VSRS Sodba I Ips 49782/2013

Jedro

Zgolj navedba, da obsojeni pred križiščem hitrosti in načina vožnje ni prilagodil lastnostim in stanju ceste ter drugim značilnostim prometa, ne vsebuje konkretizacije prekrška po drugem odstavku 30. člena ZVCP-1.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se pravnomočna sodba spremeni tako, da se obsojeni L. L. iz razloga po 1. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku

o p r o s t i o b t o ž b e,

da je kot udeleženec v prometu s kršitvijo drugega odstavka 30. člena Zakona o varnosti cestnega prometa iz malomarnosti povzročil prometno nesrečo, ki je imela za posledico smrt ene osebe, s tem da dne 28. 7. 2007 ob 7.30 uri V. P., ko je vozil tovorno vozilo Fiat Ducato, reg. št. ..., po glavni cesti 2. reda številk 104 iz smeri Tomačevega proti Šlandrovi ulici v Ljubljani, pri hiši Šlandrova 2, pri zavijanju na levo ni pustil mimo vozila, ki je peljalo iz nasprotne smeri in v križišču vozilo naravnost, in sicer osebnega vozila znamke Toyota Carina, reg. št. ..., s katerim je pripeljal L. L., ki je vozil naravnost in pred križiščem hitrosti in načina vožnje ni prilagodil lastnostim in stanju ceste ter drugim značilnostim prometa, zaradi česar je s sprednjo stranjo vozila trčil v sprednjo polovico desne strani tovornega vozila P., po trčenju pa je vozilo L. drselo v smeri vožnje, ga pri tem z zadnjim delom dvignilo navzgor in v levo tako, da je z zadnjo polovico leve strani ponovno trčilo v zadnji desni vogal vozila Petrovića, pri tem pa je njegova sopotnica A. L. zaradi poškodbe prsne aorte v obliki popolnega pretrganja vseh žilnih plasti istega dne ob 9.39 uri v bolnišnici umrla,

s čimer naj bi storil kaznivo dejanje povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po prvem in drugem odstavku 325. člena Kazenskega zakonika.

Po prvem odstavku 96. člena ZKP bremenijo stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter potrebni izdatki obsojenca in nagrada ter potrebni izdatki njegovega zagovornika proračun.

Obrazložitev

A.

1. Okrožno sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 21. 10. 2015 L. L. spoznalo za krivega kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po prvem in drugem odstavku 325. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ) in mu izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen eno leto zapora s preizkusno dobo dve leti. Na podlagi prvega odstavka 95. člena ZKP je odločilo, da je obtoženec dolžan plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 95. člena ZKP, nagrado in potrebne izdatke zagovornika ter sodno takso. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 23. 8. 2016 delno ugodilo pritožbi obsojenčevega zagovornika in obsojenemu na podlagi 45. člena KZ kazen odpustilo, v preostalem je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

2. Obsojenčev zagovornik je zoper pravnomočno sodbo vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve enakega varstva pravic, zakonitosti v kazenskem postopku, pravice do obrambe in pravice do poštenega sojenja, torej iz razlogov po 2. točki prvega odstavka 420. člena ZKP ter 22., 28. in 29. člena Ustave RS, slednjega v zvezi s členom 6 EKČP. Predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevi ugodi in izpodbijani sodbi spremeni tako, da obsojenca oprosti obtožbe.

3. Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovoril vrhovni državni tožilec mag. Andrej Ferlinc in predlagal zavrnitev zahteve. Vsebinsko je odgovoril na tisti del zahteve, kjer vložnik uveljavlja, da v izreku ni konkretizirana (opisana) kršitev Zakona o varnosti cestnega prometa (v nadaljevanju ZVCP) s strani obdolženega. Poudarja, da je v tenorju opisano, da obsojeni vožnje ni prilagodil okoliščini, da se približuje križišču. Navaja, da so značilnosti prometa tik pred križiščem drugačne in terjajo od voznika dodatno pazljivost, kar je znano in tega ni mogoče v izreku še dodatno konkretizirati.

B.

4. Iz opisa kaznivega dejanja v izreku pravnomočne sodbe izhaja, da je do prometne nesreče prišlo v križišču in da sta bili udeleženi dve vozili. Voznik tovornega vozila, ki je krivdo priznal, pri zavijanju levo ni pustil mimo vozila obsojenega L., ki je peljalo iz nasprotne smeri in v križišču vozilo naravnost (kršitev prvega odstavka 46. člena ZVCP-1). Slednji je bil spoznan za krivega, da pred križiščem, v katerem je sicer vozil naravnost, hitrosti in načina vožnje ni prilagodil lastnostim in stanju ceste ter drugim značilnostim prometa, s čimer je kršil drugi odstavek 30. člena ZVCP-1. Zaradi navedenega je prišlo do trčenja osebnega vozila obsojenega L. v sprednjo polovico desne strani tovornega vozila, v nesreči je sopotnica obsojenega L., njegova žena, zadobila poškodbo prsne aorte, zaradi katere je umrla.

5. Na vsebinsko enake pritožbene navedbe, kot jih zagovornik uveljavlja v zahtevi za varstvo zakonitosti, to je, da v izreku sodbe ni na konkreten način opisana kršitev, ki se mu očita, temveč je zgolj prepisan abstraktni del kršitve iz drugega odstavka 30. člena ZVCP-1, je pritožbeno sodišče odgovorilo v točki 11, da iz opisa kaznivega dejanja izhaja, da obsojeni L. hitrosti svoje vožnje ni prilagodil dejstvu, da se približuje križišču, pri čemer je v križišču bilo tovorno vozilo, ki je iz nasprotne smeri v križišču zavijalo levo. V dokaznem postopku je bilo s pomočjo izvedenca cestno prometne stroke ugotovljeno, da bi obsojeni L., če bi vozil z najvišjo dovoljeno hitrostjo, trčenje z lahkoto preprečil. Pritožbeno sodišče je navedlo, da zato obsojeni L. za kaznivo dejanje odgovarja v skladu z načelom defenzivne vožnje.

6. Vrhovno sodišče sprejema stališče vložnika zahteve, da zgolj navedba, da obsojeni pred križiščem hitrosti in načina vožnje ni prilagodil lastnostim in stanju ceste ter drugim značilnostim prometa, ne vsebuje konkretizacije prekrška po drugem odstavku 30. člena ZVCP-1. V izreku je zgolj prepisana določba drugega odstavka 30. člena ZVCP-1 in le tej dodano, da obsojeni vožnje ni prilagodil okoliščini, da se približuje križišču. Navedeno pa samo po sebi ne zadošča za konkretizacijo kršitve, saj bi takšno stališče lahko imelo za posledico, da bi v primeru, ko pride do prometne nesreče v križišču, po načelu defenzivne vožnje, odgovarjala voznika obeh oziroma vseh v nesreči udeleženih vozil.

7. Vrhovno sodišče se je že v odločbah I Ips 101/2009 z dne 12. 11. 2009 in I Ips 212/2005 z dne 12. 1. 2006 opredelilo do opisa kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po 325. členu KZ. Poudarilo je, da gre za kaznivo dejanje z blanketno dispozicijo, zato mora biti pravni predpis, na katerega ta norma napotuje, naveden v opisu kaznivega dejanja. Poudarilo je, da morajo biti okoliščine, ki utemeljujejo očitek kršitve dopolnilne norme, navedene v izreku. V obeh primerih se je opredelilo do očitka kršitve vožnje z neprilagojeno hitrostjo, to je očitka, ki je naslovljen na obsojenega L. v izpodbijani sodbi. Navedlo je, da je neprimerna vsaka hitrost, ki zmanjšuje obvladljivost vozila. Iz dejstev, navedenih v opisu dejanja mora izhajati, da je bila hitrost vožnje glede na okoliščine, ki vplivajo na obvladljivost, neprilagojena (prevelika) ni pa nujno, da je ta v izreku tudi izrecno številčno opredeljena.

8. V konkretnem primeru so bile v dokaznem postopku okoliščine, na podlagi katerih sta sodišči sklepali, da obsojeni hitrosti vožnje ni prilagodil dejstvu, da se približuje križišču, sicer ugotovljene. Prvostopenjsko sodišče je v točki 19 obrazložilo, da je obsojeni L. vozil proti semaforiziranemu križišču, na katero je opozarjala prometna signalizacija (prometnemu znaku „bližina svetlobnih prometnih znakov“ sta bili dodani še dve rumeni utripajoči luči), ter da je dovoljeno hitrost vožnje prekoračil za 51 km/h. Glede na to, da navedenih okoliščin tožilstvo ni vneslo v opis obsojencu očitanega kaznivega dejanja, temveč je v opisu navedlo le abstraktne zakonske znake prekrška, je pritrditi vložniku zahteve, da v izreku pravnomočne sodbe ni opisan eden od zakonskih znakov kaznivega dejanja po 325. členu KZ. Kršitev predpisov o varnosti cestnega prometa je konstitutivni zakonski znak kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti in ker le-ta ni konkretno opisana, je pritrditi vložniku, da dejanje, kot je opisano v pravnomočni sodbi, ni kaznivo dejanje.

9. Glede na vse navedeno Vrhovno sodišče sprejema pravno stališče vložnika, da je bila s pravnomočno sodbo kršena določba 1. točke prvega odstavka 420. člena ZKP. Zato je Vrhovno sodišče na podlagi prvega odstavka 426. člena ZKP zahtevi za varstvo zakonitosti ugodilo in obsojenega na podlagi 1. točke 358. člena ZKP oprostilo obtožbe.

10. V posledici izreka oprostilne sodbe je Vrhovno sodišče na podlagi 98.a člena ZKP skladno z določbo 96. člena ZKP odločilo, da bremenijo stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke prvega odstavka 92. člena ZKP ter potrebni izdatki obsojenca in nagrada ter potrebni izdatki njegovega zagovornika, proračun.

Datum zadnje spremembe:

12.07.2018

Podobni dokumenti:

• VSL sodba VII Kp 46876/2013
• Sodba I Ips 198/2001
• VSL sodba in sklep VII Kp 6274/2011