VSRS Sodba VIII Ips 95/2017

Jedro

Ob ugotovitvi, da je tožniku pogodba o zaposlitvi prenehala že zaradi poteka časa, za katerega je bila sklenjena, in ne zaradi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, je sodišče pravilno uporabilo materialno pravo, ko je zavrnilo primarni tožbeni zahtevek za priznanje pravic iz delovnega razmerja od domnevno nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do 14. 2. 2014 oziroma podredni zahtevek za priznanje teh pravic do odločitve sodišča prve stopnje, kar bi pomenilo do 6. 5. 2016. Za čas po prenehanju pogodbe o zaposlitvi, do katerega je prišlo že na podlagi samega zakona, tožnik ne more biti upravičen do reintegracije in reparacije.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožena stranka krije sama svoje stroške odgovora na revizijo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek, da se toženi stranki naloži, da tožniku prizna vse pravice iz delovnega razmerja za čas do 14. 2. 2014, ga prijavi v zdravstveno, invalidsko, pokojninsko in socialno zavarovanje, zanj plača prispevke za socialno varnost ter davek od osebnih dohodkov in davek na izplačane plače in odvede akontacijo dohodnine, tožniku pa izroči potrdilo o prijavi in plačilu obveznosti za zdravstveno, invalidsko, pokojninsko in socialno zavarovanje in mu za čas od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do 14. 2. 2014 obračuna in izplača plačo v vsakokratnem mesečnem bruto znesku 6.300,00 EUR, s povečanim dodatkom za delovno dobo, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakokratnega mesečnega neto zneska, od 15. v mesecu za pretekli mesec. Zavrnilo je tudi podredni zahtevek, s katerim je tožnik zahteval ugotovitev obstoja delovnega razmerja do odločitve sodišča prve stopnje, ter za obračun in plačilo denarnega povračila v višini 229.878,00 EUR bruto oziroma višino 18. povprečnih mesečnih plač tožnika, izplačanih v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, ter za obračun in izplačilo plače v vsakokratnem mesečnem bruto znesku najmanj 6.300,00 EUR, povečano z dodatkom na delovno dobo, in sicer za čas od 8. 1. 2009 do izdaje sodbe sodišča prve stopnje. Zahtevke je zavrnilo na podlagi ugotovitve, da je bil s pravnomočno sodbo Vrhovnega sodišča VIII Ips 209/2015 z dne 8. 3. 2016 zavrnjen tožnikov zahtevek za ugotovitev, da mu delovno razmerje ni prenehalo 8. 1. 2009. Glede na to, da je tožnikova pogodba o zaposlitvi za določen čas zakonito prenehala zaradi poteka časa, zaradi katerega je bila sklenjena, je posledično treba zavrniti še preostali del tožbenega zahtevka za priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja za čas od prenehanja delovnega razmerja do 14. 2. 2014.

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožnika in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Soglašalo je z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi stališči prvostopenjskega sodišča.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je Vrhovno sodišče s sodbo VIII Ips 17/2011 z dne 5. 3. 2012 pravnomočno ugotovilo, da je tožniku delovno razmerje prenehalo na nezakonit način, isto sodišče pa je štiri leta kasneje sprejelo diametralno nasprotno odločitev (sodba VIII Ips 209/2015 z dne 8. 3. 2016), s katero je bistveno spremenilo predhodno pravnomočno odločbo. S tem je Vrhovno sodišče kršilo 158. člen Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju URS, Ur. l. RS, št. 33/91-I s spremembami) v povezavi z 2. členom URS, ter poseglo v tožnikove pravice, pridobljene s pravnomočno sodbo o isti stvari in istem pravnem vprašanju. Iz sodbe VIII Ips 17/2011 jasno izhaja, da trajanje delovnega razmerja po individualni pogodbi o zaposlitvi ni vezano na trajanje mandata, pač pa na določbo 9.2. individualne pogodbe o zaposlitvi. V sodbi Vrhovnega sodišča iz leta 2012 je bilo ugotovljeno, da sta bila prenehanje delovnega razmerja in odpoved nezakonita (točke 11 – 13 te sodbe), v sodbi Vrhovnega sodišča iz leta 2016 pa je bilo brez razlogov in pojasnila zavzeto stališče, da takšne nezakonitosti ni bilo (18. točka obrazložitve sodbe iz leta 2016). Sodišči prve in druge stopnje sta v ugotovitvenem postopku arbitrarno posegli v revizijsko sodbo iz leta 2012 in tožniku odvzeli že pridobljene pravice iz pogodbe o zaposlitvi, končno in izvršljivo potrjene z revizijsko sodbo iz leta 2012. Gre za kršitev ustavnega pravila o nespremenljivosti pravnih razmerij, urejenih s pravnomočnimi upravnimi ali sodnimi odločbami. Sodišče je kršilo temeljni zakonski pravili o pravnomočnosti, po katerih mora sodišče ves čas po uradni dolžnosti paziti, ali je stvar že pravnomočno razsojenjo, hkrati pa je vezano na svojo sodbo, s katero je predhodno odločilo o isti zadevi. Tožnik subsidiarno zatrjuje tudi kršitev ustavne pravice iz 22. člena URS, ker je Vrhovno sodišče brez dopustnega razloga in brez utemeljitve s sodbo iz leta 2016 spremenilo lastno sodbo iz leta 2012, in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Stališče, da je tožniku delovno razmerje prenehalo z dnem odpoklica s funkcije prokurista, je v očitnem in popolnem nasprotju z določbami individualne pogodbe o zaposlitvi. V sodbi Vrhovnega sodišča iz leta 2016 ni pojasnjeno, zakaj se je sodišče v postopku, ki je bil sprožen zaradi uresničitve prvotne sodbe tega sodišča v isti zadevi iz leta 2012, postavilo na diametralno nasprotno pravno stališče.

4. Tožena stranka je v odgovoru na revizijo prerekala revizijske navedbe in predlagala zavrnitev revizije.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

7. Tožnik se v reviziji sklicuje na odločitve sodišč v predhodnih postopkih, zato revizijsko sodišče uvodoma podaja kratek pregled dosedanjih postopkov.

8. Nadzorni svet tožene stranke je tožniku 8. 1. 2009 iz krivdnih razlogov preklical prokuro, istega dne pa mu je predsednik uprave tožene stranke iz istih razlogov podal še izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Tožnik je s prvo tožbo, vloženo v letu 2009, zahteval ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, plačilo odpravnine v znesku 418.000,00 EUR, priznanje zaposlitve vse do plačila navedene odpravnine, ter plačilo razlike v plači za čas pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je tožnikov zahtevek v celoti zavrnilo, s takšno odločitvijo je v sodbi Pdp 703/2010 z dne 18. 8. 2010 soglašalo tudi višje sodišče, Vrhovno sodišče pa je s sodbo in sklepom VIII Ips 17/2011 z dne 5. 3. 2012 reviziji tožnika delno ugodilo, tako da je ugotovilo nezakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, saj tožniku pred odpovedjo ni bil omogočen zagovor, obenem pa tožena stranka ni zatrjevala, da bi bile podane okoliščine, zaradi katerih bi bilo od nje neupravičeno pričakovati, da tožniku omogoči zagovor. V delu, ki se nanaša na razliko o plači, je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo kot nedovoljeno, v preostalem pa je revizijo zavrnilo. Presodilo je, da se stranki za primer predčasnega odpoklica iz krivdnih razlogov nista dogovorili za plačilo odpravnine. Pravica do plačila odpravnine, vključno z nadaljevanjem delovnega razmerja do tega izplačila, kar je tudi bilo predmet tožbenega zahtevka, ni bila odvisna od zakonitosti izredne odpovedi, temveč od razlogov za tožnikovo predčasno razrešitev oziroma preklic prokure. Stranki sta pravico do odpravnine in nadaljevanja zaposlitve do njenega izplačila vezali na nekrivdni odpoklic s funkcije prokurista, zato v primeru odpoklica iz krivdnega razloga ni pravne podlage za priznanje navedene pravice.

9. Po prejemu sodbe in sklepa Vrhovnega sodišča VIII Ips 17/2011 je tožnik vložil novo tožbo, s katero je zahteval ugotovitev, da mu delovno razmerje ni prenehalo 8. 1. 2009, ter priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja za čas od 9. 1. 2009, podredno pa je zahteval njihovo priznanje za čas do dneva odločitve sodišča prve stopnje. Sodišče prve stopnje je s sklepom Pd 103/2012 z dne 28. 12. 2012 tožbo zavrglo kot prepozno, češ da je bila vložena po izteku 30-dnevnega roka iz tretjega odstavka 204. člena Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR). Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbi tožnika in razveljavilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje z utemeljitvijo, da zakon prekluzivni rok za vložitev tožbe določa le glede ugotovitve nezakonitosti odpovedi, ne pa tudi glede reintegracijskega in reparacijskega zahtevka.

10. V novem postopku je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožniku delovno razmerje ni prenehalo 8. 1. 2009, ampak je trajalo do 28. 2. 2013, ko se je iztekel čas, do katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi za delovno mesto prokurista. Pri tem se je sklicevalo na sodbo Vrhovnega sodišča VIII Ips 17/2011 z dne 5. 3. 2012, s katero je to ugotovilo nezakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 8. 1. 2009. Višji zahtevek kot tudi podredni zahtevek za priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja do dneva odločitve sodišča prve stopnje je zavrnilo z obrazložitvijo, da sta stranki sklenili pogodbo o zaposlitvi za določen čas, zato tožniku ni mogoče priznati pravico za obdobje, po izteku časa, za katerega je bila pogodba sklenjena.

11. Sodišče druge stopnje je s sodbo in sklepom Pdp 558/2014 z dne 7. 5. 2014 na pritožbo tožnika prvostopenjsko sodbo delno spremenilo tako, da je ugotovilo obstoj delovnega razmerja še do 14. 2. 2014, to je do dneva odločitve sodišča prve stopnje. Na pritožbo obeh strank je med drugim razveljavilo tudi odločitev prvostopenjskega sodišča o reparacijskem delu tožbenega zahtevka. Vrhovno sodišče je s sodbo in sklepom VIII Ips 209/2015 z dne 8. 3. 2016 delno ugodilo reviziji tožene stranke in odločitev o ugotovitvi nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja z 8. 1. 2009 spremenilo tako, da se ta del tožbenega zahtevka zavrne. Postavilo se je na stališče, da sta se stranki v pogodbi o zaposlitvi, ob sklicevanju na določbo 72. člena ZDR, izrecno dogovorili, da se pogodba o zaposlitvi sklepa za čas trajanja mandata oziroma do odpoklica tožnika z mesta prokurista in da tožniku pogodba o zaposlitvi preneha tudi v primeru odpoklica pred potekom te pogodbe.

12. Izpodbijana sodba se tako nanaša na tisti del tožbenega zahtevka, glede katerega je bila s sklepom pritožbenega sodišča Pdp 558/2014 z dne 7. 5. 2015 razveljavljena sodba sodišča prve stopnje in je bila v tem obsegu zadeva vrnjena temu sodišču v novo sojenje.

13. V pretežnem delu revizije tožnik izraža nestrinjanje z odločitvijo Vrhovnega sodišča v sodbi VIII Ips 209/2015 z dne 8. 3. 2016. Vendar navedena sodba ne more biti predmet ponovne revizijske presoje, temveč je to lahko le sodba pritožbenega sodišča Pdp 654/2016 z dne 8. 12. 2016, v zvezi s sodbo prvostopenjskega sodišča Pd 138/2015 z dne 6. 5. 2016.

14. Neutemeljen je revizijski očitek, da je sodišče odločilo v nasprotju s pravnomočno sodbo VIII Ips 17/2011 z dne 5. 3. 2012. S to sodbo namreč ni bilo odločeno, da je tožniku 8. 1. 2009 nezakonito prenehala pogodba o zaposlitvi, temveč je bilo odločeno zgolj to, da je nezakonita izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka tožniku podala 8. 1. 2009. S to sodbo ni bilo ugotovljeno, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo, saj tožnik takšnega zahtevka ni postavil oziroma je to storil šele v novi tožbi, o kateri je bilo odločeno s sodbo in sklepom VIII Ips 209/2015. Ugotovitev sodišča o nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni pomenila ovire, da tožena stranka v novem sporu, v katerem tožnik zahteva ugotovitev, da mu delovno razmerje ni prenehalo in v zvezi s tem uveljavlja priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja, uveljavlja ugovor, da je tožniku pogodba o zaposlitvi prenehala na drugi pravni podlagi, torej ne na podlagi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, temveč na podlagi izteka časa, za katerega je bila pogodba sklenjena.

15. Res je sicer, da pravnomočnost ne izključuje zgolj možnosti uveljavljanja istovrstnega zahtevka, temveč tudi uveljavljanje zahtevka, ki je z zahtevkom iz prvotne tožbe v neposrednem nasprotju. Vendar pa med ugotovitvijo, da je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita in zavrnitvijo zahtevka za priznanje pravic iz delovnega razmerja za čas po prenehanju pogodbe o zaposlitvi, ni neposrednega nasprotja, saj zavrnitev tega zahtevka temelji na ugotovitvi, da je tožnikova pogodba o zaposlitvi prenehala zaradi izteka časa, za katerega je bila sklenjena, ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi pa pomeni, da tožniku zgolj iz tega naslova ni moglo prenehati delovno razmerje.

16. Neutemeljena je revizijska navedba, da iz sodbe VIII Ips 17/2011 z dne 5. 3. 2012 izhaja, da trajanje delovnega razmerja po individualni pogodbi o zaposlitvi ni bilo vezano na trajanje mandata, pač pa na določbo 9.2. pogodbe o zaposlitvi. Navedena sodba takšne ugotovitve ne vsebuje ne v izreku in ne v obrazložitvi. Tudi ni res, da bi bila v razlogih sodbe VIII Ips 17/2011 v 11. do 13. točki obrazložitve vsebovana ugotovitev o nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja. O tem v navedeni sodbi ni bilo govora, saj je sodišče ugotovilo le razloge za nezakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ni pa se ukvarjalo s tem, ali je zaradi nezakonite izredne odpovedi tožniku prenehalo delovno razmerje. Tožnik tudi ni postavil zahtevka za takšno ugotovitev in tudi ne reintegracijskega in s tem povezanega reparacijskega zahtevka.

17. S tem ko je bil zavrnjen tožnikov zahtevek za priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja za čas po domnevno nezakonitem prenehanju pogodbe o zaposlitvi, ni bilo poseženo v že pridobljene pravice, kot zmotno uveljavlja revizija. Zgolj s tem, da je bila ugotovljena nezakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, tožnik še ni pridobil nobenih pravic za čas po prenehanju delovnega razmerja. Te pravice bi lahko pridobil na podlagi tožbe, ki jo je vložil po prejemu sodbe VIII Ips 17/2011, če v tem novem postopku ne bi bilo ugotovljeno, da je tožniku delovno razmerje z 8. 1. 2009 zakonito prenehalo že zaradi poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi za določen čas.

18. Revizijska graja kršitve 158. člena URS je sicer uperjena predvsem zoper sodbo Vrhovnega sodišča VIII Ips 209/2015, posredno pa tudi zoper izpodbijano sodbo. Z zavrnitvijo zahtevka za priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja za čas do 14. 2. 2014 in podrednega zahtevka za priznanje teh pravic za čas do odločitve sodišča prve stopnje, sodišče v ničemer ni odpravilo, razveljavilo ali spremenilo pravna razmerja, urejena s pravnomočno odločbo VIII Ips 17/2011. Načelo pravnomočnosti iz 158. člena URS zagotavlja nespremenljivost pravnih razmerij, urejenih s posamičnimi upravnimi ali sodnimi akti, predvsem zato, da bi se varovale pridobljene pravice. S tem ko je bila s sodbo VIII Ips 17/2011 pravnomočno ugotovljena nezakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 8. 1. 2009, tožnik ni pridobil nobenih pravic iz delovnega razmerja za čas po 8. 1. 2009, saj z navedeno sodbo o teh pravicah ni bilo odločeno. Zato ni bilo ovire, da sodišče ugotovi, da je tožniku pogodba o zaposlitvi zakonito prenehala na podlagi drugega pravnega naslova, to je zaradi poteka časa, za katerega je bila sklenjena.

19. Tožnik subsidiarno uveljavlja tudi kršitev 22. člena URS, ki naj bi bila podana zaradi spremembe sodbe Vrhovnega sodišča iz leta 2012. Z izpodbijano sodbo in tudi sodbo VIII Ips 209/2015 v ničemer ni bila spremenjena sodba Vrhovnega sodišča VIII Ips 17/2011, kakor je že razloženo zgoraj, niti ni nasprotja med izpodbijano sodbo in odločitvijo sodišča v zadevi VIII Ips 17/2011.

20. Kršitev ustavne pravice enakega varstva pravic po 22. členu URS naj bi bila podana tudi zaradi očitne zmotne uporabe materialnega prava. Razlaga, da prokuristu, ki ima pogodbo o zaposlitvi sklenjeno za čas opravljanja mandata, pogodba o zaposlitvi preneha z odpoklicem s funkcije, zaradi česar je neutemeljen njegov zahtevek za priznanje pravic iz delovnega razmerja za čas po odpoklicu, ne pomeni takšne uporabe materialnega prava, ki bi pogodbenim in zakonskim določbam dalo vsebino, ki ni v skladu z navedeno ali katero drugo človekovo pravico.

21. Ob ugotovitvi, da je tožniku pogodba o zaposlitvi prenehala že zaradi poteka časa, za katerega je bila sklenjena, in ne zaradi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, je sodišče pravilno uporabilo materialno pravo, ko je zavrnilo primarni tožbeni zahtevek za priznanje pravic iz delovnega razmerja od domnevno nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do 14. 2. 2014 oziroma podredni zahtevek za priznanje teh pravic do odločitve sodišča prve stopnje, kar bi pomenilo do 6. 5. 2016. Za čas po prenehanju pogodbe o zaposlitvi, do katerega je prišlo že na podlagi samega zakona, tožnik ne more biti upravičen do reintegracije in reparacije.

22. Revizijska graja, da je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, ko je presodilo, da je tožniku pogodba o zaposlitvi prenehala z dnem odpoklica s funkcije prokurista, kar naj bi bilo v nasprotju z vsebino pogodbe o zaposlitvi, je prav tako usmerjena izključno zoper sodbo Vrhovnega sodišča VIII Ips 209/2015 z dne 8. 3. 2016, saj je bil s to sodbo na podlagi argumentov, ki jih izpodbija revizija, zavrnjen tožnikov zahtevek za ugotovitev, da mu delovno razmerje ni prenehalo 8. 1. 2009. Z izpodbijano sodbo ni bilo in tudi ni smelo biti presojano vprašanje, ali je tožnikovo delovno razmerje prenehalo z dnem odpoklica s funkcije prokurista, saj je bilo o tem pravnomočno odločeno s sodbo VIII Ips 209/2015, s tem ko je bil zavrnjen tožnikov zahtevek za ugotovitev, da mu delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo 8. 1. 2009.

23. Glede na navedeno je revizijsko sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo zavrnilo kot neutemeljeno, saj je ugotovilo, da niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena.

24. Tožnik z revizijo ni uspel, kljub temu pa tožena stranka ni upravičena do povrnitve stroškov odgovora na revizijo. V tej zadevi gre za spor o obstoju delovnega razmerja, za takšne spore pa peti odstavek 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 s spremembami določa), da delodajalec krije svoje stroške postopka, ne glede na izid postopka, razen če je delavec z vložitvijo tožbe ali z ravnanjem v postopku zlorabljal procesne pravice. Tožniku česa takšnega ni mogoče očitati, zato tožena stranka sama krije svoje stroške odgovora na revizijo.

Datum zadnje spremembe:

12.07.2018

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba Pdp 1011/2009
• Sodba VIII Ips 292/2008
• VSRS Sodba VIII Ips 188/2018