<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSRS Sodba in sklep VIII Ips 29/2018

Sodišče:Vrhovno sodišče
Oddelek:Delovno-socialni oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSRS:2018:VIII.IPS.29.2018
Evidenčna številka:VS00011112
Datum odločbe:20.03.2018
Opravilna številka II.stopnje:Sodba VDSS Pdp 1098/2013
Datum odločbe II.stopnje:30.12.2013
Senat:mag. Marijan Debelak (preds.), Marjana Lubinič (poroč.), Karmen Iglič Stroligo, dr. Mateja Končina Peternel, mag. Irena Žagar
Področje:DELOVNO PRAVO
Institut:izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - pravočasnost odpovedi - subjektivni rok - podaja odpovedi - vročitev odpovedi - prepozne trditve - prekluzija - bistvena kršitev določb postopka

Jedro

Z vročitvijo začne odpoved učinkovati, podana pa ni šele, ko je delavcu vročena, ampak običajno prej. Če datum podaje odpovedi ni sporen, se šteje, da je odpoved podana z dnem, ki je naveden v odpovedi, če je sporen, pa ga mora delodajalec dokazati v skladu z dokaznim bremenom iz 82. člena ZDR. Vrhovno sodišče je glede datuma podaje odpovedi – kadar je ta sporen - zavzelo stališče, da je podana takrat, ko je iz delodajalčevih ravnanj razvidna namera, da naj odpoved, ki jo je sicer že sestavil, učinkuje.

Sodišče druge stopnje je spremenilo sodbo sodišča prve stopnje in je svojo odločitev oprlo na dejstva in dokaze, ki so bili navedeni v nasprotju s četrtim odstavkom 286. člena ZPP. S tem je zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, ki bi lahko vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe. Od vprašanja pravočasnosti podane odpovedi je namreč odvisna utemeljenost tožbenega zahtevka.

Izrek

I. Reviziji zoper sodbo sodišča druge stopnje Pdp 1396/2014 z dne 25. 2. 2015 se ugodi in se izpodbijani del sodbe (IV. in V. točka izreka) razveljavi ter se v tem delu vrne temu sodišču v novo sojenje.

II. Reviziji zoper sodbo sodišča druge stopnje Pdp 1098/2013 z dne 30. 12. 2013 se delno ugodi in se del II. točke izreka (glede 4. alineje VIII. točke izreka sodbe s sodbo sodišča prve stopnje Pd 103/2010 z dne 28. 8. 2013) razveljavi in se v tem delu vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje.

Sicer se revizija zoper to sodbo zavrne.

III. Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v tem delovnem sporu prvič odločilo s sodbo Pd 103/2013, ugotovilo nezakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 2. 4. 2010 in 20. 5. 2010 (sklep Komisije za pritožbe) in tožniku priznalo pravice iz delovnega razmerja za čas do 30. 6. 2010, zahtevek za priznanje pravic za čas po 1. 7. 2010 in plačilo odškodnine namesto reintegracije pa je zavrnilo. Sodišče druge stopnje je s sodbo in sklepom Pdp 1098/2013 del sodbe, ki se je nanašala na ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, na priznanje pravic do 30. 6. 2010 ter odškodnino namesto reintegracije razveljavilo, zavrnilo pa je tožnikovo pritožbo zoper zavrnitev zahtevkov iz naslova prijave v zavarovanje za čas od 1. 7. 2010 dalje, priznanja vseh pravic iz delovnega razmerja za čas zaposlitve pri drugem delodajalcu, jubilejne nagrade in razlike v odškodnini za neizrabljen letni dopust.

2. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku s sodbo Pd 1/2014 odločalo le o zakonitosti izredne odpovedi in pravicah iz delovnega razmerja do 30. 6. 2010 ter ugotovilo nezakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožniku 2. 4. 2010 in razveljavilo sklep Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja Vlade RS z dne 20. 5. 2010. Tožniku je priznalo vse pravice iz pogodbe o zaposlitvi za čas do 30. 6. 2010 in naložilo toženi stranki, da ga pozove na delo. Sodišče druge stopnje je v ponovljenem postopku odločalo o pritožbi tožene stranke zoper odločitev o nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in priznanju pravic do 30. 6. 2010 ter po opravljeni obravnavi, na kateri je ponovilo izvedene dokaze in dodatno zaslišalo tožnika in priči S. Z. in A. Z., s sodbo Pdp 1396/2014 spremenilo sodbo sodišča prve stopnje in tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in priznanje vseh pravic iz pogodbe o zaposlitvi, zavrnilo. Presodilo je, da je tožnik očitane kršitve storil, saj je v času, ko bi moral biti po razporedu dela v službi, poučeval kandidate v avtošoli A. Ugotovilo je tudi, da ima kršitev znake kaznivega dejanja goljufije.

3. Zoper pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje je pravočasno revizijo vložil tožnik. V reviziji zoper sodbo Pdp 1396/2014 (izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi) uveljavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava. Uveljavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 7., 8., 212., 214., 286. in 355. členom ZPP, bistvene kršitve iz 8., 10., 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, kršitev 2., 14., 22., 23. in 25. člena Ustave RS ter očita sodišču odločanje v nasprotju s sodno prakso (citira številne judikate, ki naj bi jih sodišče druge stopnje ne upoštevalo). Navaja, da iz izpodbijane sodbe ni mogoče razbrati odločilnih razlogov, da se sodišče ni opredelilo do njegovih navedb in pravnih naziranj, da se ni opredelilo do odgovora na pritožbo, da je bila tožena stranka s predložitvijo delovnih razporedov šele v ponovljenem postopku prekludirana, da so bili neutemeljeno zavrnjeni njegovi dokazni predlogi, da je sodišče, ko je ugotavljalo kršitve, prekoračilo trditveno podlago tožene stranke, da je ugotovilo kršitve, ki se v odpovedi niso očitale, vsaj ne na način, kot jih je ugotovilo sodišče druge stopnje, da je bila obravnava na pritožbeni stopnji neutemeljeno izvedena, dejansko stanje pa samovoljno ugotovljeno, da niso bili ugotovljeni znaki kaznivega dejanja goljufije, da ti znaki v odpovedi niso bili navedeni niti zaznani, da je v identičnem primeru sodišče odločilo obratno, da izvedeni dokazi ne podpirajo zaključka o utemeljenosti odpovedi in da je bila odpoved glede na to, kdaj je delodajalec za domnevno kršitev izvedel, prepozna. Predlaga razveljavitev sodbe sodišča druge stopnje in vrnitev zadeve v ponovno odločanje oziroma spremembo s potrditvijo sodbe sodišča prve stopnje.

4. V reviziji zoper sodbo Pdp 1098/2013 (zavrnitev zahtevkov za čas po 1. 7. 2010) navaja, da bi moralo sodišče druge stopnje v celoti razveljaviti sodbo sodišča prve stopnje Pd 103/2013 in ne bi smelo pustiti v veljavi zavrnjenega dela, saj bo o vseh zahtevkih po njegovem mnenju mogoče odločiti šele, ko bo dokončno odločeno o zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

5. Vrhovno sodišče je o revizijah zoper sodbi sodišča druge stopnje že odločalo. S sodbo VIII Ips 176/2015 in VIII Ips 177/2915 z dne 11. 1. 2015 je revizijo zavrnilo. Tožnik je zoper sodbo Vrhovnega sodišča vložil ustavno pritožbo, s katero je pred Ustavnim sodiščem RS uspel. Ustavno sodišče je z odločbo Up-298/16-13 z dne 18. 1. 2018 razveljavilo sodbo Vrhovnega sodišča zaradi kršitve tožnikove pravice do obrazložene sodne odločbe iz 22. člena Ustave. Ugotovljeno je bilo, da je Vrhovno sodišče spremenilo stališče glede razlage določb Zakona o delovnih razmerjih o pravočasnosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, spremembe stališča pa ni obrazložilo. Sodišče druge stopnje je namreč ugotovilo, da je tožena stranka izvedela za odpovedni razlog 17. 3. 2010, ko je za kršitev izvedel generalni direktor Policije; štelo je, da je odpoved pravočasna, ker je bila tožniku vročena 13. 4. 2010. Vrhovno sodišče je kljub utemeljenemu revizijskemu ugovoru, da sodišče druge stopnje ni zavzelo stališča do ugovora prekluzije, ki ga je uveljavljal v zvezi z navedbo tožene stranke, da je generalni direktor za kršitev izvedel 17. 3. 2010 (pred navedbo, ki naj bi jo podala prepozno, je trdila, da je za kršitev izvedela 5. 3. 2010) obrazložilo, da bi bila odpoved, ki je bila sicer podana 2. 4. 2010 (datum odpovedi) pravočasna tudi v primeru, če je tožena stranka za kršitev izvedela 5. 3. 2010.

6. Po ponovni obravnavi revizij Vrhovno sodišče ugotavlja, da sta utemeljeni.

7. Reviziji je Vrhovno sodišče obravnavalo skupaj, saj se nanašata na isto zadevo, le da je en del postal pravnomočen pred drugim.

8. Revizijsko sodišče na podlagi prvega odstavka 371. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP).

O reviziji zoper sodbo Pdp 1396/2014

9. Očitek, da izpodbijana sodba ni obrazložena, ni utemeljen. Sodišče druge stopnje je natančno obrazložilo svojo odločitev in navedlo jasne razloge o odločilnih dejstvih. Zavzelo je stališče do vseh spornih dejanskih in pravnih vprašanj. To, da v izpodbijani sodbi tožnikov odgovor na pritožbo tožene stranke ni omenjen, ne predstavlja kršitve določb pravdnega postopka; sodišču zakon ne nalaga, da mora na navedbe iz odgovora na pritožbo izrecno odgovarjati. S tem, ko je sodišče druge stopnje pritrdilo pritožbi tožene stranke, spremenilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje in razloge za to izčrpno pojasnilo, je hkrati posredno odgovorilo tudi na navedbe in stališča iz odgovora na pritožbo.

10. Neutemeljen je očitek, da je sodišče druge stopnje odločalo na podlagi dejstev in dokazov, s katerimi naj bi bila tožena stranka prekludirana. Konkretno se ugovor nanaša na dnevne razporede dela, ki jih je glede na vsebino razveljavitvenega sklepa Pdp 1098/2013 z dne 30. 12. 2013 predložila tožena stranka v ponovljenem postopku. Dokaz z vpogledom v dnevne razporede je predlagal tožnik sam že v tožbi, tožena stranka pa v odgovoru na tožbo, ki mu je priložila razporede za dni, ki jih je tožnik v tožbi izpostavil kot sporne. Zato ni točna trditev, da dokaz z vpogledom v dnevne razporede vse do 1. 4. 2013 sploh ni bil predlagan. Dokaz z vpogledom v vse dnevne razporede v prvotnem postopku ni bil izveden, ker dejstvo, kakšen je bil razpored dela v ostalih dneh, ki v tožbi niso bili omenjeni, ni bil sporen. Sporno je bilo le, ali je tožnik za poučevanje med delovnim časom imel dovoljenje, oziroma ali je zaradi tega prišlo do spremembe razporeda, za kar pa dokaz z vpogledom v vse dnevne razporede ni bil potreben.

11. Neutemeljen je tudi očitek, da je sodišče neupravičeno zavrnilo tožnikove dokazne predloge. Sodišče druge stopnje je pojasnilo, da dokaznim predlogom ni bilo ugodeno, ker so bili podani prepozno, kar tudi drži. Zato kršitev iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 286. členom ZPP ni podana.

12. Neutemeljeno se sodišču druge stopnje očita kršitev določb pravdnega postopka v zvezi s 355. členom ZPP o izvedbi pritožbene obravnave. Smisel pritožbene obravnave je v tem, da se izvedejo dodatni dokazi in ponovijo že izvedeni dokazi zato, da bi se razčistilo dejansko stanje. Sodišče ni kršilo določb pravdnega postopka, če je opravilo nalogo, ki jo ima v postopku, to pa je med drugim tudi ugotavljanje dejanskega stanja. Sodišče (in ne stranke) je namreč tisto, ki vodi postopek in ugotavlja dejansko stanje. Pravno podlago za izvedbo pritožbene obravnave ima v 355. členu ZPP, v skladu s katerim je sodišče druge stopnje odpravilo pomanjkljivosti sodišča prve stopnje (ki je dokazno oceno zgradilo pretežno na tožnikovi izpovedi) in postopek dopolnilo v takem obsegu, da je bilo dejansko stanje popolno ugotovljeno. Izvedene dokaze je tudi ustrezno ocenilo, zato je očitek, ki ga obširno utemeljuje revident s posameznimi izjavami S. in A., neutemeljen. Prav s pravilno uporabo metodološkega napotka iz 8. člena ZPP je sodišče druge stopnje za razliko od sodišča prve stopnje naredilo celovito dokazno oceno. Upoštevalo je vse dokaze, tudi izjave prič, ki jih izpostavlja revizija, čeprav ni (tako kot revident) analiziralo vsakega izrečenega stavka, ker to tudi ni bilo potrebno. Ugotovilo je, da je tožnik v času, ko bi moral biti po dnevnih razporedih na delu, opravljal delo inštruktorja v avtošoli, hkrati pa je pojasnilo, da tudi, če bi za posamezne dni (tožnik jih je izpostavil 17) držalo, da je bil na delu oziroma je opravil delo v drugi izmeni, je število preostalih dni tolikšno, da utemeljuje izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi.

13. Sodišče ni zagrešilo bistvene kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj bi kršitve iz izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi „zapisovalo in ugotavljalo po svoje“, „samovoljno ugotavljalo dejansko stanje“ in „ugotavljalo dejansko stanje izven trditvene podlage“. Sodišče ima ne le pravico, temveč celo dolžnost oblikovati (lastno) stališče do zakonitosti izredne odpovedi, saj je prav v tem bistvo sojenja. Funkcija sodišča ni le prepisovanje navedb strank in izjavljanje o njunih pravnih naziranjih. Tudi iz judikatov, ki jih sicer precej brez smisla citira revident, ne izhaja, da sodišče ne sme zavzeti stališča do odpovednega razloga. Nasprotno, mora ga zavzeti in presoditi, ali je odpovedni razlog, ki ga je navedel delodajalec, utemeljen. Prav to je storilo sodišče druge stopnje in pri tem ni „širilo odpovednega razloga“, saj ni v ničemer spremenilo očitkov iz izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Ti so bili jasni: da je tožnik na določene dni v službenem času izvajal teoretično in praktično usposabljanje kandidatov v avtošoli A. Ali so bili v izredni odpovedi uporabljeni prav ti izrazi in v takem zaporedju, ni bistveno. To, da v odpovedi ni natančno navedeno, v katerih urah posameznih dni je bilo izvedeno usposabljanje, ne pomeni, da kršitev ni konkretizirana. Zahteva, da bi moralo biti v odpovedi navedeno tudi to, ni utemeljena. Sodišče je imelo nalogo ugotoviti, ali je tožnik na posamezen dan, ki je naveden v odpovedi, res izvajal usposabljanje v avtošoli in ali je bilo to res med službenim časom. To pa je lahko storilo le tako, da je razčistilo, od kdaj do kdaj je trajal službeni čas in od kdaj do kdaj je tožnik izvajal usposabljanje.

14. Utemeljen pa je revizijski očitek, ki se nanaša na pravočasnost podane odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Po drugem odstavku 110. člena ZDR mora pogodbena stranka izredno odpoved podati najkasneje v 30 dneh od ugotovitve razloga za izredno odpoved in najkasneje v šestih mesecih od nastanka razloga. Sodišče druge stopnje je zavzelo stališče, da je bila odpoved podana znotraj 30 dnevnega roka, ker je generalni direktor Policije za kršitev izvedel 17. 3. 2010, odpoved pa je bila tožniku vročena 13. 4. 2010. Za pravočasnost odpovedi praviloma datum njene vročitve ni odločilen. Z vročitvijo začne odpoved učinkovati, podana pa ni šele, ko je delavcu vročena, ampak običajno prej. Če datum podaje odpovedi ni sporen, se šteje, da je odpoved podana z dnem, ki je naveden v odpovedi, če je sporen, pa ga mora delodajalec dokazati v skladu z dokaznim bremenom iz 82. člena ZDR. Vrhovno sodišče je glede datuma podaje odpovedi – kadar je ta sporen - zavzelo stališče, da je podana takrat, ko je iz delodajalčevih ravnanj razvidna namera, da naj odpoved, ki jo je sicer že sestavil, učinkuje (sodba in sklep VS RS VIII Ips 242/2009 z dne 6. 4. 2010). V obravnavanem primeru je bil datum podaje odpovedi sporen (tožnik je na to med postopkom večkrat opozoril), saj je od datuma, navedenega na odpovedi (2. 4. 2010), do dneva vročitve (13. 4. 2010) poteklo kar 11 dni. Če delodajalec ni uspel dokazati, da je odpoved podal 2. 4. 2010 niti da jo je podal na kakšen drug datum (ko je izrazil namero, da naj odpoved, ki jo je sicer sestavil 2. 4. 2010, učinkuje), je skrajni datum, ki ga je mogoče šteti za dan podaje odpovedi, datum vročitve.

15. Ob predpostavki, da je bila odpoved podana 13. 4. 2010 (sodišče druge stopnje ugotavlja, da „tožena stranka ni izkazala, kdaj je bila odpoved odposlana tožnikovemu nadrejenemu“), pa je bila pravočasna le, če je tožena stranka razlog za odpoved ugotovila po 13. 3. 2010. V skladu z drugim odstavkom 18. člena ZDR nastopa v imenu delodajalca, ki je državni organ (kot v spornem primeru), njegov predstojnik oziroma od njega pisno pooblaščena oseba. Zato se šteje, da je delodajalec ugotovil razlog za izredno odpoved, ko je ta razlog ugotovila oseba, ki nastopa v imenu delodajalca. Tožena stranka je vse do 6. 9. 2011 trdila, da je odpovedni razlog ugotovila 5. 3. 2010, ko je prejela dopis Inšpektorata RS za notranje zadeve. Šele v vlogi z dne 6. 9. 2011 je navedla, da je generalni direktor Policije (ki v tem primeru nastopa v imenu delodajalca) odpovedni razlog ugotovil 17. 3. 2010, ni pa navedla, zakaj tega dejstva ni mogla navesti že prej. Vprašanje pravočasnosti podane odpovedi je tožnik izpostavil že v tožbi (tudi z datumom 5. 3. 2010 se sprva ni strinjal, pač pa je trdil, da je tožena stranka odpovedni razlog ugotovila že prej), navajanju novega dejstva in predložitvi novih dokazov v zvezi z datumom ugotovitve odpovednega razloga pa je izrecno ugovarjal, sklicujoč se na prekluzijo iz 286. člena ZPP. Sodišče prve stopnje v sodbi Pd 1/2014 v ponovljenem postopku ni obrazložilo, zakaj ugovora ni upoštevalo. Ker je zahtevku ugodilo iz drugih razlogov, tožnik ni imel pravnega interesa za vložitev pritožbe. Sodišče druge stopnje je po opravljeni obravnavi sodbo sodišča prve stopnje spremenilo in tožbeni zahtevek zavrnilo. Svojo odločitev je oprlo na dejstva in dokaze, ki jih je tožena stranka navedla in ponudila po prvem naroku za glavno obravnavo ter se do ugovora prekluzije ni opredelilo.

16. Po prvem odstavku 286. člena ZPP mora stranka najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo navesti vsa dejstva, ki so potrebna za utemeljitev njenih predlogov, ponuditi dokaze, ki so potrebni za ugotovitev njenih navedb, in se izjaviti o navedbah in ponujenih dokazih nasprotne stranke. Po četrtem odstavku 286. člena ZPP stranke lahko tudi na poznejših narokih za glavno obravnavo navajajo nova dejstva in predlagajo nove dokaze, vendar le, če jih brez svoje krivde niso mogle navesti na prvem naroku. Dejstva in dokazi, ki so navedeni v nasprotju s to določbo, se po šestem odstavku 286. člena ZPP ne upoštevajo.

17. Sodišče druge stopnje je spremenilo sodbo sodišča prve stopnje in je svojo odločitev oprlo na dejstva in dokaze, ki so bili navedeni v nasprotju s četrtim odstavkom 286. člena ZPP. S tem je zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, ki bi lahko vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe. Od vprašanja pravočasnosti podane odpovedi je namreč odvisna utemeljenost tožbenega zahtevka. Ker je bila bistvena kršitev storjena pred sodiščem druge stopnje, je moralo Vrhovno sodišče na podlagi prvega odstavka 379. člena ZPP izpodbijano sodbo razveljaviti in zadevo vrniti sodišču druge stopnje v novo sojenje. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče druge stopnje o zakonitosti izpodbijane odpovedi pogodbe o zaposlitvi ponovno odločiti, pri čemer bo moralo v skladu z navedenimi izhodišči ponovno presoditi, ali je bila odpoved pravočasna.

O reviziji zoper sodbo Pdp 1098/2013

18. Glede na to, da je Vrhovno sodišče razveljavilo sodbo Pdp 1396/2014 in je odločitev o reviziji zoper del II. točke sodbe Pdp 1098/2013, ki se nanaša na plačilo jubilejne nagrade (4. alineja VIII. točke izreka sodišča prve stopnje) odvisna od rešitve v navedeni zadevi, je bilo posledično treba razveljaviti tudi ta del sodbe sodišča druge stopnje.

19. V ostalem je revizija zoper to sodbo (II. točka izreka v zvezi s 3. in 5. alinejo VIII. točke izreka sodbe sodišča prve stopnje) neutemeljena. Tožena stranka tožnika ni dolžna (niti ga ne more) prijaviti v zavarovanje za čas od 1. 7. 2010 do prenehanja delovnega razmerja pri drugem delodajalcu, niti mu za ta čas ni dolžna priznati pravic in prejemkov iz delovnega razmerja, saj za čas, ko je prijavljen v zavarovanje na podlagi delovnega razmerja pri drugem delodajalcu, tožnik ne more zahtevati prijave v zavarovanje in priznanja pravic iz delovnega razmerja še od tožene stranke. Zakaj naj bi bila nezakonita odločitev o zavrnitvi zahtevka za plačilo zamudnih obresti od bruto zneska nadomestila za neizrabljen letni dopust (zavrnitev se nanaša na zamudne obresti med neto zneskom nadomestila in bruto zneskom nadomestila) oziroma zakaj naj bi izid spora o zakonitosti odpovedi vplival tudi na ta del odločitve, pa v reviziji niti ni pojasnjeno.

20. Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 286, 286/4, 339, 339/1
Zakon o delovnih razmerjih (2002) - ZDR - člen 18, 82, 110, 110/2

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
12.07.2018

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDE4NTE0