VSRS Sodba XI Ips 3913/2018

Jedro

Vrhovno sodišče ugotavlja, da je bil vsem trem obdolžencem obrazložen sklep o priporu vročen po poteku oseminštirideseturnega roka od prve privedbe k preiskovalnemu sodniku, kar je v nasprotju z določbo tretjega odstavka 202. člena ZKP. Zaradi takšnega postopanja sodišča je bilo odloženo udejanjanje pravice obdolžencev do učinkovite pritožbe. Ni pa bila s tem zagrešena bistvena kršitev določb kazenskega postopka, ki bi vplivala na zakonitost sklepa o odreditvi pripora in narekovala razveljavitev izpodbijanega pravnomočnega sklepa. Obdolženemu D. je bil obrazložen sklep o priporu res vročen po poteku štiriindvajseturnega roka iz drugega odstavka 20. člena Ustave, ravno tako je podana tudi očitana kršitev določb drugega in četrtega odstavka 210. člena ZKP. Prepozna vročitev obrazloženega sklepa o priporu priporniku in zavodu ne vpliva na zakonitost samega sklepa o priporu, z vročitvijo katerega je bilo takšno začasno nezakonito stanje odpravljeno.

Glede na kratke zakonske roke, ki so predpisani za odločanje o priporu, ter glede na večje število obdolžencev in večji obseg spisa je po presoji Vrhovnega sodišča nemogoče, da bi imel vsak od obdolžencev oziroma zagovornikov poljubno veliko časa za pregled spisa in pogovor s stranko, pri čemer obdolženemu M. in njegovim zagovornikom glede na časovne zmožnosti ni bil zagotovljen nerazumno kratek čas za pregled spisa in pogovor.

Utemeljen pa je očitek zagovornikov, da sodišče prve stopnje v izpodbijanem pravnomočnem sklepu ni obrazložilo, na podlagi katerih konkretnih dejstev in dokazov sklepa na obstoj utemeljenega suma, da so ti obdolženci storili očitana jim kazniva dejanja, ki naj bi bila storjena v hudodelski združbi.

Tako tudi glede S., enako kot glede ostalih soobdolžencev, sodišče sum utemeljuje z nekonkretiziranim sklicevanjem na izsledke prikritih preiskovalnih ukrepov, pri čemer ne navede, katera relevantna dejstva in okoliščine iz teh izsledkov izhajajo, s katerimi bi bila s stopnjo utemeljenega suma izkazana verjetnost, da so obdolženci storili očitana jim kazniva dejanja.

Vrhovno sodišče ugotavlja, da iz obrazložitve sklepa o priporu izhaja, kakšne naj bi bile naloge posameznega obdolženca v zvezi s preprodajo droge kokain in konoplje, konkretno, kdo je komu drogo prodajal in na katerem območju. Kaj več pa sklep o priporu o sami hudodelski združbi ne pove. Takšen opis hudodelske združbe in tudi navedba dokazov, iz katerih utemeljen sum izhaja, za utemeljitev suma storitve kaznivega dejanja po tretjem odstavku 186. člena KZ-1 ne zadostuje.

Izrek

Zahtevam za varstvo zakonitosti zagovornikov obdolženih A. M., S. D. in I. S. se ugodi in se izpodbijani pravnomočni sklep tudi glede obdolženih D. L., J. H. in V. M. razveljavi.

Obrazložitev

A.

1. Preiskovalni sodnik Okrožnega sodišča v Novem mestu je s sklepom I Kpd 3913/2018 z dne 26. 1. 2018 zoper obdolžene S. D., I. S., A. M., D. L., J. H. in V. M. ob ugotovljenem obstoju utemeljenega suma storitve kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami, nedovoljenimi snovmi v športu in predhodnimi sestavinami za izdelavo prepovedanih drog po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 186. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) odredil pripor iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), zoper obdolženega J. H. pa še zaradi razloga begosumnosti po 1. točki prvega odstavka 201. člena ZKP. Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Novem mestu je s sklepom I Ks 3913/2018 z dne 30. 1. 2018 pritožbe zagovornikov obdolženih S. D., I. S., V. M. in A. M. zavrnil kot neutemeljene.

2. Zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora so zahteve za varstvo zakonitosti vložili:

- zagovornika obdolženega A. M., kot uvodoma navajata, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in drugih kršitev določb kazenskega postopka, ker so te kršitve vplivale na zakonitost izpodbijanega pravnomočnega sklepa in Vrhovnemu sodišču predlagata, da odredi, da se izvršitev pravnomočnega sklepa o odreditvi pripora takoj prekine ter zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da predlog za odreditev pripora zavrne ter odloči, da se obdolženega A. M. izpusti na prostost;

- zagovornika obdolženega S. D. zaradi kršitve ustavnih pravic obdolženca iz drugega odstavka 20. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju: Ustava), zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz drugega in četrtega odstavka 210. člena ZKP v zvezi s 3. točko prvega odstavka 420. člena ZKP ter zaradi absolutne bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 8. točki in po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP v zvezi z 2. točko prvega odstavka 420. člena ZKP in Vrhovnemu sodišču predlagata, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi ter izpodbijani pravnomočni sklep razveljavi in zadevo vrne preiskovalnemu sodniku v ponovno odločanje ali razveljavi sklep druge stopnje in vrne senatu okrožnega sodišča v ponovno odločanje ali sklep spremeni tako, da se pripor ne odredi oziroma odpravi;

- zagovornik obdolženega I. S., kot navaja, zaradi absolutne bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, saj izpodbijani pravnomočni sklep nima razlogov o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi popolnoma nejasni in zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP, ker sodišče pri izdaji sklepa o priporu ni pravilno uporabilo določb ZKP, saj je potekel maksimalni rok, v katerem je obdolženec lahko pridržan, kar je vplivalo na zakonitost sklepa in Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijani pravnomočni sklep spremeni tako, da predlog tožilstva za odreditev pripora zavrne in odredi, da se obdolženca izpusti na prostost ali da pripor nadomesti s hišnim priporom.

3. Vrhovni državni tožilec Andrej Ferlinc je v odgovoru na zahteve za varstvo zakonitosti, podanem skladno z drugim odstavkom 423. člena ZKP dne 27. 2. 2018, ocenil, da zahteve za varstvo zakonitosti niso utemeljene in predlagal njihovo zavrnitev. Glede zahteve zagovornikov obdolženega D. pojasnjuje, da zagovornika nista izkazala vzročne zveze med zatrjevano kršitvijo po 210. členu ZKP in nezakonitostjo sodne odločbe, pri čemer se v konkretnem primeru presoja le, ali je odločitev o odreditvi pripora pravilna, zaradi česar kršitev ni podana. Nasprotuje tudi razlagi, da so bili dokazi pridobljeni nezakonito, ker je policija izvajala ukrep tajnega opazovanja, za katerega bi potrebovala odredbo po 149.a členu ZKP. Glede kršitve določbe tretjega odstavka 202. člena ZKP, ki jo uveljavljajo zagovorniki obdolženih M. in S., ugotavlja, da je že sodišče pri odločanju o pritožbi navedlo, da kršitev te določbe ni take narave, da bi narekovala razveljavitev izpodbijanega sklepa, saj je bilo obdolžencem le za nekaj ur odloženo udejanjanje pravice do učinkovite obrambe. Pravica do pravnega sredstva pa obdolžencema ni bila kršena. Vložniki zahtev pri uveljavljanju te kršitve niso izkazali vpliva na zakonitost odločbe. Glede navedb zagovornikov obdolženega M. v zvezi s kršitvijo pravice do obrambe vrhovni državni tožilec navaja, da je bil zagovornici vpogled v listine omogočen pred opravljenim narokom o odreditvi pripora in sta bila tako obdolženec kot njegova zagovornica z očitki seznanjena, kratek čas za seznanitev s spisom pa ne nakazuje kršitve ustavnih jamstev. Zagovornika tudi nista izkazala vpliva zatrjevane kršitve na (ne)zakonitost odločbe. Glede pomanjkljive obrazložitve utemeljenosti suma, ki jo v zahtevah uveljavljajo vsi zagovorniki, ugotavlja, da sta tako prvostopenjsko kot drugostopenjsko sodišče jasno in izčrpno obrazložila, zakaj je podan utemeljen sum obdolžencem očitanih kaznivih dejanj, vloga posameznega obdolženca v zvezi z očitanimi kaznivimi dejanji je natančno opisana, tudi razdelitev vlog ter delovanje v hudodelski združbi, kar izhaja iz izsledkov prikritega delovanja. Tudi navedbe zagovornikov, da sodišče ni obrazložilo ponovitvene nevarnosti, niso utemeljene. Vložniki ne morejo uspeti s podajanjem lastne ocene okoliščin, na katerih temelji obstoj ponovitvene nevarnosti, saj s tem uveljavljajo nedovoljen razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. V tej zvezi so neutemeljene navedbe zagovornice obdolženega M., da sodišče ni ovrednotilo njegove nekaznovanosti, saj sklepanje, da storilec izvrševanja kaznivih dejanj ne bo opustil, lahko temelji tudi na dejstvu, da so bila kazniva dejanja oziroma posamezna izvršitvena ravnanja izvršena večkrat zaporedoma, vztrajno in organizirano, pri čemer gre za okoliščine, ki se nanašajo na stopnjo obdolženčeve vpletenosti v kriminalno dejavnost ter s tem na njegovo pripravljenost, da z izvrševanjem kaznivih dejanj nadaljuje. Nevarnost kaznivih dejanj je namreč lahko dovolj zanesljivo izkazana že na podlagi specifičnih okoliščin izvršitve kaznivega dejanja in ni potrebno, da bi bile podane še dodatne subjektivne okoliščine. Neutemeljene so tudi navedbe zagovornika S., da sodišče ni ustrezno obrazložilo, da z milejšim ukrepom obdolženca ne bo mogoče odvrniti od nadaljevanja izvrševanja kaznivih dejanj, saj je Vrhovno sodišče že v več svojih odločbah presodilo, da utemeljitev neogibnosti pripora že sama po sebi vsebuje presojo, da milejši ukrep ne pride v poštev.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca poslalo obdolženim A. M., I. S. in S. D. ter njihovim zagovornikom, da se o njem izjavijo. Izjavo je dne 1. 3. 2018 podala zagovornica obdolženega A. M., odvetnica Tatjana Sitar, ki je vztrajala pri svojih navedbah, podanih v zahtevi, in poudarila, da prepisa ovadbe do pregleda spisa ni prejela, kar pa ni bilo neizvedljivo. V zvezi z uveljavljeno nedovoljenostjo dokazov, pridobljenih s prikritimi preiskovalnimi ukrepi, zagovornica prilaga še zemljevid z označeno potjo in navaja, da je iz njega razvidna dolžina tajnega sledenja in opazovanja B. in obdolženemu M., ki je trajala štirideset minut in so ga izvajali policisti brez odredbe in vsakega razloga za sum. Glede na to so tako prva izdana odredba kot vse nadaljnje in dokazi, pridobljeni na njihovi podlagi, očitno nedovoljeni, brez njih pa utemeljenost suma ni izkazana. Obdolženci in preostali zagovorniki izjave niso podali.

B.

5. Zagovorniki obdolženih A. M., S. D. in I. S. v zahtevah za varstvo zakonitosti uveljavljajo kršitve kazenskega postopka, ker obdolžencem obrazloženi sklepi o priporu niso bili vročeni skladno z določbami ZKP in Ustave. Zagovornika obdolženega M. uveljavljata kršitev tretjega odstavka 202. člena ZKP in kršitev pravice do osebne svobode iz prvega odstavka 19. člena Ustave ter kršitev pravic iz 20. člena Ustave in navajata, da je bil prekoračen oseminštirideset urni rok za vročitev pisnega odpravka sklepa o priporu, in sicer je bil sklep o priporu obdolžencu vročen šest ur prepozno in je bil ta čas obdolženec pridržan brez pravne podlage. Ob izteku oseminštiridesetih ur od privedbe k preiskovalnemu sodniku bi moralo sodišče, ki obdolženca takrat še ni do konca zaslišalo in izdalo sklepa o priporu, izpustiti na prostost. Zagovornik obdolženega S. zatrjuje, da je zaradi poteka maksimalnega roka, v katerem je obdolženec smel bili pridržan, bila zagrešena relativna bistvena kršitev postopka, ki je vplivala na zakonitost izpodbijanega sklepa. Obdolžencu in njegovemu zagovorniku bi moral biti na podlagi 202. člena ZKP v roku oseminštiridesetih ur od odreditve sodnega pridržanja vročen sklep o priporu, zoper katerega bi se imela pravico pritožiti, kar pa se ni zgodilo, saj je zagovornik sklep o priporu prejel šele dne 26. 1. 2018 ob 18.20 uri. Zaradi poteka maksimalnega roka bi moralo biti sodno pridržanje zoper obdolženega S. odpravljeno in bi moral biti izpuščen na prostost, pisni sklep o priporu pa sploh ne bi smel biti izdan po preteku maksimalnega roka, v katerem je obdolženec lahko pridržan in bi moralo tožilstvo ponovno predlagati pripor. Zagovornika obdolženega D. pa uveljavljata kršitev drugega odstavka 20. člena Ustave in določb 210. člena ZKP, ker obdolžencu ni bil v roku štiriindvajsetih ur od odreditve pripora in sprejetja v zavod za prestajanje pripora vročen obrazložen sklep o priporu. Ker po poteku štiriindvajset urnega roka pripornik ni bil izpuščen, je bil v priporu nezakonito, ignoriranje rokov, ki jih določata Ustava in ZKP, pa je vplivalo na zakonitost izpodbijanih sklepov, saj je njena posledica ta, da je obdolženec nezakonito ostal v priporu, ko bi moral biti izpuščen na prostost.

6. Po tretjem odstavku 202. člena ZKP je potrebno tistemu, ki mu je odvzeta prostost, izročiti sklep o priporu najpozneje v oseminštiridesetih urah od privedbe k preiskovalnemu sodniku, skladno z drugim odstavkom 203. člena ZKP pa mora preiskovalni sodnik tistega, ki mu je bila vzeta prostost, tudi zaslišati najkasneje v oseminštiridesetih urah, odkar mu je bila oseba pripeljana. Če preiskovalni sodnik osumljenca ne more takoj zaslišati, sme pred njegovim zaslišanjem za potreben čas odrediti sodno pridržanje, najdlje pa za oseminštirideset ur od ure, ko mu je bil pripeljan (četrti odstavek 203. člena ZKP). Pripornik se sprejme v zavod, v katerem prestaja pripor, na podlagi pisnega sklepa o priporu, zavod pa lahko sprejme pripornika tudi brez pisnega sklepa, vendar mora pristojno sodišče najkasneje v štiriindvajsetih urah zavodu poslati pisni sklep o priporu. Če zavod pisnega sklepa v štiriindvajsetih urah ne prejme, izpusti pripornika in o tem obvesti pristojno sodišče (210. člen ZKP). Drugi odstavek 20. člena Ustave pa sodišču nalaga, da priprtemu najkasneje v štiriindvajsetih urah od odreditve pripora vroči pisno obrazloženo odločbo, proti kateri ima priprti pravico do pritožbe.

7. Iz podatkov spisa izhaja, da je bil obdolženi A. M. dne 24. 1. 2018 ob 11.20 uri priveden k preiskovalnemu sodniku, ki je zoper njega odredil sodno pridržanje. Zaslišanje obdolženca je bilo izvedeno dne 26. 1. 2018, s pričetkom ob 11.08 uri in zaključkom ob 11.50 uri. Na naroku je bil sprejet sklep, da se zoper obdolženca odredi pripor. Obrazložen sklep o priporu je bil obdolžencu nato vročen v pripor, v Zavod za prestajanje kazni zapora Ljubljana, oddelek Novo mesto, istega dne ob 17.03 uri. Zoper obdolženega S. je bilo sodno pridržanje odrejeno dne 24. 1. 2018 ob 12.15 uri. Pred preiskovalnim sodnikom je bil zaslišan dne 25. 1. 2018 s pričetkom ob 9.35 uri in zaključkom ob 11.05 uri. Tudi zoper njega je bil na naroku na zapisnik izdan sklep o priporu brez obrazložitve. Obrazložen sklep o priporu je bil obdolžencu vročen dne 26. 1. 2018 ob 17.05 uri. Obdolženi D. je bil k preiskovalnemu sodniku priveden dne 24. 1. 2018 ob 11.50 uri, ki je zanj odredil sodno pridržanje. Obdolženec je bil nato zaslišan dne 25. 1. 2018 s pričetkom ob 11. 40 uri in zaključkom ob 13.10 uri. Na zapisnik o njegovem zaslišanju je bil sprejet tudi sklep o priporu brez obrazložitve. Obrazložen sklep o priporu je bil obdolžencu vročen dne 26. 1. 2018 ob 17.03 uri.

8. Vrhovno sodišče glede na navedena dejstva in citirano pravno podlago ugotavlja, da je bil vsem trem obdolžencem obrazložen sklep o priporu vročen po poteku oseminštirideseturnega roka od prve privedbe k preiskovalnemu sodniku, kar je v nasprotju z določbo tretjega odstavka 202. člena ZKP. Zaradi takšnega postopanja sodišča je bilo, kot to pravilno ugotavlja že senat v dvanajsti točki sklepa o zavrnitvi pritožb, odloženo udejanjanje pravice obdolžencev do učinkovite pritožbe. Ni pa bila s tem zagrešena bistvena kršitev določb kazenskega postopka, ki bi vplivala na zakonitost sklepa o odreditvi pripora in narekovala razveljavitev izpodbijanega pravnomočnega sklepa.¹ Zagovorniki obdolženih M. in S., ki to kršitev uveljavljajo, v zahtevi tudi ne konkretizirajo, kako naj bi očitana kršitev vplivala na zakonitost sklepa o odreditvi pripora, temveč to le neobrazloženo zatrjujejo (3. točka prvega odstavka 420. člena ZKP in prvi odstavek 424. člena ZKP). V tej zvezi je neutemeljeno tudi njihovo zatrjevanje, da sta bila obdolžena M. in S. nezakonito pridržana, ker sta bila po preteku oseminštirideseturnega roka še naprej v sodnem pridržanju. Stališče zagovornika obdolženega S., da bi moralo tožilstvo po poteku roka za sodno pridržanje ponovno predlagati pripor, pa tudi ni utemeljeno. Oba obdolženca sta bila namreč pred potekom oseminštirideseturnega roka pripeljana na zaslišanje pred preiskovalnega sodnika, ki je na naroku na zapisnik sprejel sklep, da se zoper obdolženca odredi pripor, obdolženi M. pa je nato pred potekom štiriindvajseturnega roka kot ga določa drugi odstavek 20. člena Ustave, prejel tudi obrazložen sklep o priporu. Kršitev po četrtem odstavku 203. člena ZKP tako ni podana in tudi ne kršitev pravice do osebne svobode obdolženega M. Glede kršitev, očitanih s strani zagovornika obdolženega D., pa Vrhovno sodišče ugotavlja, da je bil obdolženemu D. obrazložen sklep o priporu res vročen po poteku štiriindvajseturnega roka iz drugega odstavka 20. člena Ustave, ravno tako je podana tudi očitana kršitev določb drugega in četrtega odstavka 210. člena ZKP, v skladu s katerimi bi moralo sodišče najpozneje v štiriindvajsetih urah, odkar je bil pripornik D. sprejet v zavod, temu poslati pisni sklep o priporu, zavod pa bi moral po poteku tega roka, če v tem času obrazloženega sklepa o priporu ni prejel, pripornika izpustiti. Prepozna vročitev obrazloženega sklepa o priporu priporniku in zavodu ne vpliva na zakonitost samega sklepa o priporu, z vročitvijo katerega je bilo takšno začasno nezakonito stanje odpravljeno.

9. Zagovornika obdolženega M.sodišču očitata kršitev 1. alineje 29. člena Ustave in 25. člena Ustave in navajata, da obdolžencu ni bila pravočasno zagotovljena pravica do pregleda gradiva zadeve in s tem primeren čas za pripravo obrambe in tudi ni bilo mogoče sestaviti učinkovitih pritožb zoper odločbi o pridržanju in sklep o priporu. Pri tem pojasnjujeta, da je bil obrambi pregled neurejenega in nepopisanega spisa zelo obsežnega spisovnega gradiva omogočen šele dve uri pred pripornim narokom, da jim je bila zahteva za preiskavo vročena šele 25. 1. 2018 ob 10.18 uri, obdolžencu pa šele eno uro pred zaslišanjem pred preiskovalnim sodnikom, ovadbo v obsegu nad sto osem strani pa je odvetnica prejela šele 26. 1. 2018 po 08.00 uri in je pred zaslišanjem glede na njen obseg in glede na obseg spisa ni uspela prebrati. Za pogovor z obdolžencem pa je imela na voljo le dvajset minut. Sklep o priporu je bil obdolžencu in zagovornikom zaradi vročitve po preteku roka vročen šele v petek popoldan, ko spet ni bilo možnosti vpogleda v spis, pri čemer pa se je sodišče v sklepu prvič konkretizirano sklicevalo na prepise pogovorov. Obdolženec tako ni imel možnosti, da bi konkretno odgovoril na v sklepu o priporu navedene obremenilne dokaze in da bi preveril zakonitost izvajanih prikritih preiskovalnih ukrepov ter izpodbijal utemeljenost suma in obstoj subjektivnih in objektivnih okoliščin glede ponovitvene nevarnosti.

10. ZKP v 73. členu določa, da ima zagovornik pravico pregledati in prepisati spis in si ogledati zbrane dokazne predmete, ko je podana zahteva upravičenega tožilca za kazenski pregon ali ko preiskovalni sodnik pred izdajo sklepa o preiskavi opravi posamezna preiskovalna dejanja. Preiskovalni sodnik lahko zagovorniku določi čas, kdaj mu je spis na razpolago, kar je nujno zlasti v zadevah z več obdolženci in zagovorniki. Zagovornik osumljenca, ki mu je odvzeta prostost, ima pravico pregledati in prepisovati spise ter si ogledati zbrane dokazne predmete, ko je osumljenec priveden k dežurnemu preiskovalnemu sodniku. Po petem odstavku 128. člena ZKP ima obdolženec pravico pregledati in prepisati spise in si ogledati dokazne predmete. To pravico pridobi takrat kot njegov zagovornik, saj ne more imeti manj pravic kot jih ima njegov zagovornik. Odrek pravice pregleda spisa obdolžencu pomeni kršitev pravice do učinkovite obrambe.² Po četrtem odstavku 74. člena Sodnega reda sme stranka ali upravičena oseba pregledati spis samo v sodni pisarni med uradnimi urami pod nadzorstvom sodne osebe. Zagovornik pa ne more zahtevati, da se mu pošljejo sodni spisi ali deli spisa na vpogled.³

11. Iz podatkov spisa je razvidno, da je preiskovalni sodnik v obravnavani zadevi od privedbe večjega števila osumljencev po 203. členu ZKP dne 24. 1. 2018 do dne 26. 1. 2018 le te zdržema zasliševal. Vsi pa so s svojimi zagovorniki imeli pravico do vpogleda v spis, ki je prispel na sodišče dne 24. 1. 2018 ob 11.00 uri v obsegu nad tisoč listovnih številk skupaj s prilogami, ki jih je moralo sodišče skladno s Sodnim redom popisati. Glede na kratke zakonske roke, ki so predpisani za odločanje o priporu, ter glede na večje številu obdolžencev in večji obseg spisa je po presoji Vrhovnega sodišča nemogoče, da bi imel vsak od obdolžencev oziroma zagovornikov poljubno veliko časa za pregled spisa in pogovor s stranko, pri čemer obdolženemu M. in njegovim zagovornikom glede na časovne zmožnosti ni bil zagotovljen nerazumno kratek čas za pregled spisa in pogovor. Kot je Vrhovno sodišče že poudarilo v svojih odločbah, je kontradiktornost pripornega naroka že po naravi stvari okrnjena zaradi kratkih rokov, ki zavezujejo preiskovalnega sodnika⁴ in je potrebno čas za pripravo obrambe presojati skladno z navedeno okoliščino. Sodišče tako z očitanim ravnanjem ni kršilo določbe 73. člena ZKP.

12. Kršitev iz 29. člena Ustave je, kot je Vrhovno sodišče že pojasnilo v svojih odločbah⁵, mogoče uveljavljati le tedaj, če je kršitev vplivala na možnost obrambe oziroma potek kazenskega postopka, kar mora vložnik v svoji zahtevi tudi utemeljiti. Odklonitev vpogleda in prepisa predkazenskega spisa sama po sebi, tudi če ni obrazložena, še ne pomeni kršitve človekovih pravic, če taka odklonitev nima nikakršnih konkretnih posledic.⁶ Vložnika pa v zahtevi (ko sta imela možnost ponovnega vpogleda v spis) ne navedeta, kateri naj bi bili tisti (obremenilni) dokazi, s katerimi bi se ne mogla pravočasno (do zagovora osumljenca in potem do vložitve pritožbe) seznaniti in kako naj bi to vplivalo na zagovor obdolženca in na vsebino vložene pritožbe. S trditvami, da jim ni bila zagotovljena možnost, da bi jih našli, pa zatrjevane kršitve pravice do obrambe ne substancirata oziroma ne utemeljita in je zato Vrhovno sodišče vsebinsko ni presojalo.

13. Neutemeljen je tudi očitek zagovornikov obdolženega M., da obdolženec ni bil zaslišan brez odlašanja in v oseminštiridesetih urah po privedbi k preiskovalnemu sodniku. Kot je že pojasnjeno, je bilo zaslišanje obdolženega M. pričeto pred potekom roka za sodno pridržanje, časa trajanja zaslišanja pa v čas pridržanja ni mogoče šteti. Glede na obseg spisa in število osumljencev, katerim je bila vzeta prostost, ki jih je preiskovalni sodnik kontinuirano zasliševal, je po oceni Vrhovnega sodišča obdolženec bil zaslišan brez nepotrebnega odlašanja, skladno z določbo drugega odstavka 203. člena ZKP.

14. Zagovornika obdolženega M. nadalje navajata, da je preiskovalni sodnik dne 26. 1. 2018 nezakonito zavrnil ustno prošnjo zagovornice za pregled spisov, v katerih so bile izdane odredbe in da ji je sodnik odrekel pravico do prepisov kopij zapisnikov o zaslišanju ostalih obdolžencev v nasprotju s 73. členom ZKP. Vrhovno sodišče ugotavlja, da spisi, v katerih so bile izdane odredbe, s katerimi je sodišče odredilo izvedbo prikritih preiskovalnih ukrepov, dne 26. 1. 2018 vodilnemu spisu I Kpr 3913/2018 še niso bili pridruženi in kot takšni niso bili sestavni del spisovnega gradiva, odredbe, na katere se sklicuje sodišče v sklepu o priporu, pa so v spisu bile. V prilogah spisa pa se je nahajalo gradivo, ki je bilo na podlagi izdanih odredb sodišča in tudi tožilstva pridobljeno in na katerega se sklep o priporu sklicuje. Pravica obdolženega M. do obrambe tako v ničemer ni bila okrnjena. V zvezi z drugim očitkom pa je iz uradnega zaznamka z dne 26. 1. 2017 razvidno, da je zagovornica obdolženega M. pred njegovim zaslišanjem ob vpogledu v spis prosila tudi za fotokopije zapisnikov o zaslišanju soobdolženih pred preiskovalnim sodnikom P. I., S. P. in J. H. z dne 25. 1. 2017. Zagovornica je na uradni zaznamek pripisala, da ji je vpisničarka po naročilu sodnika izdelavo teh kopij odklonila. Vrhovno sodišče ocenjuje, da sodišče z opisanim postopanjem ni ravnalo v nasprotju s 73. členom ZKP, saj je bil zagovornikom obdolženega M. v okviru možnosti omogočen vpogled v spis, vložnika pa tudi ne pojasnita, kako naj bi ravnanje sodišča vplivalo na zakonitost izpodbijanega sklepa.⁷

15. V zvezi z zatrjevanjem zagovornikov obdolženega M., da jim je bila prošnja za pregled gradiva zadeve zavrnjena že v fazi policijskega pridržanja, pri čemer je bil pregled nujno potreben za uresničitev pravice do pritožbe zoper odločbo o odvzemu prostosti in pridržanju, saj v tej odločbi konkretna dejanja niso bila navedena, pa Vrhovno sodišče ugotavlja, da se navedeni očitki zgolj posredno navezujejo na izpodbijani pravnomočni sklep o priporu, neposredno pa izpodbijajo odločbo o policijskem pridržanju, zoper katero pa zahteva za varstvo zakonitosti ni dovoljena. Na vsebinsko enake pritožbene navedbe pa je razumno in utemeljeno odgovoril že senat v sklepu o zavrnitvi pritožbe zoper odločbo o pridržanju v točkah deset in enajst sklepa, ko je navedel, da je policija utemeljeno zavrnila pregled gradiva upoštevaje naravo predmetnega predkazenskega postopka, v katerem so se izvajali prikriti preiskovalni ukrepi, čemur so sledile hišne preiskave, vsi osumljenci pa niso bili še niti izsledeni.⁸ Kot izhaja iz dopisa Policijske uprave Novo mesto z dne 24. 1. 2018 je policija po posredovanju spisa sodišču tudi podala preklic zaupnosti dokumentov z oznako interno, ki je prenehala s podajo kazenske ovadbe.

16. Zagovornika obdolženega S. D. sodišču prve stopnje očitata kršitev po 8. točki prvega odstavka 371. člena ZKP z obrazložitvijo, da je bilo že prvo dejanje policije z dne 13. 9. 2016 nezakonito, saj so policisti s tem, ko so opazovali M. in B., katerima sta kriminalista sledila, izvajali ukrep tajnega opazovanja in sledenja, ne pa le ukrepov po 6. členu Zakona o nalogah in pooblastilih policije (v nadaljevanju ZNPPol). Iz ocene razlogov za uvedbo prikritih preiskovalnih ukrepov je razvidno, da naj bi delovanje M. zaznali še dne 10. 2. 2017, 22. 2. 2017 in 2. 3. 2017, ko so ga brez odredbe tajno opazovali in mu sledili. Zagovornika obdolženega M. pa v tej zvezi drugostopenjski izpodbijani odločbi neutemeljeno očitata, da senat v njej ni odgovoril na očitke v pritožbi, da v opisu dogodka z dne 13. 9. 2016 niso podani utemeljeni razlogi za sum, ki so potrebni za odreditev prikritih preiskovalnih ukrepov, zaradi česar so vsi nadaljnji izsledki, pridobljeni na tej podlagi, nezakoniti. Pri tem pojasnjujeta, da sta policista B. zasegla majhno količino droge šele precej po domnevni vožnji z M., v vmesnem času pa se je nahajal še v gostinskem lokalu in tako ni bilo podlage za sum, da jo je dobil prav od M.

17. Dogajanje z dne 13. 9. 2016 je razvidno iz uradnega zaznamka policije s tega dne, ko so opravljali poostreno kontrolo v neposredni okolici Osnovne šole Grm s ciljem ugotavljanja prekrškov in kaznivih dejanj s področja prepovedanih drog. Iz potrdila o zasegu, poročila o kriminalistično tehničnih ugotovitvah in iz odgovora Telekoma Slovenije nadalje izhaja, da je bilo B. v policijskem postopku zaseženih 0,45 g kokaina in da telefonska številka, ki jo je posredoval B. v policijskem postopku, dejansko pripada njemu. Na tej podlagi je Okrožno sodišče v Novem mestu izdalo odredbo II Kpd 42925/2016 z dne 12. 10. 2016, s katero je družbi Telekom Slovenije d. d. odredilo, da posreduje podatke o prometu za telefonsko številko, ki je pripadala B. V odredbi je sodišče ocenilo, da so podani razlogi za sum, da je bilo storjeno kaznivo dejanje po prvem odstavku 186. člena KZ-1. Tudi iz uradnih zaznamkov z dne 10. 2. 2017 in 22. 2. 2017 ter opisa dogodka z dne 2. 3. 2017 kot izhaja iz kazenske ovadbe je razvidno, da so policisti med opravljanjem operativnega dela ali poostrenega nadzora opazili A. M., za katerega so kriminalisti razpolagali z informacijo, da je na območju Novega mesta v preteklosti že prodal drogo, v slednjih dveh primerih pa so ga opazili skupaj z osebo, ki je že bila obsojena zaradi kaznivega dejanja s področja prepovedanih drog, pri čemer so policisti v prvem od navedenih primerov D. I. po srečanju z M. tudi zasegli prepovedano drogo, v preostalih primerih pa so o opažanjih zapisali uradni zaznamek.

18. Skladno s 6. členom ZNPPol, ki določa oblike opravljanja policijskih nalog, smejo policisti te opravljati z opazovanjem, s patruljiranjem, z interveniranjem, z zasedo, s poostrenim nadzorom in z varnostno akcijo. Vrhovno sodišče je že v več svojih odločbah⁹ presodilo, da zgolj opazovanje ali nadzor določenega območja in druge klasične metode policijskega dela še ne pomenijo izvajanja prikritega preiskovalnega ukrepa tajnega opazovanja in sledenja. Pri ukrepu po 149. a členu ZKP gre namreč za načrtno, dalj časa trajajoče ali ponavljajoče opazovanje osumljenca ali določene osebe z uporabo tehničnih naprav za ugotavljanje položaja in gibanja ter tehničnih naprav za prenos in snemanje glasu, fotografiranjem in video snemanjem. V sodbi I Ips 330/2003 z dne 15. 1. 2014 je odločilo, da ker policista nista imela vnaprej določene naloge, da tajno opazujeta in sledita obsojencu zaradi odkritja kaznivega dejanja, temveč sta med izvajanjem opravil, za katere sta pooblaščena, zaznala, da gre za sum storitve kaznivega dejanja, ki se preganja po uradni dolžnosti in sta bila zato dolžna ukrepati tako, kot zapovedujejo tudi določbe prvega in drugega odstavka 148. člena ZKP, njunega večurnega opazovanja obsojenca ni mogoče opredeliti kot posebni ukrep tajnega opazovanja in sledenja. V sodbi I Ips 343/2007 z dne 6. 12. 2007 pa je ugotovilo, da če policija pri operativnem delu naključno opazi storilca kaznivega dejanja oziroma mu sledi, ne gre za ukrep tajnega opazovanja in sledenja, za katerega bi bila potrebna odredba oziroma odobritev.

19. Vrhovno sodišče ugotavlja, da v obravnavani zadevi glede na predstavljena dejstva, pravno podlago delovanja policije in sodno prakso Vrhovnega sodišča ravnanje policije dne 13. 9. 2016 in tudi dne 10. 2. 2017, 22. 2. 2017 in 2. 3. 2017 ni bilo očitno nezakonito. Nezakonitost dokazov je v tej fazi postopka namreč upoštevna samo, kolikor gre za prima facie nezakonitost. S pojasnili glede možne drugačne razlage dogodka z dne 13. 9. 2016 pa zagovornika obdolženega M. podajata lastno dokazno oceno, s katero uveljavljajo nedovoljen razlog zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, ki ga s tem izrednim pravnim sredstvom ni dovoljeno uveljavljati. V zvezi z očitano kršitvijo je senat v sklepu o zavrnitvi pritožb navedel, da navajanja, da bi policisti potrebovali odločbo preiskovalnega sodnika, niso prepričljiva, saj iz opisanega ravnanja policistov ne izhaja, da bi se že izvajalo tajno opazovanje ter da gre za oceno dokazov, ki se bo izvajala v nadaljevanju postopka, zato ni utemeljeno zatrjevanje v zahtevi, da je senat ta pritožbeni očitek spregledal.

20. Utemeljen pa je očitek zagovornikov vseh treh obdolžencev, ki so vložili zahteve za varstvo zakonitosti, da sodišče prve stopnje v izpodbijanem pravnomočnem sklepu ni obrazložilo, na podlagi katerih konkretnih dejstev in dokazov sklepa na obstoj utemeljenega suma, da so ti obdolženci storili očitana jim kazniva dejanja, ki naj bi bila storjena v hudodelski združbi, zaradi česar sta izpodbijana sklepa obremenjena s kršitvijo 11. točke prvega odstavka 371.člena ZKP, saj nimata razlogov o odločilnih dejstvih.

21. Drugi odstavek 202. člena ZKP določa, da mora preiskovalni sodnik v sklepu o odreditvi pripora med drugim določno navesti razloge, iz katerih izhaja utemeljen sum, da je oseba storila kaznivo dejanje. Zahteva po konkretizaciji očitanega ravnanja v sklepu o odreditvi pripora izhaja tudi iz pravice vsakogar, ki mu je odvzeta prostost, da je obveščen o razlogih za odvzem prostosti (19. člen Ustave) ter pravice do učinkovitega pravnega sredstva (25. člen Ustave). Utemeljen sum je podan, če obstajajo dejstva in okoliščine, ki tak sum opravičujejo. Ni treba, da je obrazložitev utemeljenega suma v sklepu o priporu tako podrobna kot se ta zahteva v nadaljnjih sodnih odločbah (sklep o preiskavi, obtožba, sodba), vendar pa mora biti sklep o odreditvi pripora obrazložen tako, da je iz njega razvidno, na podlagi katerih konkretnih dejstev in okoliščin sodišče sklepa na obstoj utemeljenega suma. Sodišče mora opraviti presojo vsebine zbranega dokaznega gradiva, torej zavzeti do tega vprašanja svoje stališče in ga ustrezno obrazložiti.¹⁰ Nekonkretizirano sklicevanje na zbrano dokazno gradivo za obrazložitev utemeljenega suma ne zadošča. Sklep mora vsebovati ugotovitve o odločilnih dejstvih in dokaze, ki ta dejstva potrjujejo, kar pomeni, da mora iz sklepa izhajati zakonsko določena stopnja artikulirane, konkretne in specifične verjetnosti, da je določena oseba storila kaznivo dejanje. V nasprotnem primeru priprtemu ni zagotovljena pravica do učinkovitega pravnega sredstva.

22. Glede na zgoraj opredeljene standarde obrazložitve utemeljenega suma v sklepu o odreditvi pripora zagovornika obdolženega A. M. utemeljeno opozarjata, da očitki večine dejanj, ki se v konkretnem delu izreka očitajo obdolženemu A. M., v obrazložitvi niso konkretizirani s stopnjo utemeljenega suma, pri čemer pa sodišče ponovitveno nevarnost obdolženca utemeljuje ravno s kriminalno količino njemu očitanih ravnanj. Vrhovno sodišče ugotavlja, da se večina obdolžencu očitanih prodaj prepovedane droge kokain in konoplje v obrazložitvi niti ne omenja. Zgolj posplošeno sklicevanje na izsledke prikritih preiskovalnih ukrepov, s katerimi je policija prišla do imen obdolžencev ter navedba njihove vloge pri prodaji prepovedane droge, z navedbo, da so posamezne prodaje in izročitve prepovedane droge razvidne iz izreka sklepa, pa za utemeljitev suma obdolženemu M. očitanega kaznivega dejanja ne zadošča. Tudi glede obdolženega D. zagovornika utemeljeno opozarjata, da iz izpodbijanih sklepov ni razvidno, iz katerih dejstev in okoliščin ter katerih dokazov izhaja utemeljenost suma, da je D. prodajal kokain A. in S. ter da je to počel od septembra 2016 dalje kot se mu očita. Vrhovno sodišče ugotavlja, da niti iz konkretnega opisa dejanja v izreku sklepa o priporu niti iz njegove obrazložitve niso razvidne konkretne okoliščine očitane prodaje prepovedane droge kokain s strani D. A. in S., ravno tako ni pojasnjeno, na podlagi česa se utemeljeno sklepa, da je bil on dobavitelj kokaina ves čas, ko se konkretna dejanja očitajo soobdolžencem, pri čemer pa sodišče prve stopnje pri utemeljevanju pripornega razloga ponovitvene nevarnosti izpostavlja daljše obdobje izvrševanja očitanega kaznivega dejanja. Obrazložitev, da naj bi policija na podlagi medsebojnih povezav ugotovila, da je bila vloga D., da je na območju Ljubljane nabavljal oziroma kupoval prepovedano drogo kokain, katero je prodajal A. in S., za obrazložitev utemeljenosti suma obdolženemu D. očitanega kaznivega dejanja ne zadošča. Utemeljene so tudi navedbe zagovornika obdolženega I. S., da v sklepu glede obdolžencu očitanih izvršitvenih ravnanj, kot izhajajo iz konkretnega opisa v točkah 1p, 1t in 1u izreka izpodbijanega sklepa, ni obrazloženo, katera ugotovljena dejstva potrjujejo sklepanje, da je ravno S. prodal prepovedano drogo D. L., v dveh primerih s posredovanjem J. H. Pri tem Vrhovno sodišče ugotavlja, da se sodišče v deseti točki obrazložitve sklepa o priporu sklicuje na konkretne prepise pogovorov, iz katerih naj bi izhajalo dogovarjanje glede prodaje kokaina dne 22. 1. 2018, vendar pa so ti pogovori potekali med tajnim policijskim delavcem in obdolženim L., v njih pa se S. ne omenja. Tako tudi glede S., enako kot glede ostalih soobdolžencev, sodišče sum utemeljuje z nekonkretiziranim sklicevanjem na izsledke prikritih preiskovalnih ukrepov, pri čemer ne navede, katera relevantna dejstva in okoliščine iz teh izsledkov izhajajo, s katerimi bi bila s stopnjo utemeljenega suma izkazana verjetnost, da so obdolženci storili očitana jim kazniva dejanja.

23. Pritrditi gre tudi očitkom zagovornikov obdolženega M., da iz izpodbijanega sklepa ne izhaja, na podlagi česa sodišče sklepa o obdolženčevi vpletenosti v hudodelsko združbo, torej s čim utemeljuje sum obdolžencu očitane storitve kvalificirane oblike kaznivega dejanja po tretjem odstavku 186. člena KZ-1. Vrhovno sodišče ugotavlja, da iz pete do osme točke obrazložitve sklepa o priporu izhaja, kakšne naj bi bile naloge posameznega obdolženca v zvezi s preprodajo droge kokain in konoplje, konkretno, kdo je komu drogo prodajal in na katerem območju. Kaj več pa sklep o priporu o sami hudodelski združbi ne pove, ravno tako ne sklep senata. Takšen opis hudodelske združbe in tudi navedba dokazov, iz katerih utemeljen sum izhaja, pa za utemeljitev suma storitve kaznivega dejanja po tretjem odstavku 186. člena KZ-1 ne zadostuje. Pri opredeljevanju hudodelske združbe se namreč sodišče v sklepu le posplošeno sklicuje na izsledke prikritih preiskovalnih ukrepov, ne navede pa konkretnih dejstev, ki naj bi iz teh izsledkov izhajali, iz katerih bi bilo mogoče utemeljeno sklepati, da so bili obdolženci povezani v neko organizirano povezavo z smiselno organizirano strukturo, v kateri so si delili vloge in so izvajali vsaj v določenem obsegu vnaprej načrtovano dejavnost, ki je bila koordinirana in da so člani združbe delovali v skladu z njenim skupnim krovnim interesom, da so torej očitana jim kazniva dejanja izvrševali v hudodelski združbi kot jo opredeljuje prvi odstavek 41. člena KZ-1.

24. Sklep sodišča prve stopnje, ki mu je pritrdil tudi zunajobravnavni senat, ne vsebuje razlogov o tem, katera dejstva utemeljujejo sklep sodišča o obstoju utemeljenega suma in kateri dokazi ta dejstva potrjujejo, zato se ga niti ne da preizkusiti in je podana absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

25. Ker je Vrhovno sodišče pri reševanju zahtev za varstvo zakonitosti, ki so jih vložili zagovorniki obdolženih A. M., S. D. in I. S., ugotovilo, da so razlogi, ki so jih vložniki v zahtevah utemeljeno navajali in zaradi katerih je potrebno pravnomočni sklep o priporu razveljaviti, podani tudi glede obdolženih D. L., J. H. in V. M., je po uradni dolžnosti izpodbijani pravnomočni sklep razveljavilo tudi glede njih (drugi odstavek 424. člena ZKP).

26. Vrhovno sodišče se do preostalih očitkov, ki se nanašajo na obstoj pripornega razloga in nujnosti pripora, glede na ugotovljeno kršitev, ni opredeljevalo.

C.

27. Glede na ugotovljeno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, je Vrhovno sodišče zahtevam za varstvo zakonitosti zagovornikov obdolženih A. M., S. D. in I. S. ugodilo in izpodbijani pravnomočni sklep o priporu razveljavilo tudi glede obdolženih D. L., J. H. in V. M., zoper katere je bil pripor odrejen z izpodbijanim pravnomočnim sklepom (prvi odstavek 426. člena ZKP). Ker je bil pripor s sklepom Okrožnega sodišča v Novem mestu I Ks 3913/2018 z dne 21. 2. 2018 že podaljšan, je Vrhovno sodišče le ugotovilo kršitev, ni pa zadeve vrnilo preiskovalnemu sodniku v ponovno odločanje.

-------------------------------
¹ Tako tudi sodba VS RS I Ips 148/2003 z dne 8. 5. 2003.
² mag. Štefan Horvat, Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 171, 274, 275.
³ Ibidem, str. 171.
⁴ Tako tudi sodba XI Ips 48365/2016-743 z dne 2. 2. 2017.
⁵ Tako tudi v sodbi I Ips 178/2001 z dne 3. 4. 2003.
⁶ Tako tudi sodba VS I Up 1027/2004 z dne 23. 4. 2008.
⁷ Tako tudi sodba VS RS I Ips 19/2001 z dne 28. 3. 2002.
⁸ Policisti smejo skladno s šestim odstavkom 157. člena ZKP odreči pregled določenega gradiva, če bi bilo lahko resno ogroženo življenje ali pravice druge osebe, ali če bi pregled vplival na potek predkazenskega postopka oziroma preiskave, ali če to narekujejo posebni razlogi obrambe ali varnosti države.
⁹ Primerjaj sodbe XI Ips 28154/2010-82 z dne 15. 4. 2010, I Ips 257/2008 z dne 6. 11. 2008 in I Ips 11235/2009-98 z dne 1. 12. 2011.
¹⁰ Glej sodbe VS RS XI Ips 53414/20133-192 z dne 2. 12. 2013, I Ips 399/2006 z dne 9. 11. 2006, I Ips 1/2008 z dne 7. 2. 2008 in XI Ips 45612/2010 z dne 22. 7. 2010.

Datum zadnje spremembe:

22.05.2018

Podobni dokumenti:

• VSRS Sodba XI Ips 13405/2018
• Sodba I Ips 192/2004
• Sodba XI Ips 5961/2013-215