<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSRS Sodba II Ips 193/2016

Sodišče:Vrhovno sodišče
Oddelek:Civilni oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSRS:2018:II.IPS.193.2016
Evidenčna številka:VS00012427
Datum odločbe:17.05.2018
Opravilna številka II.stopnje:VSL Sodba I Cp 3330/2015
Datum odločbe II.stopnje:27.01.2016
Senat:Anton Frantar (preds.), mag. Rudi Štravs (poroč.), mag. Nina Betetto, dr. Ana Božič Penko, Janez Vlaj
Področje:CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
Institut:načelo kontradiktornosti - zaslišanje strank - preložitev naroka - zdravniško opravičilo - neupravičena odsotnost z naroka - darilna pogodba - soglasje volj - sposobnost razsojanja v trenutku sklenitve pogodbe - neobstoječa pogodba

Jedro

Iz dejanskih ugotovitev nižjih sodišč izhaja, da tožnik v času sklepanja darilne pogodbe zaradi slabega zdravstvenega stanja ni imel sposobnosti razsojanja, da bi lahko oblikoval pravno relevantno voljo za darilo. Zato ni moglo priti do soglasja volj glede sklenitve darilne pogodbe, kar ima za posledico neobstoj pogodbe. Zakon sicer v izjemnih primerih dopušča konvalidacijo (poznejše prenehanje vzroka ničnosti), vendar za takšno situacijo v obravnavanem primeru ne gre. Nekaj, kar ne obstaja, se ne more spremeniti, niti ne more tisto, česar ni, postati veljavno.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožena stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti tožeči stranki stroške revizijskega odgovora v višini 4.082,12 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka.

Obrazložitev

1. Tožnik je uveljavljal ničnost darilne pogodbe, s katero je vse nepremičnine v njegovi lasti podaril tožencu – svojemu sinu. Trdil je, da darilne pogodbe ni podpisal, da zanjo ni vedel, niti darilne pogodbe s takšno vsebino ne bi sklenil. V času sklenitve pravnega posla je bil namreč v izredno slabem zdravstvenem stanju in se spominja le, da je podpisoval dokumente v zvezi s kmetijskimi subvencijami.

2. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je nična darilna pogodba, ki sta jo pravdni stranki sklenili 8. 6. 2009. Na podlagi izvedenega dokaznega postopka in izvedenskega mnenja izvedenke psihiatrične stroke je zaključilo, da tožnik v času podpisa darilne pogodbe zaradi slabega zdravstvenega stanja ni imel potrebne razsodnosti, da bi lahko oblikoval voljo za darilo, tj. da bi razumel pomen in posledice svoje izjave poslovne volje. Tožencu je naložilo vrnitev nepremičnin, podarjenih z darilno pogodbo in izstavitev ustrezne zemljiškoknjižne listine, na podlagi katerih se bo tožnik vknjižil kot lastnik nepremičnin. Sodišče druge stopnje je pritožbo toženca zavrnilo in prvostopenjsko sodbo potrdilo.

3. Zoper odločitev sodišča druge stopnje toženec vlaga revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb postopka. Predlaga razveljavitev sodb nižjih sodišč in vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. Kot bistveno navaja, da mu sodišče ni omogočilo neposrednega zaslišanja na glavni obravnavi. Zato naj bi bila podana kršitev 8. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ter kršitev pravice do izjave iz 22. člena Ustave RS. Pojasnjuje, da je odsotnost z zadnjega naroka opravičil z dvema zdravniškima spričevaloma, iz katerih vsebinsko izhaja več kot iz predpisanega obrazca. Po mnenju revidenta je ratio legis 115. člena ZPP v varovanju osebnih podatkov, zato mu predložitev vsebinsko obširnejšega pojasnila ne more škodovati. Opozarja, da iz obeh psihiatričnih mnenj izhaja, da 9. 7. 2015 ni bil sposoben slediti sodnim postopkom in da bo zdravljenje trajalo več mesecev. Poudarja, da sodna izvedenka ne bi smela ocenjevati vsebine psihiatričnih mnenj, saj je bila postavljena le za razjasnitev okoliščin glede razsodnost tožnika pri sklenitvi darilne pogodbe (in ne za presojo zdravniških opravičil). Ugotovitev iz psihiatričnih mnenj tudi sicer ni izpodbila, temveč je ravno nasprotno pojasnila, da bi takšnega pacienta hospitalizirala. Sodišče je zmotno ugotovilo dejansko stanje glede razsodnosti tožnika pri sklenitvi darilne pogodbe, ker toženca ni zaslišalo. Revident se nadalje ne strinja z zaključkom nižjih sodišč, da razsodnost tožnika v trenutku overitve podpisa na darilni pogodbi ni pomembna. Navaja, da je do overitve prišlo šele leto dni po podpisu pogodbe, pri čemer je notar izpovedal, da ob tem preveri, ali je sklenitelju pogodbe znano, kakšno pogodbo je podpisal. Notar je torej potrdil, da je tožnik vedel, da overja svoj podpis na darilni pogodbi, s katero je svoje premoženje podaril tožencu. Opozarja, da je bil tožnik pri notarju dvakrat, saj prvič ni imel veljavne osebne izkaznice in drugič, ko je z novo osebno izkaznico overil svoj podpis. Pritožbenemu sodišču očita, da je zaradi zmotnega materialnopravnega stališča (da ni relevantna razsodnost tožnika v trenutku overitve podpisa na pogodbi) dejansko stanje nepopolno ugotovilo. Navaja, da so zaradi navedenih kršitev (tj. pravice do izjave in odsotnosti presoje tožnikove razsodnosti v trenutku overitve podpisa) odločilna dejstva nepravilno ugotovljena, obrazložitev sodbe pa je pomanjkljiva. Pritožbeno sodišče je s tem prekršilo 14. točko drugega odstavka 339. člena ZPP, saj se izpodbijane sodbe ne da preizkusiti.

4. Sodišče je revizijo vročilo tožniku, ki je nanjo odgovoril in predlagal njeno zavrnitev. Priglasil je stroške odgovora na revizijo.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Toženec nižjima sodiščema neutemeljeno očita kršitev načela kontradiktornosti, češ da mu nista omogočili neposrednega zaslišanja na glavni obravnavi. Zaslišanje strank kot dokazno sredstvo ni namenjeno zagotavljanju pravice stranke, da se v postopku izjavi. Za kršitev pravice do enakega varstva pravic (22. člen Ustave) gre lahko le, če sodišče v dokaznem postopku brez utemeljenih razlogov zasliši le eno stranko, drugi pa to pravico odreče in s tem poruši procesno ravnotežje med strankama1. Izjeme od pravila o zaslišanju obeh strank je mogoče strniti v tri skupine (glej 258. člen ZPP): 1. primeri, ko eni stranki niso znana sporna dejstva, 2. primeri, ko zaslišanje ene stranke ni mogoče in 3. primeri, ko ena stranka kljub pravilnem vabljenju ne pride na zaslišanje ali noče izpovedati. Prav za tako situacijo gre v obravnavanem primeru.

7. Iz podatkov spisa izhaja, da je prvostopenjsko sodišče toženca pravilno vabilo na 5 narokov za glavno obravnavo, da bi ga zaslišalo. Toženec je odsotnost s prvega naroka 19. 5. 2014 opravičil z zdravniškim potrdilom na predpisanem obrazcu dr. P., specialista tirologa (bolezni ščitnice), ki se je nanašalo na obdobje enega meseca (od 14. 5. 2014 do 14. 6. 2014). Tudi narok, razpisan dne 14. 7. 2014, je sodišče preklicalo na podlagi zdravniškega opravičila dr. P., po katerem naj bi toženec 2. 7. 2014 nenadno zbolel in se obravnave ne bi mogel udeležiti tri tedne - do 23. 7. 2014. Toženec nadalje ni pristopil niti na narok dne 20. 10. 2014. Ponovno je odsotnost opravičil z zdravniškim potrdilom dr. P., ki se je nanašalo na obdobje enega meseca (od 1. 10. 2014 do 1. 11. 2014). Sodišče je zato toženca vabilo na narok 7. 5. 2015, na katerem je pooblaščenec za opravičilo toženčevega izostanka predložil napotnico na pregled (na dan obravnave), na katerega je bil toženec vabljen že 17. 4. 2015 (na podlagi napotnice dr. P.). Prvostopenjsko sodišče je tožencu opravičilo izostanke z vseh narokov, razen z zadnjega naroka 9. 7. 2015. Odsotnosti namreč ni opravičil z zdravniškim potrdilom na predpisanem obrazcu (v skladu s 115. členom ZPP), temveč je to poskusil storiti z ambulantnim zapisnikom in psihiatričnim izvidom zasebnega podjetja. Prvostopenjsko sodišče je zaradi večkratnih izostankov toženca iz zdravstvenih razlogov in zaradi opozoril tožnika podvomilo v upravičenost izdaje zdravniških opravičil. Zato ju je predložilo na vpogled izvedenki psihiatrične stroke, ki je glede vsebine izrazila več resnih pomislekov. Opozorila je, da med obema ni kontinuitete glede predpisanih zdravil in napotkov glede nadaljnjega zdravljenja. Glede zapisov v izvidu zasebnega podjetja je res ocenila, da bi pacienta z opisanimi težavami hospitalizirala. Vendar je hkrati poudarila, da v klinični praksi primera kot je opisani še ni srečala. Na podlagi izraženih pomislekov sodne izvedenke, je prvostopenjsko sodišče zdravniški potrdili dokazno ocenilo in pravilno presodilo, da toženčeva odsotnost ni opravičena. Zato je narok 9. 7. 2015 upravičeno opravilo v njegovi odsotnosti. Nepravilno je stališče revidenta, da je ratio legis 115. člena ZPP, ki zahteva kvalificiran dokaz za preložitev naroka zaradi bolezni (zdravniško potrdilo na predpisanem obrazcu), v varovanju osebnih podatkov. Iz obrazložitve predloga novele ZPP2 izhaja, da je novela zasledovala cilj pospešitve postopka in preprečevanje neupravičenega prelaganja narokov zaradi izostankov strank (in drugih udeležencev) iz zdravstvenih razlogov, saj naj bi se zdravniška potrdila za opravičilo izostankov večkrat zlorabljala.

8. Za zaključek glavne obravnave brez izvedbe dokaza z zaslišanjem toženca v konkretnem primeru torej ni bilo procesnih ovir. Sodišče je tožencu dalo možnost sodelovanja v postopku. Stvar stranke je, ali to možnost izkoristi. Izjavljanje v postopku je pravica stranke, ne pa njena obveznost, zato je ni mogoče prisiliti, da se udeleži naroka za glavno obravnavo (primerjaj 282. člen ZPP) in tam izpove (primerjaj 262. člen ZPP)3. Ker sta nižji sodišči po opravljeni dokazni oceni predloženih zdravniških potrdil pravilno zaključili, da toženec ni izkazal opravičljivega razloga za izostanek z naroka 9. 7. 2015, sta skladno z drugim odstavkom 258. člena ZPP utemeljeno odločili, da se zasliši samo tožnika. V obravnavanem primeru sodišče tožencu ni odvzelo možnosti obravnavanja z nezakonitim postopanjem. Ker pravilno vabljeni toženec ni prišel na narok, ni omogočil svojega zaslišanja in s tem izgubil priložnost za učinkovito varstvo svojih pravic. Sodišču pri tem ni mogoče očitati nobene nezakonitosti, zato bistvena kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana.

9. Za sklenitev veljavne pogodbe mora imeti pogodbenik poslovno sposobnost in dejansko sposobnost razsojanja, tj. sposobnost razumeti pomen izjave poslovne volje in pravne posledice, ki jih izjava volje povzroči. Iz dejanskih ugotovitev nižjih sodišč izhaja, da tožnik v času sklepanja darilne pogodbe zaradi slabega zdravstvenega stanja ni imel sposobnosti razsojanja, da bi lahko oblikoval pravno relevantno voljo za darilo. Zato ni moglo priti do soglasja volj glede sklenitve darilne pogodbe (15. člen Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ), kar ima za posledico neobstoj pogodbe. Zakon sicer v izjemnih primerih dopušča konvalidacijo (poznejše prenehanje vzroka ničnosti - 90. člen OZ), vendar za takšno situacijo v obravnavanem primeru ne gre. Nekaj, kar ne obstaja, se ne more spremeniti, niti ne more tisto, česar ni, postati veljavno4.

10. Če bi držale navedbe revidenta, da je razsodnega tožnika notar opozoril, da overja podpis na darilni pogodbi, bi bilo mogoče govoriti o soglasju volj in (novi) sklenitvi darilne pogodbe. Vendar ugotovljeno dejansko stanje toženčevih trditev ne potrjuje. Tožnik je že v tožbi poudaril, da za sklenitev darilne pogodbe ni vedel, temveč je menil, da ureja vlogo za kmetijske subvencije. Dokazno breme, da je bil tožnik ob overitvi podpisa opozorjen na vsebino pogodbe, je bilo na tožencu, ki mu ni zadostil. Glede na dejanske ugotovitve nižjih sodišč, da je tožnikov podpis na pogodbi overil notarski pomočnik, ki je prišel k tožniku v avto, je nepomembna izpovedba zaslišanega notarja, da ob overitvi podpisa preveri, ali je sklenitelju pogodbe znano, kakšno pogodbo je podpisal. Ta namreč ob overitvi podpisa sploh ni bil navzoč. Dokaznega predloga za zaslišanje notarskega pomočnika pa toženec ni podal. Ker toženec ni dokazal, da se je tožnik zavedal, da overja podpis na darilni pogodbi, ugotavljanje tožnikove razsodnosti v trenutku overitve podpisa ni bilo potrebno. Tega zaključka ne more spremeniti dejstvo, da je bil tožnik pri notarju dvakrat. Možno je namreč, da je menil, da ureja nekaj drugega. Očitek kršitve 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, češ da se izpodbijane sodbe ne da preizkusiti, glede na navedeno ni utemeljen.

11. Revizijsko sodišče je tako ugotovilo, da uveljavljeni revizijski razlogi niso podani, zato je neutemeljeno revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).

12. Odločitev, da toženec sam krije svoje stroške revizijskega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP in prvem odstavku 154. člena ZPP ter je zajeta z zavrnitvijo njegove revizije. Na podlagi navedenih določb pa mora toženec stroške odgovora na revizijo povrniti tožniku. Višina teh je odmerjena v skladu z Zakonom o odvetniški tarifi5. Revizijsko sodišče je ob revizijsko sporni vrednosti 380.000,00 EUR tožniku priznalo 3.326,00 EUR nagrade za postopek (tar. št. 3300), pavšalni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev (tar. št. 6002) v višini 20,00 EUR, kar povečano za 22 % DDV (736,12 EUR po tar. št. 6007) znaša 4.082,12 EUR. Toženec je dolžan tožniku povrniti 4.082,12 EUR stroškov za revizijski postopek v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila.

-------------------------------
1 Primerjaj sklep Ustavnega sodišča Up 184/00 z dne 7.4.2003 (6. točka obrazložitve) in Up 1/96 z dne 15. 1. 1997 in A. Galič, Ustavno civilno procesno pravo, GV založba, Ljubljana, 2004, str. 232, J. Zobec, Pravdni postopek: zakon s komentarjem, 2. knjiga, GV založba, Ljubljana, 2006 str. 516 in sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 785/2005 z dne 21. 2. 2008.
2 Glej obrazložitev 22. člena predloga Zakona o spremembah in dopolnitvah ZPP št. 007-24/2006, 17. 12. 2007, EVA: 2007-2011-0001.
3 Primerjaj sodbi Vrhovnega sodišča RS II Ips 121/2016 z dne 8. 3. 2018 in II Ips 771/2008 z dne 15. 12. 2011.
4 Primerjaj sklep II Ips 240/2012 z dne 5. 9. 2013 in N. Plavšak, Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), 1. knjiga, GV Založba, 2003, Ljubljana, str. 328, 329.
5 Ur. l. RS, št. 67/2008, ki ga je revizijsko sodišče uporabilo glede na prehodno določbo drugega odstavka 20. člena sedaj veljavne Odvetniške tarife (Ur. l. RS, št. 2/2015).


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 115, 258, 262, 282
Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 15, 90

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
12.07.2018

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDE5Mzk1