VSRS Sklep XI Ips 10906/2018

Jedro

Postopek prijetja in predaje na podlagi evropskega naloga je poseben postopek, ki je urejen v posebnem zakonu (lex specialis). Postopek v zvezi z odreditvijo pripora, vključno s pravnimi sredstvi in podaljševanjem pripora, je v zakonu urejen določno in (skoraj) popolno in le izjemoma predvideva smiselno uporabo določb ZKP. Zakon izrecno določa kot pravno sredstvo le pritožbo in ne predvideva izrednih pravnih sredstev zoper pravnomočne sklepe o odreditvi ali podaljšanju pripora, glede teh pravnih sredstev pa tudi ne odkazuje na smiselno uporabo določb ZKP. Kljub temu je vprašanje pravnih sredstev (rednih in izrednih) v zakonu urejeno na način, ki stranki zagotavlja pravico do učinkovitega pravnega sredstva iz 25. člena Ustave.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrže.

Obrazložitev

A.

1. Preiskovalna sodnica Okrožnega sodišča v Ljubljani je s sklepom II Pom-i 10906/2018 z dne 9. 3. 2018 zoper zahtevano osebo S. P. odredila pripor iz pripornega razloga po 1. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v zvezi s prvim odstavkom 24. člena Zakona o sodelovanju v kazenskih zadevah z državami članicami Evropske unije (v nadaljevanju ZSKZDČEU-1). Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Ljubljani je s sklepom I Ks 10906/2018 z dne 12. 3. 2018 pritožbo zagovornikov zahtevane osebe zavrnil.

2. Zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora so obdolženčevi zagovorniki vložili zahtevo za varstvo zakonitosti, kot navajajo v uvodu zahteve, zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP in drugih kršitev določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost izpodbijane odločbe. V obrazložitvi zahteve trdijo, da zoper zahtevano osebo še ni bil izdan pravnomočni sklep o priporu v matičnem kazenskem postopku, ki se zoper njo vodi v Republiki Hrvaški, da je odločitev Vrhovnega sodišča v tej zadevi pomembna za zagotovitev pravne varnosti in enotne uporabe prava, da sodišče v konkretni zadevi ni presodilo, ali je podanih dovolj dokazov za obstoj utemeljenega suma, da evropski nalog za prijetje in predajo ne predstavlja pravnomočne odločbe tujega pravosodnega organa, zato ga je treba obravnavati kot predlog, ne kot odločbo, na katero bi bilo mogoče opreti odločbo o odreditvi pripora, ter da listine v spisu niso bile prevedene v slovenski jezik. Vrhovnemu sodišču predlagajo, da izpodbijani pravnomočni sklep razveljavi, ter odloči, da se izvršitev pravnomočnega sklepa nemudoma prekine in zahtevani osebi omogoči, da se brani s prostosti.

B.

3. V konkretnem primeru je bil zoper zahtevano osebo odrejen pripor na podlagi določbe 24. člena ZSKZDČEU-1. Vrhovno sodišče je že v več svojih odločbah¹ presodilo, da zahteva za varstvo zakonitosti v primerih, ko je podlaga za odreditev pripora ZSKZDČEU-1, ni dovoljena. Ta zakon možnosti vložitve izrednega pravnega sredstva ne predvideva, glede vprašanj, ki v tem zakonu niso urejena, pa se med drugim uporabljajo tudi določbe zakona, ki ureja kazenski postopek. Zahtevo za varstvo zakonitosti je mogoče vložiti le po pravnomočno končanem kazenskem postopku zoper pravnomočno sodno odločbo in postopek, ki je tekel pred njo (prvi odstavek 420. člena ZKP). Izjemoma je to izredno pravno sredstvo med kazenskim postopkom, ki ni pravnomočno končan, mogoče vložiti v primerih odreditve in podaljšanja pripora, naštetih v četrtem odstavku 420. člena ZKP.

4. Postopek prijetja in predaje na podlagi evropskega naloga je poseben postopek, ki je urejen v posebnem zakonu (lex specialis). Postopek v zvezi z odreditvijo pripora, vključno s pravnimi sredstvi in podaljševanjem pripora, je v zakonu urejen določno in (skoraj) popolno in le izjemoma predvideva smiselno uporabo določb ZKP. Zakon izrecno določa kot pravno sredstvo le pritožbo in ne predvideva izrednih pravnih sredstev zoper pravnomočne sklepe o odreditvi ali podaljšanju pripora, glede teh pravnih sredstev pa tudi ne odkazuje na smiselno uporabo določb ZKP. Kljub temu je vprašanje pravnih sredstev (rednih in izrednih) v zakonu urejeno na način, ki stranki zagotavlja pravico do učinkovitega pravnega sredstva iz 25. člena Ustave, po katerem je vsakomur zagotovljena pravica do pritožbe ali drugega pravnega sredstva, proti odločbam sodišč in drugih državnih organov, organov lokalnih skupnosti in nosilcev javnih pooblastil, s katerimi ti odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih in pravnih interesih. Vrhovno sodišče je v odločbi I Ips 18120/2015 z dne 15. 3. 2018 ponovno poudarilo, da je besedilo 25. člena Ustave nedvoumno, saj zagotavlja pravico do pritožbe ali drugega pravnega sredstva zoper odločbe navedenih organov, ne zagotavlja pa pravice do izrednega pravnega sredstva, kar zahteva za varstvo zakonitosti je. V primerih, ko je v zakonu dovoljena vložitev izrednega pravnega sredstva zoper pravnomočno sodno odločbo, gre za nadstandard, ki presega pravico, predpisano v 25. členu Ustave.

C.

5. Ker zahteva za varstvo zakonitosti v obravnavanem primeru ni dovoljena, jo je Vrhovno sodišče na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP zavrglo.

-------------------------------
¹ Primerjaj na primer sklepe I Ips 327/2008 z dne 25. 9. 2008, XI Ips 5/2009 z dne 22. 1. 2009, XI Ips 33286/2011 z dne 5. 7. 2012 ter XI Ips 58143/2013 z dne 23. 1. 2014.

Datum zadnje spremembe:

22.05.2018

Podobni dokumenti:

• Sklep I Ips 327/2008, enako tudi I Ips 399/2008, XI Ips 19639/2011-70, XI Ips 19719/2011-64, XI Ips 84747/2010-64, XI Ips 33286/2011-147, XI Ips 3717/2012-50, XI Ips 61681/2012-93, XI Ips 8175/2013-33, XI Ips 15637/2013-92, I Ips 30826/2013-40, XI Ips 46198/2014-48
• Sodba XI Ips 5/2009
• Sklep I Ips 123/2005