<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSRS Sodba VIII Ips 223/2017

Sodišče:Vrhovno sodišče
Oddelek:Delovno-socialni oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSRS:2018:VIII.IPS.223.2017
Evidenčna številka:VS00011132
Datum odločbe:10.04.2018
Opravilna številka II.stopnje:Sodba VDSS Pdp 62/2017
Datum odločbe II.stopnje:25.05.2017
Senat:mag. Marijan Debelak (preds.), Borut Vukovič (poroč.), Karmen Iglič Stroligo, Marjana Lubinič, mag. Irena Žagar
Področje:DELOVNO PRAVO
Institut:izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - huda malomarnost - izguba zaupanja

Jedro

Zakon ne določa, kdaj gre za hujšo kršitev pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja. Gre za pravni standard, ki ga, kot pravilno ugotavlja sodišče, napolnjuje sodna praksa. Pri presoji, ali gre za hujšo kršitev obveznosti iz delovnega razmerja je važno, kakšnega pomena je, tako za delodajalca, kot za delavca, obveznost, ki bi jo delavec moral opraviti, pa je ni, oziroma jo je opravil z zamudo.

Huda malomarnost pomeni zanemarjanje tiste skrbnosti, ki se pričakuje od povprečnega delavca na istem ali podobnem delovnem mestu. Od delavca, ki v banki opravlja delo pooblaščenca za preprečevanje pranja denarja in financiranja terorizma, je utemeljeno mogoče pričakovati, da bo obveznost pisnega sporočanja podatkov o transakcijah, pri katerih obstajajo razlogi za sum pranja denarja, dejansko izvršil v zakonsko določenem roku.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožničin zahtevek za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi z dnem odločitve sodišča prve stopnje. Posledično je zavrnilo tudi zahtevek za priznanje delovne dobe za čas od 28. 2. 2015 do odločitve sodišča prve stopnje ter reparacijski zahtevek za navedeno obdobje. Odločitev temelji na ugotovitvi, da je tožnica kot pooblaščenka za preprečevanje pranja denarja in financiranja terorizma huje kršila svoje obveznosti iz delovnega razmerja, ker Urada za preprečevanje pranja denarja in financiranja terorizma (v nadaljevanju Urad) ni pisno obvestila o nameravani sumljivi transakaciji takoj naslednjega dne po tistem, ko ga je o nameravani transakciji ustno obvestila, ampak šele sedmi delovni dan po prejemu prijave poslovalnice. Ocenilo je, da je tožena stranka, tudi glede na dejavnost, ki jo opravlja, utemeljeno izgubila vsakršno zaupanje v tožnico, zaradi česar delovnega razmerja ni možno nadaljevati do izteka odpovednega roka.

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožnice in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje. Soglašalo je z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi stališči sodišča prve stopnje.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnica vložila revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da ugotovljena napaka tožnice ni takšna, da bi opravičevala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, še zlasti ob dejstvu, da je šlo za njeno prvo napako, da je o njej sama obvestila toženo stranko in Urad, da je napako nemudoma popravila oziroma sanirala, da jo je iskreno obžalovala ter da zaradi tega nikomur ni nastala kakršnakoli škoda ali posledica. Razen tega gre le za delno napako, saj je tožnica pravilno in pravočasno ustno prijavila transakcijo, le s pisnim delom prijave je zamudila za nekaj dni. Sodba sodišča druge stopnje ne dosega standarda obrazloženosti. Sodišče se le pavšalno sklicuje na določbo 37. člena Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013). Pomanjkljiva in posplošena je tudi obrazložitev sodišča prve stopnje glede obstoja hude malomarnosti tožnice in glede možnosti nadaljevanja delovnega razmerja do izteka odpovednega roka. Tožnici očitana kršitev je bila posledica neustrezne kadrovske zasedenosti in tožničine preobremenjenosti. Nemožnost nadaljevanja delovnega razmerja sodišče utemeljuje zgolj z nekakšno posebnostjo razmerja med banko in pooblaščencem za preprečevanja pranja denarja in financiranja terorizma, oziroma, da je bila tožnica neposredno podrejena upravi. Nepravilen, nesorazmeren in nezakonit je zaključek, da je tožena stranka zaradi enkratnega dogodka, ki ga je tožena stranka takoj priznala in obžalovala, upravičeno v takšni meri izgubila zaupanje do tožnice, da delovnega razmerja ni mogoče več nadaljevati. Pri presoji možnost nadaljevanja delovnega razmerja je treba upoštevati predvsem subjektivni odnos delavca do storjene kršitve. Sodišči sta kršili tudi temeljno ustavno načelo sorazmernosti. Za izredno odpoved mora biti kršitev taka, da pomembno vpliva na poslovanje delodajalca, na njegove odnose do strank, na medsebojne odnose v podjetju in podobno. V tej zadevi nič od navedenega ni bilo prizadeto. Sodišče se ni opredelilo do argumentov tožnice, da je bila sporna transakcija le nameravana, da je bil Urad takoj naslednjega dne obveščen o njeni zaznavi in bi zato lahko pravočasno ukrepal. Tudi če bi bila kršitev pravilno okvalificirana kot hujša, izredna odpoved ne more biti primerna oziroma sorazmerna sankcija glede na to, da je šlo za enkratno kršitev in zgolj možnost nastanka škode.

4. Tožena stranka je v odgovoru na revizijo prerekala revizijske navedbe kot neutemeljene. Predlagala je, da Vrhovno sodišče revizijo zavrne kot neutemeljeno.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena Zakona o pravdnem postopku – v nadaljevanju ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami). Na podlagi 371. člena ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni.

7. Z navedbo, da obrazložitev izpodbijane sodbe ne dosega standarda obrazloženosti, revizija smiselno uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 360. člena ZPP. Ta določa, da mora sodišče druge stopnje v obrazložitvi presoditi navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena, in navesti razloge, ki jih je upoštevalo po uradni dolžnosti. Iz te določbe izhaja, da je standard obrazloženosti odločb sodišč druge stopnje nižji od standarda obrazloženosti prvostopenjskih odločb. Navedeno še tem bolj velja v primerih, kakršen je tudi ta, ko se pritožbene navedbe nanašajo na vprašanja, ki jih je prvostopenjsko sodišče že presojalo, pritožbeno sodišče pa se z njegovimi razlogi strinja. V takšnem primeru mora biti iz obrazložitve jasno razvidno, da se je drugostopenjsko sodišče seznanilo s pritožbenimi razlogi in da jih ni enostavno prezrlo. Izpodbijana sodba zatrjevanih pomanjkljivosti nima. Nasprotno, sodišče druge stopnje je odgovorilo na vse pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena. Očitno je, da se tožnica ne strinja z razlogi, s katerimi je sodišče argumentiralo svojo odločitev, vendar pa to ne pomeni, da je bila prikrajšana za dialog s pritožbenim sodiščem. Kakšnih drugih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka revizija niti ne uveljavlja.

8. Revizijsko sodišče je vezano na dejanske ugotovitve sodišč druge in prve stopnje, te pa so glede dejstev, ki so odločilna za pravilno uporabo materialnega prava v okviru revizijskih navedb, predvsem naslednje:

1. tožnica je bila pri toženi stranki, ki je banka, zaposlena kot pooblaščenka za preprečevanje pranja denarja in financiranje terorizma;

2. poslovalnica tožene stranke v A. je 21. 1. 2015 tožnici poslala prijavo poskusa sumljive transakcije, to je vnovčitve čeka v znesku 5,2 mio britanskih funtov;

3. tožnica je 22. 1. 2015 nameravano transakcijo po telefonu prijavila Uradu, od poslovalnice zahtevala popravek oziroma dopolnitev dokumentacije, kar je istega dne tudi prejela;

4. tožnica je prejeto dokumentacijo poslovalnice znova pogledala šele 29. 1. 2015 in znova zahtevala njeno dopolnitev;

5. sporočilo o nameravani transakciji je tožnica Uradu v pisni obliki poslala 30. 1. 2015;

6. še istega dne je tožnica upravi tožene stranke poslala elektronsko sporočilo v katerem je navedla, da je pisno prijavo sumljive transakcije poslala šele 30. 1. 2015, čeprav je rok zanjo potekel že 23. 1. 2015; da navedeno pomeni prekršek, ki se šteje med najtežje kršitve po Zakonu o preprečevanju pranja denarja in financiranja terorizma (v nadaljevanju ZPPDFT, Ur. l. RS, št. 60/2007 s spremembami), kot razlog za zamudo pa je navedla opravljanje drugega dela in dejstvo, da je šele 29. 1. 2015 ugotovila, da je poslovalnica prijavo neustrezno dopolnila.

9. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja tožnici očitano opustitev opredelilo kot hujšo kršitev obveznosti iz delovnega razmerja, storjeno iz hude malomarnosti, kar je v skladu z drugo alinejo prvega odstavka 110. člena ZDR-1 razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Zakon ne določa, kdaj gre za hujšo kršitev pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja. Gre za pravni standard, ki ga, kot pravilno ugotavlja sodišče, napolnjuje sodna praksa. Pri presoji, ali gre za hujšo kršitev obveznosti iz delovnega razmerja je važno, kakšnega pomena je, tako za delodajalca, kot za delavca, obveznost, ki bi jo delavec moral opraviti, pa je ni, oziroma jo je opravil z zamudo. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, ki mu je pritrdilo tudi pritožbeno sodišče, da neupoštevanje zakonske obveznosti, da se v predpisanem roku Urad pisno obvesti o sporni transakciji, v zvezi s katero obstajajo razlogi za sum pranja denarja ali financiranja terorizma, ni možno opredeliti kot lažjo kršitev oziroma kot opustitev manj pomembne naloge. V skladu s petim odstavkom 38. člena ZPPDFT je tožena stranka sporočilo o sumljivi transakciji sicer lahko dala tudi po telefonu, vendar pa bi ga morala Uradu poslati še v pisni obliki najpozneje naslednji delovni dan. Pisno poročanje Uradu o sumljivih transakcijah v zakonsko predpisanem roku je prav gotovo ena najpomembnejših nalog pooblaščenca za preprečevanje pranja denarja in financiranja terorizma. Takšno poročanje je posebnega pomena tako za uspešno in učinkovito delovanje Urada, kot tudi za zakonito izvajanje obveznosti, ki jih ima banka na tem področju. Kot priča zaslišani direktor Urada A. A. je izpovedal, da kot najhujšo kršitev obravnavajo, če ne pride do pisne prijave in da je kršitev tudi zamuda pri pisni prijavi. Zgolj to, da sporna transakcija nato dejansko ni bila izvedena in da toženi stranki v zvezi z zamudo pri pisnem sporočanju podatkov Uradu ni bila izrečena globa zaradi prekrška, ne pomeni, da tožničine opustitve ni možno šteti za hujšo kršitev obveznosti iz delovnega razmerja. Nenazadnje šesti odstavek 38. člena ZPPDFT določa, da obveznost sporočanja transakcij, pri katerih obstajajo razlogi za sum pranja denarja, velja tudi za nameravano transakcijo, ne glede na to, ali je bila pozneje opravljena ali ne.

10. Prav tako je neutemeljen revizijski očitek, da tožnici v zvezi z v odpovedi navedeno kršitvijo ni možno očitati hude malomarnosti. Huda malomarnost pomeni zanemarjanje tiste skrbnosti, ki se pričakuje od povprečnega delavca na istem ali podobnem delovnem mestu. Od delavca, ki v banki opravlja delo pooblaščenca za preprečevanje pranja denarja in financiranja terorizma, je utemeljeno mogoče pričakovati, da bo obveznost pisnega sporočanja podatkov o transakcijah, pri katerih obstajajo razlogi za sum pranja denarja, dejansko izvršil v zakonsko določenem roku. Tožnica se neutemeljeno zavzema za to, da je del krivde za očitano napako treba pripisati tudi njeni preobremenjenosti in neustrezni kadrovski zasedenosti. V tem delu revizija izpodbija dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje o tem, da naloge, ki jih je tožnica navajala, niso mogle biti razlog za zamudo pri pisnem sporočanju podatkov o sporni transakciji (glej 23. točko obrazložitve prvostopenjske sodbe), kakor tudi ugotovitev, da je bila edino tožnica kot pooblaščenka za preprečevanje pranja denarja in financiranje terorizma pristojna za izvedbo te odgovorne in pomembne naloge. V zvezi z zadnjo ugotovitvijo sodišču tudi ni mogoče očitati zmotne uporabe materialnega prava, saj 40. člen ZPPDFT dejansko določa, da funkcijo pooblaščenca za preprečevanje pranja denarja in financiranje terorizma opravlja zgolj ena oseba, drugi odstavek 42. člena istega zakona pa, da namestniki nadomeščajo pooblaščenca med njegovo odsotnostjo v celotnem obsegu nalog.

11. Pravilna je tudi presoja sodišča, da je izpolnjen tudi pogoj za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, določen v prvem odstavku 109. člena ZDR-1, to je, da upoštevajoč vse okoliščine in interese obeh strank delovnega razmerja ni možno nadaljevati do izteka odpovednega roka. Glede stvarnega pogoja, ki se presoja v okviru izraza „vse okoliščine“ je sodišče pravilno upoštevalo, da je področje preprečevanja pranja denarja eno ključnih področij v banki, da se od zaposlenih na takšnih delovnih mestih pričakuje, da bodo izpolnjevali temeljne naloge, kamor sodi tudi pravočasno in pravilno sporočanje sumljivih transakcij Uradu in da pri njihovem delu ne bo prihajalo do najhujših kršitev ZPPDFT. Tožnica sama je v elektronskem sporočilu Upravi navedla, da njeno nepravočasno pisno sporočanje Uradu pomeni prekršek, ki se šteje med najtežje kršitve po ZPPDFT, navedeno pa sta potrdili tudi kot priči zaslišani direktor Urada A. A. in vodja Sektorja za sumljive transakcije v Uradu B. B. Res je sicer, da Urad zoper toženo stranko ni ukrepal, vendar izključno zato, ker je to bila pristojnost Banke Slovenije in je o tem že potekala korespondenca med toženo stranko in banko. Prav tako ne more biti odločilno, da v nadaljevanju sumljiva transakcija ni bila izvedena in ček ni bil vnovčen. V okviru subjektivnega pogoja „interesi obeh strank“ je sodišče utemeljeno upoštevalo predvsem izgubo zaupanja tožene stranke do tožnice, pri čemer je pomemben tudi poseben položaj pooblaščenca za preprečevanje pranje denarja in financiranja terorizma, ki je pri svojem delu samostojen in odgovoren zgolj upravi tožene stranke. Res je, da je šlo za enkratno kršitev, vendar tudi takšna kršitev lahko utemeljeno povzroči izgubo zaupanja.

12. Tudi dejstvo, da je tožena stranka sama obvestila upravo tožene stranke o zamudi pri pisni prijavi poskusa sumljive transakcije in da je v postopku pred preiskovalno komisijo tožene stranke ter v postopku izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi izrazila obžalovanje, da se je zamuda zgodila, ne more pretehtati nad tem, da je za zaupanje v delo pooblaščenke za preprečevanje pranja denarja in financiranja terorizma bistveno, da pooblaščenka dosledno in v rokih izvaja naloge, za katere je pristojna samo ona in so bistvenega pomena za obvladovanje tveganj banke na področju preprečevanja pranja denarja in financiranja terorizma. Nenazadnje je v 19. točki 91. člena ZPPDFT za pravno osebo predvidena globa v razponu od 12.000 do 120.000 EUR, če Uradu v zakonsko določenem roku ne sporoči predpisanih podatkov, kadar v zvezi s transakcijo ali z nameravano transakcijo oziroma stranko obstajajo razlogi za sum pranja denarja ali financiranje terorizma.

13. Glede na vse navedeno izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni mogoče oceniti za ukrep, ki bi bil nesorazmeren s težo in pomenom kršitve, ki je bila tožnici očitana. Za obstoj hujše kršitve obveznosti iz delovnega razmerja ni potrebno, da škoda tudi dejansko nastane, prav tako tudi ni bistveno, da je šlo samo za eno kršitev.

14. Revizijsko sodišče ugotavlja, da z revizijo uveljavljani razlogi niso podani, zato je na podlagi 378. člena ZPP revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o delovnih razmerjih (2013) - ZDR-1 - člen 109, 109/1, 110, 110/1, 110/1-2
Zakon o preprečevanju pranja denarja in financiranja terorizma (2007) - ZPPDFT - člen 38, 38/5, 38/6

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
12.07.2018

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDE4NTAx