VSRS Sodba VIII Ips 191/2017

Jedro

Delodajalčeva nemožnost sprejeti odpuščenega delavca nazaj na delo se lahko kaže v objektivni nemožnosti delodajalca delavcu zagotoviti ustrezno delo glede na nezakonito odpovedano pogodbo o zaposlitvi kot tudi v subjektivno porušenem odnosu med delodajalcem in delavcem.

Uveljavljanje sodnega varstva praviloma ni okoliščina, ki bi opravičevala izgubo zaupanja v delo in osebnost delavca, vendar je treba v okoliščinah konkretnega primera upoštevati to okoliščino v povezavi s tožnikovim delovnim mestom oziroma položajem pri delodajalcu. Tožnik je zasedal mesto člana uprave in pred tem namestnika direktorja, torej vodstvena delovna mesta, za katera se zahteva visoka stopnja osebne integritete ter visoka stopnja zaupanja v vodenje s strani delodajalca oziroma lastnika. Od člana uprave kot delavca na eni izmed najvišjih funkcij se upravičeno pričakuje, da se bo držal sprejetih dogovorov oziroma zavez. Zaradi nespoštovanja dogovorov je zaupno razmerje, ki je med članom uprave in delodajalcem, odločilno in hkrati bistveno za nadaljnje sodelovanje, praviloma omajano ali celo porušeno.

Revizija sicer utemeljeno opozarja na to, da je sodišče druge stopnje odpoklic oziroma prenehanje mandata zmotno upoštevalo kot okoliščino, ki bi onemogočala reintegracijo, ker je imel tožnik sklenjeno delovno razmerje za nedoločen čas. Vendar dejstvo obstoja delovnega razmerja za nedoločen čas ob obstoju izgube zaupanja s strani tožene stranke v okoliščinah tega primera ne more biti odločilno.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožena stranka krije sama svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo nezakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 22. 2. 2013 in jo razveljavilo. Ugotovilo je tudi, da pogodba o zaposlitvi z dne 2. 10. 2010 (skupaj z aneksom z dne 30. 8. 2011) ni prenehala veljati 31. 3. 2013, zato tudi delovno razmerje tožniku 31. 3. 2013 ni prenehalo in še traja. Toženi stranki je naložilo, da tožnika pozove nazaj na delo, mu za čas od 1. 4. 2013 do vrnitve na delo obračuna in izplača razliko v plači, mesečne premije pokojninskega zavarovanja in regres za letni dopust za leto 2014 in 2015. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo.

2. Sodišče druge stopnje je delno ugodilo pritožbi tožene stranke in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo v II. točki izreka tako, da je ugotovilo trajanje delovnega razmerja tožnika do 31. 3. 2013. Zavrnilo je zahtevek za reintegracijo in reparacijske zahtevke. S sklepom je razveljavilo IV. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje in zadevo glede odločitve o višini denarnega povračila iz 118. člena Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in naslednji) in stroškov postopka vrnilo v novo sojenje. V preostalem delu je zavrnilo pritožbo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper pravnomočno sodbo in sklep sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Ne strinja se s presojo sodišča o sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi. Navaja, da je sodišče druge stopnje, za razliko od sodišča prve stopnje, zmotno ugotovilo, da je imel sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za določen čas, za čas trajanja mandata. V pogodbi o zaposlitvi je bilo izrecno določeno, da se sklepa za nedoločen čas, ob tem, da ima v primeru razrešitve ali rednega poteka mandata člana uprave pravico do razporeditve na drugo delovno mesto. Zato prenehanje mandata člana uprave ne pomeni tudi prenehanja delovnega razmerja.

4. Revizija je bila v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) vročena toženi stranki, ki v odgovoru predlaga njeno zavrnitev.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Tožnik v reviziji graja stališče sodišča druge stopnje, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotavljalo vrednost spornega predmeta glede na višino plače in plačano nagrado za delovno uspešnost in posledično zmotno ugotovilo višino stroškov postopka (ki jih je tožena stranka dolžna povrniti tožniku). S tem tožnik nasprotuje odločitvi o stroških postopka, ki jo je sodišče druge stopnje razveljavilo in vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Odločitev o stroških torej ni postala pravnomočna, zato so revizijske navedbe v tem delu brezpredmetne.

7. Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

8. Očitek bistvene kršitve določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 286. členom ZPP ni utemeljen. Tožena stranka je že v odgovoru na tožbo predlagala prenehanje pogodbe o zaposlitvi na podlagi sodbe sodišča po 118. členu ZDR-1. Nadaljnji sodni postopek se sprva ni izvajal v smeri presoje o utemeljenosti zahtevka tožnika za reintegracijo oziroma sodno razvezo, temveč je do tega prišlo šele po sklepu Višjega delovnega in socialnega sodišča Pdp 243/2015 z dne 12. 11. 2015, s katerim je razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje. Sodišče prve stopnje je v novem sojenju dopustilo dodatne navedbe obeh strank v zvezi z zahtevkom za reintegracijo oziroma predlogom za prenehanje pogodbe o zaposlitvi na podlagi sodbe sodišča, kar je tožena stranka tudi izkoristila, saj je dodatna dejstva navajala v nadaljnjih pripravljalnih vlogah in glavni obravnavi, tožnik pa je navajal nasprotno - njegove argumente za reintegracijo.

9. Tožnik sodišču druge stopnje neutemeljeno očita bistveno kršitev določb pravdnega postopka (iz 2., 5., 8., 14., in 15. točke drugega odstavka 339. člena ter 350. člena ZPP) in kršitev ustavnih pravic (22., 25. člen Ustave RS). Z njihovim uveljavljanjem se dejansko zavzema za drugačno materialnopravno presojo. Zato ne gre za bistvene kršitve določb pravdnega postopka ali ustavnih pravic, temveč za vprašanje, ali je sodišče pravilno uporabilo materialno pravo.

10. Tožnik je bil s sklepom upravnega odbora tožene stranke z dne 15. 12. 2009 imenovan na mesto namestnika direktorja tožene stranke. Skupščina tožene stranke je dne 22. 7. 2010 sprejela nov Statut, v katerem je bilo med drugim določeno, da namestnik direktorja nadaljuje mandat kot član uprave, v skladu s sklepom s katerim je bil imenovan. V posledici uskladitve delovnega razmerja tožnika kot člana uprave z določbami novega Statuta sta stranki 2. 10. 2010 sklenil pogodbo o zaposlitvi (72. člen Zakona o delovnih razmerjih - ZDR, Ur. l. RS, št. 42/02 in naslednji). Nadzorni svet tožene stranke je tožnika dne 6. 2. 2013 odpoklical z mesta člana uprave zaradi kršitve obveznosti in nesposobnosti vodenja poslov po drugem odstavku 268. člena Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1).

11. Tožena stranka je tožniku redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga (odpoved z dne 22. 2. 2013). Sodišči sta presodili, da je odpoved nezakonita, ker tožena stranka pred podajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni izpolnila obveznosti ponuditi tožniku drugo ustrezno delo. Navedena obveznost je bila določena v 7.3 točki tožnikove pogodbe o zaposlitvi z dne 2. 10. 2010. V 7.3 točki pogodbe se je tožena stranka v primeru prenehanja mandata, ki ne pomeni hkrati prenehanje delovnega razmerja, zavezala tožnika razporediti na drugo delovno mesto, ki ustreza njegovemu znanju, izkušnjam in sposobnostim, ta pogodba pa se bo nadomestila z novo pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas. Če član uprave nove pogodbe o zaposlitvi brez utemeljenega razloga ne bo podpisal v roku 15 dni, šteto od dneva predložitve pogodbe v podpis, mu bo delovno razmerje prenehalo z dnem izteka tega roka, pri čemer se bo štelo, da je delovno razmerje prenehalo na podlagi sporazuma.

12. Odločitev, da je tožniku nezakonito redno odpovedana pogodba o zaposlitvi, je pravnomočna. Predmet revizije je presoja sodišča druge stopnje, da glede na vse okoliščine in interes obeh pogodbenih strank nadaljevanje delovnega razmerja ni več mogoče in so podani pogoji za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi. Sodišče druge stopnje je namreč sodno razvezalo pogodbo o zaposlitvi z dnem 31. 3. 2013, za razliko od sodišča prve stopnje, ki je tožnika reintegriralo.

13. Če sodišče ugotovi, da je prenehanje pogodbe o zaposlitvi nezakonito, vendar glede na okoliščine in interes obeh pogodbenih strank nadaljevanje delovnega razmerja ne bi bilo več mogoče, lahko na predlog delavca ali delodajalca ugotovi trajanje delovnega razmerja, vendar najdlje do odločitve sodišča prve stopnje, prizna delavcu delovno dobo in druge pravice iz delovnega razmerja ter delavcu prizna ustrezno denarno povračilo v višini največ 18 mesečnih plač delavca, izplačanih v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi (prvi odstavek 118. člena ZDR-1). Sodišče odloči o prenehanju delovnega razmerja kljub nezakoniti odpovedi, če obstojijo okoliščine, zaradi katerih delodajalec delavca ne more sprejeti nazaj na delo. Delodajalčeva nemožnost sprejeti odpuščenega delavca nazaj na delo se lahko kaže v objektivni nemožnosti delodajalca delavcu zagotoviti ustrezno delo glede na nezakonito odpovedano pogodbo o zaposlitvi kot tudi v subjektivno porušenem odnosu med delodajalcem in delavcem.¹

14. Sodišče druge stopnje je pri presoji o nemožnosti nadaljevanja delovnega razmerja upoštevalo okoliščine, ki so pomembne pri določitvi datuma sodne razveze pogodbe o zaposlitvi, na reintegracijo pa praviloma ne vplivajo. Vendar navedeno ni vplivalo na pravilnost presoje, ker je nadaljevanje delovnega razmerja onemogočeno zaradi obstoja drugega razloga, in sicer izgube zaupanja tožene stranke.

15. Tožena stranka je predlog za prenehanje pogodbe o zaposlitvi po sodbi sodišča utemeljevala z izgubo zaupanja, ker je tožnik kljub sporazumu z dne 6. 3. 2013, s katerim se je odpovedal vsem morebitnim tožbenim zahtevkom do tožene stranke (razen glede izplačila odpravnine in nagrade za uspešnost), sprožil delovni spor.

16. Tožnik je s toženo stranko dne 6. 3. 2013 sklenil dva sporazuma. S prvim sporazumom se je tožena stranka zavezala nadomestiti sklep z dne 6. 2. 2013 o odpoklicu tožnika iz krivdnih razlogov s sklepom, da je tožnik z mesta člana uprave odpoklican iz drugih ekonomskih razlogov (4. alineja drugega odstavka 268. člena ZGD-1) z dnem 6. 2. 2013. V 4. točki sporazuma sta se stranki dogovorili, da sporazum ne predstavlja pravne podlage za prenehanje delovnega razmerja člana uprave, pogodba o zaposlitvi, skupaj z aneksi, pa se odpoveduje v skladu z določbami pogodbe o zaposlitvi in aneksov, kar pomeni, da je treba odpoklicanemu članu uprave odpovedati pogodbo o zaposlitvi iz poslovnih razlogov, skladno s pogodbo in aneksi. Z drugim sporazumom sta stranki ugotovili, da sta 6. 3. 2013 sklenili (prvi) sporazum, s katerim sta uredili medsebojna razmerja, in da se tožnik s tem sporazumom odpoveduje vsem morebitnim tožbenim zahtevkom do tožene stranke, razen tistim, ki bi bili posledica neizpolnitve obveznosti družbe, kot so dogovorjene s sporazumom z dne 6. 3. 2013 (izplačilo odpravnine in nagrade za uspešnost dela).

17. Iz dejanskih ugotovitev sodišč izhaja, da je tožena stranka izpolnila prevzete obveznosti po sporazumu z dne 6. 3. 2013. Nadomestila je sklep z dne 6. 2. 2013 o odpoklicu tožnika z mesta člana uprave iz krivdnih razlogov s sklepom o odpoklicu iz drugih ekonomskih razlogov, dne 28. 3. 2013 tožniku izplačala odpravnino v višini štirih osnovnih plač (26.401,65 EUR) in 7. 3. 2013 nagrado za uspešnost v znesku 51.167,45 EUR. Tožnik je na drugi strani kljub zavezi iz sporazuma sprožil delovni spor in uveljavljal nezakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga.

18. Uveljavljanje sodnega varstva praviloma ni okoliščina, ki bi opravičevala izgubo zaupanja v delo in osebnost delavca, vendar je treba v okoliščinah konkretnega primera upoštevati to okoliščino v povezavi s tožnikovim delovnim mestom oziroma položajem pri delodajalcu. Tožnik je namreč zasedal mesto člana uprave in pred tem namestnika direktorja, torej vodstvena delovna mesta, za katera se zahteva visoka stopnja osebne integritete ter visoka stopnja zaupanja v vodenje s strani delodajalca oziroma lastnika. Od člana uprave kot delavca na eni izmed najvišjih funkcij se upravičeno pričakuje, da se bo držal sprejetih dogovorov oziroma zavez. Zaradi nespoštovanja dogovorov je zaupno razmerje, ki je med članom uprave in delodajalcem, odločilno in hkrati bistveno za nadaljnje sodelovanje, praviloma omajano ali celo porušeno. Navedeno v tej zadevi potrjuje izpoved predsednika uprave tožene stranke A. A. o nemožnosti sodelovanja s tožnikom zaradi njegovega ravnanja po sklenitvi sporazumov v smislu drugačnih pričakovanj tožnika od pričakovanj tožene stranke. Te ugotovitve po presoji revizijskega sodišča napolnjujejo pravni standard izgube zaupanja in pomenijo okoliščino, ki onemogoča nadaljevanje delovnega razmerja s tožnikom.

19. Revizija sicer utemeljeno opozarja na to, da je sodišče druge stopnje odpoklic oziroma prenehanje mandata zmotno upoštevalo kot okoliščino, ki bi onemogočala reintegracijo tožnika. Tožnik je imel sklenjeno delovno razmerje za nedoločen čas in je bilo v pogodbi o zaposlitvi izrecno določeno, da prenehanje mandata člana uprave ne pomeni hkrati tudi prenehanja delovnega razmerja. V točki 1.8. pogodbe o zaposlitvi je bilo namreč zapisano, da se delovno razmerje sklepa za nedoločen čas, čeprav je imel tožnik sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za člana uprave tožene stranke za določen čas, za čas trajanja mandata. V 7.1 točki je bila veljavnost pogodbe vezana na mandat člana uprave in določeno, da preneha z dnem prenehanja mandata. Poleg tega se je tožena stranka v pogodbi zavezala tožnika razporediti na drugo, ustrezno delovno mesto. Vendar dejstvo obstoja delovnega razmerja za nedoločen čas ob obstoju izgube zaupanja s strani tožene stranke v okoliščinah tega primera ne more biti odločilno. Enako velja za željo tožnika, da nadaljuje z delovnim razmerjem.

20. Pri določitvi datuma sodne razveze pogodbe o zaposlitvi je sodišče pravilno upoštevalo okoliščine, ki jih je izoblikovala sodna praksa Vrhovnega sodišča, na katero se je tudi sklicevalo². To je okoliščina zaposlitve tožnika pri drugih delodajalcih po sicer nezakoniti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki je trajala neprekinjeno od prenehanja delovnega razmerja pri toženi stranki dne 1. 4. 2013 do 30. 10. 2014. Tudi dejstvo, da se je tožnik naslednji dan po prenehanju delovnega razmerja zaposlil pri drugem delodajalcu, ima vpliv na datum sodne razveze pogodbe o zaposlitvi. Zato je sodišče druge stopnje utemeljeno razvezalo pogodbo o zaposlitvi s 31. 3. 2013. Pri tem ne gre za retrogradni poseg v pridobljene pravice tožnika. Ker so v času odločanja o prenehanju pogodbe o zaposlitvi na podlagi sodbe sodišča že veljale določbe 118. člena ZDR-1, očitana kršitev 155. člena Ustave RS ni podana.

21. Glede na navedeno in v skladu s 378. členom ZPP je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.

22. Tožena stranka je priglasila stroške odgovora na revizijo, vendar jih v skladu s petim odstavkom 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS št. 2/2004) krije sama, ker gre za spor o prenehanju delovnega razmerja.

-------------------------------
¹ Primerjaj odločbo VS RS VIII Ips 7/2013 z dne 18. 3. 2013, VIII Ips 294/2016 z dne 21. 2. 2017, VIII Ips 255/2016 z dne 23. 5. 2017 in VIII Ips 329/2016 z dne 23. 5. 2017.
² Sodba VIII Ips 98/2012 z dne 5. 2. 2013, sodba VIII Ips 211/2012 z dne 2. 9. 2013, sodba in sklep VIII Ips 33//2014 z dne 22. 4. 2014, sodba VIII Ips 220/2014 z dne 17. 2. 2015 in sodba VIII Ips 72/2015 z dne 13. 7. 2015.

Datum zadnje spremembe:

12.07.2018

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba in sklep Pdp 642/2016
• VDSS Sodba Pdp 400/2019
• VDSS Sodba Pdp 931/2016