VSRS Sodba II Ips 229/2016

Jedro

V trenutku, ko tožena stranka na tožbo ni odgovorila, so bili izpolnjeni pogoji za izdajo zamudne sodbe. Sama okoliščina, da sodišče prve stopnje te ni izdalo takoj, ključnega argumenta za njeno izdajo - dejstva, da je bila popolna in sklepčna tožba pravilno vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila - ne more spremeniti. Ker so torej pogoji za izdajo zamudne sodbe bili izpolnjeni že v trenutku izteka roka za odgovor na tožbo, pa izdaja nadaljnjih procesnih sklepov na dopolnitev tožbe (ki so se izkazali za nepotrebne), na upravičenost njene izdaje ne more vplivati.

Določitev načina odprave napak praviloma ni naloga tožnika. Ta ga lahko določi le, če gre za edini način, s katerim je mogoče doseči pravilno izpolnitev obveznosti. V vseh drugih primerih je izbira načina odprave napak prepuščena podjemniku.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožena stranka je dolžna tožnikoma povrniti 1.811,82 EUR stroškov odgovora na revizijo, v roku 15 dni od prejema te sodbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku tako, da je toženi stranki naložilo, da v stanovanjski hiši, ki je v lasti tožnikov:

− zamenja črpalko za fekalno kanalizacijo z večjo in močnejšo,

− odpravi vzrok za smrad v zgornji kopalnici (ustrezno zatesni talni sifon oziroma karkoli je potrebno),

− zamenja vse cevi talnega ogrevanja, da bodo skladne s projektom za izvedbo (PZI),

− nastavi ustrezne temperature v prostorih, da bodo skladne s PZI,

− uredi prezračevanje v vetrolovu, tako da zrak iz garaže ne bo več prihajal vanj in v njem ne bo več slabega zraka.

Toženi stranki je naložilo tudi plačilo 5.314,39 EUR pravdnih stroškov tožnikov.

2. Višje sodišče je zavrnilo pritožbo tožene stranke in izpodbijano zamudno sodbo potrdilo. Tožencu je naložilo tudi plačilo pritožbenih stroškov tožnikov.

3. Zoper sodbo višjega sodišča (v zvezi s prvostopenjsko zamudno sodbo) pravočasno in dovoljeno revizijo vlaga tožena stranka. Uveljavlja revizijska razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava (370. člen Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP). Vrhovnemu sodišču predlaga, da reviziji ugodi, izpodbijani sodbi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Najprej izpodbija odločitev o izdaji zamudne sodbe. Navaja, da sicer res ni odgovorila na prvotno tožbo, za katero pa je sodišče odločilo, da je nesklepčna - tožečo stranko je pozvalo na dopolnitev, kar je ta tudi storila. Tožena stranka je na dopolnitev odgovorila. Meni, da zato pogoji za izdajo zamudne sodbe niso več bili izpolnjeni.

Tudi sicer meni, da tožbeni zahtevek ni sklepčen, saj iz njega ni jasno, kaj mora sploh storiti. Tak zahtevek naj ne bi bil niti izvršljiv. S tem, ko mu je ugodilo, naj bi zato sodišče storilo kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Očita mu tudi, da ni navedlo konkretnega dejanskega stanu, ki naj bi bilo podlaga sodbe ter da ni pojasnilo katero pravno normo je uporabilo in kako jo je razlagalo. Višje sodišče, ki je takšno obrazložitev potrdilo, pa naj bi onemogočilo preizkus sodbe glede materialnopravne utemeljenosti zahtevka.

Nadalje se opredeljuje do izvedenskega mnenja, podanega v postopku zavarovanja dokazov. Izpostavlja, da ta ugotavlja, da je projektna dokumentacija pomanjkljiva, ponuja drugačne možne rešitve in navaja, da tožena stranka skladno s PZI napak sploh ne more odpraviti. To naj bi pomenilo, da je tožbeni zahtevek v nasprotju s predlaganimi dokazi.

4. Tožnika v odgovoru na revizijo predlagata njeno zavrnitev.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Iz spisovnega gradiva izhaja, da je sodišče prve stopnje, po tem ko je prejelo sporno tožbo, to vročilo toženi stranki, s pozivom, da nanjo odgovori in opozorilom, da bo sicer izdalo zamudno sodbo. Tožena stranka na tožbo ni odgovorila, a sodišče zamudne sodbe ni izdalo. Namesto tega je tožečo stranko pozvalo, da specificira tožbeni zahtevek. Slednja je navodilom sledila, sodišče prve stopnje pa je, ne da bi dopolnitev tožbe vročilo toženi stranki, zamudno sodbo izdalo na podlagi popravljenega zahtevka. Višje sodišče je, zaradi kršitve pravice do izjave, takšno sodbo razveljavilo in mu zadevo vrnilo v novo sojenje. Naložilo mu je, da presodi, ali je tožba sklepčna brez dopolnitve in v tem primeru ponovno izda zamudno sodbo, v nasprotnem primeru pa popravljeno tožbo vroči toženi stranki in ji da možnost, da se o njej izjavi. Sodišče prve stopnje je nato ugotovilo, da tožba ni popolna. Poziv za njeno (ponovno) dopolnitev je tokrat vročilo obema pravdnima strankama. Po prejemu dopolnitve je toženi stranki vročilo tudi slednjo. Ta je tokrat nanjo odgovorila. Odgovor je bil vročen tožeči stranki, s pozivom, da lahko nanj odgovori v roku 15 dni, kar je tudi storila. Po tem je sodišče prve stopnje ponovno preverilo pogoje za izdajo zamudne sodbe po prvotni tožbi, ugotovilo, da so ti izpolnjeni in zamudno sodbo izdalo. Višje sodišče je takšno odločitev potrdilo z razlago, da je sklep, s katerim je sodišče tožečo stranko pozvalo naj določno opredeli zahtevek, po naravi sklep procesnega vodstva, ki ga sodišče do konca glavne obravnave lahko kadarkoli spremeni.

7. Vrhovno sodišče takšnemu stališču pritrjuje. Dejstvo je namreč, da je sklep s katerim je tožeča stranka pozvana na dopolnitev tožbe, res sklep procesnega vodstva¹, sodišče prve stopnje pa na takšne sklepe ni vezano (tretji odstavek 329. člena ZPP). Te lahko, če to nalagajo procesni razlogi, kadarkoli spremeni ali prekliče. V konkretnem primeru je prišlo ravno do takšne situacije - sodišče prve stopnje je od tožeče stranke najprej zahtevalo različne dopolnitve tožbe, tekom postopka pa je ugotovilo, da te niso bile potrebne, saj je bila popolna in sklepčna že prvotno vložena tožba. V trenutku, ko tožena stranka nanjo ni odgovorila, so bili zato izpolnjeni pogoji za izdajo zamudne sodbe. Sama okoliščina, da sodišče prve stopnje te ni izdalo takoj, ključnega argumenta za njeno izdajo - dejstva, da je bila popolna in sklepčna tožba pravilno vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila - ne more spremeniti. Ker so torej pogoji za izdajo zamudne sodbe bili izpolnjeni že v trenutku izteka roka za odgovor na tožbo, pa izdaja nadaljnjih procesnih sklepov (ki so se izkazali za nepotrebne), na upravičenost njene izdaje ne more vplivati. V zvezi s tem očitane procesne kršitve in kršitve Ustave RS zato niso utemeljene.

8. Nadalje je pravilen tudi zaključek nižjih sodišč, da je tožbeni zahtevek, kot je postavljen dovolj določen in tudi izvršljiv. Iz njega je jasno razvidno katere napake mora toženec odpraviti, dejstvo da ni določen način njihove odprave, pa na njegovo ustreznost ne more vplivati. Določitev načina odprave napak namreč praviloma ni naloga tožnika. Ta ga lahko določi le, če gre za edini način, s katerim je mogoče doseči pravilno izpolnitev obveznosti. V vseh drugih primerih je izbira načina odprave napak prepuščena podjemniku. Obstoj napak namreč dejansko pomeni nepravilno izpolnitev pogodbene obveznosti s strani podjemnika. Ta lahko (praviloma) svojo pogodbeno obveznost (pravilno) izpolni na več načinov. Če lahko sam izbere način izpolnitve obveznosti, pa mu je treba pustiti tudi možnost, da izbere način odprave napak - prav on je namreč strokovnjak na svojem področju in zato (bolj kot naročnik) usposobljen najti najboljši možen način sanacije. S tem ko tožeča stranka ni navedla moči in karakteristik črpalke, s katero naj toženec zamenja obstoječo črpalko, ko ni natančno navedla kako naj zatesni talni sifon ter ni navedla kaj točno naj stori, da bo ustrezno urejeno prezračevanje v vetrolovu, torej ni povzročila nedoločnosti in neizvršljivosti zahtevka, ampak je toženi stranki le omogočila, da v skladu s svojim strokovnim znanjem, sama izbere način, ki bo za odpravo napak najprimernejši.

9. Povsem neutemeljeni so tudi nadaljnji revizijski očitki, da naj iz izpodbijanih sodb ne bi bila razvidna ugotovljeno dejansko stanje in pravna podlaga odločitve. Obe sodišči sta namreč pojasnili, da pravno podlago odločitve predstavljajo določbe o podjemni pogodbi (v povezavi z Zakonom o varstvu potrošnikov) in (priznane) trditve tožeče stranke, da ima delo, ki ga je tožena stranka sicer opravila, napake. Dejstvo je, da mora stranka, ki je storitev opravila z napakami, le te odpraviti. Povsem pravilno se je zato sodišče prve stopnje v nadaljevanju ukvarjalo le še s procesnimi predpostavkami zahtevka za odpravo napak (torej s tem, ali so napake bile pravočasno grajane) in z izpolnjenostjo predpostavk za izdajo zamudne sodbe. V tem okviru je ugotovilo, da izvedensko mnenje, podano v postopku zavarovanja dokazov, navedbe tožeče stranke potrjuje. Ugotovilo je torej, da njene trditve ne nasprotujejo predlaganim dokazom. Tožena stranka s podajanjem svoje dokazne ocene izvedenskega mnenja, tega ne more spremeniti. Dokazna ocena namreč predstavlja del ugotovljenega dejanskega stanja, ki v postopku odločanja o reviziji ne more več biti predmet presoje (tretji odstavek 370. člena ZPP).

10. Glede na to, da tožena stranka priznava, da ji je prvotna tožba bila vročena, pa nikakor ne morejo biti utemeljeni niti njeni očitki, da sta izpodbijani sodbi pomanjkljivi, ker v njima ni obrazloženo, da je bila vročitev opravljena skladno z določbami 142., 139. in 133. člena ZPP.

11. Iz navedenega izhaja, da revizija ni utemeljena. Vrhovno sodišče jo je zato zavrnilo (378. člen ZPP).

12. Odločitev o revizijskih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP v povezavi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Ker toženec z revizijo ni uspel, mora tožnikoma povrniti 1.811,82 EUR stroškov odgovora nanjo.

-------------------------------
¹ 18. točka prvega odstavka 270. člena ZPP, kot tudi Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 1. knjiga, str. 442.

Datum zadnje spremembe:

12.07.2018

Podobni dokumenti:

• VSL Sodba I Cpg 158/2016
• VSC sklep Cp 1069/2009
• Sodba II Ips 349/2002