VSRS Sodba VIII Ips 326/2017

Jedro

Podlaga za obveznost vračila prejetih nadomestil plač za čas odsotnosti zaradi izobraževanja ni neupravičena obogatitev, temveč pogodbena zaveza, da bo toženka stroške izobraževanja, kamor sodijo tudi nadomestila plač za čas odsotnosti zaradi izobraževanja, vrnila, če izobraževanja ne bo v roku uspešno zaključila.

Odločitev sodišča, da je toženka dolžna povrniti bruto znesek prejetega nadomestila, ne posega v nobene pridobljene pravice. Obveznost vrnitve tudi tistega dela prejetega nadomestila plače, ki odpade na davke in prispevke, v ničemer ne vpliva na že pridobljene pravice tožnice do pokojninskega in invalidskega zavarovanja, zdravstvenega zavarovanja in zavarovanja za primer brezposelnosti.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odločilo, da se v veljavi ohrani prvi odstavek sklepa o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 131437/2013 z dne 20. 8. 2013 in da je toženka dolžna tožnici plačati 10.298,55 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 4. 2010 v višini 122,30 EUR. V veljavi je ohranilo tudi odločitev o stroških upnika ter toženki naložilo, da tožeči stranki povrne stroške postopka v zvezi z izvršbo v navedenem znesku. Prisojeni znesek predstavlja valorizirano nadomestilo plače za čas, ko je bila toženka z dela odsotna zaradi opravljanja sodniškega pripravništva na sodišču in študijskega dopusta. Toženka pravniškega državnega izpita ni opravila zato je na podlagi pogodbe o sodniškem pripravništvu tožeči stranki dolžna povrniti vse plačane stroške izobraževanja. Valorizirani stroški nadomestil v času sodniškega pripravništva in nadomestil v času študijskega dopusta znašajo vtoževanih 10.298,55 EUR. Zavrnilo je naziranje toženke, da bi tožeča stranka od nje lahko zahtevala le prejete neto zneske in ne bruto zneske izplačanih nadomestil.

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo toženke in potrdilo izpodbijano sodbo. Soglašalo je z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi stališči prvostopenjskega sodišča.

3. Vrhovno sodišče je s sklepom VIII DoR 64/2017 z dne 20. 9. 2017 dopustilo revizijo glede vprašanja, ali je toženka nadomestilo plače za čas odsotnosti dela zaradi izobraževanja, ki ga ni uspešno zaključila, dolžna vrniti v bruto ali neto znesku.

4. Toženka je zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vložila revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je zahtevek tožeče stranke neutemeljen predvsem zato, ker je toženka vse svoje delo opravila in je tožeča stranka tako plačala samo to, kar je od nje v obliki opravljenega dela prejela. Tožeča stranka dela, ki ga je toženka opravljala po pogodbi o zaposlitvi ni prenesla na nobenega drugega delavca in tudi sicer toženke ni nadomestila. Toženka je bila po pogodbi o sodniškem pripravništvu dolžna opravljati le nujno delo, vendar je opravila vse delo, saj je bilo vse njeno delo tudi nujno. Pri sklepanju dvostranskih pogodb udeleženci izhajajo iz načela enake vrednosti vzajemnih dajatev, vendar gre za očitno nesorazmerje, če bi toženka morala vračati nadomestilo plače kljub temu, da ji tožeča stranka ni omogočila dogovorjene odsotnosti in kljub temu, da je toženka vse svoje delo opravila. Strošek tožeče stranke bi bil enak tudi v primeru, če stranki ne bi sklenili pogodbe o sodniškem pripravništvu. Zato ni prišlo do prikrajšanja na strani tožeče stranke, niti do neupravičene obogatitve na strani toženke. Sodišče druge stopnje se ni opredelilo do teh ugovorov toženke, njegova odločitev pa je tudi v nasprotju z ostalimi odločitvami tega sodišča. Tožeča stranka že zaradi tega, ker je toženka hkrati delala in se izobraževala ne more zahtevati vračila bruto plače. Pravilnik o izobraževanju in usposabljanju v Ministrstvu za obrambo je v delu, ki določa, da se v primeru, da je delavec dolžan vrniti nadomestilo plače, ta zaračunajo v bruto zneskih, v nasprotju s prisilnimi predpisi. Odločitev sodišča, da je toženka vse stroške v zvezi s pripravništvom in pravniškim državnim izpitom dolžna povrniti v bruto znesku, je v nasprotju z odločbami pritožbenega sodišča Pdp 498/2014 z dne 10. 9. 2014 in Pdp 1402/2010 z dne 3. 2. 2011. Če mora toženka vrniti tudi prispevke in dajatve, to pomeni, da si jih je sama plačala in to iz neuradnih virov denarja, čeprav iz uradnih evidenc izhaja, da je bila zaposlena pri tožeči stranki. Če tožeča stranka za toženko ni vplačala prispevkov, ta ni bila v delovnem razmerju pri njej, zato toženki ni jasno, na kakšni podlagi je bila potem sploh zavarovana v spornem obdobju. Predpisi s področja pokojninskega in invalidskega zavarovanja ne omogočajo takšne podlage za zavarovanje, kot izhaja iz izpodbijane sodbe. Posledično so napačne tudi odločbe o odmeri dohodnine za leto 2002, 2003 in 2006, saj so bili prihodki toženke, ki jih je sedaj dolžna vrniti, šteti v njene prejemke, iz katerih je bila obračunana dohodnina. Tožeča stranka ne more od toženke zahtevati plačila prispevkov za socialno varnost, ki bremenijo tožečo stranko. Če je tožeča stranka plačala nekaj, za kar meni, da ni bila dolžna, lahko zahteva vračilo od tistega, ki je plačilo prejel, ne more pa tega zahtevati od toženke. Od delavca lahko delodajalec zahteva vračilo samo tistega kar je delavec dejansko prejel. Odločitev sodišč nižje stopnje, da naj bi toženka plačala tudi prispevke, dajatve in prispevke delodajalca, predstavlja poseg v njene že pridobljene pravice.

5. Tožeča stranka je odgovorila na revizijo. Prerekala je revizijske navedbe in predlagala zavrnitev revizije kot neutemeljene.

6. Revizija ni utemeljena.

7. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena Zakona o pravdnem postopku – v nadaljevanju ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami). V primeru dopuščene revizije sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena.

8. Revizija je bila dopuščena le glede materialnopravnega vprašanja, ali je toženka nadomestilo plače za čas odsotnosti z dela zaradi izobraževanja, ki ga ni uspešno zaključila, dolžna vrniti v bruto ali neto znesku. Revizijsko uveljavljanje bistvenih kršitev določb pravdnega postopka presega okvir dopuščenega vprašanja, zato revizije v tej smeri ni dopustno preizkusiti. Razen tega je toženka v uvodu in zaključku revizije le navrgla, da sta nižji sodišči bistveno kršili določbe pravdnega postopka, ne da bi ta očitek konkretizirala. Tudi revizijske navedbe, da je izpodbijana sodba nezakonita, ker sodišče ni upoštevalo načela enake vrednosti dajatev, kot ga določa 8. člen Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami) presega okvir vprašanja, glede katerega je bila revizija dopuščena.

9. Obširne revizijske navedbe o tem, da je toženka v obdobju, ko je bila z dela odsotna zaradi opravljanja pripravništva na sodišču oziroma zaradi študijskega dopusta, dejansko opravila vse svoje delo, pomenijo nedopustno uveljavljanje nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kar pa je razlog, zaradi katerega revizije ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP). Sicer pa tožeča stranka povrnitev stroškov izobraževanja zahteva le za čas, ko je bila toženka z dela dejansko odsotna zaradi študijskega dopusta in izvajanja pripravništva na sodišču in ne za čas, ko je opravljala delo.

10. Vrhovno sodišče je revizijo dopustilo predvsem zaradi tega, ker glede dopuščenega vprašanja praksa višjega sodišča ni enotna. Tako je pritožbeno sodišče v odločbah, na katere se revizija sklicuje (Pdp 498/2014 z dne 10. 9. 2013 in Pdp 1402/2010 z dne 3. 2. 2011) zavzelo stališče, da je v primeru neuspešno opravljenega izobraževanja delodajalec lahko upravičen le do povrnitve neto nadomestil plače, ki jo je delavec prejel v času odsotnosti zaradi izobraževanja, ne pa tudi do bruto zneska prejetih nadomestil. Nasprotno stališče, da je delavec dolžan povrniti bruto zneske prejetih nadomestil plač pa je bilo zavzeto v izpodbijani sodbi, pa tudi v sodbah Pdp 751/2014 z dne 25. 9. 2014 in Pdp 772/2013 z dne 14. 11. 2013.

11. Pravna podlaga tožbenega zahtevka so določbe pogodb o sodniškem pripravništvu in pogodbe o odlogu izterjave stroškov izobraževanja z aneksi o tem, da bo toženka v primeru, da ne bo opravila pravniškega državnega izpita v roku, določenem s temi akti, ministrstvu povrnila vse stroške v zvezi s pripravništvom in opravljanjem pravniškega državnega izpita. Navedene pogodbe so bile sklenjene na podlagi v tistem času veljavnih pravilnikov o izobraževanju in usposabljanju na Ministrstvu za obrambo. Tako pravilnik iz leta 2000, ki je veljal ob sklenitvi prve pogodbe o sodniškem pripravništvu, kot pravilnik iz leta 2006, ki je veljal v času sklenitve zadnjega aneksa k pogodbi o odlogu izterjave stroškov izobraževanja, vsebujeta vsebinsko enako določbo o tem, da se v stroške izobraževanja, ki jih zaposleni mora povrniti ministrstvu, če izobraževanja ne konča v pogodbenem roku, štejejo nadomestila plače za čas odsotnosti iz dela zaradi izobraževanja in neposredni stroški izobraževanja. Kadar predpis ali pogodba uporablja izraz plača, enako pa velja tudi za nadomestilo plače, to pomeni bruto plačo, če ni izrecno drugače določeno. Sicer pa četrti odstavek 8. člena Pravilnika o izobraževanju, usposabljanju in izpopolnjevanju v Ministrstvu za obrambo iz leta 2006 izrecno določa, da če mora zaposleni vrniti ministrstvu stroške IUI (izobraževanje, usposabljanje in izpopolnjevanje) in nadomestila plače, se ti izračunavajo v bruto zneskih, vključno z bruto zneski plačanih prispevkov delodajalca, ki se prevrednotijo skladno s slovenskimi računovodskimi standardi.

12. Zmotno je revizijsko stališče, da je določba četrtega odstavka 8. člena Pravilnika o izobraževanju, usposabljanju in izpopolnjevanju v Ministrstvu za obrambo iz leta 2006 v nasprotju s prisilnimi predpisi. Določba, da mora zaposleni, ki ni v roku uspešno opravil izobraževanja, prejeta nadomestila za čas odsotnosti vrniti v bruto znesku, ne pomeni, kot zmotno uveljavlja revizija, da je sedaj tak delavec plačnik prispevkov in davkov. Davki in prispevki so bili že plačani, njihov plačnik je delodajalec in vrnitev bruto zneska delodajalcu tega dejstva ne spreminja. Vrnitev prejetih nadomestil ne vpliva na razmerje med delodajalcem in zavodi, v katerih korist so bili prispevki plačani, prav tako ne vpliva na obveznosti delodajalca do države v zvezi z obračunom in plačilom akontacije dohodnine. Toženka s tem, ko je vrnila prejeta nadomestila plač za čas študijskega dopusta in odsotnosti z dela zaradi sodniškega pripravništva za navedeno obdobje ni izgubila delovne dobe in tudi ni postala plačnik prispevkov in davkov. Obveznost vračila prejetih nadomestil v bruto znesku ne vpliva na obstoj delovnega razmerja in veljavnost obveznih zavarovanj v obdobju, za katerega je bilo nadomestilo plače izplačano. Zato je zmotno revizijsko stališče, da obveznost vračila bruto zneskov posledično pomeni, da so sedaj napačni podatki ZPIZ in ZZZS o obveznem zavarovanju toženke.

13. Prav tako je zmotno revizijsko stališče, ki se sicer sklicuje na stališča pritožbenega sodišča iz odločb Pdp 498/2014 in Pdp 1402/2010, da bi obveznost vračila bruto zneska prejetega nadomestila plače dejansko pomenila, da bi bila toženki odvzeta delovna doba za čas študijskega dopusta oziroma za čas, ko je bila z dela odsotna zaradi izvajanja sodniškega pripravništva. Okoliščina, da mora toženka vrniti celotne stroške izobraževanja, kar vključuje tudi obračunane in plačane davke in prispevke od nadomestila plače za čas odsotnosti zaradi izobraževanja, ne pomeni, da toženka za navedeno obdobje izgubi status zaposlene delavke oziroma da ostane brez delovne dobe. Prav tako na obstoj obveznosti povrnitve celotnih stroškov izobraževanja ne vpliva okoliščina, da sta se stranki v pogodbi o sodniškem pripravništvu dogovorili, da bo toženka tudi v čas usposabljanja opravljala nujne delovne obveznosti, predvidoma dva delovna dneva tedensko, saj se obveznost povračila stroškov izobraževanja nanaša le na čas, ko je bila toženka dejansko odsotna z dela zaradi izrabe študijskega dopusta oziroma zaradi izvajanja sodniškega pripravništva.

14. Podlaga za obveznost vračila prejetih nadomestil plač za čas odsotnosti zaradi izobraževanja ni neupravičena obogatitev, temveč pogodbena zaveza, da bo toženka stroške izobraževanja, kamor sodijo tudi nadomestila plač za čas odsotnosti zaradi izobraževanja, vrnila, če izobraževanja ne bo v roku uspešno zaključila. Zato se toženka neutemeljeno sklicuje na to, da bi tožeča stranka vračilo tistega dela nadomestil plač, ki odpade na prispevke in davke lahko zahtevala kvečjemu od DURS, ZPIZ, ZZZS ali ZRSZ, če meni, da je plačala nekaj, kar ni bila dolžna plačati. Tožeča stranka je bila toženki za navedeno obdobje dolžna plačati nadomestilo plače in pri tem tudi obračunati in odvesti davke in prispevke.

15. Zmotno je stališče toženke, da odločitev sodišča predstavlja poseg v njene že pridobljene pravice. Pri tem revizija zavajajoče navaja, da je sodišče odločilo, da je toženka dolžna plačati prispevke, dajatve in prispevke delodajalca. Ne gre za obveznost plačila prispevkov in davkov, temveč za obveznost povračila tistega, kar je delodajalec tudi iz tega naslova plačal za čas, ko je toženka prejemala nadomestilo plače zaradi odsotnosti z dela v času študijskega dopusta in sodniškega pripravništva. Odločitev sodišča, da je toženka dolžna povrniti bruto znesek prejetega nadomestila, ne posega v nobene pridobljene pravice. Revizija niti ne navaja, v katere pridobljene pravice naj bi sodišče poseglo, iz konteksta pa je razvidno, da gre za pravice iz socialnih zavarovanj in socialnega varstva ter pravico do delovne dobe. Vendar pa, kot je že razloženo zgoraj, obveznost vrnitve tudi tistega dela prejetega nadomestila plače, ki odpade na davke in prispevke, v ničemer ne vpliva na že pridobljene pravice tožnice do pokojninskega in invalidskega zavarovanja, zdravstvenega zavarovanja in zavarovanja za primer brezposelnosti. Navedena odločitev tudi v ničemer ne vpliva na vprašanje, ali je bila toženka v spornem obdobju v delovnem razmerju.

16. Odgovor na dopuščeno vprašanje se tako glasi, da je toženka nadomestilo plače za čas odsotnosti z dela zaradi izobraževanja, ki ga ni uspešno zaključila, dolžna vrniti v bruto znesku.

17. Revizijsko sodišče ugotavlja, da z revizijo uveljavljani razlogi niso podani, zato je na podlagi 378. člena ZPP revizijo zavrnilo.

Datum zadnje spremembe:

12.07.2018

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba Pdp 36/2013
• VDSS sklep Pdp 284/2009
• Sklep VIII DoR 37/2010-7