mi je, da vidim sosedo na pragu in sem jo pogledala, pozabila pa sem, da je pot na novo tlakovana in tako sem se spotaknila in padla, ko sem prišla do kock, ki so izstopale iz površine. Bil je samo hip nepazljivosti, ampak prav na tistem mestu, kjer so kocke resnično štrlele iz površine.“
² Sodba VS RS z dne 6. 2. 2014, opr. št. II Ips 85/2013, 10. odst.
³ Sodba in sklep VS RS z dne 27. 1. 2011, opr. št. II Ips 19/2009, 9. odst.
⁴ V tej zadevi je bil tožničin tožbeni zahtevek s strani Vrhovega sodišča zavrnjen. Ugotovljeno je bilo, da je tožnica padla na delu več kot 10 let stare tlakovane poti, kjer je bila pot neravna, valovita, manjkali so tlakovci. Glede na standarde v gradbeni stroki pot ni bila ustrezno urejena in vzdrževana. Oškodovanka je pot poznala. Vrhovno sodišče je presodilo, da je sporna pot za povprečnega pešca predstavljala normalno pohodno površino.
⁵ V tej zadevi je tožnica padla zaradi zadetja v dvignjen rob (za 1,5 do 2 cm) ene od plošč na ploščadi. Vrhovno sodišče je presodilo, da je tako spremenjena pohodna površina v mestnem okolju nekaj normalnega in sprejemljivega in da toženki ni mogoče očitati opustitve dolžnega ravnanja in s tem tudi ne krivde za tožničino škodo v smislu prvega odstavka 131. člena OZ.

Datum zadnje spremembe:

14.08.2018

Podobni dokumenti:

• VSC Sodba Cp 408/2020
• VSRS Sklep II DoR 188/2016
• VSRS sklep II DoR 11/2016