<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSRS Sodba II Ips 42/2018

Sodišče:Vrhovno sodišče
Oddelek:Civilni oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSRS:2018:II.IPS.42.2018
Evidenčna številka:VS00010879
Datum odločbe:28.03.2018
Opravilna številka II.stopnje:VSL Sodba II Cp 1088/2017
Datum odločbe II.stopnje:04.10.2017
Senat:Anton Frantar (preds.), dr. Mateja Končina Peternel (poroč.), mag. Nina Betetto, Karmen Iglič Stroligo, Jan Zobec
Področje:CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
Institut:pogodba - soglasje volj - pravna narava razmerja - obstoj posojilnega razmerja - neupravičena pridobitev - standard obrazložitve odločbe sodišča druge stopnje - pravica do pravnega sredstva - trditveno in dokazno breme

Jedro

Ugotovljeno ni le, da je denar tožniku izročil, pač pa tudi, da mu ga je izročil glede na poslovno razmerje, torej določen dogovor med njima, katega vsebina je sodišču ostala skrita. Ob tem pa ni mogoče zaključiti, da je tožnik tožencu denarna sredstva izročil brez pravne podlage. Tožnikov tožbeni zahtevek bi bil lahko utemeljen le, če bi zatrjeval in izkazal, kakšna točno je bila ta pravna podlaga - poslovno sodelovanje s tožencem, za katerega ni bilo ugotovljeno, da bi bilo posojilno razmerje - in da se je ta pozneje izjalovila oziroma odpadla.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe toženi stranki povrniti njene revizijske stroške v znesku 2.193,56 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

O dosedanjem poteku postopka

1. Tožnik je zahteval plačilo 106.695,00 EUR z zakonskimi obrestmi od 21. 12. 2011 dalje. Trdil je, da je tožencu ta znesek posodil, kasneje pa še, da mu ga je sicer (če posojilo ne bo izkazano) izročil brez pravne podlage. Toženec ga je v vsakem primeru po njegovi oceni dolžan vrniti. Toženec se je branil, da mu je bil znesek (priznava izročitev dobrih 72.000,00 EUR) izročen na podlagi sklenjene zakupne pogodbe.

2. Sodišče prve stopnje je o tožbenem zahtevku odločalo dvakrat. Prvič mu je skoraj v celoti ugodilo (le nekaj obresti je zavrnilo). Višje sodišče je na toženčevo pritožbo sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, saj to ni opravilo dokazne ocene v skladu s pravili, ki jih nalaga 8. člen Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP).

3. Ob ponovnem sojenju je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo. Ocenilo je, da tožnik posojilnega razmerja ni izkazal, toženec pa ne zakupnega, glede zatrjevane toženčeve neupravičene obogatitve oziroma njenih elementov pa, da tožnik ni podal dovolj natančne in razdelane pravne podlage.

O dejanskem stanju

4. Odločilno dejansko stanje, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje:

— pravdni stranki sta bila dolgoletna prijatelja iz mladosti, ki sta si medsebojno zaupala;

— toženec je potreboval finančna sredstva in pomoč pri vodenju lokalov, ki jih je upravljala družba A., d. o. o.;

— tožnik je tožencu izročil določena denarna sredstva, poleg 72.265,30 EUR, katerih izročitev je toženec priznal, še 35.000,00 EUR v več zneskih in v različnih časovnih razmakih, kakor je pač naneslo;

— med njima je obstajalo poslovno razmerje, na podlagi katerega je tožnik tožencu izročil denar, tožnik ga je sam poimenoval investicija oziroma vlaganje, nista pa se dogovorila, da so denarna sredstva dana kot posojilo in da mu jih bo toženec vrnil;

— toženec je tožnika predstavil kot najemnika zaposlenim v svojem B., tožnik je sam sebe tudi poimenoval kot najemnika;

— soglasja o oddaji toženčevega lokala v najem tožniku pa med njima ni bilo;

— tožnik iz poslovanja toženčevega lokala ni prejel nobenega denarja ali druge oprijemljive koristi.

5. Sodišče druge stopnje je nato tožnikovo pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo z nosilnima argumentoma, da tožnik ni izkazal dejstev, ki bi vodili k pravnemu zaključku o obstoju posojilnega razmerja, in da je toženec izkazal obstoj zakupnega razmerja med njima, kar izključuje vračilo na podlagi neupravičene obogatitve.

6. Vrhovno sodišče je odločitev pritožbenega sodišča razveljavilo. Glede zaključka, da med pravdnima strankama ni bilo sklenjeno posojilno razmerje, ni imelo pomislekov. Ocenilo pa je, da je pritožbeno sodišče z zaključkom o zakupnem razmerju, s katerim je potrdilo zavrnitev tožbenega zahtevka na podlagi neupravičene obogatitve, poseglo v ugotovljeno dejansko stanje, pri tem pa obšlo obseg pritožbe, in storilo relativno bistveno kršitev določb postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP. Ker je na ta način ugotovilo odločilno dejstvo, pa je to vplivalo tudi na pravilnost in zakonitost njegove odločbe.

7. Pritožbeno sodišče je v ponovljenem sojenju ponovno pritrdilo oceni sodišča prve stopnje, da tožnik ni izkazal dogovora o vračilu denarja in s tem obstoja posojilnega razmerja. Pa tudi oceni, da tožnik ni zatrjeval in izkazal vseh predpostavk za zaključek o toženčevi obveznosti vračila prejetega iz naslova zatrjevane neupravičene obogatitve.

O revizijskem postopku

8. Tožnik zoper to sodbo pritožbenega sodišča ponovno vlaga revizijo. Predlaga njeno spremembo, podrejeno pa razveljavitev in ponovno sojenje ter zahteva povračilo stroškov revizijskega postopka.

Opozarja, da mu je sodišče tudi tokrat odvzelo pravico do pravičnega in poštenega sojenja, pravico do pravnega sredstva in pravico do enakega obravnavanja. Izpostavlja prvo izdano sodbo s strani sodišča prve stopnje in izdano revizijsko odločbo. Prepričan je, da je obstoj posojilne pogodbe v postopku izkazal in da sodišče druge stopnje nelogično in samo s seboj v nasprotju meni, da je izkazal svojo zavezo kot posojilodajalca, da tožencu izroči določen znesek kot posojilo, ne pa toženčeve, da mu bo izročen znesek vrnil. Pritožbenemu sodišču v tej zvezi očita več procesnih kršitev, tudi kršitev metodološkega napotka iz 8. člena ZPP in v podkrepitev svojih navedb podaja del svojih pritožbenih očitkov, ki jih ocenjuje kot bistvene. Do njih pa se po njegovi oceni pritožbeno sodišče ni opredelilo in mu je s tem odvzelo pravico do pravnega sredstva in pravico do sodnega varstva. Povzema bistvene ugotovitve sodišča prve stopnje, ki po njegovi oceni jasno vodijo v zaključek o obstoju posojila, ki je glede na toženčeve finančne težave, njegovo poročanje o porabljenih sredstvih in njegovo izjavo, da je tožniku vrnil vse, logičen, najbolj običajen in pogost posel. Stališču pritožbenega sodišča, da bi moral ob zatrjevani neupravičeni obogatitvi navesti podlago za svoje plačilo, pripisuje zmotnost, odločitvi pa nerazumljivost, nejasnost in nasprotovanje sami sebi, pa tudi spregled trditev, da je denarni znesek izročil na podlagi ustno sklenjene posojilne pogodbe. Ponavlja svoje trditve, ki jih je v postopku podal glede podredno zatrjevane neupravičene obogatitve. Meni, da v sodbi sodišča prve stopnje razloga o odsotnosti motiva premika denarja ni. Ne strinja pa se, da bi moral izkazati, da toženec ni privolil v prikrajšanje. Opozarja na prakso pritožbenega sodišča v drugih postopkih, ki po njegovi oceni odstopa od v tej zadevi zavzetega stališča (izpostavlja odločbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 908/2016), in meni, da mu je v tem primeru isto sodišče naložilo pretirano breme, ki ga ne more izpolniti.

9. Toženec na vročeno revizijo odgovarja. Predlaga njeno zavrnitev in zahteva povračilo stroškov odgovora.

10. Revizija ni utemeljena.

11. Revizijsko sodišče pritrjuje revidentu, da je treba ob njeni presoji uporabiti besedilo zakona pred novelo ZPP - E. Po prehodni določbi tretjega odstavka 125. člena novele ZPP - E se postopek, ki se je začel pred začetkom uporabe novele, pred sodiščem druge stopnje in pred Vrhovnim sodiščem nadaljuje po določbah noveliranega zakona le, če je odločba, s katero se postopek pred sodiščem prve stopnje konča, izdana po začetku uporabe tega zakona. Sodišče prve stopnje je sodbo izdalo pred uveljavitvijo novele 14. 9. 2017.

12. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper odločbo sodišča druge stopnje (prvi odstavek 367. člena ZPP) in zato mogoča le zoper razloge, navedene v njej, ki jih mora revident ustrezno obrazložiti.1 Zato je revizijska presoja vselej odvisna od razlogov v sodbi pritožbenega sodišča in v reviziji, odločitev revizijskega sodišča pa zato ni nujno vselej enaka kot v prejšnjem revizijskem postopku, kot meni toženec.

13. Revizije tudi ni dovoljeno vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP). Zato dokazna ocena sodišč nižjih stopenj ne sme biti predmet ponovne presoje pred revizijskim sodiščem. Revident pa lahko sicer uspe, če izkaže, da ima dokazna ocena takšne pomanjkljivosti, da ni skladna z metodološkim napotkom iz 8. člena ZPP.

O zatrjevanih procesnih kršitvah

14. Ne drži, da bi sodišče druge stopnje ocenilo, da je tožnik izkazal svojo zavezo, da tožencu kot posojilo izroči 106.695,00 EUR. Kljub zapisu, da tožnik ni izkazal drugega pravno relevantnega dejstva, kar bi sicer lahko vodilo do takšnega zaključka,2 je v nadaljevanju jasno povedalo, da sta sicer tožnik in njegova žena potrdila, da je šlo za posojilo, a iz ostalih dokazov ni mogoče sklepati, da so bili denarni zneski dani na račun posojila.3 To izključuje tožnikov prej predstavljeni sklep, v razlogih pritožbenega sodišča pa ni zatrjevanega nasprotja, protislovnosti in nejasnosti.4 Ima tudi jasne razloge, potrebne za njen preizkus. Stališče sodišča prve stopnje, da ni dokaza o „motivu premika denarja iz tožnikove sfere v toženčevo“, ki ga tožnik ni našel, je zapisano v 30. točki obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje. Pritožbeno sodišče je tako z razlogi o tem, zakaj tožniku vračilo ne gre niti na podlagi določb o neupravičeni obogatitvi, le pritrdilo sodišču prve stopnje.

15. Revizijski razlogi zoper zaključek, da posojilnega razmerja med pravdnima strankama ni bilo, so ponovno zelo obsežni, med njimi je tudi prepis dela pritožbe. V zvezi z njim tožnik podaja očitke o pomanjkljivih odgovorih pritožbenega sodišča in očitek pomanjkljive dokazne ocene. Kot mu je revizijsko sodišče že pojasnilo, prepis pritožbe za obrazloženost revizijskih razlogov ne zadošča. Tudi ne ob njegovem pripisu „da se do vseh navedenih zelo bistvenih in konkretnih pritožbenih izvajanj pritožbeno sodišče ni opredelilo“. Pregled razlogov pritožbenega sodišča namreč pokaže, da se je to ukvarjalo tudi z ugotovljenimi toženčevimi finančnimi težavami in poslanim sms sporočilom, v katerem je tožnik zahteval vrnitev denarja,5 na katere se (med drugim) sklicuje prepis pritožbe. Že zato očitek, da odgovora sploh ni, ni utemeljen.

16. Pritrditi tudi ni mogoče tožnikovi oceni, da je odgovor pritožbenega sodišča tako pomanjkljiv, da mu krni pravico do pravnega sredstva. Iz odgovora nedvomno izhaja, da se je pritožbeno sodišče seznanilo s pritožbenimi razlogi in jih ni prezrlo. Prav to, da ima stranka pravico do pritožbe in da pritožbeno sodišče vsebinsko presodi njene ugovore, je bistvo ustavno varovane pravice do pravnega sredstva. Ni nujno, da se sodišče druge stopnje ob tem vselej izrecno opredeli do pritožbenih navedb, zadošča že, da odgovor smiselno izhaja iz obrazložitve sodbe.6 Če pritrdi dokazni oceni sodišča prve stopnje, se mu tudi ni treba opredeliti do vsakega izvedenega dokaza in pojasniti, zakaj tožnik dokaznega bremena ni zmogel. Vse to je naloga sodišča prve stopnje. V čem bi pritožbeno sodišče revidentu okrnilo pravico do sodnega varstva, to je pravico vsakogar, da o njegovih pravicah in dolžnostih ter o obtožbah proti njemu brez nepotrebnega odlašanja odloča neodvisno, nepristransko in z zakonom ustanovljeno sodišče,7 pa tudi ni razbrati.

17. Ob povedanem tudi očitek kršitve metodološkega napotka iz 8. člena ZPP ne more biti utemeljen. Nadaljnje revidentovo razpravljanje o tem, kakšen običajen, pogost, življenjsko sprejemljiv in logičen zaključek narekujejo ugotovljene okoliščine o toženčevih finančnih težavah, njegovem poročanju o porabljenih sredstvih, trditvi, da je tožniku vrnil vse, tožnikovem pozivu na vračilo in podobno, pa lahko vodi le k preverjanju pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja. Ta ne sme biti predmet revizijskega preizkusa.

O posojilu

18. Pravilna je odločitev sodišča druge stopnje, da ugotovljena dejstva ne zadoščajo za zaključek o obstoju posojilnega razmerja. S posojilno pogodbo se namreč posojilodajalec zavezuje, da bo posojilojemalcu izročil določen znesek denarja ali določeno količino drugih nadomestnih stvari, posojilojemalec pa se zavezuje, da mu bo po določenem času vrnil enak znesek denarja oziroma enako količino stvari iste vrste in kakovosti (prvi odstavek 569. člena Obligacijskega zakonika - OZ). Kot že povedano, tožnikovo pričakovanje, da bo dobil dano vrnjeno, če ne kot denarni znesek pa kot solastniški delež oziroma denar po prodaji podjetja, za tak sklep ne zadošča, saj obveznost (kaj in koliko je nekdo dolžan dati, storiti ali dopustiti) določa pravno kvalifikacijo pogodbe in ne obratno, da bi sama izročitev denarja lahko narekovala zaključek o obstoju posojila. Soglasja o tem, da bo tožnik denar tožencu izročil kot posojilo in da bo ta prejeto tožniku tudi vrnil, pa ni bilo.

O neupravičeni obogatitvi

19. Tožnik je za primer, če njegov tožbeni zahtevek ni utemeljen na podlagi določb o posojilni pogodbi, zatrjeval tudi toženčevo neupravičeno obogatitev s prejetim zneskom in svoje prikrajšanje v enaki višini. V reviziji ocenjuje, da je njegova tožba sklepčna oziroma popolna in da ugotovljena dejstva narekujejo zaključek, da je toženec za izročen znesek na njegov račun neupravičeno obogaten.8

20. Njegovo stališče pa je zmotno. Ugotovljeno ni le, da je denar tožniku izročil, pač pa tudi, da mu ga je izročil glede na poslovno razmerje, torej določen dogovor med njima,9 katerega vsebina pa je sodišču ostala skrita. Ob tem pa ni mogoče zaključiti, da je tožnik tožencu denarna sredstva izročil brez pravne podlage, kot želi prikazati revident. Prav v tem se obravnavani primer razlikuje od zadeve Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 908/2006, na katero se sklicuje. V primerjani zadevi je bilo namreč ugotovljeno, da pravdni stranki o delih, glede katerih je bila zatrjevana neupravičena obogatitev, nista sklenili nobenega dogovora.

21. V obravnavanem primeru pa bi bil lahko tožnikov tožbeni zahtevek utemeljen le, če bi zatrjeval in izkazal,10 kakšna točno je bila ta pravna podlaga - poslovno sodelovanje s tožencem, za katerega ni bilo ugotovljeno, da bi bilo posojilno razmerje11 - in da se je ta pozneje izjalovila oziroma odpadla. V tem ni očitane nejasnosti in protislovja. Tudi tega bremena tožnik kljub dodatnemu pozivu sodišča12 ni zmogel. Revizijsko sodišče zato pritrjuje pritožbenemu, da ni mogoče zaključiti, da obstoji toženčeva dolžnost vrniti prejeto na podlagi določb o neupravičeni obogatitvi. Na nadaljnje očitke o napačnem stališču sodišča prve stopnje v zvezi z vprašanjem toženčeve privolitve v prikrajšanje pa revizijskemu sodišču ob tem ni treba odgovarjati.

Odločitev o reviziji in revizijskih stroških

22. Po povedanem se tudi nadaljnji revizijski očitki o storjenih kršitvah ustavnih in zakonskih pravic niso izkazali kot utemeljeni. Zato je Vrhovno sodišče revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).

23. Zavrnitev tožnikove revizije narekuje tudi zavrnitev njegove zahteve za povračilo stroškov, nastalih z njeno vložitvijo (odločitev temelji na določbi prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Tožencu pa gre povračilo stroškov, ki jih je imel z odgovorom na revizijo. Revizijsko sodišče mu je priznalo 2.193,56 EUR (1.778,00 EUR nagrade za revizijski postopek po tarifi št. 3300 in 20,00 EUR poštnih stroškov po tarifi št. 6002 ter 22 % DDV po tar. št. 6007 Zakona o odvetniški tarifi (Ur. l. RS, št. 67/2008, ZOdvT), ki ga je revizijsko sodišče uporabilo glede na prehodno določbo drugega odstavka 20. člena sedaj veljavne Odvetniške tarife (Ur. l. RS, št. 2/2015)). Če tožnik stroškov ne bo povrnil v roku 15 dni, bo moral plačati tudi zakonske zamudne obresti.

-------------------------------
1 Revizijsko sodišče revizijo namreč preizkusi le v izpodbijanem delu in v mejah razlogov, navedenih v njej (prvi odstavek 371. člena ZPP).
2 Pritožbeno sodišče pa ni zapisalo besede „le“, kot prikazuje revident v reviziji.
3 Primerjaj 7. točko obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje, predvsem na strani 5.
4 V tej zvezi tožnik omenja tako 14. kot 15. točko drugega odstavka 339. člena ZPP, revizijsko sodišče pa mu pojasnjuje, da so tovrstni očitki lahko le prva izmed njiju. Nasprotje med vsebino dokaza in razlogi sodbe - protispisnost iz 15. točke - je namreč lahko le napačen prepis vsebine listine ali zapisnika o izvedbi dokazov v razloge (povzetek listine), pri katerem se sodišče vrednostno še ni opredelilo. V čem bi bilo to nasprotje lahko podano, revident ni pojasnil.
5 Primerjaj razloge pritožbenega sodišča na koncu 7. točke obrazložitve.
6 Primerjaj npr. odločbo Vrhovnega sodišča II Ips 233/2014 in v njej citirane odločbe.
7 Gre torej za jamstvo odločitve o pravicah in obveznostih oziroma odločitve o tem, ali je tožbeni zahtevek po materialnem pravu utemeljen ali neutemeljen. To pa mora biti tudi učinkovito ( tj., da lahko prizadeti učinkovito brani svoje pravice, interese in pravne koristi), kar potrjuje tudi citirana odločba Ustavnega sodišča Up 699/12 (v kateri je pritožbeno sodišče zavrglo pravno sredstvo). V obravnavani zadevi pa pritožbeno sodišče revidentu ni odreklo vsebinske presoje.
8 Kdor je bil brez pravnega temelja obogaten na škodo drugega ali pa je nekaj prejel glede na podlago, ki se ni uresničila ali je pozneje odpadla, je prejeto dolžan vrniti, če je to mogoče, sicer pa nadomestiti vrednost dosežene koristi (prvi in tretji odstavek 190. člena OZ).
9 Nasprotna revidentova zatrjevanja pa so le nedovoljeno izpodbijanje dejanskega stanja.
10 212. člen ZPP.
11 Tudi sicer trditev o obstoječem posojilnem razmerju ni mogoče razumeti kot trditev, ki upravičujejo vračilo na podlagi neupravičene obogatitve, kot skuša vsiliti tožnik.
12 Sodišče prve stopnje je strankama na naroku 8. 4. 2013 pojasnilo, da podani dokazi in navedbe ne vodijo do obeh temeljev, na katerih tožeča stranka gradi svoj zahtevek, in ju pozvalo, ali bosta glede podrejene pravne podlage (torej glede zatrjevane neupravičene obogatitve) navedbe dopolnili. Tožeča stranka ni ničesar dodala. Primerjaj zapisnik naroka na list. št. 64 spisa.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 190, 190/1, 190/3, 569, 569/1
Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 212, 339, 339/2-14

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
12.07.2018

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDE4NDY1