VSRS Sodba VIII Ips 200/2017

Jedro

Tožena stranka je odpovedala pogodbo o zaposlitvi tožnici, ker naj bi bila med primerjanimi delavkami najmanj delovno uspešna, kar pa ne drži, zato je podana odpoved nezakonita. Čeprav je sodišče ugotovilo, da sam odpovedni razlog (poslovni razlog) ni bil fiktiven, pa je bil fiktiven izračun delovne uspešnosti za namen izbire presežne delavke. Ta namreč ni bil namenjen izbiri najmanj uspešne delavke pač pa izbiri tožnice.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožena stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe, povrniti tožeči stranki stroške odgovora na revizijo v znesku 856,44 EUR v 15 dneh z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku in ugotovilo, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove z dne 14. 3. 2014, ki jo je tožnici podala tožena stranka, nezakonita in se razveljavi; toženi stranki je naložilo, da ji obračuna denarno povračilo namesto reintegracije v višini 7.764,45 EUR, od tega zneska odvede pripadajoče davke in prispevke ter ji izplača neto znesek, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 4. 2016 do plačila. Kar je tožnica zahtevala več ali drugače, je zavrnilo.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožnice delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje delno spremenilo tako, da je denarno povračilo zvišalo na znesek 12.423,12 EUR (namesto zneska 7.764,45 EUR) bruto, v preostalem delu pa je pritožbo tožnice in v celoti pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo nespremenjeni del sodbe sodišča prve stopnje.

3. Tožena stranka je zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Navaja, da sodišče ni obrazložilo, zakaj bi tožena stranka morala uporabiti enaka merila za ugotavljanje delovne uspešnosti tako za namen nagrajevanja pri plači kot za namen določitve presežnega delavca. Zmotno naj bi bilo stališče sodišča, da tožena stranka ne sme oblikovati kriterija delovne uspešnosti po lastni presoji glede na njeno poslovno in finančno korist, saj zakon take omejitve ne določa. Odločitev tožene stranke, da odpoved poda tožnici, ki dosega najslabše rezultate v sklopih, ki so po finančni in poslovni presoji tožene stranke najpomembnejši, najboljše pa v manj pomembnih, hkrati pa njen skupni promet iz leta v leto pada, sodi med odločitve, s katero delodajalec zasleduje težnjo po uspešnosti dela in poslovanja. Na ta način je tožena stranka obdržala delavke, ki v sklopih plačljivi oglasi in kompenzacije iz leta v leto dosegajo boljše rezultate, so bolj aktivne in širijo svojo bazo poslovnih partnerjev. Tožnici naj bi promet iz leta v leto padal, svoje baze poslovnih partnerjev ni širila in v tem smislu ni bila proaktivna in angažirana. Nadalje navaja, da sodišče ni obrazložilo na podlagi katere osebne okoliščine naj bi bila tožnica diskriminirana. Padanja prometa naj ne bi mogli šteti za osebno okoliščino v smislu 6. člena Zakona o delovnih razmerjih¹ (v nadaljevanju ZDR-1). Po mnenju sodišča naj bi ponderiranje številčno opredeljenih rezultatov in njihovo indeksiranje povzročilo, da je bila tožnica obravnavana manj ugodno kot primerljive delavke glede na neko osebno okoliščino. Tožnica v postopku ni navedla, katera osebna okoliščina naj bi to bila, zato ni zadostila svojemu trditvenemu bremenu. Sodišče je diskriminatornost uporabljenega kriterija utemeljevalo na rezultatu izbire, ni pa pojasnilo, zakaj šteje sam kriterij za ekonomsko in poslovno neutemeljen ter posledično neobjektiven. Pri višini prisojenega denarnega povračila naj bi sodišče zmotno upoštevalo tudi tožničin socialni status in njene osebne ter premoženjske razmere, za kar naj ne bi bilo podlage v 118. členu ZDR-1. Sporno naj bi bilo tudi, da je sodišče upoštevalo dejstvo, da je tožena stranka tožnici ob odpovedi ponudila neustrezno delovno mesto, česar sploh ni bila dolžna storiti in jo tako sankcioniralo za dejanje dobre volje. Okoliščine iz 118. člena ZDR-1, naj bi bile navedene taksativno, zato sodišče pri odmeri denarnega povračila drugih okoliščin ne bi smelo upoštevati.

4. Tožeča stranka je vložila odgovor na revizijo in predlagala zavrnitev revizije.

5. Na podlagi 371. člena Zakona o pravdnem postopku² (v nadaljevanju ZPP) revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Pri tem je vezano na dejanske ugotovitve, ki so bile podlaga za izpodbijano sodbo, saj zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP).

6. Iz dejanskih ugotovitev sodišč druge in prve stopnje izhaja, da je bila tožnica zaposlena pri toženi stranki od 4. 8. 1997. Na podlagi zadnje pogodbe o zaposlitvi z dne 30. 4. 2009 je delala na delovnem mestu "produktni vodja" v okviru Službe oglasnega trženja (v nadaljevanju SOT). Tožena stranka ji je dne 14. 3. 2014 redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga ter ponudila v podpis novo pogodbo o zaposlitvi, ki pa je tožnica ni sprejela, zato ji je delovno razmerje prenehalo s potekom odpovednega roka. Tožena stranka je med štirimi primerljivimi delavkami v SOT izbrala tožnico za presežno delavko na podlagi kriterija delovne uspešnosti. Delovno uspešnost je izračunala po merilih, ki so se razlikovala od meril za ugotavljanje in nagrajevanje delovne uspešnosti kot dela plače (stimulacije). Delo v SOT je obsegalo tri sklope nalog, in sicer plačljive oglase, kompenzacije in medijske izmenjave. Tožena stranka je vsakemu sklopu dodelila poseben ponder, in sicer za sklop plačljivih oglasov 0,8, za sklop kompenzacije 0,15 in sklop medijske izmenjave 0,05. Po seštevku opravljenega prometa po posameznih sklopih, ob upoštevanju ponderjev, je tožena stranka tako dobljene rezultate indeksirala (indeks 2013/2012) ter ugotovila, da je tožnica po tem kriteriju najmanj uspešna, oziroma, da ima najmanjši indeks rasti glede na leto 2012. To je storila tako, da je ponderirani seštevek prometa posamezne delavke za leto 2013 delila s seštevkom za leto 2012 in pomnožila s 100. V primerjavi s primerjano delavko A. A. je imela tožnica v letu 2012 za 87.472 več plačljivih oglasov, za 14.575 več kompenzacij in za 54.081 več medijskih izmenjav. V letu 2013 je imela v primerjavi z isto delavko za 1.270 več plačljivih oglasov, za 8.375 več kompenzacij in za 50.252 več medijskih izmenjav. Tudi po uporabi ponderjev je bil tožničin rezultat v primerjavi z A. A. boljši, imela pa je nižji indeks rasti, ki je bil za leto 2013/2012 pri tožnici 65,30, pri A. A. pa 125,65.

7. Sodišče je v zvezi z metodo izračuna delovne uspešnosti pri določitvi presežne delavke ugotovilo, da ne gre za objektiven, razumen in na naravi stvari utemeljen sistem razlikovanja med posameznimi sklopi, ampak za neobjektivno in nerazumno oceno posameznega sklopa, ki v dotedanjem poslovanju tožene stranke ni imela nobene podlage. Ugotovilo je, da je bil izračun prirejen in namenjen temu, da se prav tožnica oceni z najnižjo oceno delovne uspešnosti. Revizijsko sodišče s to ugotovitvijo soglaša, pri čemer ugotavlja, da nerealni rezultati niso toliko posledica samega ponderiranja kot pa indeksiranja ponderiranih rezultatov. Nelogično je, da bi za bolj delovno uspešno šteli npr. delavko, ki bi v letu 2012 pridobila enega naročnika, v letu 2013 pa še enega in bi tako glede na predhodno leto izkazovala 100% rast, medtem ko bi za manj uspešno šteli delavko, ki bi v letu 2012 pridobila 1000 naročnikov, v letu 2013 pa še 500 in bi izkazovala 50 % rast. To pomeni, da bi delavka s skupaj 2 naročnikoma štela za bolj uspešno od delavke s skupaj 1500 naročniki, kar je (tako kot je pravilno ugotovilo sodišče) nerazumno in neobjektivno. Prav to pa je storila tožena stranka v primeru tožnice, saj je imela ta številčno bistveno boljše rezultate (tudi po ponderiranju) kot primerjana delavka A. A.

8. Sodišče je za tako ugotovljena dejstva zmotno štelo, da sodijo pod dejanski stan določbe 6. člena ZDR-1, kar pa ne vpliva na pravilnost končne odločitve. Odpoved je nezakonita, vendar ne zaradi kršitve prepovedi neenakega obravnavanja oziroma diskriminacije, ampak zato, ker tožnica ni bila najmanj uspešna med primerjanimi delavkami. Sodišče je v postopku ugotovilo, da je tožena stranka, tako kot je ves čas trdila tožnica, izračun delovne uspešnosti priredila temu, da se med vsemi delavkami, kot najmanj uspešna prikaže prav ona, kljub temu, da je ustvarjala bistveno višji promet. Zakaj je izračun delovne uspešnosti v postopku odpovedi štelo za neobjektiven in nerazumen je tudi podrobno obrazložilo. Zato ne drži, da sodba v tem delu ni obrazložena. Ni bistveno, ali je tožena stranka izračun opravila na povsem isti način kot se po novem uporablja za namen izplačila stimulacije, ampak je bistveno, ali je uporabljen izračun dejansko objektivno in realno izmeril delovno uspešnost.

9. Ker je tožena stranka odpovedala pogodbo o zaposlitvi tožnici, ker naj bi bila med primerjanimi delavkami najmanj delovno uspešna, kar pa ne drži, je podana odpoved nezakonita. Čeprav je sodišče ugotovilo, da sam odpovedni razlog (poslovni razlog) ni bil fiktiven, pa je bil fiktiven izračun delovne uspešnosti za namen izbire presežne delavke. Ta namreč ni bil namenjen izbiri najmanj uspešne delavke pač pa izbiri tožnice. Ker določba 6. člena ZDR-1 ni podlaga za ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, niso relevantne revizijske navedbe glede smiselno zatrjevane bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z opredelitvijo osebne okoliščine, na podlagi katere naj bi bila tožnica diskriminirana.

10. Po presoji revizijskega sodišča je sodišče druge stopnje določilo ustrezno višino denarnega povračila po 118. členu ZDR-1. Denarno povračilo pripada delavcu zato, ker ne pride do reintegracije.³ V skladu z drugim odstavkom 118. člena ZDR-1 sodišče višino denarnega povračila določi glede na trajanje delavčeve zaposlitve, možnosti delavca za novo zaposlitev in okoliščin, ki so privedle do nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi, ter upoštevaje pravice, ki jih je delavec uveljavil za čas do prenehanja delovnega razmerja. Zakon v tej določbi določa konkretne okoliščine, ki naj jih sodišče pri odmeri višine upošteva, vendar te niso edine upoštevne okoliščine. Sodišče druge stopnje je poleg starosti (47 let), trajanja zaposlitve pri toženi stranki (več kot 17 let) in zaposlitvenih možnosti pravilno upoštevalo tudi okoliščine same odpovedi, saj je bila tožnica kljub visokemu prometu izbrana za najslabšo delavko, kar je bilo povsem nesprejemljivo. Ponudbo neustrezne zaposlitve toženi stranki ni štelo v škodo, zato nasprotne revizijske navedbe tožene stranke ne držijo. Po presoji revizijskega sodišča je že zgolj glede na naštete okoliščine odmera denarne odškodnine v višini osmih bruto plač primerna, in sicer tudi brez upoštevanja tožničinih finančnih in socialnih razmer. Zlasti glede na dolgoletno zaposlitev tožnice pri toženi stranki in okoliščine odpovedi bi bila namreč odškodnina v višini petih bruto plač, kot jo je odmerilo sodišče prve stopnje, v konkretnem primeru prenizka.

11. Odločitev o stroških temelji na 154. členu ZPP. V skladu z Zakonom o odvetniški tarifi⁴ mora tožena stranka tožeči stranki povrniti stroške odgovora na revizijo v višini 856,44 EUR (682, EUR nagrada za postopek po tar. št. 3300, 20,00 EUR materialni stroški, 22 % DDV).

-------------------------------
¹ Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadaljnji.
² Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadaljnji.
³ Glej sodbo VS RS VIII Ips 40/2016 z dne 24. 5. 2016.
⁴ Ur. l. RS, št. 67/2008.

Datum zadnje spremembe:

12.07.2018

Podobni dokumenti:

• VSRS Sodba VIII Ips 20/2018
• VSRS Sodba VIII Ips 222/2017
• VSRS Sodba VIII Ips 86/2018