VSRS Sodba XI Ips 44415/2010

Jedro

Glede same višine izrečene zaporne kazni in njenega vpliva na presojo ponovitvene nevarnosti, že sam izrek obsodilne sodbe v vsakem kazenskem postopku predstavlja povsem novo okoliščino. Z izrekom obsodilne sodbe je domneva nedolžnosti bistveno oslabljena. V tej luči se izrečena visoka zaporna kazen pokaže kot nova okoliščina, ki tudi ostale ugotovitve postavlja v drugačen kontekst.

Sodišče sme pri presoji ponovitvene nevarnosti upoštevati tudi podatke iz kazenskih postopkov, ki še niso pravnomočno končani, pri čemer s takšno presojo ne krši domneve nedolžnosti. Ni videti razloga, da ne bi bilo takšno stališče relevantno tudi pri presoji pripornega razloga begosumnosti.

Izrek

Zahteve za varstvo zakonitosti se zavrnejo.

Obrazložitev

A.

1. Okrožno sodišče v Ljubljani je izreklo sodbo, s katero je obtožence A. A., B. B., C. C., D. D. in druge spoznalo za krive kaznivih dejanj neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami, nedovoljenimi snovmi v športu in predhodnimi sestavinami za izdelavo prepovedanih drog po tretjem in prvem odstavku 186. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in hudodelskega združevanja po prvem odstavku 294. člena KZ-1. Obtožencu A. A. je izreklo enotno kazen šestnajstih let in šestih mesecev zapora, obtožencu B. B. kazen desetih let zapora, obtožencu D. D. enotno kazen enajstih let in šestih mesecev zapora ter obtožencu C. C. enotno kazen šestnajstih let in šestih mesecev zapora. Sodišče je po izreku sodbe, na predlog okrožnih državnih tožilk, iz razloga po 1. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) zoper D. D. in C. C. odredilo pripor, zoper A. A. ter B. B. pa hišni pripor. Zagovorniki obtožencev in okrožni državni tožilki so se zoper navedene sklepe pritožili. Višje sodišče v Ljubljani je pritožbe vseh zagovornikov zavrnilo, ugodilo pa je pritožbama okrožnih državnih tožilk in odredilo pripor tudi zoper obtoženca A. A. ter B. B.

2. Zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora vlagajo zahteve za varstvo zakonitosti zagovorniki, in sicer zagovorniki obtoženca A. A. zaradi kršitev 14. in 22. člena Ustave, zaradi bistvenih kršitev določb postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi bistvenih kršitev iz drugega odstavka 371. člena ZKP; zagovornik obtoženca B. B. zaradi bistvenih kršitev določb postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi bistvenih kršitev določb postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP; zagovornik obtoženca D. D. zaradi kršitve kazenskega zakona in zaradi bistvenih kršitev določb postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP ter zaradi kršitev 27. člena Ustave; zagovornik C. C. pa zaradi bistvenih kršitev določb postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi bistvenih kršitev določb postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP. Zagovorniki obtoženca A. A. predlagajo Vrhovnemu sodišču, da izpodbijani sklep spremeni tako, da pripor zoper obtoženca odpravi; zagovornik obtoženca B. B. predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve v novo odločitev; zagovornik obtoženca D. D. predlaga ugoditev zahtevi in spremembo izpodbijanih sklepov tako, da se pripor obtožencu odpravi oziroma nadomesti z milejšim ukrepom, podredno pa razveljavitev in vrnitev zadeve v novo odločitev sodišču prve stopnje; zagovornik obtoženca C. C. pa predlaga razveljavitev izpodbijanih sklepov in izpustitev obtoženca na prostost, podredno pa nadomestitev pripora z milejšim ukrepov.

3. Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovoril vrhovni državni tožilec mag. Andrej Ferlinc, ki navaja, da ne držijo očitki zagovornikov o pomanjkanju oziroma odsotnosti razlogov vseh sklepov glede begosumnosti. Zatrjuje, da imajo izpodbijani sklepi, poleg višine izrečenih zapornih kazni, navedene tudi druge okoliščine, ki kažejo na obstoj begosumnosti pri obsojencih. Meni tudi, da vsebujejo izpodbijani sklepi ustrezne in prepričljive razloge glede vprašanja neogibne potrebnosti pripora in njegove sorazmernosti. Vrhovnemu sodišču predlaga zavrnitev vseh zahtev zagovornikov.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obtožencem in njihovim zagovornikom. Na odgovor vrhovnega državnega tožilca je podal izjavo zagovornik obtoženca B. B., odvetnik Miloš Zarić, ki je v bistvenem vztrajal pri navedbah iz zahteve za varstvo zakonitosti.

B.

Glede zahteve zagovornikov obtoženega A. A.

5. Zagovorniki obtoženega A. A. uveljavljajo, da obrazložitev sklepa Višjega sodišča v Ljubljani, s katerim je slednje ugodilo pritožbi državnih tožilk in zoper obtoženega odredilo pripor, ne vsebuje konkretnih osebnih okoliščin obtoženca, na podlagi katerih bi bilo mogoče utemeljeno sklepati, da obstaja realna nevarnost obtoženčevega pobega. Sklicujejo se na sodbo Vrhovnega sodišča RS XI Ips 19/2011 z dne 24. 2. 2011 in poudarjajo, da sama višina kazni ni zadostna podlaga za odreditev pripora zaradi begosumnosti, ampak je lahko le v povezavi z drugimi okoliščinami, na podlagi katerih je mogoče z veliko verjetnostjo sklepati na nevarnost bega. Navajajo tudi, da je obrazložitev v delu, ki se nanaša na neogibno potrebnost pripora pavšalna in je zato ni mogoče preizkusiti. Hkrati zatrjujejo, da je Višje sodišče pri odločanju o pritožbi prezrlo celo vrsto okoliščin, ki jih je izpostavila obramba obtoženega. Opozarjajo, da je obtoženec po odpravi pripora po končanem prvem sojenju imel na voljo več kot pet let in štiri mesece, da bi pobegnil, vendar tega ni storil, ampak se je ves čas ponovljenega postopka udeleževal narokov za glavno obravnavo. Prav tako izpostavljajo, da ima obtoženec soprogo in tri otroke, kar po njihovem mnenju izključuje begosumnost. S takšnimi trditvami zagovorniki uveljavljajo kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, in sicer zaradi pomanjkanja razlogov o okoliščinah, ki kažejo na obstoj begosumnosti ter neogibne potrebnosti pripora, hkrati pa ponujajo drugačno presojo okoliščin, ki po njihovi oceni negirajo obstoj pripornega razloga begosumnosti in neogibne potrebnosti pripora, s čimer uveljavljajo kršitev iz drugega odstavka 371. člena ZKP v povezavi z drugim odstavkom 192. člena ZKP in 1. točko prvega odstavka 201. člena ZKP.

6. Trditve obtoženčevih zagovornikov, da izpodbijani sklep Višjega sodišča ne vsebuje navedbe konkretnih okoliščin, ki bi kazale na obstoj nevarnosti, da bi obtoženec lahko pobegnil, so v nasprotju z obrazložitvijo izpodbijanega sklepa. Pritožbeno sodišče je okoliščine, ki kažejo na realno in konkretno nevarnosti obtoženčeve begosumnosti obrazložilo v sedmi, osmi in deveti točki obrazložitve sklepa. Na podlagi argumentacije iz omenjenih točk je mogoče razbrati, da je pritožbeno sodišče svojo presojo o begosumnosti oprlo na način in naravo delovanja hudodelske združbe, katere vodenja je bil obtoženec nepravnomočno spoznan za krivega. Pri tem je upoštevalo očitke, da je obtoženec vodil slovenski del hudodelske združbe, ki je bila del mednarodne hudodelske združbe, delujoče v Južni Ameriki, Afriki, Italiji, Srbiji in Avstriji. V okviru njenega delovanja je po ugotovitvah prvostopenjskega sodišča obtoženec vodil in organiziral nakup in transport dveh ton kokaina v Urugvaju, ob tem pa se je gibal tako na ozemljih izven Slovenije (Nizozemska), kot tudi na ozemljih izven Evropske Unije (Srbija, Črna Gora). Pritožbeno sodišče je ocenilo, da je delovanje takšne kriminalne združbe povezano z mednarodno utečenimi vezmi, ki so pogojene z veliko mero konspirativnosti in zaupnosti med vpletenimi osebami, te pa kljub časovni oddaljenosti ne prenehajo. Glede na te okoliščine in ob upoštevanju višine obtožencu izrečene zaporne kazni, od katere mora prestati še približno štirinajst let, je presodilo, da bi tovrstna mednarodna poznanstva, ki so mu omogočila izvrševanje očitanih kaznivih dejanj, obtožencu in njegovi družini omogočila ne le pobeg iz Slovenije, ampak tudi možnost ustreznega bivanja v tujini. Trditve zagovornika, da izpodbijani sklep ne vsebuje okoliščin, ki bi kazale na obstoj obtoženčeve begosumnosti in s tem v povezavi uveljavljana kršitev določb postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, se tako pokažejo kot neutemeljene.

7. Vse navedene okoliščine sta obe sodišči nižje stopnje ustrezno ovrednotili in tudi po presoji Vrhovnega sodišča razumno zaključili glede obstoja pripornega razloga begosumnosti. Iz zgoraj povzete argumentacije je mogoče razbrati, da višina obtožencu izrečene zaporne kazni ni bila edina podlaga za odreditev pripora, kot to trdijo zagovorniki. V obravnavani zadevi ni mogoče spregledati dejstva, da sta bila razkritje in poznejši pregon obravnavane hudodelske združbe mogoča le s pomočjo prikritih preiskovalnih ukrepov, ne le v Republiki Sloveniji, temveč tudi v Italiji in Srbiji. Navedena okoliščina potrjuje pravilnost zaključka pritožbenega sodišča o konspirativnem delovanju družbe in vzpostavljeni zaupnosti v med sostorilci, ki kljub časovni oddaljenosti storjenega kaznivega dejanja omogoča reaktivacijo teh poznanstev in njihovo koriščenje pri potencialnem begu.

8. Glede same višine izrečene zaporne kazni in njenega vpliva na presojo ponovitvene nevarnosti je potrebno pojasniti, da je že sam izrek obsodilne sodbe v vsakem kazenskem postopku povsem nova okoliščina. Z izrekom obsodilne sodbe je bila domneva nedolžnosti bistveno oslabljena. V tej luči se izrečena visoka zaporna kazen pokaže kot nova okoliščina, ki tudi ostale ugotovitve postavlja v drugačen kontekst. Okoliščine, kot so obtoženčevo gibanje v tujini, njegova mednarodna poznanstva in nenazadnje tudi okoliščina, da je hudodelska združba razpolagala s ponarejenimi potnimi listinami (točka V izreka sodbe), ki so ji omogočala neovirano gibanje med državami, tako kljub časovni oddaljenosti, ob upoštevanju višine izrečene prostostne kazni, tudi po oceni Vrhovnega sodišča kažejo na realno nevarnost, da bi obtoženi našo državo na prostosti zapustil.

9. V tem kontekstu tudi s strani zagovornikov izpostavljene obtoženčeve družinske in poslovne razmere ter njegovo udeleževanje narokov za glavno obravnavo v ponovljenem sojenju ne predstavlja zadostnega zagotovila, da obtoženi ne bi pobegnil. Žena in otroci ter poslovna dejavnost obtoženca naj ne bi odvrnili od dolgotrajnega izvrševanja očitanih kaznivih dejanj (glede na izrek sodbe od leta 2008 do marca 2010), zato ni mogoče sklepati, da bi mu predstavljali dodatno navezno okoliščino, ki bi ga odvračala od bega. Glede navedb zagovornikov o evropskem pripornem nalogu, ki so ga izdali pristojni organi Republike Italije in ki bi po njihovem mnenju obtožencu onemogočil beg, pa je mogoče ugotoviti, da so bile prvič podane šele v zahtevi za varstvo zakonitosti. Priporni razlog begosumnosti, ki ga z izpostavljenimi trditvami smiselno izpodbija zahteva, so imeli zagovorniki možnost izpodbijati že v pritožbi zoper sklep o odreditvi hišnega pripora, kar so tudi storili. Sklicevanja na odrejeni evropski priporni nalog pa pritožba ne vsebuje. To pomeni, da so predmetne navedbe podane v nasprotju s petim odstavkom 420. člena ZKP, zato jih Vrhovno sodišče ni presojalo.

10. Zahteva poudarja tudi obtoženčevo redno udeleževanje narokov za glavno obravnavano v novem sojenju, ki po oceni zagovornikov negira njegovo begosumnost. Temeljna dolžnost obtoženca v kazenskem postopku je, da se odzove vabilu sodišča. Hkrati mu njegova navzočnost omogoča izvrševanje pravice do obrambe. Navedeno pomeni, da obtoženčevo udeleževanje narokov za glavno obravnavo, ob upoštevanju že naštetih okoliščin, ki kažejo na obtoženčevo begosumnost, nima take teže, da bi omajalo zakonitosti izpodbijanega pravnomočnega sklepa.

11. Zagovorniki zatrjujejo tudi, da je obrazložitev v delu, ki se nanaša na neogibno potrebnost pripora pavšalna in je zato ni mogoče preizkusiti. Pritožbeno sodišče je obstoj neogibne potrebnosti pripora obrazložilo v 11. točki obrazložitve. Oprlo se je na obtoženčevo precejšnje premoženje, ki bi mu lahko omogočilo pobeg in ustrezno bivanje v tujini. Poleg tega je presodilo, da so okoliščine, navedene v sedmi in osmi točki obrazložitve sklepa sodišča prve stopnje, podane v takšni intenziteti, da begosumnosti ni mogoče preprečiti drugače kot z odreditvijo pripora. Prezrlo pa ni niti s strani obrambe izpostavljenih družinskih razmer in obtoženčevega opravljanja gostinske dejavnosti. Strinjati se je mogoče s presojo pritožbenega sodišča, da intenzivnost zgoraj pojasnjenih okoliščin, ob hkratnem upoštevanju načela sorazmernosti, odtehta poseg v obtoženčevo pravico do osebne svobode, ki ga predstavlja ukrep odreditve pripora. Tudi pri presoji možnosti odreditve milejšega ukrepa je pritrditi pritožbenemu sodišču, da vse zgoraj naštete okoliščine kažejo na tako visoko stopnjo begosumnosti, pa da onemogočajo zaključek, da bi bilo mogoče le-to preprečiti že s hišnim priporom. Glede na navedeno izpodbijana sklepa nista obremenjena s kršitvijo iz drugega odstavka 371. člena ZKP, v zvezi z drugim odstavkom 192. člena ZKP, niti s kršitvijo iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

12. Zagovorniki obtoženca uveljavljajo tudi večje število kršitev določb postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Tako pritožbenemu sodišču očitajo nasprotje med razlogi sklepa v 9. točki obrazložitve, in sicer zaradi uporabe ednine in množine glede hudodelske združbe, protispisnost v isti točki glede navedbe o distribuciji kokaina v Urugvaju, pa protispisnost očitajo tudi navedbam o obtoženčevi družinsko-poslovni situaciji v deseti točki izpodbijanega sklepa. Iz izreka sodbe sodišča v predmetni zadevi je razvidno, da je bil obtoženec član večih različnih hudodelskih združb, zato navedbe, ki grajajo uporabe ednine in množine pri navedbi hudodelskih združb v deveti točki, predstavljajo uveljavljanje nedovoljenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Smiselno enako velja glede navedb o distribuciji kokaina, ki je bil zasežen v Urugvaju. Ker je bil kokain zasežen, je vprašanje njegovega nadaljnjega razpečevanja, vprašanje dejanskega stanja. Število obtoženčevih otrok pa ob upoštevanju navedbe pritožbenega sodišča, da so bile obtoženčeve družinsko-poslovne razmere v letu 2010 zelo podobne (takrat je imel dva, sedaj pa tri otroke), ne more predstavljati nasprotja med razlogi sklepa in podatki spisa. Očitki o kršitvi določb postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, se tako pokažejo kot neutemeljeni.

13. Glede trditev iz zahteve, s katerimi zagovorniki pritožbenemu sodišču očitajo odstop od sodne prakse, je potrebno pojasniti, da temelji na zmotni predpostavki, da je bila v konkretnem primeru edina podlaga za odreditev pripora višina izrečene kazni, kar pa, kot je bilo pojasnjeno že zgoraj, ne drži. Vrhovno sodišče še pripominja, da je obstoj pripornega razloga begosumnosti v povezavi z višino izrečene kazni in mednarodnimi poznanstvi presojalo med drugim tudi že v sodbi XI Ips 44415/2010 z dne 13. 12. 2012, v kateri je sprejelo vsebinsko identično odločitev. Glede na navedeno smiselno uveljavljana kršitev 22. člena Ustave, ni podana.

Glede zahteve zagovornika obtoženega B. B.

14. Zagovornik obtoženega B. B., podobno kot zagovorniki obtoženega A. A., zatrjuje, da obrazložitev sklepa Višjega sodišča v Ljubljani ne vsebuje konkretnih osebnih okoliščin obtoženca, na podlagi katerih bi bilo mogoče utemeljeno sklepati, da obstaja realna nevarnost obtoženčevega pobega. Meni, da vse okoliščine, na katere se sklicuje pritožbeno sodišče, izvirajo iz očitanega kaznivega dejanja od katerega je preteklo že devet let. Pri tem v vmesnem času ni izražena niti ena subjektivna okoliščina, ki bi kazala na obtoženčevo begosumnost, kar pomeni, da je bila edina podlaga za odreditev pripora višina izrečene kazni. Navaja, da je očitek o obtoženčevi vidni vlogi pri izvršitvi kaznivega dejanja nekonkretiziran in posplošen. Kot takšne ocenjuje tudi zaključke sodišča o vzpostavljeni zaupnosti med vpletenimi osebami, pri čemer pritožbenemu sodišču očita tudi posploševanje brez ustrezne podlage. Izpostavlja tudi, da je obtoženec brez finančnih sredstev, ki bi mu omogočala dolgotrajni beg, hkrati pa ni pobegnil tudi ves čas trajanja ponovnega sojenja na prvi stopnji. Takšne navedbe zagovornika predstavljajo uveljavljanje kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, hkrati pa z njimi ponuja drugačno presojo okoliščin, ki po njegovi oceni negirajo obstoj pripornega razloga begosumnosti in neogibne potrebnosti pripora, s čimer uveljavlja kršitev iz drugega odstavka 371. člena ZKP v povezavi z drugim odstavkom 192. člena ZKP in 1. točko prvega odstavka 201. člena ZKP.

15. Zagovornikove trditve, da izpodbijani sklep ne vsebuje navedbe subjektivnih okoliščin, ki bi kazale na obstoj obtoženčeve begosumnosti, ne držijo. V izpodbijanem sklepu so omenjene okoliščine, naštete v 13. in 14. točki obrazložitve. Pritožbeno sodišče se je, poleg višine izrečene kazni oprlo tudi na način in naravo delovanja mednarodne hudodelske združbe, katere član je po ugotovitvah prvostopenjskega sodišča, glede na izrek nepravnomočne sodbe, bil tudi obtoženec. Ob tem je pojasnilo, da je hudodelska združba delovala v Južni Ameriki, Afriki, Italiji, Srbiji in Avstriji, pri čemer je obtoženec imel vidno vlogo pri transportu dveh ton kokaina iz Urugvaja. Delovanje tovrstne kriminalne združbe je po presoji pritožbenega sodišča povezano z enormnimi finančnimi vložki in mednarodno utečenimi vezmi, hkrati pa je glede na naravo in obseg več let trajajočega izvrševanja kaznivega dejanja, pogojeno tudi z veliko mero konspirativnosti ter zaupnosti med vsemi vpletenimi udeleženci. Tovrstne vezi in poznanstva, kljub časovni oddaljenosti ne ugasnejo, ampak bi se lahko reaktivirale in obtožencu omogočile beg ter bivanje v tujini. Glede obtoženčevih kontaktov z drugimi člani hudodelske združbe v času storitve očitanih kaznivih dejanj, je sodišče izpostavilo Ž. V. in N. P. Pritožbeno sodišče je na podlagi takšnih okoliščin zaključilo, da obstaja realna in konkretna nevarnost obtoženčevega pobega. Uveljavljana kršitev določb postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, zaradi pomanjkanja okoliščin, ki bi kazale na priporni razlog begosumnosti, tako ni podana.

16. Zahteva izpodbijanemu sklepu očita tudi posplošenost okoliščin, ki zadevajo vidno vlogo obtoženca v hudodelski združbi in pavšalnost zaključkov o vzpostavljeni zaupnosti med člani hudodelske združbe. Zagovornikovi očitki o pavšalnosti zaključkov pritožbenega sodišča glede zaupnosti med člani hudodelske združbe, s katerimi smiselno uveljavlja kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, so neutemeljeni. Pritožbeno sodišče za svoje zaključke o zaupnosti razmerij ni imelo podlage le v izkustvenem sklepanju, ampak tudi v podatkih spisa. Razkritje in pregon obravnavane hudodelske združbe je bil namreč mogoč le s pomočjo prikritih preiskovalnih ukrepov. Pri tem so obtoženci komunicirali s pomočjo sodobnih komunikacijskih sredstev ter s pomočjo zapletenega sistema šifer. Takšen način delovanja nedvomno priča o zaupnosti med člani združbe. Hkrati pa je glede na izkustveno sklepanje na mestu zaključek, da tovrstni odnosi, tako kot je to običajno v medosebnih odnosih, ne ugasnejo kljub časovni oddaljenosti. V preostalem pa zagovornik s polemiziranjem glede vidnosti vloge obtoženca v hudodelski združbi ne uveljavlja kršitev določb postopka, ampak nedovoljen razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Vloga obtoženega B. B., to je, da je skrbel za prenos navodil vodje združbe A. A. drugim članom združbe in da je kurirjem dostavil večjo količino denarja (900.000,00 EUR) za nakup kokaina v Južni Ameriki, izhaja iz izreka sodbe pod točkami II.

17. Glede same presoje okoliščin, ki kažejo na obstoj obtoženčeve begosumnosti, pa je potrebno poudariti, podobno kot pri obtožencu A. A., da višina izrečene zaporne kazni daje zgoraj navedenim okoliščinam drugačno težo. Obtoženčeva poznanstva v tujini, pridobljena v času izvrševanja kaznivih dejanj in njegovo gibanje v tujini, kažejo na bistveno višjo stopnjo verjetnosti obtoženčevega pobega, ob upoštevanju obtožencu izrečene visoke zaporne kazni. Visoka intenzivnost izpostavljenih okoliščin ob upoštevanju, da obtoženca na Slovenijo, razen bolne matere, trdneje ne veže prav ničesar, pritrjuje tudi pravilnosti presoje pritožbenega sodišča, da begosumnosti ni mogoče preprečiti z milejšimi ukrepi. Obtoženi je v času, ki je predmet kazenskega postopka, pogosto potoval v tujino prav z namenom izvrševanja kaznivih dejanj, zato njegova skrb za mamo ne predstavlja zadostnega zagotovila, da bi ga le-to odvrnilo od pobega. Obtoženčev zagovornik pri tem sicer izpostavlja pomanjkanje finančnih sredstev za beg, vendar je potrebno upoštevati obtoženčevo mladost ter njegovo iznajdljivost, ki se je pokazala pri izvrševanju očitanih kaznivih dejanj. Zato pomanjkanje finančnih sredstev nima take teže, da bi omajalo pravilnost sklepa o obtoženčevi begosumnosti. Takšnih zaključkov ne more omajati niti okoliščina, da obtoženec šest let po izpustitvi iz pripora v prvotnem sojenju ni pobegnil, ampak je ostal v Sloveniji. Kot je bilo poudarjeno že v zvezi z enakimi navedbami zagovornika obtoženega A. A., izrek visoke zaporne kazni na prvi stopnji predstavlja za obtoženega novo okoliščino, zaradi katere je domneva nedolžnosti bistveno oslabljena. Vse navedeno potrjuje, da begosumnosti ni mogoče odvrniti drugače kot s priporom. Hkrati pa predstavljena argumentacija negira tudi zagovornikove očitke o posplošenosti zaključkov, ki naj bi bili brez vsebinske argumentacije, zato uveljavljana kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ni podana.

18. Zagovornik navaja, da sta navedbi pritožbenega sodišča iz 13. točke obrazložitve, da je obtoženec dne 7. 10. 2009 potoval v Južnoafriško republiko (v nadaljevanju JAR) ter o njegovih stikih z M. P. v nasprotju s podatki spisa in s tem uveljavlja kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Glede uveljavljane kršitve določb postopka je mogoče ugotoviti, da je pri navedbi obtoženčevega potovanja v JAR, v 13. točki obrazložitve prišlo do očitne pomote. Prvostopenjsko sodišče je namreč pravilno ugotovilo, da je obtoženec dne 7. 10. 2009 potoval v Beograd, kjer se je srečal z J. R., slednji pa je potem odpotoval v JAR. Takšne očitne pomote, še zlasti glede na pravilno ugotovitev prvostopenjskega sodišča o obtoženčevem potovanju izven Evropske unije, ni mogoče šteti za nasprotje bistvene narave. Protispisnost se mora namreč nanašati na odločilno dejstvo¹. Navedba, da je obtoženi potoval v JAR, čeprav je dejansko potoval v Beograd, ob njegovi sicer nesporno ugotovljeni mobilnosti, ni odločilno dejstvo. Ker se navedena napaka ne nanaša na odločilno dejstvo, uveljavljana kršitev določb postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ni podana. Vprašanje stikov z M. P., pa glede na to, da je šlo za člana srbskega dela hudodelske združbe, pri čemer so stiki med obema deloma združbe izkazani, ne predstavlja uveljavljanje kršitev določb postopka, ampak zagovornik s tem uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja, kar v izrednem pravnem sredstvu ni dovoljeno.

Glede zahteve zagovornika obtoženega D. D.

19. Zagovornik obtoženca D. D. v zahtevi navaja, da obe sodišči nižje stopnje obtožencu očitata ponarejanje identifikacijskih dokumentov, pri čemer se v nasprotju z Ustavo ter ZKP sklicujeta na obtožnico, vloženo v Bosni in Hercegovini (v nadaljevanju BiH). Meni, da takšno sklicevanje na postopek v tujini predstavlja kršitev 27. člena Ustave. Dodaja, da zoper obtoženca ne pri nas, ne v BIH, ni uveden kazenski postopek, zgolj navedba obtoženca kot možnega sostorilca v odredbi za hišno preiskavo, pa ne pomeni ničesar.

20. Obe sodišči nižje stopnje sta presojo begosumnosti oprli med drugim tudi na okoliščine, ki so razvidne iz odredbe za hišno preiskavo Okrožnega sodišča v Ljubljani, izdane v okviru postopka mednarodne pravne pomoči po zaprosilu pristojnih organov BiH. Iz odredbe izhajajo utemeljeni razlogi za sum, da sta D. D. in C. C. člana organizirane kriminalne združbe, ki je pridobivala ter uporabljala podatke državljanov BiH z namenom izdajanja lažnih osebnih izkaznic in potnih listin. Poleg tega naj bi se omenjena kriminalna združba ukvarjala z računalniškimi goljufijami in trgovanjem z ukradenimi predmeti. Iz odredbe za hišno preiskavo tako izhaja, da naj bi bil obtoženec povezan s člani hudodelske združbe, ki se je ukvarjala s ponarejanjem potnih listin, hkrati pa si tudi sam prizadeval pridobiti ponarejen potni list in ga v letu 2015 celo pridobil. Tožilki sta predlogu za odreditev pripora zoper obtoženca priložili obtožnico, ki je bila zoper navedeno kriminalno združbo vložena v BiH. Pritožbeno sodišče je zavrnilo zagovornikovo minimaliziranje oziroma zanikanje pomena obtožnice iz BiH, ki sicer ni bila vložena zoper obtoženca, vendar ga je omenjala v svojstvu sostorilca. Pri tem je pojasnilo, da v omenjena obtožnica kaže na obtoženčeve povezave s tujino, hkrati pa omogoča tudi sklepanje o obtoženčevih povezavah s kriminalno združbo, ki ni imela zgolj možnosti pridobitve ponarejenih potnih listov, ampak se je dejansko ukvarjala s pridobivanjem le-teh. Obe sodišči sta podatke, ki v osnovi izvirajo iz obtožnice, vložene v BiH, smatrali zgolj kot pravnorelevantno okoliščino, na podlagi katere sta sklepali o obtoženčevih poznanstvih v tujini ter o njegovih povezavah s hudodelsko združbo, ki se ukvarja s ponarejanjem potnih listin. Omenjene okoliščine sta nato povezali z obtožencu izrečeno visoko zaporno kaznijo ter njegovim odhodi v tujino in zaključili, da je pri obtožencu podana visoka stopnja begosumnosti.

21. Opisana presoja podatkov iz kazenskega postopka v drugi državi in zoper druge osebe, ne predstavlja kršitve domneve nedolžnosti. V sodni praksi Vrhovnega sodišča je bilo že večkrat zavzeto stališče, da sme sodišče pri presoji ponovitvene nevarnosti upoštevati tudi podatke iz kazenskih postopkov, ki še niso pravnomočno končani, pri čemer s takšno presojo ne krši domneve nedolžnosti.² Kljub temu, da se navedeno stališče nanaša na priporni razlog ponovitvene nevarnosti, pa ni videti nobenega razloga, da ne bilo relevantno tudi pri presoji pripornega razloga begosumnosti. Poleg tega v obravnavanem primeru sodišči nista presojali dokazanosti obtoženčevega domnevnega ponarejanja listin, niti njegovega sodelovanja v hudodelski združbi, ki se je ukvarjala s ponarejanjem potnih listin, kot to zatrjuje zagovornik. Predmet njune presoje so bile le obtoženčeve povezave v tujini in stiki s člani kriminalne združbe, ki se je ukvarjala s ponarejanjem potnih listin in računalniškimi goljufijami. Za takšno uporabo podatkov iz kazenskega postopka v drugi državi in zoper druge osebe pa ni videti nobenih ovir, še zlasti, ker sta obe sodišči nižje stopnje pridobljene podatke presojali tudi v luči drugih že izpostavljenih okoliščin, ki ravno tako kažejo na realno in konkretno nevarnost obtoženčevega pobega. Glede na navedeno uveljavljana kršitev 27. člena Ustave ni podana.

22. V preostalem pa zagovornikovo miniziranje pomena podatkov, pridobljenih v okviru mednarodne pravne pomoči, predstavlja ponujanje drugačne presoje okoliščin, ki kažejo na obstoj begosumnosti. Vendar njegova ocena, glede na številčnost ter intenzivnost drugih okoliščin, ki kažejo na obstoj nevarnosti, da bi obtoženec na prostosti pobegnil, ni pravilna. Obe sodišči nižje stopnje sta navedli konkretne okoliščine, to je izvrševanje kaznivih dejanj v okviru mednarodne kriminalne združbe, pri čemer je obtoženi deloval v tujini, med drugim tudi v JAR, in ima posledično v tujini tudi številna znanstva. V okviru presoje begosumnosti nista spregledali niti, v zahtevi izpostavljene, obtoženčeve družine in premoženja ter nato ob upoštevanju načela sorazmernosti zaključili, da je odreditev pripora neogibno potrebna. Na podlagi navedenega je mogoče zaključiti, da ne držijo zagovornikovi očitki o višini obtožencu izrečene kazni kot edini okoliščini, ki je narekovala odreditev pripora

23. Zahteva zatrjuje, da ne držijo navedbe o obtoženčevem potovanju v Namibijo in večkratnih potovanjih v JAR. V postopku na prvi stopnji je bilo ugotovljeno, da je obtoženec potoval tako v Namibijo, kot tudi v JAR in tudi v Španijo. Iz navedenih potovanj je razvidna velika mera obtoženčeve mobilnosti, ki je bila ena izmed okoliščin, na podlagi katere sta obe sodišči nižje stopnje sklepali o realni in konkretni nevarnosti, da bi na prostosti pobegnil. Vprašanje številčnosti ter namembnosti obtoženčevih potovanj JAR ter polemika glede potovanja v Namibijo, ob izkazani pogostosti gibanja tudi izven držav Evropske unije, pri čemer zagovornik v pritožbi opozarja tudi na obtoženčevo lanskoletno potovanje v Kanado, ne predstavlja kršitev določb postopka, ampak uveljavljanje nedovoljenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

24. Trditve zagovornika, da je bil obtožencu v prvotnem sojenju odrejen pripor le iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti, ne pa tudi iz razloga begosumnosti, kljub temu, da so bile vse okoliščine, na katere se sodišči sklicujeta v sedanjih sklepih, podane že v prvotnem sojenju leta 2010, pri čemer s takšnimi trditvami nakazuje na odsotnost begosumnosti, so bile prvič podane šele v zahtevi za varstvo zakonitosti in so kot takšne materialnopravno neizčrpane, zato se Vrhovno sodišče v njihovo presojo ni spuščalo.

Glede zahteve zagovornika obtoženega C. C.

25. Zagovornik obtoženca C. C. očita obrazložitvi sklepov nižjih sodišč pomanjkanje konkretnih osebnih okoliščin, na podlagi katerih bi bilo mogoče sklepati, da obstaja realna nevarnost obtoženčevega pobega. Navaja, da argumentacija obeh sodišč nižje stopnje temelji na podatkih obtožbe izpred osmih let. Zatrjuje, da sum ter informacija tujega tožilca ne moreta predstavljati dokaza, da je bil obtoženec član hudodelske združbe, ki se je ukvarjala s ponarejanjem potnih listin. Opozarja, da je obtožnica iz BiH neprevedena in da v njej obtoženec ni naveden kot član omenjene združbe, ampak le kot spremstvo D. D. na poti v BiH.

26. Zagovornikove trditve, da izpodbijana sklepa ne navajata konkretnih osebnih okoliščin, ki bi kazala ne nevarnost pobega, ne držijo. Tovrstne osebne okoliščine je sodišče prve stopnje navedlo v sedmi točki obrazložitve sklepa, pritožbeno sodišče pa v 20., 21., 22. in 23. točki obrazložitve sklepa. Obe sodišči sta kot relevantne okoliščine izpostavili obtoženčeve sorodstvene vezi v Črni Gori ter njegovo gibanje v Južni Ameriki, na Nizozemskem in na Hrvaškem. Omenjeno gibanje v tujini sta upoštevali v luči že večkrat izpostavljenega načina delovanja hudodelske združbe, katere član je bil obtoženec. Pri tem sta poudarili, da je bilo obtoženčevo članstvo v hudodelski združbi povezano z enormnimi finančnimi vložki in tveganjem, ki terjajo visoko stopnjo zaupanja med udeleženci. Na podlagi navedenega sta sklepali, da mednarodni stiki, vzpostavljeni v času izvrševanja kaznivih dejanj, kljub časovni oddaljenosti, ne morejo ugasniti. Nenazadnje sta obe sodišči upoštevali tudi podatke razvidne iz odredbe za hišno preiskavo Okrožnega sodišča v Ljubljani, izdane v okviru postopka mednarodne pravne pomoči po zaprosilu pristojnih organov BiH. Pri tem je iz odredbe razvidno, da naj bi bil obtoženec član organizirane kriminalne združbe, ki se je ukvarjala s pridobivanjem ponarejenih potnih listin, z računalniškimi goljufijami in trgovanjem z ukradenimi predmeti. Hkrati iz odredbe izhajala tudi, da je obtoženec posredoval v stikih med D. D. in ostalimi člani hudodelske združbe ter z njim decembra 2015 tudi odšel v BiH. Ob upoštevanju vseh navedenih okoliščin se izkažejo kot neutemeljene navedbe, da izpodbijana sklepa ne vsebujeta konkretnih osebnih okoliščin, ki bi kazale na nevarnost pobega, zato smiselno uveljavljana kršitev določb postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ni podana.

27. Zahteva problematizira uporabo podatkov iz kazenskega postopka BiH, na podlagi katerih sta sodišči nižje stopnje presojali obstoj begosumnosti pri obtožencu. Glede dovoljenosti uporabe tovrstnih podatkov pri odločanju o priporu je potrebno pojasniti, da je odločanje o pripornih razlogih drugačne narave kot odločanje o očitkih iz obtožbe. Presoja obtoženčeve begosumnosti temelji na okoliščinah, ki utemeljujejo realno nevarnost, da bi obtoženi na prostosti našo državo zapustil. Tudi v obravnavani zadevi sodišči nižje stopnje nista presojali vprašanja dokazanosti obtoženčevega sodelovanja v hudodelski združbi, ki se je ukvarjala s ponarejanjem potnih listin oziroma očitkov o domnevnem ponarejanju listin, kot to skuša prikazati obramba. Sodišči sta namreč na podlagi podatkov iz nepravnomočno končanega tujega kazenskega postopka, v okviru pripornega razloga begosumnosti, presojali obtoženčeve povezave v tujini in stike s člani kriminalne združbe, ki se je ukvarjala s ponarejanjem potnih listin in računalniškimi goljufijami. Upoštevaje naravo takšne presoje ni bilo poseženo v obtožencu zagotovljena jamstva v kazenskem postopku.

28. Zagovornikove trditve, da je obtožnica iz BiH neprevedena, sicer držijo, vendar se hkrati v spisu nahaja tudi odredba za hišno preiskavo, ki jo je v postopku mednarodne pravne pomoči izdalo Okrožno sodišče v Ljubljani. Iz omenjene odredbe so razvidne vse navedene okoliščine, vključno s povzetimi ugotovitvami iz kazenskega postopka v BiH, zato smiselno uveljavljana kršitev iz 3. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ni podana.

29. Zahteva graja tudi navedbo glede obtoženčevih sorodstvenih vezi v Črni Gori, ki bi mu lahko olajšale beg, pri čemer poudarja, da je ta okoliščina pavšalna, saj obtoženec nima državljanstva omenjene države. Dodaja še, da ima slovensko državljanstvo ter pri tem izpostavlja tudi njegovo bivanje v Sloveniji, kjer ima tudi izvenzakonsko partnerko ter mladoletnega otroka. Vse izpostavljene okoliščine sta obe sodišči nižje stopnje pretehtali ter zaključili, da nimajo takšne teže, še zlasti, če se pri tem upoštevajo obtožencu izrečena visoka zaporna kazen ter druge že zgoraj navedene okoliščine. Glede na visoko stopnjo realne in konkretne nevarnosti, da bi obtoženec lahko pobegnil, sta pravilno zaključili, da je odreditev pripora neogibno potrebna.

30. Zagovornik navaja tudi, da sklep sodišča prve stopnje ne vsebuje razlogov, zakaj se sodišče ni odločilo za izrek milejšega ukrepa, hkrati pa pritožbenemu sodišču očita, da ni odgovorilo na identične pritožbene navedbe. Iz ustaljene sodne prakse izhaja, da utemeljitev neogibne potrebnosti pripora že sama po sebi vsebuje odgovor, zakaj sodišče namesto pripora ni izreklo kakšnega drugega ukrepa. To pomeni, da se sodišče, ob ugotovljeni neogibni potrebnosti pripora, ni dolžno posebej opredeljevati zakaj za zagotovitev varnosti ljudi ni odredilo drugih, milejših ukrepov.³ Utemeljitev neogibne potrebnosti odreditve pripora, kakršno je podalo prvostopenjsko sodišče v deveti točki obrazložitve, tako ne predstavlja smiselno uveljavljane kršitve iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, hkrati pa se je tudi pritožbeno sodišče do uveljavljane kršitve ustrezno opredelilo.

C.

31. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da v zahtevah za varstvo zakonitosti uveljavljane bistvene kršitve določb postopka in kršitve Ustave niso bile podane, zato jih je v skladu z določilom 425. člena ZKP zavrnilo.

32. Če bo za obtožence nastopila taksna obveznost, bo sodno takso za zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti po tarifni številki 74014 Taksne tarife, v zvezi s petim odstavkom 3. člena in 17. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1), odmerilo sodišče prve stopnje po pravnomočnosti odločbe.

-------------------------------
¹ Sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 43888/2010 z dne 17. 3. 2010.
² Sodbe Vrhovnega sodišča RS I Ips 75/2004 z dne 25. 3. 2004, I Ips 321/2004 z dne 19. 11. 2004 in XI Ips 71/2009 z dne 13. 8. 2009.
³ Sodbe Vrhovnega sodišča RS I Ips 41/99 z dne 18. 2. 1999, I Ips 254/2006 z dne 24. 8. 2006, XI Ips 37014/2015-89 z dne 9. 11. 2015 in številne druge.

Datum zadnje spremembe:

20.07.2018

Podobni dokumenti:

• VSM Sklep III Kp 49149/2022
• Sodba I Ips 235/2002
• Sodba I Ips 26/2006