VSRS Sodba I Ips 29688/2015

Jedro

V konkretnem primeru obdolženec ni bil oproščen iz razloga po 1. točki 358. člena ZKP (dejanje, katerega je obdolženec obdolžen, po zakonu ni kaznivo dejanje), temveč iz razloga po 3. točki 358. člena ZKP, ker ni bilo dokazano, da je storil dejanje, katerega je bil obtožen. Iz razlogov sodbe pritožbenega sodišča izhaja, da je sodišče, drugače kot sodišče prve stopnje, ocenilo že izvedene dokaze in na tej podlagi napravilo zaključek, da obdolžencu v konkretnem primeru ni dokazano, da je storil očitano kaznivo dejanje. Sodišče druge stopnje je tako presodilo, da se obdolženec upravičeno zavzema za izrek oprostilne sodbe, saj je, glede na izvedene dokaze, napačen dokazni sklep sodišča prve stopnje, da mu je dokazano, da je bila zaradi njegovega ravnanja in poškodb oškodovanca kot tožilca, za 21 dni začasno zmanjšana oškodovančeva zmožnost za delo. Sodišče je poudarilo, da je iz izvedenskega mnenja izvedenca medicinske stroke razvidno, da pri oškodovancu zaradi udarnine na levi polovici obraza in manjše rane v predelu notranjega očesa, njegova zmožnost za delo ni bila začasno zmanjšana. Oškodovančeva začasna zmožnost za delo je bila le nekoliko (za dva do tri dni) zmanjšana zaradi odrgnine kolen. Na podlagi teh dejstev je pritožbeno sodišče napravilo dokazni zaključek, da v konkretnem primeru le nekoliko začasno zmanjšana zmožnost za delo ne dosega stopnje intenzivnosti prepovedane posledice, ki se zahteva za obstoj kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe. V 9. točki razlogov sodbe je poudarilo še, da je ob pravilni presoji ugotovljenih dejstev treba zaključiti, da obdolžencu ni dokazano, da je bila zaradi njegovega ravnanja začasno zmanjšana oškodovančeva zmožnost za delo.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A.

1. Okrajno sodišče v Ljubljani je s sodbo V K 29688/2015 z dne 23. 6. 2016 M. L. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po prvem odstavku 122. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Izreklo mu je pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen dva meseca zapora, ki ne bo izrečena, če obdolženec v preizkusni dobi enega leta ne bo storil novega kaznivega dejanja. Sodišče je obdolžencu v določeno zaporno kazen vštelo globo v višini 125,19 EUR, ki jo je plačal po izdanem plačilnem nalogu ter odločilo, da je obdolženec dolžan oškodovancu kot tožilcu povrniti potrebne izdatke, nagrado in potrebne izdatke njegovega pooblaščenca ter stroške kazenskega postopka, ki jih je oškodovanec kot tožilec plačal za sodnega izvedenca. Sodišče je odločilo še, da se obdolženca oprosti plačila ostalih stroškov kazenskega postopka. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo VII Kp 29688/2015 z dne 10. 11. 2016 obdolženčevi pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je obdolženca na podlagi določbe 3. točke 358. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) oprostilo storitve kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po prvem odstavku 122. člena KZ-1. Pritožbeno sodišče je odločilo, da je oškodovanec kot tožilec dolžan povrniti stroške kazenskega postopka in potrebne izdatke obdolženca ter plačati odmerjeno sodno takso.

2. Zoper navedeno pravnomočno sodbo je vložil zahtevo za varstvo zakonitosti vrhovni državni tožilec mag. Andrej Ferlinc, kot navaja v uvodu zahteve, zaradi kršitve petega odstavka 392. člena v zvezi s 3. točko prvega odstavka 420. člena ZKP, bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena v zvezi z 2. točko prvega odstavka 420. člena ZKP in zaradi kršitve kazenskega zakona po 1. točki 372. člena ZKP, kjer je bil zakon prekršen v vprašanju, ali je dejanje, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, kaznivo dejanje. V obrazložitvi zahteve trdi, da je pritožbeno sodišče kršilo kazenski zakon, ker je štelo za dokazano, da je bila oškodovančeva zmožnost za delo začasno zmanjšana, kljub taki oceni pa ni „izvedlo ustrezne subsumpcije“. Poudarja, da določba prvega odstavka 122. člena KZ-1 ne določa dobe, ki bi se nanašala na uporabo pojma „začasnosti“. Pritožbeno sodišče ni upoštevalo odločilne okoliščine, ki bi lahko vplivale na oceno, da je začasno zmanjšana zmožnost za delo trajala toliko, kolikor se zatrjuje v sodbi sodišča prve stopnje. Izpovedba oškodovanca v zvezi z vrtoglavico, bi v kontradiktornem postopku morala biti soočena z ugotovitvami izvedenca v povezavi z drugimi dokazi. Pritožbenemu sodišču očita še, da je preširoko uporabilo reformatorična pooblastila, ker je bistveno spremenilo dejansko stanje, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje.

3. Z vloženo zahtevo za varstvo zakonitosti sta bila M. L. in oškodovanec kot tožilec T. H. seznanjena. M. L. je v obsežni izjavi na zahtevo navedel, da je izpodbijana sodba pritožbenega sodišča natančna in razumljiva, da je v obravnavani zadevi nesmiselno „razglabljati“ o nezmožnosti za delo T. H., ker je ta že „leta brezposelna oseba“, ter da je oškodovanec kot tožilec „edini krivec“ za nastale poškodbe. Oškodovanec kot tožilec se je o zahtevi za varstvo zakonitosti izjavil po svojem pooblaščencu. Ta je v izjavi navedel, da se v celoti pridružuje vloženi zahtevi za varstvo zakonitosti ter poudaril, da je pritožbeno sodišče, drugače kot sodišče prve stopnje, ugotovilo dejansko stanje ter na tej podlagi neutemeljeno ugotovilo, da ne gre več za kaznivo dejanje.

B.

4. V konkretni zadevi se je M. L. očitalo, da je oškodovanca T. H. telesno tako poškodoval, da je bil ta začasno nezmožen za delo, s tem, da ga je s pestjo udaril v obraz v levo oko, da je oškodovanec padel na tla, ko se je pobral na kolena ga je še trikrat s pestjo udaril v predel obraza ter zadel brado in predel blizu senc in ušes, oškodovanca pa je z drugo roko vlekel za obleko okoli svoje osi, ob tem pa je oškodovanec utrpel še dodatne udarnine na levi polovici obraza in kolenih. S svojim ravnanjem je oškodovanca tako telesno poškodoval, da mu je v medialnem očesnem kotu levega očesa povzročil manj kot 1 cm dolgo razpočno rano, iz katere je krvavel, po levi polovici obraza in obeh kolen pa mu je povzročil vidne odrgnine, zaradi česar je bil oškodovanec 21 dni nesposoben za delo.

5. Vložnik zahteve trdi, da je pritožbeno sodišče z izdajo oprostilne sodbe kršilo kazenski zakon, ker je štelo za dokazano, da je bila oškodovančeva zmožnost za delo začasno zmanjšana, pa je kljub temu obdolženca oprostilo obtožbe. Kršitev utemeljuje z navedbami, da tudi če je bila oškodovančeva začasno zmanjšana zmožnost za delo krajša od 21 dni, gre še vedno za začasno zmanjšano zmožnost za delo, saj kazenski zakon ne določa dobe, ki bi se nanašala na uporabo pojma „začasnosti“.

6. Vrhovno sodišče je že v sodbi I Ips 194/2004 z dne 23. 9. 2004 presodilo, da ima sodišče v primeru, ko bo čas trajanja začasne nezmožnosti za delo izredno kratek, možnost oceniti, ali ta posledica sploh zadošča kriterijem inkriminacije kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe. Za sklepčnost obtožbenega akta je potrebno, da se začasnost zatrjuje, trajanje začasnosti pa bo predmet dokazovanja oziroma presoje, ali je telesna poškodba imela tako posledico, kot jo določa inkriminacija tega kaznivega dejanja.

7. Kršitev kazenskega zakona po 1. točki 372. člena ZKP je podana takrat, kadar sodišče prekrši kazenski zakon v vprašanju, ali je dejanje, zaradi katerega se obdolženec preganja kaznivo dejanje. Vrhovni državni tožilec v zahtevi sicer trdi, da je pritožbeno sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, vendar z navedbami, s katerimi utemeljuje kršitev kazenskega zakona, kršitve iz 1. točke 372. člena ZKP, ne uveljavlja. Vložnik v zahtevi govori o dejstvih, o tem, da je v konkretnem primeru tudi za dva do tri dni nekoliko zmanjšana zmožnost za delo zadoščala za nastop prepovedane posledice, da je izvedenec v izvedenskem mnenju ocenil, da skupni učinek vseh poškodb oškodovanca ustreza lahki telesni poškodbi, da je šlo za grobo nasilje obdolženca nad oškodovancem, da je zgolj naključju mogoče pripisati, da njegove poškodbe niso bile še hujše, da je pritožbeno sodišče ravnalo narobe, ker je upoštevalo „zgolj posledice, ki so v opisu“, ni pa upoštevalo oškodovančeve vrtoglavice, ter da je v resnici oškodovančeva zmanjšana zmožnost za delo trajala toliko časa, kolikor se zatrjuje v sodbi sodišča prve stopnje, torej 21 dni.

8. V konkretnem primeru M. L. ni bil oproščen iz razloga po 1. točki 358. člena ZKP (dejanje, katerega je obdolženec obdolžen, po zakonu ni kaznivo dejanje), temveč iz razloga po 3. točki 358. člena ZKP, ker ni bilo dokazano, da je storil dejanje, katerega je bil obtožen. Iz razlogov sodbe pritožbenega sodišča izhaja, da je sodišče, drugače kot sodišče prve stopnje, ocenilo že izvedene dokaze in na tej podlagi napravilo zaključek, da obdolžencu v konkretnem primeru ni dokazano, da je storil očitano kaznivo dejanje. Sodišče druge stopnje je tako (5. točka razlogov sodbe) presodilo, da se obdolženec upravičeno zavzema za izrek oprostilne sodbe, saj je, glede na izvedene dokaze, napačen dokazni sklep sodišča prve stopnje, da mu je dokazano, da je bila zaradi njegovega ravnanja in poškodb oškodovanca kot tožilca, za 21 dni začasno zmanjšana oškodovančeva zmožnost za delo. Sodišče je poudarilo (6. točka razlogov sodbe), da je iz izvedenskega mnenja izvedenca medicinske stroke razvidno, da pri oškodovancu zaradi udarnine na levi polovici obraza in manjše rane v predelu notranjega očesa, njegova zmožnost za delo ni bila začasno zmanjšana. Oškodovančeva začasna zmožnost za delo je bila le nekoliko (za dva do tri dni) zmanjšana zaradi odrgnine kolen. Na podlagi teh dejstev je pritožbeno sodišče napravilo dokazni zaključek, da v konkretnem primeru le nekoliko začasno zmanjšana zmožnost za delo ne dosega stopnje intenzivnosti prepovedane posledice, ki se zahteva za obstoj kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe. V 9. točki razlogov sodbe je poudarilo še, da je ob pravilni presoji ugotovljenih dejstev treba zaključiti, da obdolžencu ni dokazano, da je bila zaradi njegovega ravnanja začasno zmanjšana oškodovančeva zmožnost za delo.

9. Vrhovni državni tožilec torej z navedbami, s katerimi se sklicuje na dejanske okoliščine, vezane na presojo izvedenskega mnenja izvedenca medicinske stroke, ne utemeljuje kršitve kazenskega zakona, temveč ostaja na ravni zatrjevanja, da sodišče druge stopnje odločilnih dejstev pomembnih za presojo, ali je bilo storjeno kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe, ni pravilno ugotovilo.

10. Neutemeljena je tudi trditev zahteve, da je pritožbeno sodišče „preširoko uporabilo svoja reformatorična pooblastila“, ker je bistveno spremenilo dejansko stanje, ki je bilo ugotovljeno s strani sodišča prve stopnje. V obravnavanem primeru je bila pritožba zoper sodbo sodišča prve stopnje (list. št. 140 spisa) vložena med drugim tudi iz pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Na podlagi tega pritožbenega razloga je višje sodišče opravilo preizkus pravilnosti in popolnosti ugotovljenega dejanskega stanja. Pri tem je ravnalo v skladu z določbo petega odstavka 392. člena ZKP, po katerem sme pritožbeno sodišče spremeniti sodbo v primeru, če je dejansko stanje zmotno ugotovljeno in je za pravilno ugotovitev potrebna samo drugačna presoja že ugotovljenih dejstev, ne pa izvedba novih dokazov ali ponovitev že izvedenih dokazov.

C.

11. Ker sodišče druge stopnje v zahtevi za varstvo zakonitosti zatrjevanih kršitev ni storilo, je Vrhovno sodišče zahtevo zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).

Datum zadnje spremembe:

12.07.2018

Podobni dokumenti:

• Sodba I Ips 19/2005
• VSM Sklep II Kp 39541/2015
• VSC Sodba II Kp 1935/2016