VSRS Sodba I Ips 31611/2014

Jedro

Zakonski znak prisiljenja je v opisu dejanja konkretiziran z navedbo dejstev in okoliščin, ki so sodišču omogočala ugotavljanje „uporabe sile“. Iz konkretnega dela opisa kaznivega dejanja jasno izhaja, da je oškodovanka spolni odnos odklonila, obsojenec pa ji je na njene besede, da si spolnega odnosa ne želi, rekel, da „nje ni kdo kaj vprašal“, nakar ji je slekel pižamo in spodnjice, jo prijel za roke in bok ter jo držal, da se mu kot fizično šibkejša ni mogla upirati in umakniti, ter nato z zadnje strani prodrl v njeno nožnico in z njo spolno občeval. V opisu dejanja je torej določno označena sila, manifestirana v obsojenčevi fizični (pre)moči in nadvladi, ki jo je uporabil nasproti oškodovanki, s čimer jo je - v nasprotju z njeno voljo in pravico do spolne samoodločbe - prisilil k spolnemu občevanju.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati 600,00 EUR sodne takse.

Obrazložitev

A.

1. Okrožno sodišče v Slovenj Gradcu je s sodbo z dne 28. 9. 2015 E. H. spoznalo za krivega storitve kaznivih dejanj nasilja v družini po prvem odstavku 191. člena in posilstva po prvem odstavku 170. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) ter mu za prvo kaznivo dejanje določilo kazen devet mesecev zapora, za drugo pa kazen enega leta zapora, nakar mu je na podlagi določil o steku za obe kaznivi dejanji izreklo enotno kazen eno leto in sedem mesecev zapora. Na podlagi prvega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obsojencu naložilo plačilo stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom. Odločilo je tudi, da je obsojenec na podlagi prvega odstavka 97. člena ZKP dolžan plačati nagrado in potrebne izdatke po uradni dolžnosti postavljenega zagovornika. Višje sodišče v Mariboru je s sodbo z dne 31. 8. 2016 pritožbo obsojenčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obsojencu pa naložilo plačilo sodne takse ter nagrade in potrebnih izdatkov postavljenega zagovornika.

2. Obsojenčev zagovornik je 20. 10. 2016 zoper navedeno pravnomočno sodbo vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, kot uvodoma navaja, zaradi kršitve kazenskega zakona in bistvenih kršitev določb kazenskega postopka. Predlaga, naj Vrhovno sodišče zahtevi ugodi ter izpodbijani sodbi spremeni tako, da obsojenca oprosti obtožbe, oziroma naj sodbi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Z vlogo z dne 12. 1. 2017 je zagovornik predlagal, naj Vrhovno sodišče do sprejema odločitve odloži izvršitev pravnomočne sodbe.

3. Na zahtevo za varstvo zakonitosti je 10. 11. 2016 odgovorila vrhovna državna tožilka Barbara Brezigar, ki meni, da v zahtevi zatrjevane kršitve niso podane, zato predlaga njeno zavrnitev. Opis kaznivega dejanja posilstva vsebuje konkretizacijo vseh zakonskih znakov, zato ne držijo očitki o kršitvi kazenskega zakona. Neutemeljeni so tudi očitki, da izpodbijani sodbi nimata razlogov o odločilnih dejstvih. Sodišče druge stopnje se je opredelilo do vseh pritožbenih očitkov, medtem ko zagovornik s prikazovanjem lastne dokazne ocene nedopustno izpodbija s pravnomočno sodbo ugotovljeno dejansko stanje.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovne državne tožilke na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo v izjavo obsojencu in njegovemu zagovorniku, ki se o njem nista izjavila.

B.

5. Neutemeljeno vložnik uveljavlja kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP, ko navaja, da je sodišče prve stopnje oprlo sodbo na zapisnik o sprejemu kazenske ovadbe, s čimer je poskušalo sanirati neprepričljivo, neskladno in pomanjkljivo izpovedbo oškodovanke, česar pa ne bi smelo, saj se sodba ne sme opirati na kazensko ovadbo. Iz obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje ne izhaja, da bi se sodba opirala na zapisnik o sprejemu kazenske ovadbe, kot to želi v zahtevi prikazati vložnik, temveč temelji sodba na izpovedbi oškodovanke, kar je vložniku na vsebinsko enake očitke pravilno odgovorilo že sodišče druge stopnje v 7. točki sodbe. Drugače povedano, sodišče je kot dokaz v tem kazenskem postopku ocenilo izpovedbo oškodovanke, ki je na glavni obravnavi opisala posamezne dogodke in dejanja, storjena na njeno škodo, in v bistvenih delih potrdila vse očitke iz obtožbe (35. točka sodbe sodišča prve stopnje). Kazensko ovadbo pa je uporabilo le toliko, da je preizkusilo verodostojnost oškodovanke, kar pa je v skladu s stališči ustaljene sodne prakse,¹ po kateri se ovadba lahko uporabi za preizkus verodostojnosti izpovedbe ovaditelja, ki v sodnem postopku nastopa kot priča.

6. Bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP uveljavlja vložnik z navedbami, da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, ker se sodišče prve stopnje ni opredelilo do izpovedb na glavni obravnavi zaslišanih obsojenčevih sorodnikov, zlasti pa ne do izpovedb ostalih prič, ki jih je obsojenec predlagal v svojo obrambo v zvezi z dejanjem, opisanim pod 1. točko krivdoreka sodbe, razlogi sodbe sodišča druge stopnje pa so s tem v zvezi protispisni oziroma v nasprotju s prvostopenjsko sodbo, saj ne drži, da je sodišče prve stopnje napravilo dokazno oceno izpovedb slednjih prič.

7. Navedbe vložnika, da se prvostopenjsko sodišče ni opredelilo do izpovedb obsojenčevih sorodnikov, ne držijo. Do njihovih izpovedb se je sodišče prve stopnje izrecno opredelilo v 37. točki sodbe, kjer je obrazložilo, zakaj pričam, ki so po oceni sodišča poskušale ravnanje obsojenca minimalizirati in krivdo za prepire naprtiti oškodovanki, v tem delu ni verjelo. Kolikor vložnik takšne dokazne ocene sodišča ne sprejema, s tem ne uveljavlja zatrjevane procesne kršitve, temveč razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki ga z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče uveljavljati (drugi odstavek 420. člena ZKP). Zahteva pa ne more biti uspešna niti v delu, ko zatrjuje, da sodba nima razlogov, ker se sodišče ni opredelilo do izpovedb preostalih prič obrambe. Iz obrazložitve prvostopenjske sodbe izhaja, da je zaključek o dokazanosti kaznivega dejanja nasilja v družini, sodišče oprlo na izpovedbo oškodovanke, ki je bila potrjena z izpovedbami njenih sorodnikov ter sosedov S. S. in A. L., socialnih delavk centra za socialno delo J. Č. in J. K. ter z izvedenskim mnenjem izvedenca medicinske stroke prof. dr. I. T. in zapisi psihologinje F. B. S tem, ko je v 35. točki sodbe presodilo, da so vsi očitki iz obtožbe potrjeni z izpovedbami zaslišanih prič, v 36. točki pa s prepričljivimi razlogi utemeljilo, zakaj ne verjame zagovoru obsojenca in zakaj, glede na vse ostale izvedene dokaze nima razlogov, da izpovedbi oškodovanke, ki je potrdila obtožbene očitke, ne bi verjelo, se je sodišče prve stopnje posredno opredelilo tudi do izpovedb sodelavcev ter sosede in bivše partnerke obsojenca Š., X., O. in L., to je da njihovim izpovedbam, v katerih so obsojenca razbremenili, ne sledi. Tudi po presoji sodišča druge stopnje so številni dokazi predstavljali utemeljeno podlago za zaključek, da pričam, ki so obsojenca poskušale razbremeniti in ki so želele prikazati, da oškodovanka obsojenca po krivem obremenjuje, ne gre verjeti. Iz konteksta celotne obrazložitve dokazne ocene je tako razvidno, da je prvostopenjsko sodišče, ki mu je pritožbeno sodišče v celoti pritrdilo, s tem, ko je navedlo, na podlagi katerih dokazov je sprejelo svoje zaključke o dokazanosti kaznivega dejanja nasilja v družini, in obrazložilo, zakaj šteje, da so posamezni očitki iz obtožbe potrjeni z izvedenimi dokazi, hkrati smiselno ocenilo tudi izpovedbe prič Š., X., O. in L., ki jih je predhodno povzelo v 26. in 27. točki sodbe. Navedbe o kršitvi določb kazenskega postopka so ob povedanem neutemeljene.

8. Vložnik dalje neuspešno zatrjuje kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ki jo uveljavlja z navedbami, da so razlogi sodbe glede prepovedi obiskov in omejevanja stikov s starši, bratom in sosedi protispisni, sodba sodišča druge stopnje pa o tem nima razlogov oziroma so ti nerazumljivi in v nasprotju z vsebino zapisnikov, saj je kljub v pritožbi izpostavljenim okoliščinam, ki izhajajo iz izpovedb oškodovanke ter njenih staršev in brata, le-to zavrnilo. Prav tako ni mogoče pritrditi navedbam vložnika o neraziskanosti očitka, da je obsojenec oškodovanki prepovedal imeti stike s sosedi, kar utemeljuje s tem, da N. K. v tem postopku sploh ni bila zaslišana, zaradi česar izrek sodbe nasprotuje njenim razlogom, sodba pa glede njene izpovedbe nima razlogov, pri čemer pa tudi iz izpovedbe priče A. L. izhaja, da je zaključek o prepovedi in omejevanju stikov zmotno ugotovljen. S temi očitki vložnik po vsebini ne uveljavlja zatrjevane procesne kršitve, temveč, enako kot v pritožbi, razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki ga z zahtevo za varstvo zakonitosti, kot je bilo že navedeno, ni mogoče uveljavljati. Težišče teh navedb namreč predstavlja nesprejemanje dokazne ocene in zaključkov, ki sta jih sprejeli sodišči prve in druge stopnje.

9. Pri tem tudi ne drži, da je sodišče druge stopnje prezrlo pritožbene navedbe, ki so se nanašale na očitek o prepovedi in omejevanju stikov. V skladu z ustaljeno (ustavno)sodno presojo je procesni standard obrazloženosti odločb sodišč druge stopnje drugačen oziroma nižji kot standard obrazložitve odločb sodišč prve stopnje. Ni nujno, da se pritožbeno sodišče vselej izrecno opredeli do pritožbenih navedb, če je že iz drugih navedb v obrazložitvi razvidno, da se je sodišče z njimi seznanilo in jih obravnavalo. Prav tako ni treba, da ponavlja argumente prvostopenjske sodbe, če se z njimi strinja. Standardu obrazložitve sodišče druge stopnje zadosti tudi, če iz celotne obrazložitve sodbe izhaja, da se je s pritožbenimi navedbami seznanilo oziroma jih ni prezrlo. V primeru, ko se sodišče druge stopnje ne opredeli do pritožbenih navedb, pa bi se moralo, je lahko podana kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena v zvezi s prvim odstavkom 395. člena ZKP, ki pa je v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti upoštevna le, če je izkazan njen vpliv na zakonitost sodne odločbe. V obravnavani zadevi se je sodišče druge stopnje do pritožbenih navedb, s katerimi je vložnik izpodbijal ugotovljeno dejansko stanje glede očitkov o prepovedi in omejevanju stikov, opredelilo v 16. točki sodbe, kjer je presodilo, da dokazna ocena pritožbe, ki skuša prepričati, da je oškodovanka lažno navajala, da ji obsojenec ni dovolil stikov s starši, bratom in sosedi, ne more biti uspešna. S tem je odgovorilo na pritožbene očitke in na ta način v celoti zadostilo standardom obrazloženosti odločb, ki veljajo za sodišča druge stopnje.

10. Tudi v zvezi z očitanim dejanjem z dne 23. 2. 2014 vložnik sodišču druge stopnje očita, da se ni opredelilo do pritožbenih navedb in da je spregledalo izpovedbo oškodovanke, iz katere izhaja, da obsojenec tedaj ni bil nasilen. Res je, da se pritožbeno sodišče do teh navedb, s katerimi je vložnik - enako kot to počne v zahtevi - fragmentarno in iztrgano iz njenega celotnega konteksta povzemal oškodovankino izpovedbo in na tej podlagi ponujal lastno dokazno oceno, ni posebej in izrecno opredelilo. Vendar pa je iz 15. in 16. točke sodbe razvidno, da je tudi te navedbe vzelo na znanje in se s tem, ko je zavrnilo pritožbene navedbe, s katerimi je vložnik izpodbijal oceno oškodovankine izpovedbe in pritrdilo dokazni oceni prvostopenjskega sodišča, do njih smiselno opredelilo. Kolikor vložnik takšne dokazne ocene in dejanskih zaključkov nižjih sodišč ne sprejema, pa s tem ponovno uveljavlja nedovoljen razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. V čem je „ignoranca“ nižjih sodišč glede izpovedbe priče Š., vložnik ne obrazloži, zato se Vrhovno sodišče do tega očitka ni opredelilo (prvi odstavek 424. člena ZKP).

11. Kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP vložnik uveljavlja tudi z navedbami, da sodba sodišča prve stopnje še vedno vsebuje razloge, ki so v nasprotju z vsebino zapisnikov o izpovedbah prič, saj sodišče druge stopnje, kljub ugotovitvi, da iz izpovedbe priče Z. Š. ne izhaja, da bi videl, da je obsojenec oškodovanko grabil za vrat, kot je to v povzetku pričine izpovedbe navedlo sodišče prve stopnje, ni prepoznalo zatrjevane procesne kršitve. Drži, da je sodišče prve stopnje, kot je to ugotovilo že pritožbeno sodišče, v tem delu napačno povzelo izpovedbo priče Z. Š. (20. točka sodbe sodišča prve stopnje). Vendar pa zaradi tega ni podana nobena kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, kar je z razlogi, ki jih Vrhovno sodišče v celoti sprejema, vložniku pravilno odgovorilo že pritožbeno sodišče (8. točka sodbe).

12. Dalje tudi ne drži, da je sodba obremenjena s kršitvijo iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP v delu glede prisilnih spolnih odnosov, opisanih v četrti alineji 1. točke krivdoreka sodbe, ki jo vložnik vidi v tem, da so razlogi sodbe v nasprotju z njenim izrekom oziroma da sodba v tem delu nima razlogov, ker iz izpovedbe oškodovanke ne izhaja, da bi obsojenca med spolnim odnosom prosila, naj z njim preneha. Iz obrazložitve pravnomočne sodbe jasno izhaja, da je oškodovanka ves čas navajala, da je spolne odnose, ki so predmet očitkov iz 1. in 2. točke izreka sodbe, zavrnila, in da je sodišče ugotovilo, da je obsojenec z oškodovanko spolno občeval proti njeni volji (39. točka sodbe sodišča prve stopnje). Navedbe vložnika, da iz izpovedbe oškodovanke ne izhaja, da bi obsojenca med spolnim odnosom prosila, naj preneha, pa za presojo niti niso bistvene, saj takšna prošnja oškodovanke glede na vsa ugotovljena dejstva ne predstavlja okoliščine, od katere bi bila odvisna kaznivost očitanega ravnanja.

13. Z navedbami, s katerimi pritožbenemu sodišču očita, da je bistveno kršilo določbe kazenskega postopka, ker je spregledalo, da je oškodovanka v zvezi s prepirom zaradi otroških zaves podala štiri različne verzije dogodka, razlogi obeh sodišč, ki sta oškodovankino izpovedbo kljub temu ocenili kot verodostojno, pa da so nejasni, vložnik po vsebini uveljavlja nedovoljen razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP). To velja tudi za očitke o nejasnih in nasprotujočih si razlogih pritožbenega sodišča, ki je s tem v zvezi navedlo „da je šlo za travmatično ravnanje in da oškodovanka zaradi poteka časa ni mogla do podrobnosti opisati dogajanja.“ Nedovoljen razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja uveljavlja vložnik tudi z navedbami, da je sodišče druge stopnje spregledalo oškodovankino izpovedbo, v kateri je obsojencu očitala, da jo je enkrat pustil za dva dni samo s sinom, kar kaže na to, da oškodovanka ni bila v podrejenem položaju in da obsojenec ni bil nasilen.

14. V delu, ki se nanaša na kaznivo dejanje posilstva, pa vložnik zatrjuje kršitev kazenskega zakona z navedbami, da sodišče ni ugotavljalo zakonskega znaka prisiljenja v spolni odnos. Očita tudi, da sodba o tem nima razlogov, pri čemer „fizična šibkost oškodovanke“ ne more predstavljati sile, ki se zahteva za strtje žrtvinega odpora. Po navedbah vložnika je kazenski zakon prekršen tudi zato, ker sta sodišči presodili, da v izreku sodbe ni potrebno navesti, s čim je obsojenec prodrl v oškodovankino nožnico.

15. Da nobena od uveljavljanih kršitev ni podana, je vložniku pravilno odgovorilo že sodišče druge stopnje v 10., 12. in 15. točki sodbe. Iz izreka in obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje izhajajo vsi zakonski znaki kaznivega dejanja posilstva po prvem odstavku 170. člena KZ-1. Zakonski znak prisiljenja je v opisu dejanja konkretiziran z navedbo dejstev in okoliščin, ki so sodišču omogočala ugotavljanje „uporabe sile“. Iz konkretnega dela opisa kaznivega dejanja jasno izhaja, da je oškodovanka spolni odnos odklonila, obsojenec pa ji je na njene besede, da si spolnega odnosa ne želi, rekel, da „nje ni kdo kaj vprašal“, nakar ji je slekel pižamo in spodnjice, jo prijel za roke in bok ter jo držal, da se mu kot fizično šibkejša ni mogla upirati in umakniti, ter nato z zadnje strani prodrl v njeno nožnico in z njo spolno občeval. V opisu dejanja je torej določno označena sila, manifestirana v obsojenčevi fizični (pre)moči in nadvladi, ki jo je uporabil nasproti oškodovanki, s čimer jo je - v nasprotju z njeno voljo in pravico do spolne samoodločbe - prisilil k spolnemu občevanju. Vrhovno sodišče je že v sodbi I Ips 333/2002 z dne 27. 6. 2003 pojasnilo, da pri kaznivem dejanju posilstva ni nujno, da pride do fizičnega odpora žrtve, če sta sila in grožnja takšni, da že sami po sebi izključujeta odpor, do česar pride lahko predvsem takrat, ko žrtev spozna, da zaradi brezizhodnosti njenega položaja odpor ne bo uspešen; in da v takem primeru njena vdaja ne pomeni pristanka na spolno občevanje, temveč le to, da je z uporabo takšne sile ali grožnje storilec strl njen odpor in je v posledici tega prišlo do prisilne spolne združitve. Glede na navedeno zatrjevane kršitve niso podane, saj je abstraktni zakonski znak prisiljenja v opisu kaznivega dejanja ustrezno konkretiziran, pravnomočna sodba pa v zvezi s tem vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih. Na podlagi celotnega opisa dejanja in obrazložitve sodbe (39. in 40. točka sodbe sodišča prve stopnje in 12. točke sodbe sodišča druge stopnje) je tudi povsem jasno razvidno, da je obsojenec v oškodovankino nožnico prodrl s spolnim udom, in ne denimo s prstom, roko, spolno igračo ipd., kot to na ravni hipotetičnih primerov navaja vložnik.

16. Vložnik z navedbami, da obstaja precejšnje nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe sodišča druge stopnje in kar izhaja iz zapisnika o zaslišanju priče S. S., po vsebini ne uveljavlja t. i. protispisnosti, ki je podana takrat, kadar sodišče v nasprotju z zapisnikom o izpovedbi reproducira izpovedbo priče in na tej podlagi ugotavlja odločilna dejstva. Sodišče druge stopnje je v 10. točki sodbe namreč pravilno ugotovilo, da v razlogih prvostopenjske sodbe ni nobenih nasprotij med vsebino izpovedbe priče S. S., kot izhaja iz zapisnika o njenem zaslišanju, in povzetkom njene izpovedbe v sodbi. Nobenih nasprotij s tem v zvezi tudi ni v razlogih sodbe sodišča druge stopnje. Zaključek, da je obsojencu kaznivo dejanje posilstva dokazano, je sodišče prve stopnje napravilo na podlagi izpovedbe oškodovanke, medtem ko je izpovedba priče S. S. sodišču služila kot sredstvo za preizkus verodostojnosti oškodovankine izpovedbe (39. točka sodbe). Kolikor pa vložnik takšnih dokaznih zaključkov ne sprejema in trdi, da izpovedba priče S. ne more biti podlaga za dokazovanje posilstva, s tem ne uveljavlja zatrjevane procesne kršitve, pač pa nedovoljen razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

17. Poskus izpodbijanja s pravnomnočno sodbo ugotovljenega dejanskega stanja in s tem uveljavljanje nedovoljenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP) predstavljajo tudi navedbe, češ da je obramba uspela dokazati, da se oškodovanka ni spomnila, da bi se v času, ko naj bi prišlo do posilstva, zgodilo kaj travmatičnega. To velja tudi za očitke, da se nižji sodišči nista opredelili do nekaterih neskladij v izpovedbi oškodovanke glede kaznivega dejanja posilstva. Težišče teh navedb namreč predstavlja nesprejemanje dokazne ocene, ki sta jo v zvezi z izpovedbo oškodovanke sprejeli sodišči prve in druge stopnje, in poskus vzbuditi dvom o resničnosti odločilnih dejstev, ugotovljenih v pravnomočni sodbi.

C.

18. Ker ni ugotovilo kršitev zakona, na katere se sklicuje zahteva za varstvo zakonitosti, zahteva pa je vložena tudi iz razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, jo je Vrhovno sodišče zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).

19. Izrek o stroških postopka temelji na določbi 98. a člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP in 6. točko drugega odstavka 92. člena ZKP. Višino sodne takse je Vrhovno sodišče odmerilo na podlagi petega odstavka 3. člena v zvezi s 7. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1), pri čemer sodna taksa temelji na tarifnih številkah 7113 v zvezi s 7152 Taksne tarife. Pri izračunu je Vrhovno sodišče upoštevalo podatke o premoženjskem stanju obsojenca, razvidne iz sodbe sodišča prve stopnje, ter trajanje in zapletenost postopka s tem izrednim pravnim sredstvom.

-------------------------------
¹ Na primer odločbe Vrhovnega sodišča I Ips 262/2006 z dne 15. 9. 2006, I Ips 33948/2010-95 z dne 25. 10. 2012, I Ips 14384/2010-223 z dne 9. 4. 2015, I Ips 1674/2012 z dne 7. 4. 2017.

Datum zadnje spremembe:

12.07.2018

Podobni dokumenti:

• Sodba I Ips 45/95
• VSC Sodba II Kp 3321/2018
• Sodba I Ips 4/2009