VSRS Sodba I Ips 55447/2013

Jedro

S trditvijo, da že iz opisa kaznivega dejanja v pravnomočni sodbi izhaja silobran, ki izključuje protipravnost, zagovornik obsojenca uveljavlja kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP, po kateri je kršitev kazenskega zakona podana, če je le-ta prekršen v vprašanju, ali je dejanje, zaradi katerega se obtoženec preganja, kaznivo dejanje.

Zahtevana lastnost napada, da je istočasen, omejuje silobran na primere popolnega časovnega prekrivanja časa izvršitve kaznivega dejanja v silobranu s časom protipravnega napada. Po končanem napadu ne gre več za obrambo, ampak le za povračilni udarec, ki se vedno mora šteti za kaznivo dejanje.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati 200,00 EUR sodne takse.

Obrazložitev

A.

1. Okrajno sodišče na Ptuju je obsojenega D. T. spoznalo za krivega kaznivega dejanja hude telesne poškodbe po četrtem v zvezi s prvim odstavkom 123. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in mu izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen šestih mesecev zapora in preizkusno dobo dveh let. Sodišče je oškodovanca s celotnim premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo, obsojencu pa naložilo v plačilo stroške kazenskega postopka, tudi stroške pooblaščenca oškodovanca ter sodno takso.

2. Višje sodišče v Mariboru je s sodbo IV Kp 55447/2013 z dne 16. 9. 2016 zavrnilo pritožbo obsojenčevega zagovornika obsojenca kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obsojencu je v plačilo naložilo sodno takso.

3. Zahtevo za varstvo zakonitosti vlaga obsojenčev zagovornik in sicer zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka ter zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost sodne odločbe v smislu 1., 2. in 3. točke prvega odstavka 420. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) in predlaga, naj Vrhovno sodišče pravnomočno sodbo spremeni tako, da v smislu določbe 1. oziroma 2. točke 358. člena ZKP izreče oprostilno sodbo in podrejeno, da pravnomočno sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4. Vrhovna državna tožilka Sanja Javor Pajenk v odgovoru na vloženo zahtevo za varstvo zakonitosti meni, da le-ta ni utemeljena. Navaja, da je v opisu kaznivega dejanja opisana priviligirana oblika kaznivega dejanja hude telesne poškodbe po četrtem odstavku 123. člena KZ-1 in ne gre za silobran. Tudi sicer iz zahteve za varstvo zakonitosti izhaja, da se obramba ne strinja z dokazno oceno sodišča prve stopnje, ki je ugotavljalo dejansko stanje kaznivega dejanja. Vprašanje obstoja silobrana predstavlja ugotavljanje dejanskih okoliščin, ki predstavljajo bistvene sestavine silobrana, opredeljene v drugem odstavku 22. člena KZ-1. Za razliko od ugotovitev sodišča obramba zatrjuje, da je oškodovanec istočasno napadel obdolženca, česar sodišče prve stopnje ne ugotavlja. Tako se po mnenju državne tožilke očitek iz zahteve nanaša na drugačno oceno dejanskega stanja, kot je to ugotovljeno v izpodbijani sodbi, kar pomeni izpodbijanje sodbe zaradi zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, kar ni dopusten razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti.

5. Obsojenčev zagovornik v izjavi na odgovor državne tožilke navaja, da ne držijo navedbe, da se napadeno sodbo izpodbija zaradi zmotno ugotovljenega dejanskega stanja. Prvenstveno se sodba izpodbija zaradi kršitve kazenskega zakona, saj je obstoj silobrana jasno in nedvoumno razviden že iz krivdoreka obsodilne sodbe, kar je svojevrstna diskrepanca, ki je Vrhovno sodišče preprosto ne more in ne sme spregledati. Tožilstvo je vse temeljne elemente silobrana navedlo v obtožbi ter jih tako obrambi niti ni potrebno dokazovati.

B.

6. Zahtevo za varstvo zakonitosti je po določbi prvega odstavka 420. člena ZKP mogoče vložiti zoper pravnomočno sodno odločbo, s katero je bil končan kazenski postopek in sicer zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP ter zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, če so te kršitve vplivale na zakonitost sodne odločbe. Po izrecni določbi drugega odstavka istega člena pa zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

7. S trditvijo, da že iz opisa kaznivega dejanja v pravnomočni sodbi izhaja silobran, ki izključuje protipravnost zagovornik obsojenca uveljavlja kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP, po kateri je kršitev kazenskega zakona podana, če je le-ta prekršen v vprašanju ali je dejanje, zaradi katerega se obtoženec preganja, kaznivo dejanje.

Kršitev kazenskega zakona se lahko stori samo z odločitvijo v izreku sodbe, ne pa tudi z razlogi sodbe. Dejanje, za katerega se obtoženi preganja ni kaznivo dejanje, če nima vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja ali če je izključena njegova protipravnost, torej tudi v primeru silobrana¹.

Po določbi 22. člena KZ-1, ki opredeljuje kazenskopravni inštitut silobrana je silobran obramba, ki je nujno potrebna, da storilec odvrne od sebe ali koga drugega istočasen protipraven napad in v kolikor je silobran podan, izključuje protipravnost.

Bistveni sestavini silobrana sta torej napad in obramba, pri čemer se lahko v konkretnem primeru zadovoljimo že z zakonskimi zahtevami, da mora biti obramba nujno potrebna in sorazmerna za odvrnitev napada, predvsem pa, da mora biti napad stvaren in istočasen.

Čeprav vlagatelj zahteve za varstvo zakonitosti ni podrobneje pojasnil in razčlenil vseh sestavin silobrana pa je iz njegove vloge mogoče izluščiti tezo obrambe, da je šlo za istočasnost protipravnega napada in obrambe. Po oceni zagovornika je obsojeni, preden se je poslužil obrambe, utrpel silovit udarec v genitalije, kar ne izhaja zgolj iz krivdoreka, pač pa je to pokazal tudi dokazni postopek, saj so to potrdile priče, sodišče druge stopnje pa tega niti ni upoštevalo in s tem zagrešilo tudi absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka v smislu 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

8. Iz opisa kaznivega dejanja v izreku pravnomočne sodbe med drugim izhaja, da je obdolženi po oškodovančevih žaljivkah ter napadu, ko ga je le-ta z roko udaril v predel genitalij, le-tega udaril v levo stran obraza.

Tako je že na prvi pogled razvidno, da besedica „po“ v opisu dejanja časovno loči posamezna ravnanja obsojenca in oškodovanca in sicer je najprej oškodovanec obsojenca žalil in udaril v predel genitalij, po tem pa je obsojenec udaril oškodovanca s pestjo v levo stran obraza. Tudi Slovar slovenskega knjižnega jezika besedi „po“ pripisuje tak pomen in sicer se beseda „po“ med drugim uporablja za izražanje časa, trenutka, ki mu sledi dogajanje oziroma za izražanje časovnega zaporedja². Tako gre pri obravnavanih ravnanjih obsojenca in oškodovanca za časovno ločena ravnanja oziroma dogodke in torej ni podana istočasnost napada in obrambe kot to zatrjuje zagovornik, ki pa tudi sam v zahtevi za varstvo zakonitosti navaja, da je obsojenec utrpel udarec v genitalije preden se je poslužil obrambe, kar pomeni, da je najprej utrpel udarec, po tem dogodku pa se je po zagovornikovem mnenju poslužil obrambe in udaril oškodovanca. Ker torej v opisu dejanja ni opisana istočasnost napada in obrambe tudi ne gre za silobran, ki bi bil razviden že iz opisa kaznivega dejanja v pravnomočni sodbi.

Zahtevana lastnost napada, da je istočasen, omejuje silobran na primere popolnega časovnega prekrivanja časa izvršitve kaznivega dejanja v silobranu s časom protipravnega napada. Po končanem napadu ne gre več za obrambo, ampak le za povračilni udarec, ki se vedno mora šteti za kaznivo dejanje³.

9. Sodišče je dejansko stanje ugotovilo na podlagi prepričljive izpovedbe oškodovanca in medicinske dokumentacije ter tudi zaslišanih prič Z. P. in P. B. Čeprav je več prič izpovedalo, da udarca niso videle, pa je sodišče sledilo oškodovancu, katerega izpovedba je potrjena tudi z medicinsko dokumentacijo in izpovedbama Z. P. in P. B., katerima je oškodovanec povedal, da ga je udaril obsojeni, prav tako pa so priče tudi izpovedale, da je oškodovanec še v lokalu zahteval led in povedal, da ga je udaril prav obsojeni. Sodišče torej sledi izpovedbi oškodovanca, ki je tudi pojasnil, da je obsojeni že vstal od mize in zapustil območje terase, pa se je kasneje vrnil ter ga stoječ za njegovim hrbtom, v trenutku, ko je sam obrnil glavo nazaj, s pestjo udaril v predel levega očesa (točka 4 in 7 sodbe sodišča prve stopnje). Tako tudi iz ugotovljenega dejanskega stanja nedvomno izhaja, da silobran ni podan, kot sta to presodili obe nižji sodišči, saj je med ravnanji oškodovanca in obdolženca pomembna in tudi pravno upoštevna časovna distanca. Kolikor zagovornik obsojenca izraža nestrinjanje z navedenimi dokaznimi zaključki, gre za nedovoljeno uveljavljanje zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki ga z zahtevo za varstvo zakonitosti ni dopustno uveljavljati (drugi odstavek 420. člena ZKP).

C.

10. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

11. Obsojeni je dolžan na podlagi določbe 98.a člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP plačati sodno takso, ki mu je bila odmerjena po tarifnih številkah 7111 in 7151 Zakona o sodnih taksah, upoštevajoč pri tem trajanje in zahtevnost postopka ter ugotovljene premoženjske razmere obsojenca.

-------------------------------
¹ Mag. Štefan Horvat, Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, GV Založba, Ljubljana, 2004, stran 800.
² Slovar slovenskega knjižnega jezika – drugi del, Cankarjeva založba, 2014, stran 49.
³ Prof. dr. Ivan Bele, Kazenski zakonik s komentarjem, splošni del, GV Založba, Ljubljana, 2001, stran 111.

Datum zadnje spremembe:

12.07.2018

Podobni dokumenti:

• VSC Sodba II Kp 62391/2018
• VSC Sodba II Kp 45568/2018
• Sodba I Ips 104/2006