VSRS Sodba VIII Ips 187/2017

Jedro

V obravnavanem primeru je toženka tožnici (občini) naložila v plačilo razliko za storitev institucionalnega varstva, ne da bi pred tem ugotavljala okoliščine na strani zavezanca, ki bi bil po vrstnem redu plačil sicer pred njo za plačilo. Obveznost občine za plačilo razlike nastopi šele, če upravičenec in zavezanci sami niso zmožni plačati storitve institucionalnega varstva.

Pri zavezancu, ki ne poda vloge za oprostitev, ni mogoče enostavno šteti, da je plačilna spodobnost tolikšna, kolikor znaša oprostitev upravičenca, za kar se zavzema toženka. Zavezanca je treba predhodno seznaniti z možnostjo uveljavljanja oprostitve in pravnimi posledicami, če ne bo podal vloge za oprostitev, kar toženki nalaga drugi odstavek 29. člena Uredbe o merilih za določanje oprostitev pri plačilih socialno varstvenih storitev. Uredba v drugem odstavku 31. člena res omogoča odločanje na podlagi prostega preudarka, ko gre za nujne primere, vendar hkrati določa, da mora center za socialno delo razloge, na katerih temelji odločitev, natančno opredeliti v obrazložitvi odločbe. Zato sodišče druge stopnje utemeljeno opozarja, da morajo biti razlogi za odločanje po prostem preudarku v izpodbijanih posamičnih upravnih aktih utemeljeni na način, da bi bil mogoč preizkus meja in namena prostega preudarka.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožena stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti stroške odgovora na revizijo tožeči stranki v znesku 368,44 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odpravilo odločbi toženke št. 12302-5/2014-2 z dne 12. 11. 2014 in št. 1233-16/2013 z dne 20. 11. 2013 ter zadevo vrnilo v ponovno upravno odločanje.

2. Sodišče druge stopnje se je strinjalo z dejanskimi razlogi in pravno presojo prvostopenjskega sodišča, zato je zavrnilo pritožbo toženke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje toženka vlaga revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Očita bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami). Navaja, da je sodišče prekoračilo trditveno podlago. Tožnica ni podala trditev v zvezi s plačilno sposobnostjo zavezank, višino oprostitve in prostim preudarkom organa odločanja. Ko je sodišče druge stopnje presojalo, ali so razlogi za višjo oprostitev zavezank obrazloženi in pojasnjena meja uporabe prostega preudarka, je kršilo pravico do izjave toženke iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Pogoj za ugotavljanje materialnega položaja zavezanca je vložitev vloge. Sicer pristojni organ nima pravne podlage za poizvedbe o zavezančevih dohodkih in premoženju po uradni dolžnosti. Zato se šteje, da je plačilno sposoben v višini oprostitve upravičenke. Ob stališču, ki sta ga zavzeli sodišči, bi lahko prišlo do posega upravnih organov v pravico posameznika do zasebnosti. Zato je vložitev vloge zavezanca za uveljavljenje pravice do oprostitve plačila socialnovarstvenih storitev nujni predpogoj, da upravni organ pridobi podatke o zavezančevem premoženjskem stanju. Vloga pomeni zavezančevo soglasje k pridobitvi vseh relevantnih podatkov. Višjo oprostitev plačila socialnovarstvenih storitev za zavezance krije občina stalnega prebivališča upravičenca in ne sme bremeniti drugih zavezancev.

4. Revizija je bila v skladu s 375. členom ZPP vročena tožnici, ki v odgovoru predlaga njeno zavrženje ali zavrnitev.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

7. Ni utemeljen revizijski očitek, da je sodišče druge stopnje brez trditvene podlage tožnice presojalo odločitev toženke o oprostitvi v višjem znesku za zavezanki M. P. in A. P. Tožnica je tožbo vložila med drugim tudi zato, ker je bila v posledici te odločitve plačnik storitve. Že v tožbi z dne 12. 12. 2014 je navajala, da sta zavezanki od 1. 4. 2013 do 25. 7. 2013 doplačevali storitev za upravičenko in sta bili zmožni doplačevati storitev tudi v obdobju od 1. 1. 2013 do 28. 2. 2013 glede na njuno nespremenjeno premoženjsko stanje. Trditve v tej smeri je podala tudi v pripravljalni vlogi z dne 25. 8. 2016. To pomeni, da je zadostila svojemu trditvenemu bremenu in so drugačne revizijske navedbe neutemeljene.

8. Očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP se prav tako nanaša na presojo sodišča druge stopnje o oprostitvi v višjem znesku za zavezanki M. P. in A. P., glede katere naj toženka ne bi imela možnosti izjaviti se. Predmet spora sta bili glede na določbo prvega odstavka 63. členu Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (v nadaljevanju ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in s spremembami) izpodbijani odločbi, torej tudi odločitev toženke v tem delu. V postopku pred sodiščem prve stopnje je imela toženka možnost izjaviti se o dejstvih v zvezi z oprostitvijo zavezank, kar je tudi storila, zato se ne more uspešno sklicevati na bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz tega razloga. Sodišče prve stopnje se v obrazložitvi sodbe res ni opredelilo do navedb glede oprostitve v višjem znesku za zavezanki (kar tudi sicer ne predstavlja kršitve načela kontradiktornosti), vendar je sodišče druge stopnje v okviru pritožbenega razloga pravilne uporabe materialnega prava, na katerega pazi po uradni dolžnosti (350. člen ZPP), pravilno presojalo izpodbijani odločbi tudi v tem delu.

9. Ni utemeljen očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker izpodbijana sodba nima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne bi mogla preizkusiti.

10. Sodišče druge stopnje je potrdilo odločitev sodišča prve stopnje o odpravi izpodbijanih odločb toženke in vrnitvi zadeve v ponovno upravno odločanje. Ni se strinjalo s stališčem toženke v izpodbijanih odločbah, da je plačilna sposobnost zavezanca, ki ne poda vloge za uveljavljanje pravice do oprostitve tolikšna, kolikor znaša oprostitev upravičenca.

11. Storitev institucionalnega varstva so dolžni plačati upravičenci in drugi zavezanci (prvi odstavek 100. člena Zakona o socialnem varstvu (v nadaljevanju ZSV, Ur. l. RS št. 54/92 s spremembami), razen če center za socialno delo na zahtevo upravičenca do socialno varstvene storitve odloči o delni ali celotni oprostitvi plačila storitve (četrti odstavek 100. člena ZSV). Merila, po katerih se za upravičence in druge zavezance delno ali v celoti določajo oprostitve pri plačilu storitev, je Vlada Republike Slovenije v skladu s tretjim odstavkom 100. člena ZSV predpisala z Uredbo o merilih za določanje oprostitev pri plačilih socialno varstvenih storitev (v nadaljevanju Uredba, Ur. l. RS št. 110/04 in naslednji).

12. V primeru, ko upravičenec potrebuje storitev institucionalnega varstva, se postopek začne na njegov predlog oziroma zahtevo z vložitvijo vloge za uveljavljanje pravice do oprostitve plačila storitve institucionalnega varstva (35. člen ZUPJS, ki določa, da vlagatelj uveljavlja pravice iz javnih sredstev z vlogo).

13. V obravnavanem primeru je vlogo za uveljavljanje pravice do oprostitve plačila storitve institucionalnega varstva (oskrbe v domu upokojencev) vložila upravičenka G. M. Ker je toženka ugotovila, da prispevek upravičenke za storitev institucionalnega varstva znaša 471,50 EUR, medtem ko je oproščena plačila te storitve v višini 88,78 EUR, so glede na vrstni red plačil razliko dolžni doplačati zavezanci, otroci upravičenke M. M., M. P. in A. P. Ker sta hčerki upravičenke oziroma zavezanki M. P. in A. P. vložili vlogo za uveljavljanje pravice do oprostitve, je toženka v izpodbijanih odločbah izračunala njuno plačilno sposobnost. Ker zavezanec M. M. te vloge ni vložil, mu je toženka določila plačilno sposobnost v višini oprostitve plačila upravičenke, ki pa ni njegova ugotovljena oziroma dejanska plačilna sposobnost. Nato je določila za vsakega posameznega zavezanca njegov delež¹ ter na podlagi teh deležev izračunala prispevek glede na njihovo plačilno sposobnost in njihovo oprostitev. Za zavezanki je uporabila pooblastilo iz drugega odstavka 31. člena Uredbe in jima priznala oprostitev v višjem znesku, kot bi jima šla po merilih Uredbe. A. P. je v celoti oprostila plačila storitve za upravičenko, M. P. pa je oprostila plačila v višini 86,83 EUR, njen prispevek pa znaša 1,95 EUR. Glede na delež, ki je odpadel na M. M., je zanj izračunala oprostitev plačila v višini 74,89 EUR in njegov prispevek v višini 13,89 EUR. Plačilo storitve v višini razlike med oprostitvijo upravičenke in prispevki zavezank je naložila tožnici.

14. Toženka je tožnici naložila v plačilo razliko, ne da bi pred tem ugotavljala okoliščine na strani zavezanca M. M., ki bi bil po vrstnem redu plačil sicer pred njo za plačilo (6. člen Uredbe). Obveznost občine za plačilo razlike nastopi šele, če upravičenec in zavezanci sami niso zmožni plačati storitve institucionalnega varstva (tretji odstavek 6. člena Uredbe). Štela je, da je njegova plačilna spodobnost tolikšna, kolikor znaša oprostitev upravičenke, ker ni vložil vloge oziroma uveljavljal oprostitve. V zvezi s tem sodišče druge stopnje utemeljeno opozarja, da pri zavezancu, ki ne poda vloge za oprostitev, ni mogoče enostavno šteti, da je plačilna spodobnost tolikšna, kolikor znaša oprostitev upravičenca, za kar se zavzema toženka. Zavezanca je treba predhodno seznaniti z možnostjo uveljavljanja oprostitve in pravnimi posledicami, če ne bo podal vloge za oprostitev, kar toženki nalaga drugi odstavek 29. člena Uredbe. Ta določa, da o uvedbi postopka obvesti zavezanca in mu da možnost, da kot stranka vstopi v postopek, če po pregledu zahteve za oprostitev upravičenca ugotovi, da so izpolnjeni pogoji za oprostitev plačila.

15. V obravnavanem primeru pa ni bilo ugotovljeno, da bi toženka postopala v skladu z drugim odstavkom 29. člena Uredbe in zavezanca M. M. pozvala, naj se izjavi in opozorila na pravne posledice v primeru neuveljavljanja oprostitve plačila. Če bi se v svoji izjavi zavzemal za doplačilo razlike v višini celotne oprostitve upravičenke, kar naj bi bila njegova volja po navedbah tožnice v odgovoru na revizijo (ker naj bi storitev do 31. 3. 2013 v celoti plačeval le on), za upoštevanje takšne izrecne izjave in naložitev celotnega plačila v višini oprostitve upravičenke samo njemu, ni ovir. Prvi odstavek 6. člena Uredbe zavezancu omogoča uveljavljanje pravice do oprostitve, če po merilih Uredbe ne more plačati vrednosti opravljene storitve, ki odpade nanj, ni pa je dolžan uveljavljati.

16. Toženka je pri obeh zavezankah uporabila pooblastilo iz drugega odstavka 31. člena Uredbe in jima priznala oprostitev v višjem znesku, kot bi jima šla po merilih Uredbe ter ta znesek naložila v plačilo tožnici. Drugi odstavek 31. člena Uredbe določa, da lahko center za socialno delo upravičencu oziroma zavezancu, brez predhodnega soglasja plačnika storitve, določi višjo oprostitev, kot bi jo določil po merilih iz Uredbe, če upravičenec storitev nujno potrebuje in bi prišlo do ogrožanja njegovega zdravja ali življenja, če mu storitev ne bi bila omogočena, ali če to narekujejo posebne socialne razmere ali iz drugih pomembnih razlogov v korist upravičenca oziroma zavezanca. Pri uporabi prostega preudarka upošteva premoženjsko stanje upravičenca ali zavezanca, dosedanjo skrb za upravičenca, skrb za druge sorodnike, preživninske obveznosti do drugih, povečane življenjske stroške zaradi bolezni ali invalidnosti, bivalnih okoliščin ali izobraževanja, druge obveznosti po izvršljivem pravnem naslovu in druge okoliščine. To pomeni, da Uredba v tem členu res omogoča odločanje na podlagi prostega preudarka, ko gre za nujne primere, vendar hkrati določa, da mora CSD razloge, na katerih temelji odločitev, natančno opredeliti v obrazložitvi odločbe. Zato sodišče druge stopnje utemeljeno opozarja, da morajo biti razlogi za odločanje po prostem preudarku v izpodbijanih posamičnih upravnih aktih utemeljeni na način, da bi bil mogoč preizkus meja in namena prostega preudarka². Temu pa v obravnavanem primeru ni bilo zadoščeno.

17. Glede na navedeno je sodišče druge stopnje utemeljeno potrdilo odločitev sodišča prve stopnje o odpravi izpodbijanih odločb toženke in vrnitvi zadeve v ponovno upravno odločanje.

18. Glede na navedeno in v skladu s 378. členom ZPP je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.

19. Odločitev o stroških temelji na prvem odstavku 154. člena ZPP v zvezi z 19. členom ZDSS-1. Tožnici se na podlagi drugega odstavka 25. člena Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT, Ur. l. RS št. 67/2008 s spremembami) priznajo stroški odgovora na revizijo v višini 368,44 EUR, od tega 282,00 EUR nagrade za postopek po tar. št. 3300 in 20,00 EUR materialnih stroškov po tar. št. 6002, z vključenim 22 % DDV.

-------------------------------
¹ Tako, da je seštela plačilno sposobnost vseh treh zavezancev in nato plačilno sposobnost vsakega zavezanca posebej delila s tem seštevkom.
² Primerjaj tudi drugi odstavek 6. člena ZUP.

Datum zadnje spremembe:

12.07.2018

Podobni dokumenti:

• VSRS Sodba VIII Ips 281/2016
• VSRS Sodba VIII Ips 186/2017
• VSRS Sodba VIII Ips 10/2020