<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSRS Sodba I Ips 40655/2017

Sodišče:Vrhovno sodišče
Oddelek:Kazenski oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSRS:2018:I.IPS.40655.2017
Evidenčna številka:VS00010948
Datum odločbe:22.03.2018
Senat:Branko Masleša (preds.), Vesna Žalik (poroč.), Mitja Kozamernik, Marjana Lubinič, Marjeta Švab Širok
Področje:KAZENSKO MATERIALNO PRAVO
Institut:kršitev kazenskega zakona - obstoj kaznivega dejanja - konkretizacija zakonskega znaka - politično sodelovanje z okupatorjem - pravilnik za organizacijo in poslovanje brigadnih in odrednih vojaških sodišč

Jedro

Izpodbijana sodba ne dosega standardov o opisu dejanja in obrazložitve, ki so veljali tudi v času, ko je bila sodba sprejeta.

Izrek

I. Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se izpodbijana sodba tako spremeni, da se

A. D. sin F. in M. roj. Š., roj. ... v Predosljah,

iz razloga po 1. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku

o p r o s t i

obtožbe, da je

sodeloval z okupatorjem in be-ga, da je po nalogu be-ga prišel v partizane z določenim namenom, da je sokriv smrti tov. B., obveščevalca V. Okraja, da je sokriv, da je bil ob isti priliki ranjen tov. C., da se je intenzivno zanimal za vojaške in politične tajnosti ter funkcionarje ter z vsem tem zakrivil kaznivo dejanje v smislu 1. točke 7. člena Pravilnika za organizacijo in poslovanje brigadnih in odrednih vojaških sodišč z dne 16. 10. 1943.

II. Stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku obremenjujejo proračun.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je bil obsojeni A. D. spoznan za krivega kaznivega dejanja po 1. točki 7. člena Pravilnika za organizacijo in poslovanje brigadnih in odrednih vojaških sodišč z dne 16. 10. 1943 (prav. BOVS) in obsojen na smrt.

2. Zoper sodbo je vložil zahtevo za varstvo zakonitosti vrhovni državni tožilec zaradi kršitve splošnih civilizacijskih in pravnih načel, ki so jih civilizirani narodi upoštevali že v času, ko naj bi bilo kaznivo dejanje storjeno, kakor tudi predpisa na podlagi katerega je bil obsojen A. D. ter minimalnih pravnih standardov glede označitve in obrazložitve zatrjevanega kaznivega dejanja. Vrhovnemu sodišču je predlagal, naj zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da obsojenca oprosti obtožbe.

3. V zahtevi za varstvo zakonitosti vrhovni državni tožilec navaja, da je v Pravilniku BOVS v 7. členu bilo inkriminirano sodelovanje z okupatorjem, vendar pa iz očitka v izreku sodbe in tudi iz obrazložitve ni mogoče razbrati, v čem je bilo obsojenčevo sodelovanje z okupatorjem in belo gardo prav tako tudi povpraševanje po vojaških in političnih tajnosti in funkcionarjih ne izraža ničesar določenega. Niti iz opisa dejanja niti iz obrazložitve sodbe ni razvidna vzročna zveza za smrt osebe po imenu B. in okoliščino, da naj bi rane utrpela tudi oseba po imenu C. Obsojenčev prispevek k zatrjevani posledici ni opisan. Zanimanje za vojaške in politične tajnosti in funkcionarje ne more biti kaznivo, dokler takšno zanimanje ni dejansko izvršeno v korist okupatorja. Navedbe v obrazložitvi pa tudi ne utemeljujejo v ničemer navedb, v opisu dejanja.

4. Po 1. točki 7. člena Pravilnika BOVS so v pristojnost rednih in izrednih vojaških sodišč sodila kazniva dejanja po Odloku IOOF o zaščiti slovenskega naroda (Odlok Slovenskega narodno osvobodilnega odbora o zaščiti slovenskega naroda in njegovega gibanja za osvoboditev in združitev, Slovenski poročevalec leto II, št. 19 z dne 1. oktobra 1941) in sicer vsako sodelovanje z okupatorjem, aktiven poseg v borbo na strani okupatorja - bela garda, domobranci, podpora okupatorju z navajanjem raznih dejstev, denunciranje, ogleduštvo, propaganda in agitacija v korist okupatorja, prostovoljno dajanje živil ali drugega materiala okupatorju in njegovim pomočnikom. Po navedenem Odloku so bila kot kazniva dejanja navedena različna aktivna sodelovanja z okupatorjem in izdaja organizacije in dela narodnoosvobodilnega gibanja, ljudi in sredstev.

5. Državni tožilec navaja, da je bilo v 7. členu Pravilnika BOVS inkriminirano sodelovanje z okupatorjem. Sodelovanje z okupatorjem pa je moralo predstavljati konkretno delovanje. Vrhovno sodišče sprejema stališče državnega tožilca, da ravnanje obsojenca v opisu dejanja ni opredeljeno z dejstvi in okoliščinami, saj je opisano le, da je obsojenec sodeloval z okupatorjem ter belo gardo, ter da je po nalogu bele garde prišel v partizane z določenim namenom. Ni opisano njegovo aktivno sodelovanje z okupatorjem, v čem je to sodelovanje bilo in ni opredeljen namen. Opis dejanja navaja, da se je obsojenec intenzivno zanimal za vojaške in politične tajnosti ter funkcionarje. Gre le za golo inkriminacijo statusa in ni opisano, kar pravilno poudarja državni tožilec, da je bilo zanimanje takšno in tudi izvršeno tako, da gre za aktivno ravnanje, ki je v korist okupatorju. Vse navedeno pa tudi ni obrazloženo in ugotovljeno v razlogih sodbe. Soglašati je mogoče z državnim tožilcem, da v opisu dejanja ni pojasnjen in konkretiziran prispevek obsojenca k smrti tov. B. in k temu, da je bil tovariš C. ranjen. Navedeno je le, da je obsojenec sokriv smrti in poškodbe drugega. Tudi v razlogih sodbe ni obrazloženo, v čem je prispevek obsojenca k smrti drugega in k dejstvu, da je bil drugi ranjen. Sodba ne dosega standardov o opisu dejanja in obrazložitve, ki so veljali tudi v času, ko je bila sodba sprejeta. V Navodilu št. 1 vsem brigadnim in odrednim vojaškim sodiščem, ki ga je izdal Glavni štab NOV in PO Slovenije, Sodni oddelek z dne 30. 8. 1943 je poudarjeno, da mora biti v vsaki sodbi na kratko in jasno označeno dejanje, zaradi katerega je bil obtoženec obsojen, da je potrebno vsako sodbo utemeljiti in da mora biti utemeljena tudi smrtna kazen, da je treba navesti vse dokaze, ki dokazujejo krivdo ter tudi obrazložiti, v primeru izreka smrtne kazni, zakaj je bila ta kazen primerna. V izpodbijani sodbi niso podani znaki kaznivega dejanja po Pravilniku BOVS, saj ni konkretizirano sodelovanje z okupatorjem in prispevek obsojenca k smrti drugega in poškodbam drugega, ampak gre za trditve, ki ne dosegajo konkretizacije kazenskopravnih pojmov, oziroma znakov kaznivega dejanja. Ne gre za opis dejanja, ki je bilo tedaj, ko je bila sodba izrečena, znano in opredeljeno v predpisih in takšno, da je mogoče trditi, da gre za dejanje, ki je bilo v času, ko je bilo storjeno, kaznivo po splošnih načelih civiliziranih narodov.

6. Ker Vrhovno sodišče ugotavlja, da dejanje, ki je opisano v izreku sodbe, ne predstavlja znakov kaznivega dejanja po Pravilniku BOVS, je odločilo, da se pravnomočna sodba spremeni tako, da se obsojeni A. D. iz razloga po 1. točki 358. člena ZKP oprosti obtožbe.

7. Vrhovno sodišče je izreklo oprostilno sodbo, zato je na podlagi določbe 98.a člena v zvezi s prvim odstavkom 96. člena ZKP odločilo, da stroški postopka bremenijo proračun.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o kazenskem postopku (1994) - ZKP - člen 358, 358-1, 420, 420/1-1.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
22.05.2018

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDE4MzYy