VSRS Sodba XI Ips 49733/2017

Jedro

Ponovitev v sklopu instituta ponovitvene nevarnosti se nikoli ne more nanašati na isto, temveč zgolj na istovrstno kaznivo dejanje.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A.

1. Preiskovalna sodnica Okrožnega sodišča v Mariboru je zoper obdolženega A. P. odredila pripor, pri čemer se za začetek pripora šteje dan in ura odvzema prostosti, to je 4. 12. 2017 od 09.05 ure dalje. Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Mariboru je zagovornikovo pritožbo zoper sklep preiskovalne sodnice kot neutemeljeno zavrnil.

2. Zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora je zahtevo za varstvo zakonitosti vložil obdolženčev zagovornik, in sicer zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) in drugih kršitev določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost izpodbijane odločbe. Predlaga, da Vrhovno sodišče razveljavi odločbo sodišča prve stopnje in zunajobravnavnega senata ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, na podlagi tretjega odstavka 422. člena ZKP pa naj obenem odredi, da se izvršitev pravnomočnega sklepa o odreditvi pripora zoper obdolženca nemudoma prekine.

3. Vrhovni državni tožilec mag. Andrej Ferlinc je skladno z drugim odstavkom 423. člena ZKP podal odgovor na zahtevo za varstvo zakonitosti in jo ocenil kot neutemeljeno. Zagovornik navaja, da preiskovalna sodnica ni utemeljila obstoja ponovitvene nevarnosti, senat istega sodišča pa je pri obravnavanju pritožbe zoper sklep o odreditvi senata le prepisal razloge izpodbijanega sklepa. Te navedbe po mnenju vrhovnega državnega tožilca ne držijo, saj se izpodbijani sklep sklicuje na visoko stopnjo vztrajnosti pri izvrševanju očitanega kaznivega dejanja, s katerim naj bi obdolženec zasledoval pridobitev velike premoženjske koristi. Morebitna finančna preskrbljenost, ki lahko izvira tudi iz izvršitve kaznivega dejanja, ni relevantna za oceno obstoja ponovitvene nevarnosti. Natančnejša vloga v okviru udeležbe pri kaznivem dejanju bo predmet nadaljnjega postopka. Navedbe, da se obdolženec ni ukvarjal s proizvodnjo konoplje, zato pomenijo zgolj uveljavljanje nedovoljenega razloga nepopolne oziroma zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Glede na navedeno predlaga, da sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obdolžencu in njegovemu zagovorniku, ki se je o njem izjavil. Vztraja na svojem stališču, da pri obdolžencu priporni razlog ponovitvene nevarnosti ni podan.

B.

5. Zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti izpodbija zaključek pravnomočnega sklepa o odreditvi pripora, da je pri obdolžencu podana ponovitvena nevarnost. Napadeni sklep po njegovem mnenju ne vsebuje konkretizacije tistih okoliščin, ob katerih bi bilo sklepanje o obstoju ponovitvene nevarnosti utemeljeno. Po presoji Vrhovnega sodišča pa je preiskovalna sodnica obstoj ponovitvene nevarnosti logično in razumno utemeljila (predvsem točka 11 izpodbijanega sklepa). Izpostavila je, da naj bi pri obdolžencu in domnevnih sostorilcih šlo za kontinuirano in izjemno organizirano dejavnost gojenja konoplje. Izpodbijani sklep se opira predvsem na dejstvo, da so bili najeti prostori na naslovu AA profesionalno prirejeni za gojenje konoplje. Opremljeni so bili s sijalkami, poskrbljeno je bilo za primerno namakanje rastlin, izolacijo in ventilacijo prostorov, najdeni pa so bili tudi natančni načrti za gojenje konoplje in urniki za delitev dela. Nenazadnje pa je z visoko stopnjo organiziranosti povezana tudi velika količina zasežene prepovedane droge, in sicer 1781 sadik ter dobrih 30 kilogramov že posušene konoplje. Vrhovno sodišče pa je že večkrat zaključilo, da je organizirana in kontinuirana dejavnost taka okoliščina, ki utemeljuje obstoj ponovitvene nevarnosti.¹

6. Zagovornik opozarja tudi, da je sodišče pri presoji obstoja ponovitvene nevarnosti sklepalo o obdolženčevem cilju, da si z izvršitvijo kaznivega dejanja pridobi veliko premoženjsko korist, ki bi omogočala njegov razkošen življenjski slog. Pri tem je upoštevalo tudi dejstvo, da ima že kot samostojni podjetnik relativno visoke prihodke v višini od 4.000,00 do 6.000,00 EUR (točka 11 na strani 29 sklepa z dne 6. 12. 2017). Ne drži torej zagovornikova navedba, da se sodišče do teh navedb obrambe ni opredelilo, je pa ocenilo, da mu ta sredstva očitno ne zadoščajo. Vrhovno sodišče pri tem sprejema razloge izpodbijanega sklepa, da zgolj visoki obdolženčevi dohodki ob ostalih okoliščinah ne utemeljujejo zaključka, da ponovitvena nevarnost pri njem ni podana.

7. Preiskovalna sodnica se je pri presoji obstoja ponovitvene nevarnosti oprla na konkretne okoliščine. Pri tem ni ovire, da se zunajobravnavni senat v sklepu, s katerim je odločal o pritožbi zagovornika, ne bi mogel sklicevati in povzemati enakih okoliščin, če se z njimi strinja.² Za neutemeljene se tako izkažejo zagovornikove navede, da sta izpodbijana sklepa v delu o obstoju ponovitvene nevarnosti neobrazložena.

8. Zagovornik glede obstoja ponovitvene nevarnosti opozarja še, da se obdolžencu očita udeležba pri gojenju prepovedane droge konoplje v hali s površino 1000 m2, ki je bila opremljena specifično za ta namen. Obdolženec bi lahko očitano dejanje ponovil le, če bi si priskrbel enak prostor in enako opremo in daljše obdobje gojil rastline konoplje, kar je ob tem, da so vsi soobdolženci v priporu, nemogoče. Po mnenju zagovornika je nerealno pričakovati, da bi se obdolženec take dejavnosti lotil med kazenskim postopkom. Tudi s temi navedbami zagovornik ne more uspeti. Pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP namreč ni mogoče razlagati na način, da se pri obdolžencu pričakuje ponovitev povsem enakega kaznivega dejanja. Taka razlaga bi nasprotovala osnovnemu principu, da je vsak historični dogodek neponovljiv. Ponovitev v sklopu instituta ponovitvene nevarnosti se zato nikoli ne more nanašati na isto, temveč zgolj na istovrstno kaznivo dejanje.³

9. Zagovornik ne more uspeti niti z navedbami, da v pravnomočnem sklepu ni zadostno obrazloženo, zakaj je pripor sorazmeren ukrep. Izpodbijana sklepa namreč izrecno izpostavljata, da se z odreditvijo pripora varuje zdravje nedoločenega števila ljudi. Prepovedana droga konoplja ima za potencialne uporabnike in odvisnike škodljive vplive za njihovo zdravje, nenazadnje pa odvisnost vpliva tudi na druga področja posameznikovega življenja. Navedeni razlogi po presoji Vrhovnega sodišča razumno utemeljujejo presojo, da je v tej zadevi pripor neogibno potreben za varnost ljudi. Utemeljitev sodišča glede možnosti odreditve milejšega ukrepa je treba povezati z ostalimi razlogi sklepa, pri katerih izstopata predvsem velika količina pridelane konoplje in obdolženčeva odločenost za sodelovanje pri serijski kriminalni dejavnosti, ki jo je glede na ugotovljeno ponovitveno nevarnost in izkazano nevarnost za zdravje ljudi, mogoče prekiniti le z ukrepom pripora.

10. Zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti navaja še, da glede očitanega dejanja sum ni zadostno utemeljen. Navedbe v ničemer ne konkretizira, zato se do nje ni mogoče opredeliti. Po določbi 1. odstavka 424. člena ZKP se Vrhovno sodišče pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti namreč omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi. To določbo je treba razlagati tako, da mora vložnik zahteve kršitve zakona konkretno opredeliti ter jih tudi ustrezno obrazložiti, ker jih sicer ni mogoče preizkusiti.

C.

11. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da kršitve, ki jih v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavlja obdolženčev zagovornik, niso podane, zato jo je v skladu z določilom 425. člena ZKP zavrnilo.

12. Če bo za obdolženca nastopila dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (95. člen ZKP), bo sodno takso za zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti zoper pravnomočni sklep o podaljšanju pripora po tarifni številki 74014 Taksne tarife, v zvezi s petim odstavkom 3. člena in 17. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1), odmerilo sodišče prve stopnje.

-------------------------------
¹ Sodba I Ips 113/2000 z dne 8. 6. 2000, Sodba I Ips 167/2001 z dne 7. 6. 2001, Sodba XI Ips 35458/2012 z dne 9. 8. 2012 idr.
² Sodba XI Ips 11936/2014-698 z dne 9. 10. 2014.
³ Sodba XI Ips 38707/2016-98 z dne 13. 10. 2016.

Datum zadnje spremembe:

29.05.2018

Podobni dokumenti:

• Sodba XI Ips 119/2009
• VSRS Sodba XI Ips 38707/2016-98
• Sklep I Ips 483/2008