VSRS Sodba I Ips 61339/2013

Jedro

V primeru, da je slovenski državljan izvršil kaznivo dejanje v tujini, in tam zoper njega ni tekel kazenski postopek, je vprašanje dvojne kaznivosti procesna predpostavka za to, da se zoper njega lahko vodi kazenski postopek v naši državi oziroma, vsaj odločilno procesno dejstvo.

Določbo tretjega odstavka 377. člena ZKP, je v povezavi z 22. členom Ustave razlagati tako, da mora pritožbeno sodišče s podatki, ki jih pridobi na podlagi svojih poizvedb, seznaniti stranke in jim omogočiti, da se o njih izjasnijo.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se sodba sodišča druge stopnje razveljavi ter zadeva vrne pritožbenemu sodišču v ponovno sojenje.

Obrazložitev

A.

1. Okrožno sodišče v Mariboru je s sodbo z dne 1. 4. 2015 D. M. spoznalo za krivega kaznivega dejanja spolnega napada na osebo, mlajšo od 15 let po tretjem odstavku 183. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ) in mu izreklo kazen tri leta zapora. Na podlagi četrtega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obsojenca oprostila plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, na podlagi prvega odstavka 97. člena ZKP je odločilo, da nagrada in potrebni izdatki zagovornika, bremenijo proračun. Višje sodišče v Mariboru je s sodbo z dne 21. 1. 2016 delno ugodilo pritožbi obsojenčevega zagovornika in obsojencu izrečeno kazen znižalo na dve leti zapora, v preostalem pa je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

2. Obsojenčev zagovornik je zoper navedeno pravnomočno sodbo vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka ter kršitve kazenskega zakona. Predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevi ugodi in obsojenega oprosti vseh obtožb oziroma podrejeno, izpodbijani sodbi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje oziroma Višjemu sodišču v Mariboru v novo odločanje.

3. Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovoril vrhovni državni tožilec Hinko Jenull in predlagal zavrnitev zahteve. Navaja, da sodišči nista kršili določb 122. in 124. člena KZ o vprašanju, ali so podani pogoji za pregon obsojenca v Republiki Sloveniji. V zvezi z zatrjevanimi bistvenimi kršitvami določb kazenskega postopka prav tako ocenjuje, da le-te niso podane. V zvezi z neopredelitvijo pritožbenega sodišča do pritožbenih navedb ali so podani pogoji za pregon obsojenca po 122. členu KZ navaja, da vložnik zahteve ne izkazuje kako naj bi navedena kršitev vplivala na zakonitost izpodbijane sodbe. Navaja, da s tem, ko je pritožbeno sodišče samo opravilo poizvedbe glede identitete norme oziroma dvojne kaznivosti, obsojencu ni kršilo načela kontradiktornosti kazenskega postopka in tudi ne njegovo pravico do obrambe. Slednja tudi ni bila kršena s tem, ko ni bil postavljen nov izvedenec, saj je sodišče izvedensko mnenje ocenjevalo po načelu proste presoje dokazov. S tem, ko zahteva izraža nestrinjanje z izdelanim izvedenskim mnenjem, kar dokazuje s poročilom o klinično-psihološkem pregledu obsojenca, pa vložnik uveljavlja razlog zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, iz katerega zahteve za varstvo zakonitosti ni dovoljeno vložiti. Prav tako ni podana kršitev 17. člena ZKP, saj je prvostopenjsko sodišče dejansko stanje glede časa izvršitve kaznivega dejanja, ob skrbni oceni dokazov, ki izhajajo iz izpodbijanih sodb, pravilno ugotovilo. Nestrinjanje z izbiro vrste kazenske sankcije ni razlog, zaradi katerega bi bilo mogoče vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo v izjavo obsojencu in njegovemu zagovorniku. Zagovornik je v izjavi, ki je na Vrhovno sodišče prispela dne 19. 12. 2016, v celoti vztrajal pri svojih navedbah iz zahteve za varstvo zakonitosti.

B.

5. S pravnomočno sodbo je bil obsojeni, ki je slovenski državljan, spoznan za krivega, da je v tujini izvršil kaznivo dejanje. Obsojenčev zagovornik je tako v postopku pred sodiščem prve stopnje, kakor tudi v pritožbenem postopku izpodbijal pristojnost sodišča Republike Slovenije za sojenje v tej zadevi. Enak ugovor ponavlja v zahtevi za varstvo zakonitosti, s čimer uveljavlja bistveno kršitev kazenskega zakona iz 3. točke 372. člena ZKP v zvezi s tretjim odstavkom 124. člena KZ, smiselno pa tudi v zvezi s členom 122 KZ. V zvezi s postopanjem pritožbenega sodišča uveljavlja še kršitev načela kontradiktornosti postopka.

6. V primeru, ko slovenski državljan izvrši kaznivo dejanje v tujini, je slovensko sodišče pristojno za sojenje po tako imenovanem aktivnem personalitetnem načelu, ki je določeno v 122. členu KZ. Podani pa morajo biti tudi tako imenovani posebni pogoji za pregon, ki so določeni v drugem do petem odstavku 124. člena KZ. V drugem odstavku 124. člena KZ je določena omejitev, da za isto kaznivo dejanje ni v celoti izčrpana jurisdikcija tuje države, v tretjem odstavku je kot omejitev določena tako imenovana dvojna kaznivost, v četrtem in petem odstavku pa možnosti odstopa od tega načela. Navedeno pomeni, da je mogoče slovenskemu državljanu, ki je izvršil kaznivo dejanje v tujini, v Republiki Sloveniji soditi samo pod pogojema, da v tujini kazenski postopek za istovrstno kaznivo dejanje ni bil pravnomočno zaključen oziroma jurisdikcija tuje države ni bila v celoti izčrpana ter, da je dejanje kaznivo po pravu obeh držav (oziroma lahko, v primeru, da ta pogoj ni izpolnjen, pregon dovoli minister za pravosodje – četrti in peti odstavek 124. člena KZ). Iz navedenega je povzeti, da je v primeru, da je slovenski državljan izvršil kaznivo dejanje v tujini, in tam zoper njega ni tekel kazenski postopek, vprašanje dvojne kaznivosti procesna predpostavka za to, da se zoper njega lahko vodi kazenski postopek v naši državi oziroma, vsaj odločilno procesno dejstvo. Navedeno bi moral praviloma izkazati že predlagatelj postopka, to je državni tožilec. V kolikor pa navedeni le-tega ne izkaže, pa bi moralo prvostopenjsko sodišče, predno začne z ugotavljanjem dejanskega stanja, samo, po uradni dolžnosti pridobiti podatke o tujem pravu ter ob upoštevanju določbe šestega odstavka Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) pridobiti prevod tujih kazenskopravnih določb.

7. V konkretnem primeru je prvostopenjsko sodišče v točkah 6 in 7 obrazložitve sodbe navedlo, da je za sojenje pristojno po tako imenovanem aktivnem personalitetnem načelu, ker je obsojeni državljan Republike Slovenije in je šteti, da je bil tukaj zaloten, zato je Republika Slovenija pristojna za kazenski pregon. Po komentarju Kazenskega zakonika¹ je povzelo, da je kot zalotenje treba šteti priložnosti, ko pristojni organi domače jurisdikcije lahko neposredno opravijo dejanja kazenskega pregona zoper storilca na svojem ozemlju. Pritožbeno sodišče je s tem, ko je navedlo, da pristojnost slovenskega sodišča za sojenje ni vprašljiva in v nadaljevanju ocenilo, da je podan tudi poseben pogoj za pregon obsojenca iz tretjega odstavka 124. člena KZ, to je, da je poleg aktivnega personalitetnega načela podana tudi dvojna kaznivost, po vsebini zavrnilo pritožbene navedbe obsojenčevega zagovornika, da kazenski pregon obsojenega po 122. členu KZ ni dopusten. Ker je na ugovor zagovornikov, da ni podan pogoj za sojenje v RS po členu 122 KZ v celoti odgovorilo že prvostopenjsko sodišče, ni bilo potrebno, da bi drugostopenjsko sodišče zagovorniku ponovno odgovorilo z enakimi argumenti. Tako v zahtevi očitana kršitev iz drugega odstavka 371. člena ZKP, to je, da na pritožbene navedbe glede kršitve 122. člena KZ ni bilo odgovorjeno, ni podana.

8. Glede vprašanja tako imenovane identitete norme iz tretjega odstavka 124. člena KZ je prvostopenjsko sodišče v točki 8 obrazložitve sodbe navedlo, da je tudi ta pogoj izpolnjen. Povzelo je teoretična izhodišča in sodno prakso o tem vprašanju, ni pa konkretno navedlo, po kateri določbi Hrvaškega kazenskega zakonika je navedeno ravnanje kaznivo. Prav tako iz podatkov spisa ne izhaja, da bi prvostopenjsko sodišče pridobilo podatke o pravu Republike Hrvaške.

9. Z namenom odpraviti navedeno pomanjkljivost v postopku pred sodiščem prve stopnje je pritožbeno sodišče podatek o tujem pravu pridobilo skladno s pooblastilom iz tretjega odstavka 377. člena ZKP. S pravom Republike Hrvaške se je seznanilo tako, da je v Uradnem listu Republike Hrvaške vpogledalo tekst Kazenskega zakona Hrvaške in sicer tako zakona, ki je veljal v času izvršitve kaznivega dejanja, kakor tudi zakona, ki je veljal v času sojenja, kar vse je obrazložilo v točki 6 sodbe. Pri tem se je sklicevalo na odločbo Vrhovnega sodišča I Ips 114/2002, da lahko sodišče poleg po poti mednarodne pravne pomoči podatek o identiteti norme, zaradi ugotavljanja dvojne kaznivosti, pridobi tudi po krajšem postopku, kot je postopek mednarodne pravne pomoči. Bistvo je, da sodišče obrazloži, kako je identiteto norme ugotovilo. Sodišče torej podatek o tujem pravu lahko pridobi tako, da samo, neposredno vpogleda v tuj kazenski zakon, kot je to storilo pritožbeno sodišče v konkretni zadevi.

10. Vložnik zahteve pa utemeljeno uveljavlja, da je bilo obsojencu in njegovemu zagovorniku s tem, ko ju pritožbeno sodišče ni seznanilo z opravljenimi poizvedbami, kršeno načelo kontradiktornosti. Iz podatkov spisa je razvidno, da je pritožbeno sodišče v pritožbenem postopku opravilo javno sejo senata. Iz zapisnika ne izhaja, da bi na seji obsojenca in zagovornika seznanilo z določbami hrvaškega kazenskega zakonika, ki po vsebini ustrezajo določbi po tretjem odstavku 183. člena KZ, po kateri je bil obsojeni spoznan za krivega in katere je pritožbeno sodišče pridobilo na podlagi tretjega odstavka 377. člena ZKP. Navedene določbe se v spisu sicer nahajajo v prilogi C4 in so popisane istega dne, kot je bila opravljena seja senata pritožbenega sodišča v navzočnosti strank. Skladno z ustaljeno ustavno sodno prakso Ustavnega sodišča (na primer odločba Up-500/2015) je potrebno določbo 22. člena Ustave razlagati tako, da mora biti strankam dana možnost, da se izjavijo o vseh dejstvih in dokazih, kot tudi o pravnih vprašanjih, ki so pomembna za odločitev o zadevi. Navedeno pomeni, da je potrebno določbo tretjega odstavka 377. člena ZKP, v povezavi z 22. členom Ustave razlagati tako, da mora pritožbeno sodišče s podatki, ki jih pridobi na podlagi svojih poizvedb, seznaniti stranke in jim omogočiti, da se o njih izjasnijo.

11. Vrhovno sodišče tako pritrjuje vložniku zahteve, da je bila obsojencu v postopku pred sodiščem druge stopnje kršena ustavno določena pravica do izjave iz 22. člena Ustave. V primeru kršitve v Ustavi zagotovljene pravice, vpliva te kršitve na zakonitost odločbe ni potrebno izkazati (Up-171/2014, točka 14).

12. Glede na vse navedeno je Vrhovno sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti ugodilo in sodbo sodišča druge stopnje razveljavilo ter zadevo vrnilo temu sodišču v novo sojenje. V ponovljenem postopku bo moralo pritožbeno sodišče skladno z določbo 6. člena ZKP pridobiti prevod določb Kazenskega zakonika Republike Hrvaške, ki jih je pridobilo v predhodnem postopku in se nahajajo v prilogah C4 spisa. Pred ponovno odločitvijo bo moralo obsojencu in njegovemu zagovorniku omogočiti, da se s prevodom seznanita in se o njem izjavita pisno ali na ponovljeni seji senata sodišča druge stopnje.

-------------------------------
¹ Ivan Bele, Kazenski zakonik s komentarjem, splošni del, stran 655.

Datum zadnje spremembe:

12.07.2018

Podobni dokumenti:

• VSL Sklep I Kp 42224/2019
• VSK sklep Cpg 133/2008
• VSM sodba I Cp 1008/2014