VSRS Sodba VIII Ips 210/2017

Jedro

Tožnik kot ravnatelj je bil zadolžen in odgovoren za zakonito delo toženke kot njen zakoniti zastopnik. Manjše anomalije, ki naj bi bile tudi večinoma odpravljene, ne predstavljajo zadostnega razloga za razrešitev. Vendar nepravilnosti ni mogoče obravnavati ločeno oziroma vsako zase, temveč skupaj, kar privede do ugotovitve, da je bilo teh »anomalij« veliko in z različnih področij (šolstvo, varstvo pri delu, varstvo osebnih podatkov, delovnopravno varstvo, varstvo pred požarom). Vsaka opustitev ali nepravilnost sama zase res ni zadosten razlog za razrešitev, vse skupaj pa kažejo na tožnikovo sistematično opuščanje dolžnega nadzorstva.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožena stranka krije sama svoje stroške odgovora na revizijo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za razveljavitev sklepa o razrešitvi tožnika z dne 9. 11. 2014, za ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku (datum odpovedi ni naveden), za vzpostavitev delovnega razmerja in priznanje vseh pravic iz pogodbe o zaposlitvi, vključno s plačo s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, od vročitve odpovedi (datum ni naveden) do izdaje sodbe sodišča prve stopnje. Ugotovilo je, da je bil tožnik zakonito razrešen s funkcije ravnatelja, da v postopku razrešitve ni bilo pomanjkljivosti, ki bi imele za posledico nezakonitost razrešitve, da so bili razlogi za razrešitev utemeljeni in da je podan tudi odpovedni razlog.

2. Sodišče druge stopnje je pritrdilo dejanskim in pravnim zaključkom sodišča prve stopnje. Strinjalo se je, da niso podane zatrjevane kršitve postopka razrešitve, ki bi vplivale na njeno zakonitost. Presodilo je, da so bili razlogi za razrešitev, prav tako za odpoved pogodbe o zaposlitvi, utemeljeni.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo, v kateri uveljavlja predvsem zmotno uporabo materialnega prava, deloma pa tudi bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Navaja, da je bil kršen postopek razrešitve, in sicer da ni šlo za en postopek razrešitve, ki naj bi tekel od 4. do 9. seje (7 mesecev) – z 8. se je po tožnikovem mnenju začel nov postopek (inšpekcijski zapisnik); da mu ni bila dana možnost odgovora na nove očitke, ker se predloga z dne 27. 5. 2014 in 17. 9. 2014 bistveno razlikujeta (sodišče druge stopnje pa da na to ni odgovorilo); da razrešitve ni bilo na dnevnem redu 8. in 9. seje sveta; da je toženka ignorirala pravila, ki jih je sama postavila (sodišče pa na to ni odgovorilo in zato se očita kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP) – da se na sejah obravnavajo le vprašanja, ki so na dnevnem redu; da je svet na 9. seji odločal brez gradiva in predloga za razrešitev – protispisno naj bi bilo, da je S. F. pojasnila, da so člani imeli gradivo – izpovedala je, da so ga prejeli junija, to pa pomeni šele po 6. seji sveta, ki je bila maja; da na 6. seji člani sveta niso mogli odločati, ker gradiva niso imeli; da se zastavlja vprašanje, ali so se vsi člani sveta lahko seznanili z gradivom do 8. in 9. seje, na katerih na dnevnem redu točke razrešitve ni bilo; da se pritožbeno sodišče ni opredelilo do očitka, da so bili razlogi za razrešitev na 8. seji drugačni kot na 6. seji; da sklep nima vseh sestavin po 210. členu ZUP; da svet zavoda 22. 4. 2014 ni zakonito glasoval, ker razrešitev ni bila na dnevnem redu; da lokalna skupnost ni bila pravočasno seznanjena s predlogom za razrešitev in ni bilo pridobljeno obvezno mnenje te skupnosti. Meni, da so neutemeljeni očitki, na podlagi katerih je bil razrešen oziroma kršitve niso bile take, ki bi utemeljevale razrešitev. Meni tudi, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi prepozna.

4. Toženka v odgovoru na revizijo predlaga njeno zavrnitev.

5. Revizijsko sodišče na podlagi prvega odstavka 371. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP).

6. Revizija ni utemeljena.

7. Očitek bistvene kršitve iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni utemeljen. Tožnik je ugovore, ki jih izpostavlja v reviziji, podal že v pritožbenem postopku. Na vse je sodišče druge stopnje odgovorilo. V 8. točki obrazložitve je odgovorilo na ugovor, da tožnik ni imel možnosti odgovoriti na vse razrešitvene očitke, ker da se predloga z dne 27. 5. 2014 in 17. 9. 2014 bistveno razlikujeta. V 9. in 12. točki obrazložitve je zavzelo stališče v zvezi z dnevnim redom in gradivom na 8. in 9. seji sveta in v zvezi s pritožbeno navedbo glede kršitve pravil, ki jih je postavila toženka sama. Posredno je odgovorilo tudi na očitek, da so bili razlogi za razrešitev, predstavljeni na 6. seji, drugačni od razlogov na 8. seji, in sicer s pojasnilom, da je imel tožnik možnost odgovoriti na vse očitke, ki so bili predmet odpovedi in da je to pravico tudi izkoristil, pojasnilo pa je tudi, da ni nezakonita že vsaka nedoslednost v postopku razrešitve, ampak so odločilne lahko samo pomanjkljivosti, ki so ali bi lahko vplivale na zakonitost.

8. Neutemeljen je tudi očitek bistvene kršitve iz 15. točke drugega odstavka 339. člena v zvezi z izpovedjo S. F. glede gradiva na 9. seji sveta. Iz izpodbijane sodbe izhaja, da so bili člani na 9. seji sveta, na kateri so odločali o tožnikovi razrešitvi, že seznanjeni z gradivom, kar naj bi izpovedala tudi S. F. Glede na to, da je bila 9. seja sveta 13. 11. 2014 in 19. 11. 2014, je nepomembno, ali so gradivo prejeli pred 6. sejo (24. 5. 2014) ali po njej.

9. Materialno pravo ni zmotno uporabljeno.

10. Po 59. členu Zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja (ZOFVI, Ur. l. RS št. 12/96 in naslednji) ravnatelja razreši svet javnega vrtca oziroma šole (prvi odstavek). Svet mora pred sprejemom sklepa o razrešitvi seznaniti ravnatelja z razlogi zanjo in mu dati možnost, da se o njih izjavi (drugi odstavek). Svet s predlogom za razrešitev seznani lokalno skupnost in organe iz drugega odstavka 53.a člena tega zakona, dijake ter študente (tretji odstavek). Svet obrazložen predlog za razrešitev ravnatelja posreduje v mnenje ministru. Svetu ni treba zaprositi za mnenje ministra, če se ravnatelja razreši na njegov predlog. V tem primeru svet o razrešitvi ravnatelja obvesti ministrstvo (četrti odstavek). Če minister ne da mnenja v 30 dneh od dneva, ko je bil zanj zaprošen, lahko svet odloči o razrešitvi ravnatelja brez tega mnenja (peti odstavek). Svet po prejemu mnenja ministra oziroma po preteku roka iz prejšnjega odstavka odloči o razrešitvi s sklepom in ga vroči ravnatelju. Zoper odločitev sveta je možno sodno varstvo v skladu zakonom, ki ureja zavode (šesti odstavek). Po tretjem odstavku 38. člena Zakona o zavodih (ZZ, Ur. l. RS št. 12/91 in naslednji) mora pristojni organ pred sprejemom sklepa o razrešitvi seznaniti direktorja z razlogi za razrešitev in mu dati možnost, da se o njih izjavi.

11. Tožnik je bil razrešen s položaja ravnatelja. Kot izhaja iz dejanskih ugotovitev sodišč nižje stopnje, je toženka izpolnila vse navedene zakonske pogoje:

— na 4. seji 22. 4. 2014 je bil na svetu zavoda sprejet sklep o začetku postopka razrešitve, tožniku je bil poslan s pozivom, da odgovori na očitke;

— na 5. seji 8. 5. 2014 je svet pozval tožnika, ki je sprva poslal le poročilo, da članom sveta posreduje izjavo o razrešitvenih razlogih;

— na 6. seji 24. 5. 2014 je svet razpravljal o razlogih za razrešitev, o tožnikovem poročilu in spet pozval tožnika, da se opredeli do očitkov;

— tožnik je na očitke odgovoril (z dopisom brez datuma);

— na 8. seji 17. 9. 2014 je svet sprejel obrazložen predlog za razrešitev, ki ga je predsednica sveta po elektronski poti poslala tožniku 26. 9. 2014;

— o predlogu je seznanila lokalno skupnost, dijaško skupnost, učiteljski zbor in svet staršev,

— predlog za razrešitev je bil posredovan pristojnemu ministrstvu,

— o prejetem mnenju ministra in o razrešitvi je svet zavoda razpravljal in odločil na 9. seji, ki je bila 13. 11. 2014 in 19. 11. 2014;

— 14. 1. 2015 je bila podana odpoved pogodbe o zaposlitvi.

12. Na navedene dejanske ugotovitve je revizijsko sodišče vezano. Iz njih izhaja, da je bil tožnik pred razrešitvijo seznanjen z vsemi očitki in (ne le enkrat) mu je bila dana možnost, da nanje odgovori, kar je tudi storil. Revizijski očitek, da se ni imel možnosti izjaviti o vseh očitkih, ker naj bi bila predloga za razrešitev z dne 27. 5. 2014 in 17. 9. 2014 različna, je pavšalen, pa tudi v nasprotju z ugotovljenim dejanskim stanjem. Na 8. seji sveta z dne 17. 9. 2014 se postopek razrešitve ni začel znova, ampak se je nadaljeval. Na seji je bil oblikovan dokončen predlog za razrešitev, ki ni vseboval očitkov, do katerih se tožnik ne bi imel možnosti opredeliti. Sodišče je namreč ugotovilo, da se je tožnik izjavil o vseh očitkih, ki so bili razlog za razrešitev z dne 19. 11. 2014 (13. točka obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje, 8. točka obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje).

13. Revizijsko sodišče pritrjuje stališču sodišča druge stopnje, da samo to, da razrešitev na 9. seji ni bila na dnevnem redu (bila pa je obravnava mnenja ministrstva o predlogu za razrešitev), ne pomeni nezakonitosti, saj ni bilo ugotovljeno, da bi bila zaradi tega tožniku kršena kakšna pravica (npr. pravica do izjave). Sklicevanje tožnika na določbe Poslovnika o delu sveta zavoda, ki določa, da se na seji sveta lahko obravnavajo le točke, ki so umeščene na dnevni red, je neutemeljeno. Takšna določba ne pomeni, da svet, če se vsi člani strinjajo, ne more veljavno odločati tudi o temi, ki ni bila vnaprej na dnevnem redu, pač pa je obratno: če se člani ne bi strinjali, se tema, ki ni bila vnaprej na dnevnem redu, ne bi mogla obravnavati. Le v tem primeru bi bila lahko vprašljiva zakonitost odločitve.

14. Neutemeljen je revizijski očitek, da odločanje na svetu zavoda ni bilo zakonito, ker člani z gradivom niso mogli biti (kvalitetno) seznanjeni, saj niso računali, da bo razrešitev na dnevnem redu 9. seje. Da zaradi tega člani sveta z gradivom niso bili (dovolj) seznanjeni, ni bilo ugotovljeno. Če ne bi bili, bi odločanje o razrešitvi lahko odklonili, vendar ga niso. Člani sveta so na 9. seji odločili o razrešitvi. Kot je pravilno poudarilo sodišče druge stopnje, to pomeni, da je bil sklep o razrešitvi veljavno sprejet s strani pristojnega organa. Vprašanje, kako kvalitetno so se na odločanje pripravili (takšno vprašanje se lahko zastavi ob vsakem odločanju), ne more biti predmet sodne presoje. Sicer pa ne glede na to, da za 9. sejo člani sveta gradiva niso (ponovno) prejeli, so z njim razpolagali, saj je svet sprva nameraval o razrešitvi odločati na korespondenčni seji, nato pa še na 7. seji, ki je bila preložena zaradi odsotnosti nekaterih članov. Zato so za 9. sejo prejeli le še dopis ministrstva (kot odgovor na seznanitev s predlogom za razrešitev).

15. Revizija se neutemeljeno zavzema za to, da bi morala lokalna skupnost o predlogu za razrešitev podati mnenje (tako kot o predlogu za imenovanje). Lokalna skupnost je bila obveščena o predlogu za razrešitev istočasno kot svet staršev, dijaška skupnost in učiteljski zbor. S tem je toženka zakonsko obveznost iz tretjega odstavka 59. člena ZOFVI izpolnila. Da bi morala lokalna skupnost podati obvezno mnenje (tako kot za imenovanje), pa iz zakona ne izhaja.

16. Neutemeljeno je tudi sklicevanje na 214. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, Ur. l. RS št. 80/99 in naslednji); razrešitev naj bi bila nezakonita, ker naj bi sklep o razrešitvi ne vseboval vseh sestavin iz te določbe. Že sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je sestavni del sklepa predlog za razrešitev z dne 17. 9. 2014, ki vsebuje razloge za razrešitev in tožnikova pojasnila v zvezi z njimi, zato je presodilo, da je sklep o razrešitvi obrazložen, tako da ga je mogoče preizkusiti. S tem soglaša tudi revizijsko sodišče, saj so v sklepu (s prilogo) navedeni vsi razlogi, zaradi katerih je bil tožnik razrešen.

17. Po drugem odstavku 38. člena ZZ je pristojni organ dolžan razrešiti direktorja:

— če direktor sam zahteva razrešitev;

— če nastane kateri od razlogov, ko po predpisih o delovnih razmerjih preneha delovno razmerje po samem zakonu;

— če direktor pri svojem delu ne ravna po predpisih in splošnih aktih zavoda ali neutemeljeno ne izvršuje sklepov organov zavoda ali ravna v nasprotju z njimi;

— če direktor s svojim nevestnim ali nepravilnim delom povzroči zavodu večjo škodo ali če zanemarja ali malomarno opravlja svoje dolžnosti, tako da nastanejo ali bi lahko nastale hujše motnje pri opravljanju dejavnosti zavoda.

18. Tožnik je bil razrešen iz razlogov po 3. in 4. alineji drugega odstavka 38. člena ZZ, ker je kot ravnatelj sam s sabo sklenil podjemni pogodbi z dne 27. 6. 2012 in 1. 9. 2013; ker je v izrednem inšpekcijskem nadzoru 4. 12. 2013 inšpektorica za šolstvo ugotovila, da v določenem roku ni opravil aktivnosti, vezanih na predlaganje, imenovanje oziroma izvolitev članov sveta zavoda; ker je pri tem pristojna inšpektorica ugotovila, da je na dan nadzora imenovanih večina članov sveta šole, zato je tožniku (ravnatelju) predlagala, da skliče konstitutivno sejo sveta šole; ker je državna nadzornica za varstvo osebnih podatkov 19. 12. 2013 ugotovila nepravilnosti pri video nadzoru in tožniku naložila sprejem določenih ukrepov; ker so bile z odločbo Inšpektorata RS za delo z dne 7. 3. 2014 ugotovljene nepravilnosti s področja varnosti in zdravja pri delu; ker je bilo z odločbo istega inšpektorata pri opravljenem inšpekcijskem pregledu dne 10. 3. 2014 toženki naloženo, da zagotavlja takšno delovno okolje, v katerem noben delavec ne bo izpostavljen spolnemu in drugemu nadlegovanju ali trpinčenju na delovnem mestu, in v ta namen sprejme ustrezne ukrepe; ker je bilo z odločbo Inšpektorata RS za varstvo pred naravnimi in drugimi nesrečami z dne 6. 1. 2014 toženki naloženo, da odpravi pomanjkljivosti s področja varstva pred požarom, in sicer usposobi osebe, odgovorne za gašenje začetnih požarov in izvajanje evakuacije, ter izvede redni tehnični nadzor notranjega vodovodnega omrežja.

19. Dejstva, ki so bila podlaga za razrešitev, niso sporna. Sporno je le, ali zadoščajo za zakonitost razrešitve oziroma ali zadostijo pogojem iz tretje in četrte alineje drugega odstavka 38. člena ZZ. Tožnik kot ravnatelj je bil zadolžen in odgovoren za zakonito delo toženke kot njen zakoniti zastopnik (drugi odstavek 31. člena ZZ). Mogoče se je sicer strinjati z revizijsko navedbo, da manjše anomalije, ki naj bi bile tudi večinoma odpravljene, ne predstavljajo zadostnega razloga za razrešitev. Vendar navedenih nepravilnosti ni mogoče obravnavati ločeno oziroma vsako zase, temveč skupaj, kar privede do ugotovitve, da je bilo teh »anomalij« veliko in z različnih področij (šolstvo, varstvo pri delu, varstvo osebnih podatkov, delovnopravno varstvo, varstvo pred požarom). Vsaka opustitev ali nepravilnost sama zase res ni zadosten razlog za razrešitev, vse skupaj pa kažejo na tožnikovo sistematično opuščanje dolžnega nadzorstva. Res so bile nepravilnosti naknadno odpravljene, vendar je bilo za njihovo odpravo potrebno posredovanje inšpekcij in nadzornih organov. Nenazadnje tudi tožnikovo sedanje minimaliziranje opustitev kaže na nekritičen odnos do dolžnosti, ki jih ima ravnatelj kot zakoniti zastopnik javnega zavoda. Osebi, kot je ravnatelj v javnem zavodu z veliko zaposlenimi (kar poudarja tožnik tudi sam v reviziji), zakonitost poslovanja ne bi smela biti »postranska«. To, da posledic v konkretnem primeru ni bilo, ni odločilno, saj zadošča že možnost njihovega nastanka.

20. Že na podlagi navedenih kršitev je svet toženke utemeljeno razrešil tožnika, zato se revizijsko sodišče do ugovorov v zvezi s podpisovanjem podjemnih pogodb ne opredeljuje.

21. V zvezi z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, ki je sledila razrešitvi, revizija izpodbija le stališče sodišča druge stopnje glede pravočasnosti. Odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti mora delodajalec po tretjem odstavku 89. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS in naslednji) podati najkasneje v šestih mesecih od nastanka razloga. Tožniku je bila odpovedana pogodba o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti, torej zato, ker je bil razrešen in ni več izpolnjeval pogojev za opravljanje dela ravnatelja (in ne zaradi očitanih kršitev). Zato je razlog nastal z dnem razrešitve, to je 19. 11. 2014, kar pomeni, da je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 14. 1. 2015 podana pravočasno, v okviru šestmesečnega objektivnega roka.

22. Ker niso podani z revizijo uveljavljani razlogi, jo je Vrhovno sodišče na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo. Zavrnitev revizije zajema tudi njen stroškovni del.

23. Toženka sama krije svoje stroške odgovora na revizijo na podlagi petega odstavka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS št. 2/2004).

Datum zadnje spremembe:

12.07.2018

Podobni dokumenti:

• VDSS Sodba Pdp 700/2021
• UPRS Sodba in sklep IV U 150/2017-25
• UPRS Sodba I U 1442/2020-46