VSRS Sodba VIII Ips 276/2017

Jedro

Neutemeljeno je revizijsko zavzemanje za to, da bi moralo sodišče obstoj odpovednega razloga presojati na podlagi prve alineje prvega odstavka 89. člena ZDR-1, in ne na podlagi 156. člena ZJU. Prvi odstavek 156. člena ZJU izrecno določa, da se glede razlogov za redno odpoved delodajalca iz poslovnih razlogov ne uporabljajo določbe zakona o delovnih razmerjih, temveč določbe tega zakona. Tožniku, ki je javni uslužbenec, je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi podana iz poslovnega razloga. Zato je sodišče pravilno uporabilo materialno pravo, ko je razloge zanjo presojalo na podlagi določb ZJU.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo primarni tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 4. 5. 2015; za ugotovitev, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo 8. 7. 2015, in tudi ne z iztekom odpovednega roka 27. 9. 2015, temveč še traja; za vzpostavitev delovnega razmerja po pogodbi o zaposlitvi z dne 24. 4. 2008 z aneksi; za poziv nazaj na delo ter za priznanje delovne dobe, prijavo v socialna zavarovanja in plačilo plače za ves čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja. Tožbo je zavrglo glede tistega dela podrednega tožbenega zahtevka, s katerim je tožnik zahteval ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 4. 5. 2015, in zavrnilo preostali del podrednega zahtevka za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi z 8. 7. 2015 in za plačilo denarne odškodnine (pravilno denarnega povračila) v višini 15.486,00 EUR. Zahtevek je zavrnilo na podlagi ugotovitve, da je tožena stranka izvedla reorganizacijo občinske uprave, pri čemer je ukinila delovno mesto podsekretarja za okolje in prostor, ki ga je tožnik ponovno zasedal potem, ko mu je potekel mandat za delovno mesto vršilca dolžnosti direktorja občinske uprave. Presodilo je, da navedeno predstavlja poslovni razlog, zaradi katerega je tožena stranka tožniku lahko redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi na podlagi drugega odstavka 156. člena Zakona o javnih uslužbencih (v nadaljevanju ZJU, Ur. l. RS, št. 56/2002 s spremembami). Ugotovilo je tudi, da pri toženi stranki ni bilo prostega delovnega mesta, na katerega bi bilo tožnika možno premestiti v skladu z določbo 158. člena ZJU.

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožnika in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Soglašalo je z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi stališči prvostopenjskega sodišča.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je bistvena kršitev določb pravdnega postopka podana, ker se sodišče ni opredelilo do relevantnih dokazov v zvezi z delom, ki ga je tožnik opravil in ki je bilo pogoj, da je tožena stranka pridobila nepovratna sredstva v višini 12.000,00 EUR. Ni relevantno, da je tožniku 30. 4. 2015 formalno prenehal status vršilca dolžnosti direktorja uprave tožene stranke, temveč je bistveno, da je v času odpovedi še vedno opravljal to dolžnost in da je tožena stranka v času odpovedi in tudi kasneje še vedno imela potrebo po tem delu. Zmotno je stališče sodišča, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga v celoti urejena v ZJU in da se zato ne uporabljajo določbe Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in naslednji). Tako ZJU nima določbe, ki bi bila adekvatna določbi prve alineje prvega odstavka 89. člena ZDR-1, te določbe pa sodišči nista upoštevali. Pri presoji, ali je pri toženi stranki prenehala potreba po opravljanju določenega dela in s katere funkcije je bila tožniku podana odpoved, bi sodišče moralo smiselno upoštevati še določbe 17., 18. in 11. člena ZDR-1 ter določbo drugega odstavka 12. člena ZDR-1. Izpodbijana sodba se sploh ni opredelila do pritožbenih navedb glede odločitve sodišča prve stopnje, da tožniku delovno razmerje preneha 8. 7. 2015, čeprav je odpovedni rok začel teči šele 10. 7. 2015 in bi se iztekel 10. 10. 2015. Sodišče bi moralo odločiti, da je tožniku delovno razmerje trajalo vsaj do 10. 10. 2015. Tožnik vztraja tudi pri vseh ostalih pritožbenih navedbah, ki jih zaradi načela racionalnosti ne prepisuje še enkrat.

4. Revizija je bila v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

7. Z navedbo, da se sodišče ni opredelilo do relevantnih dokazov (pisna korespondenca s tremi osebami) v zvezi z delom, ki ga je tožnik opravil po podani redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, revizija smiselno uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje se je do vprašanja dela, ki ga je tožnik opravil po redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi obširno opredelilo v 9. točki obrazložitve, sodišče druge stopnje pa je tem stališčem pritrdilo, zato zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka ni podana; v tem delu sodba nima pomanjkljivosti, zaradi katere je sploh ne bi bilo možno preizkusiti.

8. Tožnik v reviziji navaja, da „vztraja tudi pri vseh ostalih pritožbenih navedbah, ki jih iz načela racionalnosti ne prepisuje še enkrat“. Revizija je samostojno izredno pravno sredstvo zoper sodbo sodišča druge stopnje, zato je v njej treba izpodbijati predvsem razloge te sodbe. Zgolj posplošeno sklicevanje na pritožbene navedbe ne pomeni takšnega izpodbijanja, zato tožnik s takšnim utemeljevanjem revizije ne more biti uspešen.

9. Revizijsko sodišče je vezano na dejanske ugotovitve sodišč druge in prve stopnje, te pa so glede dejstev, ki so glede na vsebino revizije bistvena, predvsem naslednje:

— tožniku je funkcija vršilca dolžnosti direktorja uprave tožne stranke prenehala 30. 4. 2015;

— po izteku funkcije vršilca dolžnosti direktorja uprave tožne stranke je v veljavo stopila prej veljavna pogodba o zaposlitvi za nedoločen čas za delovno mesto podsekretarja za okolje in prostor;

— tožena stranka je 16. 3. 2015 sprejela nov Pravilnik o notranji organizaciji in sistemizaciji delovnih mest, s katerim je bilo ukinjeno delovno mesto podsekretarja za okolje in prostor;

— delo, ki se je opravljalo na ukinjenem delovnem mestu podsekretarja za okolje in prostor je bilo razporejeno med druge zaposlene pri toženi stranki;

— tožena stranka je preverila možnost premestitve tožnika na drugo delovno mesto, vendar takšne možnosti ni bilo, saj tožnik ni izpolnjeval izobrazbenih pogojev za nobenega od sistemiziranih prostih delovnih mest;

— pri toženi stranki tudi ni bilo možnosti, da se tožniku s poklicno prekvalifikacijo ali dokvalifikacijo zagotovi izpolnitev pogojev za kakšno drugo prosto delovno mesto, prav tako ni bilo možnosti za premostitev na delovno mesto, ki se opravlja v nazivu istega kariernega razreda, ali prvega nižjega kariernega razreda;

— tožena stranka je 17. 2. 2015 izstopila iz internega trga dela po ZJU;

— tožena stranka je tožniku 4. 5. 2015 podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga.

10. Revizijske navedbe o tem, da je tožnik tudi po 10. 4. 2015 opravljal delo vršilca dolžnosti direktorja uprave tožene stranke pomenijo izpodbijanje ugotovljenega dejanskega stanja, kar pa ni dovoljen revizijski razlog (tretji odstavek 370. člena ZPP). Sicer pa sta stranki kot nesporno ugotovili, da je tožniku funkcija vršilca dolžnosti direktorja uprave tožne stranke prenehala 30. 4. 2015. Zmotno je tudi stališče revizije, da okoliščina, da je tožnik po prenehanju pogodbe o zaposlitvi toženi stranki pomagal opraviti določeno delo, ker zaposleni niso sami znali odkleniti aplikacije, pomeni, da ni prenehala potreba po tožnikovemu delu pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto direktorja uprave tožene stranke. Šlo je za enkratno pomoč, opravljeno 26. 8. 2015, kar je več kot tri mesece po podani odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Zato navedeno ne more biti bistveno za presojo ali je podan organizacijski razlog, zaradi katere je bila tožniku dana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga.

11. Neutemeljeno je revizijsko zavzemanje za to, da bi moralo sodišče obstoj odpovednega razloga presojati na podlagi prve alineje prvega odstavka 89. člena ZDR-1, in ne na podlagi 156. člena ZJU. Prvi odstavek 156. člena ZJU izrecno določa, da se glede razlogov za redno odpoved delodajalca iz poslovnih razlogov ne uporabljajo določbe zakona o delovnih razmerjih, temveč določbe tega zakona. Tožniku, ki je javni uslužbenec, je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi podana iz poslovnega razloga. Zato je sodišče pravilno uporabilo materialno pravo, ko je razloge zanjo presojalo na podlagi določb ZJU. Sicer pa revizija v tem delu temelji na zmotnem izhodišču, da se samo pri odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ki se sklicuje na ZDR-1, presoja, ali je zaradi poslovnih razlogov prenehala potreba po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Tudi pri presoji utemeljenosti javnemu uslužbencu podane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga se vsebinsko presoja, ali je v resnici prenehala potreba po opravljanju njegovega dela, kot je opredeljeno v pogodbi o zaposlitvi, čeprav ZJU ne uporablja enakih izrazov kot ZDR-1.

12. Navedeno pomeni, da je sodišče pravilno uporabilo materialno pravo, ko je obstoj poslovnega razloga presojalo na podlagi določb drugega odstavka 156. člena ZJU. Ta kot poslovni razlog, zaradi katerega javnemu uslužbencu lahko preneha delovno razmerje ali pa je premeščen na delovno mesto, ki ne ustreza njegovemu nazivu, navaja zmanjšanje obsega javnih nalog, privatizacijo javnih nalog ter organizacijske, strukturne, javno finančne ali podobne razloge. Glede na to, da je tožena stranka ukinila delovno mesto podsekretarja za okolje in prostor, je podan organizacijski razlog, zaradi katerega je tožena stranka tožniku zakonito podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga.

13. Pri odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku je bila upoštevana tudi določba tretjega odstavka 156. člena ZJU o tem, da je podlaga za ugotovitev razloga za prenehanje delovnega razmerja iz poslovnega razloga sprememba akta o notranji organizaciji in sistemizaciji delovnih mest. Tožena stranka je pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi 16. 3. 2015 sprejela Pravilnik o notranji organizaciji in sistemizaciji delovnih mest v Občini A., v katerem ni več sistemiziranega delovnega mesta podsekretarja za okolje in prostor.

14. V skladu s 158. členom ZJU je tožena stranka preverila, ali je tožnika možno premestiti na delovno mesto, ki se opravlja v istem nazivu in za katero tožnik izpolnjuje pogoje ter je zanj ustrezno strokovno usposobljen, vendar je ugotovila, da takšnega delovnega mesta ni na voljo.

15. Tožnik je v reviziji zgolj navrgel, da bi sodišče o zakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga moralo odločati ob uporabi oziroma smiselni uporabi 11., 12., 17. in 18. člena ZDR-1. Tega ugovora v reviziji ni bolj natančno utemeljil, razen s sklicevanjem na to, da je, tudi po poteku mandata vršilca dolžnosti občinske oprave še naprej opravljal to delo, kar pa kot že rečeno, pomeni predvsem uveljavljanje zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Tudi sicer je ta ugovor neprepričljiv glede na to, da je bil tožnik v času od izteka mandata pa do odpovedi pogodbe o zaposlitvi v glavnem v bolniškem staležu. Navedeno pomeni, da revizijskega ugovora zmotne uporabe materialnega prava v zvezi s citiranimi določbami ZDR-1 dejansko sploh ni možno preizkusiti.

16. Glede na vsebino tega spora je tudi povsem nejasno, zakaj naj bi sodišče zmotno uporabilo določbo 11. člena ZDR-1, ki se nanaša predvsem na vprašanja, kdaj se začnejo uresničevati pravice in obveznosti iz delovnega razmerja, dogovorjene v pogodbi o zaposlitvi oziroma, kdaj je delodajalec delavca dolžan prijaviti v obvezna zavarovanja, saj ta vprašanja pa med strankama niso sporna. Podobno velja glede določbe drugega odstavka 12. člena ZDR-1, ki določa zakonsko domnevno, da je pogodba o zaposlitvi sklenjena za nedoločen čas, če v pogodbi čas trajanja ni pisno določen ali pa če, pogodba o zaposlitvi za določen čas ni sklenjeno v pisni obliki. Tožniku je bila odpovedana pogodba o zaposlitvi za nedoločen čas, v aneksu k tej pogodbi z dne 5. 1. 2015 pa je bil pisno določen čas, za katerega velja imenovanje za vršilca dolžnosti direktorja uprave tožene stranke. Iz istih razlogov ni utemeljeno sklicevanje na zmotno uporabo 17. člena ZDR-1, ki določa pisnost pogodbe o zaposlitvi ter 18. člena ZDR-1, ki določa domnevo obsoja delovnega razmerja, če obstajajo elementi delovnega razmerja. Nič od navedenega ni pomembno za ta spor.

17. Tožnik neutemeljeno uveljavlja, da bi sodišče celo v primeru, če bi štelo, da je odpoved zakonita, moralo ugotoviti drug datum prenehanja delovnega razmerja, saj mu na podlagi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi delovno razmerje ni moglo prenehati 8. 7. 2015. Res je, da je javnemu uslužbencu delovno razmerje zaradi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi preneha šele z iztekom odpovednega roka, ki začne teči šele od dokončnosti odločitve, to je od vročitve odločbe komisije za pritožbe iz delovnega razmerja (ta je v tej zadevi odločila 8. 7. 2015). Vendar pa je sodišče zahtevek za ugotovitev obstoja delovnega razmerja po 8. 7. 2015 utemeljeno zavrnilo na podlagi ugotovitve, da je tožniku 8. 7. 2015 delovno razmerje prenehalo na drugi pravni podlagi, in sicer na podlagi sodne razveze pogodbe o zaposlitvi v skladu s pravnomočno sodbo izdano v sporu o zakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi (sodba Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani I Pd 927/2015 z dne 13. 5. 2016 v zvezi s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani Pdp 865/2016 z dne 20. 4. 2017).

18. Glede na vse navedeno je revizijsko sodišče v skladu s 378. členom ZPP revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.

Datum zadnje spremembe:

12.07.2018

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba Pdp 151/2015
• VDSS sodba Pdp 387/2015
• VDSS sodba Pdp 28/2015