VSRS Sklep VIII Ips 194/2017

Jedro

Revizija utemeljeno uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker sodišče prve stopnje ni navedlo vsebinskih razlogov za zavrnitev dokaznih predlogov. Manjkajočih razlogov za neizvedbo dokaza ne more nadomestiti pritožbeno sodišče, kot v obravnavanem primeru, kar je Vrhovno sodišče že večkrat pojasnilo. Sodišče druge stopnje je zato ravnalo napačno, ko je pomanjkljivost sodišča prve stopnje skušalo odpraviti tako, da je samo obrazložilo zavrnitev dokaznega predloga.

Poleg tega je sodišče druge stopnje manjkajoče razloge sodišča prve stopnje za zavrnitev dokaznih predlogov nadomestilo z napačnimi razlogi. Pri tem je izhajalo iz stališča, da za presojo zakonitosti odpovedi zadošča dokazanost, da je bila organizacijska sprememba dejanska in ne le navidezna. Vendar je v obravnavanem primeru tožnica zatrjevala zlorabo instituta odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Ker bi navideznost odpovednega razloga lahko vplivala na drugačno presojo, ugotovitev obstoja organizacijskega razloga ne zadošča za presojo zakonitosti odpovedi. Zato okoliščine, ki jih je glede dejanskih razlogov za odpoved pogodbe o zaposlitvi navajala tožnica, niso nepomembne. Enako velja za okoliščino, da delodajalec v obdobju, ko odpoveduje pogodbe o zaposlitvi zaposlenim zaradi poslovnega razloga (ker izkazuje potrebo po zmanjšanju števila zaposlenih), na novo zaposluje delavce.

Izrek

I. Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 4. 10. 2013, ter da tožnici delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo in je trajalo do dneva odločitve sodišča prve stopnje. Zavrnilo je tudi reparacijski zahtevek. Presodilo je, da je tožena stranka dokazala obstoj utemeljenega odpovednega razloga iz prve alineje prvega odstavka 89. člena Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR-1 Ur. l. RS, št. 21/2013 s spremembami). Potreba po opravljanju tožničinega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi na delovnem mestu svetovalka uprave je prenehala.

2. Sodišče druge stopnje se je strinjalo z dejanskimi razlogi in pravno presojo prvostopenjskega sodišča, zato je zavrnilo pritožbo tožnice in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnica vložila revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da ji je sodišče z zavrnitvijo dokaznih predlogov onemogočilo dokazovanje, da je tožena stranka izvedla kadrovsko čistko pod krinko reorganizacije in delavce, vključno s tožnico, zaradi odškodninskih tožb zoper njih formalno odpuščala iz poslovnih razlogov. Hkrati je na ista delovna mesta zaposlovala nove delavce. Zavrnitve dokaznih predlogov za ugotavljanje dejstev, ki so odločilna, ni obrazložilo. Prav tako ni obrazložilo, zakaj ni šlo za zlorabo instituta reorganizacije oziroma ali poslovni razlog dejansko prikriva kakšen drug razlog in se ni opredelilo do navedb s tem v zvezi, niti do predlaganih dokazov. Tudi sodišče druge stopnje ni pojasnilo, zakaj predlagani dokazi po večini niso bili izvedeni. To pomeni kršitev iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) ter kršitev ustavnih pravic.

4. Revizija je bila v skladu s 375. členom ZPP vročena toženi stranki, ki v odgovoru predlaga njeno zavrnitev.

5. Revizija je utemeljena.

6. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

7. Tožena stranka je tožnici 14. 10. 2013 redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga. V odpovedi se je sklicevala na spremenjeno organizacijo. Tožnica je izpodbijala zakonitost odpovedi z navedbo, da je šlo za navidezno spremembo organizacije dela in da je dejanski razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi v vložitvi odškodninskih tožb zoper njo in še nekatere zaposlene. Za ugotavljanje dejstva navideznosti odpovednega razloga je predlagala zaslišanje prič S. H., D. A., K. M. in P. B. Tudi navedenim pričam je bila odpovedana pogodba o zaposlitvi iz poslovnega razloga in so bile zoper njih vložene odškodninske tožbe. Predlagala je tudi zaslišanje M. Š., predsednice sindikata pri toženi stranki, ki bi vedela izpovedati o resničnih odpovednih razlogih in zakonitega zastopnika tožene stranke A. H. glede njegove izjave iz časopisnega članka, da je bil razlog za odpoved pogodb o zaposlitvi v vloženih odškodninskih tožbah.

8. Sodišče prve stopnje je v postopku vpogledalo v listine v spisu ter zaslišalo priče M. Š., A. L., I. P., M. P., J. M., A. Š. in P. K. Na zadnjem naroku za glavno obravnavo dne 30. 6. 2014 je ostale dokazne predloge zavrnilo, ne da bi zavrnitev vsebinsko obrazložilo. Vsebinskih razlogov za zavrnitev ni pojasnilo niti v sodbi. Sodišče druge stopnje je v izpodbijani sodbi očitek bistvene kršitve zavrnilo ter v razlogih nadomestilo manjkajoče razloge za neizvedbo predlaganih dokazov.

9. Revizija utemeljeno uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker je sodišče prve stopnje zavrnilo navedene dokazne predloge in ni navedlo vsebinskih razlogov za njihovo zavrnitev. Na podlagi določb 287. člena ZPP sodišče z dokaznim sklepom sprejme ali zavrne dokazne predloge strank, pri čemer mora v sklepu, s katerim zavrne izvedbo dokaza, navesti, zakaj je predlagani dokaz zavrnilo (drugi odstavek 287. člena ZPP). Če tega ne stori v samem sklepu, je dolžno razloge za zavrnitev predlaganega dokaza pojasniti v končni odločbi. Zavrnitev dokaznega predloga lahko predstavlja kršitev pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, kadar razlogi za takšno odločitev niso upravičeni oziroma ustavno sprejemljivi. Zahteva, da mora biti zavrnitev dokaznega predloga ustrezno obrazložena, pomeni, da mora sodišče pojasniti razloge nepotrebnosti ali nerelevantnosti oziroma očitne neprimernosti predlaganega dokaza. Na ta način je namreč stranki, katere dokazni predlog je bil zavrnjen, dana možnost, da ugotovi razloge, na katerih temelji zavrnitev dokaznega predloga in jih z morebitno vložitvijo pritožbe napade¹.

10. Manjkajočih razlogov za neizvedbo dokaza ne more nadomestiti pritožbeno sodišče, kot v obravnavanem primeru, kar je Vrhovno sodišče že večkrat pojasnilo². Vprašanje dovolitve ali zavrnitve določenega dokaznega predloga je namreč (tudi) stvar dokazne presoje sodišča in sodi v sfero dejanskega stanja.³ Nepopolna, površna ali pavšalna obrazložitev zavrnitve dokaznega predloga zato ogroža tudi pravico do pritožbe. Pravica stranke, da se v postopku izjavi (ki ji odgovarja obveznost sodišča, da vse navedbe in predloge strank vzame na znanje, da pretehta njihovo relevantnost ter da se do tistih, ki so za odločitev bistvenega pomena, v obrazložitvi sodbe tudi opredeli), mora biti spoštovana v vseh fazah postopka.

11. Sodišče druge stopnje je zato ravnalo napačno, ko je pomanjkljivost sodišča prve stopnje skušalo odpraviti tako, da je samo obrazložilo zavrnitev dokaznega predloga. Takšno ravnanje sodišč predstavlja v obravnavanem primeru bistveno kršitev pravil postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in ne samo relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 287. člena ZPP. Tožnica je bila prizadeta v procesni pravici do obravnavanja pred sodiščem (pravica do kontradiktornosti postopka), kar je obenem tudi kršitev ustavne pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena URS, onemogočeno pa ji je bilo tudi, da v pritožbi izrazi (morebitno) nestrinjanje z razlogi zavrnitve dokaznih predlogov in da njene razloge preizkusi drugostopenjsko sodišče (kršitev pravice do pritožbe iz 25. člena URS).⁴

12. Poleg tega je sodišče druge stopnje manjkajoče razloge sodišča prve stopnje za zavrnitev dokaznih predlogov nadomestilo z napačnimi razlogi. Pri tem je izhajalo s stališča, da za presojo zakonitosti odpovedi zadošča dokazanost, da je bila organizacijska sprememba dejanska in ne le navidezna: naloge delovnega mesta svetovalke uprave, ki ga je zasedala tožnica, je prevzel sektor gospodarskih družb, deloma pa sektor za strateški marketing in sektor za upravljanje tveganih terjatev. Poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi po 1. alineji prvega odstavka 89. člena ZDR-1 pomeni prenehanje potrebe po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca. Organizacijska sprememba, kot je ukinitev delovnega mesta in porazdelitev nalog med druge zaposlene, predstavlja utemeljen (organizacijski) razlog.

13. Vendar je v obravnavanem primeru tožnica zatrjevala zlorabo instituta odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Ker bi navideznost odpovednega razloga lahko vplivala na drugačno presojo, ugotovitev obstoja organizacijskega razloga ne zadošča za presojo zakonitosti odpovedi⁵. Zato okoliščine, ki jih je glede dejanskih razlogov za odpoved pogodbe o zaposlitvi navajala tožnica (o čemer naj bi izpovedale predlagane priče in zlasti A. H., ki naj bi o tem dajal celo izjave za časopis) niso nepomembne. Enako velja za okoliščino, da delodajalec v obdobju, ko odpoveduje pogodbe o zaposlitvi zaposlenim zaradi poslovnega razloga (ker izkazuje potrebo po zmanjšanju števila zaposlenih), na novo zaposluje delavce. Nove zaposlitve bi namreč lahko kazale na navideznost odpovednega razloga. Sodišče druge stopnje je zmotno štelo, da ne gre za pravno odločilne okoliščine, zaradi česar naj bi tudi izvedba dokazov v tej smeri ne bila potrebna. Tožnica je predlagala opravo poizvedb pri Zavodu Republike Slovenije za zaposlovanje v zvezi s tem in predložitev podatkov o novih zaposlitvah od 1. 1. 2013 dalje s strani tožene stranke.

14. Ker je pritožbeno sodišče kljub neobrazloženi zavrnitvi dokaznih predlogov potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, namesto da bi jo v skladu s prvim odstavkom 354. člena ZPP razveljavilo, je na ta način z bistveno kršitvijo po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP obremenilo tudi izpodbijano sodbo. Vrhovno sodišče je zato reviziji ugodilo in obe sodbi nižjih sodišč razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 379. člena ZPP). Ob upoštevanju gornjih izhodišč bo moralo sodišče v ponovljenem postopku izvesti predlagane dokaze ter pri ponovnem odločanju o zakonitosti odpovedi pravilno uporabiti materialno pravo.

15. Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

-------------------------------
¹ Primerjaj sklep Vrhovnega sodišča VIII Ips 144/2013 z dne 10. 12. 2013.
² Primerjaj sklep Vrhovnega sodišča II Ips 368/2004 z dne 1. 12. 2005, VIII Ips 30/2014 z dne 12. 5. 2014.
³ Primerjaj sodbe Vrhovnega sodišča II Ips 431/2003 z dne 21. 10. 2004, II Ips 120/2001 z dne 6. 12. 2001 in II Ips 663/96 z dne 23. 4. 1998.
⁴ Primerjaj sklep III Ips 4/2013 z dne 17. 9. 2013.
⁵ Primerjaj sklep VIII Ips 82/2017 z dne 19. 12. 2017.

Datum zadnje spremembe:

12.07.2018

Podobni dokumenti:

• VSRS Sodba VIII Ips 20/2018
• VSRS Sodba VIII Ips 222/2017
• Sodba VIII Ips 347/2006