VSRS Sodba VIII Ips 317/2017

Jedro

Izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti ni nezakonita zgolj zaradi tega, ker tožena stranka tožnici odpovedi ni podala že takrat, ko tožnica od februarja 2013 dalje več kot tri mesece s provizijami ni dosegala svoje osnovne plače (kar v sporu niti ni bilo izrecno ugotovljeno). Delodajalec zgolj zato, ker v preteklosti ni reagiral na kakšen primer nedoseganja pričakovanih delovnih rezultatov, ne izgubi pravice, da to stori potem, ko znova pride do nedoseganja pričakovanih delovnih rezultatov. Nasprotno stališče bi pomenilo, da delodajalec zato, ker v preteklosti ni reagiral na manjše odstopanje od pričakovanih delovnih rezultatov, tega kasneje, ob ponovnem nedoseganju pričakovanih rezultatov, ne more storiti niti v primeru, če pride do drastičnih primerov nepravočasnega, nestrokovnega in nekvalitetnega opravljanja dela.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožničin zahtevek za razveljavitev redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti, ki je bila tožnici podana dne 23. 4. 2015; za ugotovitev, da tožnici delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo 21. 6. 2015 in še traja ter reparacijski in reintegracijski zahtevek. Odločitev temelji na ugotovitvi, da tožnica, tudi ob upoštevanju vseh njenih opravičenih odsotnosti, v nobenem od mesecev znotraj opazovalnega obdobja od septembra 2014 do februarja 2015 ni dosegla pričakovanih delovnih rezultatov. Tožničina skupna provizija v nobenem od navedenih mesecev ni bila tolikšna, da bi tožnica z njo pokrila svojo osnovno plačo, kar je v skladu akti tožene stranke merilo za ugotavljanje doseganja pričakovanih delovnih rezultatov.

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožnice in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Ugotovilo je sicer, da je tožnica ob upoštevanju njene odsotnosti pričakovane delovne rezultate dosegla v dveh mesecih opazovalnega obdobja, v štirih mesecih pa ne. Presodilo je, da navedeno ne vpliva na zakonitost odpovedi, saj za ugotovitev odpovednega razloga nesposobnosti zadostuje, da tožnica trikrat v šestmesečnem obdobju ni dosegla pričakovanih delovnih rezultatov.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnica vložila revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami), obenem pa tudi kršitev 6. člena EKČP in 22. člena Ustave RS, podana, ker je sodišče druge stopnje v izpodbijani sodbi brez utemeljenega razloga spremenilo svoje prvotno stališče, sprejeto v tem sporu v razveljavitvenem sklepu Pdp 372/2016 z dne 17. 11. 2016. Sodišče je najprej zavzelo stališče, da je za tek roka za podajo odpovedi relevanten nastanek utemeljenega razloga in ne delodajalčeva seznanitev z njim, v izpodbijani sodbi pa je zavezalo obratno stališče. Razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici ni nastal šele marca 2015, saj tožnica že od februarja 2013 ni dosegala pričakovanih delovnih rezultatov. Delovnih rezultatov pa tudi ni dosegala v prvih treh mesecih intenzivnega spremljanja njenih rezultatov, ki je trajalo od septembra 2014 do februarja 2015. Toženi stranki, zato glede na določbo tretjega odstavka 21. člena Pravilnika o organizaciji zastopniške mreže, nagrajevanju zavarovalnih zastopnikov in vodij skupin ter povračilu potnih stroškov za premoženjska zavarovanja (v nadaljevanju Pravilnik), ni bilo treba čakati še tri mesece, da je poteklo šestmesečno obdobje. Ob sklicevanju na izpovedi prič A. M. in M. K., revizija opozarja na napačne zaključke sodišča o seznanitvi s tožničinim nedoseganjem osnovne plače. Nedopustno je, da se doseganje pričakovanih delovnih rezultatov presoja na podlagi plačanih premij od katerih se obračunava provizija. Izpolnjevanja nalog po pogodbi o zaposlitvi ni mogoče meriti z delovno uspešnostjo, ki je odvisna od okoliščin, ki ne izhajajo iz osebnega dela zavarovalnega zastopnika, temveč od tega, ali so zavarovanci plačali premijo. Merilo iz drugega odstavka 22. člena Pravilnika je le merilo za nagrado in ne merilo sposobnosti opravljanja prodaje zavarovanj. Materialno pravo je bilo zmotno uporabljeno tudi v zvezi z ugotovitvijo višine osnovne plače tožnice, saj ta znaša 799,00 bruto in ne 878,78 EUR. Tožena stranka je v osnovno plačo tožnice vštela tudi „znesek uskladitve“ v višini 79,78 EUR, kar pa ni dopustno. Sodišče bi v zvezi s tem, ne glede na zapis v pogodbi o zaposlitvi, moralo neposredno uporabiti določbo 43. člena Kolektivne pogodbe tožene stranke, ki je za zavarovalnega zastopnika ugodnejša. Iz v spis vloženih obračunov izhaja, da tožnica pričakovanih delovnih rezultatov ni dosegala le v septembru in oktobru 2014, da pa jih je dosegala v obdobju od novembra 2014 do februarja 2015. Če bi tožena stranka hotela dokazati, da tožnica ne dosega pričakovanih delovnih rezultatov, potem bi morala ugotavljati, koliko zavarovalnih polic je v opazovanem mesecu dejansko sklenila in do kakšne provizije bi bila upravičena ne glede na plačilo premije, predčasno prenehanje zavarovalne police ipd. Pravilnik na katerega je sodišče oprlo svojo odločitev je v nasprotju z zakonom, zato ga sodišče ne bi smelo uporabiti.

4. Revizija ni utemeljena.

5. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

6. Revizija neutemeljeno uveljavlja, da je sodišče kršilo 22. člen Ustave RS in poseglo v tožničino pravico do poštenega sojenja po 6. členu EKČP, ker je nerazumno in brez utemeljenega razloga spremenilo svoj prejšnje stališče, da rok za podajo redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti začne teči z nastankom tega razloga in ne od delodajalčeve seznanitve z njim. Sodišče druge stopnje je v izpodbijani sodbi zavzelo povsem jasno stališče, da rok za podajo odpovedi začne teči z nastankom utemeljenega razloga, da ta razlog ni mogel nastati pred potekom šestmesečnega opazovalnega obdobja in da je ta razlog nastal v marcu 2015, ko je bil zaključen obračun tožničine provizije in stimulacije za februar 2015. Tožnici je bilo očitano, da v šestmesečnem spremljevalnem obdobju nikoli ni dosegla pričakovanih delovnih rezultatov, pri čemer se v skladu s Pravilnikom šteje, da pričakovane delovne rezultate doseže zavarovalni zastopnik pri katerem je seštevek mesečne provizije in simulacije tolikšen, da pokrije njegovo osnovo plačo. Ob takšni opredelitvi doseganje pričakovanih delovnih rezultatov je razumljivo, da razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti ni mogel nastati, dokler ni bil zaključen obračun tožničinih provizij in stimulacij za zadnji mesec šestmesečnega obdobja, kar se je zgodilo v marcu 2015. Ne gre za preskok od objektivnega na subjektivni rok, kot zmotno uveljavlja tožnica. Sicer pa tudi, če bi šteli, da je utemeljeni razlog za redno odpoved iz razloga nesposobnosti nastal z iztekom zadnjega meseca šestmesečnega spremljevalnega obdobja, ko še ni bil narejen obračun stimulacij, bi bila odpoved še vedno podana znotraj šestmesečnega roka iz tretjega odstavka 89. člena ZDR-1.

7. V zvezi z domnevnim odstopom od pravnega stališča zavzetega v razveljavitvenem sklepu revizija uveljavlja tudi obstoj bistvene kršitve odločb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi 8. členom ZPP. Ta kršitev je podana, če je izpodbijana sodba nepravilna oziroma nezakonita zaradi neupoštevanja metodološkega napotka iz 8. člena ZPP. Vendar pa revizija sodišču niti ne očita, da o tem, katere dejstva šteje za dokazana, ni odločalo na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka, kar je vsebina 8. člena ZPP, zato je ta revizijski očitek povsem neutemeljen.

8. Sodišče je vezano na dejanske ugotovitve sodišč druge in prve stopnje, ki so glede dejstev, ki so bistvena za presojo z revizijo uveljavljane zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, predvsem naslednje:

− tožnica je kot zavarovalna zastopnica v obdobju od vključno septembra 2014 do vključno februarja 2015 le v decembru 2014 in januarju 2015 dosegla pričakovane delovne rezultate, saj je samo v teh dveh mesecih seštevek mesečne provizije in stimulacije iz naslova premoženjskih zavarovanj, življenjskih in pokojninskih zavarovanj, prostovoljnih zdravstvenih zavarovanj ter provizij od ostalih opravljenih storitev presegal znesek njene osnovne plače;

− v septembru, oktobru in novembru 2014 ter februarju 2015 znesek tožničinih mesečnih provizij in stimulacij ni presegal zneska njene osnovne plače;

− tožničina osnovna bruto plača je znašala 878,78 EUR;

− mesečni zneski provizij in stimulacij tožnice so znašali v septembru 2014 - 736,16 EUR (za pokritje tožničine osnovne plače bi glede na njeno odsotnost ta znesek moral znašati vsaj 798,90 EUR), v oktobru 2014 - 542, 72 EUR (namesto vsaj 802,36 EUR), v novembru 2014 - 697,61 EUR (namesto vsaj 746,96 EUR) in v februarju 2015 - 728,12 EUR (namesto vsaj 746,96 EUR);

− v spremljevalnem obdobju od septembra 2014 do februarja 2015 od 16 zavarovalnih zastopnikov v OE A. pričakovanih delovnih rezultatov ob tožnici ni dosegel samo še en zavarovalni zastopnik, ki mu je bila prav tako podana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti;

− vse provizije, ki so v določenem mesecu nastale zaradi plačila premije so bile konec tega meseca obračunane in tožnici izplačane sredi naslednjega meseca;

− tožena stranka je tožnici omogočila in zagotovila potrebna izobraževanja, vendar je bilo tožničino strokovno znanje s področja premoženjskih, življenjskih in kapitalskih zavarovanj kljub temu pomanjkljivo.

9. Za nedovoljeno izpodbijanje ugotovljenega dejanskega stanja gre pri revizijskih navedbah o tem, katere ugotovitve sodišča so napačne, ker naj bi iz izpovedb prič A. M., M. K. in B. M. izhajalo nekaj drugega kot pa ugotavlja sodišče. Pri tem tožnica niti ne zatrjuje, da bi bilo nasprotje med tem, kar se v razlogih izpodbijane sodbe navaja o izpovedbi navedenih prič in zapisniki o njihovem zaslišanju. Ugotovljeno dejansko stanje tožnica izpodbija tudi z navedbo, da je napačna ugotovitev sodišča, da se premija ni obračunavala z zamikom ter z navajanjem drugačnih zneskov provizije od življenjskega zavarovanja v obliki kilometrine, od tistih, ki jih je ugotavljalo sodišče, zaradi česar naj bi tožnica v vseh mesecih od septembra 2014 do februarja 2015 dosegala pričakovane delovne rezultate.

10. V skladu s 1. alinejo prvega odstavka 89. člena ZDR-1, je razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti nedoseganje pričakovanih delovnih rezultatov, ker delavec dela ne opravlja pravočasno, strokovno in kvalitetno. Kdaj zavarovalni zastopnik dosega pričakovane delovne rezultate, je določeno v drugem odstavku 20. člena Pravilnika. V skladu s to določbo zavarovalni zastopnik dosega pričakovane delovne rezultate, ko je seštevek mesečne provizije in stimulacije iz naslova premoženjskih zavarovanj, življenjskih in pokojninskih zavarovanj, prostovoljnih zdravstvenih zavarovanj ter provizij od ostalih opravljenih storitev najmanj tolikšen, da si z njo pokrije svojo osnovno plačo. Obenem tretji odstavek 21. člena Pravilnika določa, da se za zavarovalne zastopnike, ki trikrat v zadnjih šestih mesecih ne dosegajo pričakovanih delovnih rezultatov, lahko začne postopek za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti.

11. Zmotno je revizijsko stališče, da bi tožena stranka glede na določbo tretjega odstavka 21. člena Pravilnika tožnici odpoved pogodbe o zaposlitvi morala podati že po prvih treh mesecih intenzivnega spremljanja njene delovne uspešnosti, saj tožnica v septembru, oktobru in novembru 2014 ni dosegala pričakovane delovne uspešnosti. Pravilnik za pričetek postopka redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti zahteva, da zavarovalni zastopnik vsaj trikrat v obdobju šestih mesecev ne doseže pričakovanih delovnih rezultatov, zato je tožena stranka ravnala pravilno, ko je počakala na iztek šestmesečnega obdobja, ne glede na to, da so bili pogoji za odpoved po poteku šestmesečnega obdobja izpolnjeni že na podlagi nedoseganja pričakovanih delovnih rezultatov v prvih treh mesecih spremljevalnega obdobja. Če tožnica s tem ugovorom želi uveljavljati, da je odpoved podana prepozno, je treba pojasniti, da bi bila odpoved pravočasna celo v primeru, če bi šteli, da je rok zanjo začel teči po izteku prvih treh mesecev obdobja, v katerem je tožena stranka ugotavljala pričakovane delovne rezultate. Tudi v takšnem primeru bi bila odpoved podana znotraj šestmesečnega roka iz tretjega odstavka 89. člena ZDR-1.

12. Zmotna uporaba materialnega prava naj bi bila podana, ker sodišče ni upoštevalo, da je merilo iz drugega odstavka 22. člena Pravilnika le merilo za nagrado, ne pa merilo sposobnosti opravljanja prodaje zavarovanj. Izpodbijana sodba ne temelji na določbi 22. člena Pravilnika, ki določa, da je delovna uspešnost zavarovalnega zastopnika sestavljena iz dveh delov, iz prvega dela delovne uspešnosti - provizije na osnovno plačo in drugega dela delovne uspešnosti - stimulacije, pri čemer je zavarovalni zastopnik upravičen do dela plače za delovno uspešnost, če presega pričakovane delovne rezultate. Tožnici odpoved pogodbe o zaposlitvi ni bila podana na podlagi 22. člena Pravilnika temveč zaradi nedoseganja pričakovanih delovnih rezultatov v skladu z določbo 20. in 21. člena Pravilnika. Ni možno enačiti instituta doseganja pričakovanih delovnih rezultatov v smislu določb 20. in 21. člena Pravilnika in instituta delovne uspešnosti v smislu 22. člena Pravilnika. Opredelitve pričakovanih delovnih rezultatov v 20. členu Pravilnika ni možno šteti le za določitev merila, kdaj je zavarovalni zastopnik upravičen do osnovne plače, temveč gre tudi za opredelitev instituta „pričakovanih delovnih rezultatov“ v smislu določbe druge alineje prvega odstavka 89. člena ZDR-1, katerih nedoseganje pomeni izpolnitev osnovnega pogoja za redno odpoved iz razloga nesposobnosti, kar je še zlasti razvidno iz tretjega odstavka 21. člena Pravilnika.

13. Popolnoma nejasno je, zakaj naj bi bila opredelitev doseganja pričakovanih delovnih rezultatov v Pravilniku (pri čemer se tožnica sicer napačno sklicuje na drugi odstavek 22. člena Pravilnika) v nasprotju z prvim odstavkom 43. člena ZDR-1. Ta določa, da mora delodajalec delavcu zagotavljati delo, za katerega sta se stranki dogovorili v pogodbi o zaposlitvi. Tožnica je sklenila delovno razmerje za delovno mesto zavarovalnega zastopnika in glede izpolnjevanja nalog tega delovnega mesta je bilo ugotavljano, ali je tožnica dosegala pričakovane delovne rezultate.

14. Iz revizije sicer ni povsem jasno, zakaj naj bi bilo materialno pravo zmotno uporabljeno, ker naj bi sodišče zanemarilo, da sta planska obveznost in pričakovani delovni rezultati dva različna, med seboj nepovezana pojma. Tožnici je bila odpoved podana zaradi nedoseganja pričakovanih rezultatov dela in ne zaradi morebitnega nedoseganja planskih obveznosti. Sodišče druge stopnje zato tudi ni ugotavljalo, kakšen je bil plan za tožnico in ali ga je dosegala. Revizijski očitek, da se sodišče sklicuje na planske obveznosti, je protispisen, saj izpodbijana sodba o tem sploh ne govori.

15. Okoliščina, da se pričakovani delovni rezultati ugotavljajo glede na seštevek provizije in stimulacije v posameznem mesecu v razmerju do osnovne plače zavarovalnega zastopnika, pri čemer se provizija obračunava glede na plačane premije, ne pomeni, da je takšen kriterij ugotavljanja doseganja pričakovanih delovnih rezultatov v smislu razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti v nasprotju z zakonom. Tožnica pri tem niti ne pojasni, s katero zakonsko določbo naj bi bila takšna ureditev neskladna, zato revizije v tem delu dejansko sploh ni možno preizkusiti. Ni nezakonito, če se doseganje pričakovanih rezultatov dela veže na dejanski izplen opravljenega dela, ki se kaže v višini vplačanih premij za sklenjena zavarovanja. Ni možno slediti revizijskemu stališču, da v Pravilniku opredeljen kriterij delovne uspešnosti ni možno uporabiti, ker je višina provizije odvisna od plačanih premij, na slednje pa tožnica ni mogla vplivati. Ugotavljanje pričakovanih delovnih rezultatov na podlagi sklenjenih zavarovanj, brez upoštevanja, ali so bile za ta zavarovanja plačane premije, za kar se zavzema revizija, bi v skrajnem primeru pomenilo, da bi tožena stranka morala šteti, da je pričakovane rezultate dela dosegel zavarovalni zastopnik, ki ne bi sklenil niti enega zavarovanja pri katerem bi bila vplačana premija.

16. Zmotno je revizijsko stališče, da bi tožena stranka nedoseganje pričakovanih delovnih rezultatov lahko dokazovala le na podlagi dejansko sklenjenih zavarovalnih polic in hipotetičnih provizij, ki bi tožnici šle neodvisno od tega, ali so bile premije v resnici plačane. Takšen način ugotavljanja delovne uspešnosti bi bil v neposrednem nasprotju z ureditvijo v Pravilniku in kot pravilno opozarja tožena stranka v odgovoru na revizijo, bi bil tudi povsem nerealen, saj bi zavarovalni zastopnik pričakovane delovne rezultate lahko dokazoval s fiktivno sklenjenimi zavarovalnimi policami, ki bi jih kasneje storniral.

17. Izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti ni nezakonita zgolj zaradi tega, ker tožena stranka tožnici odpovedi ni podala že takrat, ko tožnica od februarja 2013 dalje več kot tri mesece s provizijami ni dosegala svoje osnovne plače (kar v sporu niti ni bilo izrecno ugotovljeno). Delodajalec zgolj zato, ker v preteklosti ni reagiral na kakšen primer nedoseganja pričakovanih delovnih rezultatov, ne izgubi pravice, da to stori potem, ko znova pride do nedoseganja pričakovanih delovnih rezultatov. Nasprotno stališče bi pomenilo, da delodajalec zato, ker v preteklosti ni reagiral na manjše odstopanje od pričakovanih delovnih rezultatov, tega kasneje, ob ponovnem nedoseganju pričakovanih rezultatov, ne more storiti niti v primeru, če pride do drastičnih primerov nepravočasnega, nestrokovnega in nekvalitetnega opravljanja dela. Bistveno je, da je odpoved podana znotraj šestmesečnega roka od tistega nedoseganja pričakovanih delovnih rezultatov, ki je predmet odpovedi, kar se je v konkretnem primeru tudi zgodilo.

18. Sodišče je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je v zvezi z ugotavljanjem tožničine delovne uspešnosti kot tožničino osnovno plačo upoštevalo znesek določen v aneksu k pogodbi o zaposlitvi z dne 14. 1. 2014. Ta določa, da je osnovna bruto plača delavca za polni delovni čas, pričakovane delovne rezultate in normalne delovne pogoje, sestavljena iz plače, določene z razvrstitvijo delovnega mesta v zahtevnostno skupino V.b - samostojna srednje zahtevna dela, s koeficientom zahtevnosti 2.00, ki znaša na dan sklenitve te pogodbe 799,00 EUR bruto in zneska uskladitve, ki na dan sklenitve te pogodbe znaša 79,78 EUR bruto. Materialnopravna podlaga za ugotavljanje osnovne plače tožnice je pogodba o zaposlitvi, ta pa povsem jasno določa, da osnovno plačo sestavljata oba v pogodbi navedena zneska in ne le znesek 799,00 EUR, za kar se zavzema tožnica. Kadar se osnovna plača uskladi z določenim odstotkom zaradi rasti produktivnosti, rasti cen in življenjskih stroškov, potem osnovno plačo sestavljata tako prejšnja osnova kot tudi znesek uskladitve, pri čemer se običajno oba zneska niti ne prikazujeta ločeno, kot je to storila tožena stranka v navedenem aneksu k pogodbi o zaposlitvi.

19. Tožnica uveljavlja, da naj bi iz podjetniške kolektivne pogodbe izhajala drugačna opredelitev osnovne plače. Podjetniške kolektivne pogodbe in splošni akti delodajalca so sicer materialno pravo, vendar za njih ne velja načelo, da sodišče pozna pravo, temveč mora te akte v okviru dokaznega bremena predložiti stranka, ki se nanje sklicuje, česar pa tožnica ni storila.

20. Revizijsko sodišče ugotavlja, da z revizijo uveljavljeni razlogi niso podani. Zato je na podlagi 378. člena ZPP revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.

Datum zadnje spremembe:

12.07.2018

Podobni dokumenti:

• VDSS sklep Pdp 321/2016
• VSRS Sodba VIII Ips 316/2017
• VDSS sodba Pdp 1016/2009