VSRS Sklep I Up 222/2017

Jedro

Če je bil v postopku izpodbijan upravni akt, ki ga je izdal upravni organ pri odločanju na prvi stopnji, organ druge stopnje pa s svojo odločitvijo v ta upravni akt ni posegel (in je izdal odločbo, s katero je pritožbo zavrnil), potem se bo v primeru odprave takega upravnega akta zadeva vrnila v ponoven postopek pred organ prve stopnje, ki bo moral o zadevi šele odločiti, odločba organa druge stopnje pa bo prenehala veljati po samem zakonu.

V ponovljenem postopku bo zato moral prvostopenjski organ odločiti tudi o vseh stroških postopka, torej tudi stroških pritožbenega postopka.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

II. Tožeča stranka trpi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrglo predlog tožeče stranke za izdajo dopolnilne sodbe kot nedovoljen. Pojasnilo je, da je sodišče prve stopnje v zadevi II U 24/2016 v mejah tožbenega predloga presojalo zakonitost izpodbijanega upravnega akta. Tožbeni predlog, v mejah katerega sodišče presoja zakonitost upravnega akta (prvi odstavek 40. člena Zakona o upravnem sporu - v nadaljevanju ZUS-1) pa ni tožbeni zahtevek v smislu prvega odstavka 180. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), o katerem odloča sodišče samo v sporu polne jurisdikcije, oziroma pri odločanju o adhezijskem zahtevku in glede katerega je mogoče predlagati dopolnilno sodbo po 325. členu ZPP. Zato določbe ZPP o dopolnilni sodbi glede na naravo odločanja v upravnem sporu o presoji zakonitosti upravnega akta ni mogoče primerno uporabiti.

2. Tožeča stranka je zoper navedeni sklep vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po 75. členu ZUS-1. V njej med drugim pojasnjuje, da je sodišče prve stopnje sicer v celoti odpravilo izpodbijani sklep upravne enote, saj je ugotovilo, da je nezakonit in nepravilen, ni pa odpravilo 2. točke izreka odločbe drugostopnega organa (kar je tožeča stranka s tožbo izrecno izpodbijala). Kljub temu je v razlogih sodbe prvostopenjskemu organu naložilo tudi, da pri ponovnem odločanju o vseh stroških postopka odloči tudi o pritožbenih stroških tožnikov, o katerih je odločila tožena stranka v 2. točki izreka. Ker sodišče v zvezi s pritožbenimi stroški ni odločilo v izreku, je bil zato predlog za izdajo dopolnilne sodbe utemeljen, saj je le delno presojalo zakonitost odločb upravnih organov, ki so bile predmet tožbenega predloga (predmet tožbenega predloga je bila namreč tudi presoja zakonitosti in pravilnosti 2. točke izreka odločbe drugostopnega organa z dne 30. 11. 2015).

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Uvodoma Vrhovno sodišče ugotavlja, kar izhaja iz izpodbijanega sklepa ter sodnega spisa, da je upravna enota dne 10. 7. 2015 izdala sklep, s katerim je odločila o upravičenosti do povrnitve stroškov izdelave izvedeniškega mnenja (1. točka izreka) ter odločila, da je upravna enota dolžna ta znesek nakazati s tam navedenega računa iz naslova založenih sredstev - vplačani predujmi (2. točka izreka). Zoper ta sklep se je tožeča stranka pritožila in drugostopenjski organ je njeno pritožbo zavrnil, zavrnil pa je tudi zahtevo za povrnitev stroškov pritožbenega postopka (odločba Ministrstva za okolje in prostor z dne 30. 11. 2015). Tožeča stranka je nato vložila tožbo zoper navedeni sklep upravne enote, kateri je sodišče s sodbo II U 24/2016-13 z dne 18. 5. 2017 ugodilo, izpodbijani sklep odpravilo in zadevo vrnilo v ponoven postopek organu prve stopnje (1. točka izreka) ter naložilo toženi stranki, da tožeči povrne stroške upravnega spora (2. točka izreka sodbe). Tožeča stranka je nato vložila predlog za izdajo dopolnilne sodbe, v katerem je poudarjala, da je s tožbo izpodbijala tudi 2. točko izreka pritožbene odločbe. Sodišče prve stopnje pa je ta predlog z sedaj izpodbijanim sklepom z dne 23. 8. 2017 zavrglo (kot nedovoljen).

5. Kadar sodišče na podlagi prvega odstavka 64. člena ZUS-1 odpravi upravni akt - ugodi tožbi, vrne zadevo organu, ki je upravni akt izdal, v ponoven postopek (tretji odstavek 64. člena ZUS-1). S tem se zadeva vrne v stanje, v katerem je bila, preden so bili odpravljeni upravni akti izdani, torej preden je bilo o stvari odločeno. Z izdajo sodbe pa prenehajo učinkovati tudi drugi akti, izdani v postopku odločanja o isti upravni stvari (na primer akt druge stopnje, s katerim je bila pritožba zoper izpodbijani upravni akt zavrnjena), če je sodišče presojalo in odpravilo izpodbijani upravni akt, izdan na prvi stopnji upravnega odločanja. Povedano drugače, če je bil v postopku izpodbijan upravni akt, ki ga je izdal upravni organ pri odločanju na prvi stopnji, organ druge stopnje pa s svojo odločitvijo v ta upravni akt ni posegel (in je izdal odločbo, s katero je pritožbo zavrnil), potem se bo v primeru odprave takega upravnega akta zadeva vrnila v ponoven postopek pred organ prve stopnje, ki bo moral o zadevi šele odločiti, odločba organa druge stopnje pa bo prenehala veljati po samem zakonu.^{1 2}

6. Glede na navedeno je zmotno stališče tožeče stranke, da bi moralo sodišče odločiti še o stroških pritožbenega postopka. Zahtevek za povrnitev stroškov postopka je akcesorni zahtevek, ki v celoti deli pravno usodo odločitve o glavni stvari. Odločitev o stroških ni samostojna pravna celota, odvisna je od odločitve o glavni stvari, torej od uspeha stranke v postopku.

7. V obravnavani zadevi navedeno pomeni, da je z odpravo sklepa z dne 10. 7. 2015 po samem zakonu bila odpravljena tudi odločba tožene stranke z dne 30. 11. 2015, s katero je bilo odločeno o pritožbi in pritožbenih stroških, torej tudi izrek o stroških upravnega pritožbenega postopka, kar posledično pomeni, da o njih še ni odločeno. V ponovljenem postopku bo zato, kot je pravilno pojasnilo sodišče v sodbi II U 24/2016-13 z dne 8. 5. 2017 moral prvostopenjski organ odločiti tudi o vseh stroških postopka, torej tudi stroških pritožbenega postopka, o katerih je odločila tožena stranka v 2. točki izreka odločbe z dne 30. 11. 2015, saj o zahtevku stranke za povračilo stroškov pritožbenega postopka še ni (oziroma ni več) odločeno.

8. Glede na navedeno je bil predlog tožeče stranke za izdajo dopolnilne sodbe neutemeljen, saj je že po samem zakonu z odpravo izpodbijanega prvostopenjskega akta prenehal učinkovati tudi drugostopenjski akt in s tem odločitev o strankinem zahtevku za povračilo stroškov pritožbenega postopka, o katerem bo zato moral upravni organ še odločiti. Za tak (poseben) zahtevek v upravnem sporu stranka glede na obrazloženo niti nima pravnega interesa.

9. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijanega sklepa sicer navedlo, da določb ZPP o dopolnilni sodbi glede na naravo odločanja v upravnem sporu o presoji zakonitosti upravnega akta ni mogoče primerno uporabiti, čemur po presoji Vrhovnega sodišča ni mogoče vedno pritrditi, vendar pa navedeno stališče v obravnavani zadevi na pravilnost odločitve glede na zgoraj obrazloženo ni vplivalo.

10. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče pritožbo na podlagi 76. člena v zvezi z 82. členom ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno.

11. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

-------------------------------
¹ Primerjaj sklep Vrhovnega sodišča X Ips 2/2014 z dne 23. 12. 2015.
² Tako tudi Kerševan, Androjna: Upravno procesno pravo - Upravni postopek in upravni spor, GV Založba, Ljubljana, 2017, stran 592.

Datum zadnje spremembe:

12.07.2018

Podobni dokumenti:

• VSRS Sklep X Ips 2/2014
• UPRS sodba I U 998/2016
• sodba II 359/2011