VSRS Sodba XI Ips 38432/2017-442

Jedro

V situacijah, ko se drugostopenjsko sodišče ne opredeli do pritožbenih navedb, gre za kršitev 395. člena ZKP, ki je v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti relevantna le tedaj, če je ta kršitev vplivala na zakonitost sodne odločbe.

Izrek

I. Zahtevi za varstvo zakonitosti zagovornika obdolženega S. M. se ugodi, izpodbijani sklep sodišča druge stopnje se v delu, ki se nanaša na tega obdolženca, razveljavi in se v tem obsegu zadeva vrne sodišču druge stopnje v novo odločanje.

II. Zahteva za varstvo zakonitosti zagovornika obdolženega D. L. se zavrne.

Obrazložitev

A.

1. Okrožno sodišče v Novi Gorici je z izpodbijanim sklepom pripor, odrejen iz pripornega razloga po 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) zoper obdolžene R. L., D. L. in S. M., podaljšalo še po vložitvi obtožnice. Višje sodišče v Kopru je zavrnilo pritožbe zagovornikov vseh treh obdolžencev.

2. Zoper navedeni pravnomočni sklep sta zahtevi za varstvo zakonitosti vložila zagovornika obdolženih D. L. in S. M. Zagovornik D. L. zahtevo vlaga, ker, kot navaja, pri obdolžencu ne obstoji priporni razlog, pri čemer tudi ni podana sorazmernost ukrepa, ki jo zahteva 20. člen Ustave RS (v nadaljevanju Ustava). Predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevi ugodi, razveljavi izpodbijana sklepa in pripor zoper obdolženega odpravi. Zagovornik S. M. zahtevo vlaga zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP in kršitve pravice iz 22. člena Ustave. Predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevi ugodi tako, da odrejeni pripor odpravi, oziroma nadomesti s hišnim priporom, ali podrejeno, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

3. Vrhovni državni tožilec Hinko Jenull je skladno z drugim odstavkom 423. člena ZKP podal odgovor na zahtevi za varstvo zakonitosti in ju ocenil kot neutemeljeni. V zvezi z navedbami, da sodišče prve stopnje po razveljavitvi sklepa na višjem sodišču in vrnitvi zadeve v ponovno odločanje ni odločilo v roku 24 ur, se strinja, da ugotovljena nepravilnost nima vpliva na izpodbijano odločitev o podaljšanju pripora. Meni, da je sodišče za obdolženega D. L. razumno obrazložilo obstoj utemeljenega suma in okoliščine, iz katerih sklepa na njegov prispevek h kaznivemu dejanju. Ne strinja se z zagovornikovim stališčem, da sodišče ni obrazložilo ponovitvene nevarnosti. V izpodbijanem sklepu so namreč navedene tako objektivne kot subjektivne okoliščine, na podlagi katerih je sodišče sklepalo o obstoju pripornega razloga. Zagovornik problematizira vrednost obdolženčevega avtomobila, s čimer zgolj izpodbija ugotovljeno dejansko stanje. Premoženjske razmere obdolženca pa tudi niso edina okoliščina, na podlagi katere je sodišče utemeljilo njegovo ponovitveno nevarnost. Prav tako izpodbijana sklepa vsebujeta obrazložitev neogibnosti pripora, ki je podana predvsem zaradi očitane kriminalne količine. Glede zahteve, ki jo je podal zagovornik S. M., vrhovni državni tožilec poudarja, da se obdolžencu tudi po delni ustavitvi postopka še vedno očita prodaja 435,56 gramov kokaina. Taka količina, ki jo je obdolženec uspel zagotoviti v kratkem obdobju dobrega meseca, še vedno predstavlja objektivno okoliščino, ki kaže na njegovo ponovitveno nevarnost. Opozarjanje na zmotne ugotovitve glede količin prodane droge pomeni zgolj izpodbijanje dejanskega stanja. Izpodbijani sklep ima tudi razumne razloge o neogibnosti pripora. Glede na navedeno vrhovni državni tožilec predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti zavrne.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obdolžencema in njunima zagovornikoma, ki so o odgovoru niso izjavili.

B.

5. V predmetni zadevi je preiskovalni sodnik dne 9. 9. 2017 iz razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP odredil pripor zoper obdolžene S. M., R. L. in D. L. Državna tožilka je v obtožnici, vloženi dne 28. 11. 2017, za vse tri predlagala podaljšanje pripora iz enakega pripornega razloga. Okrožno sodišče v Novi Gorici je s sklepom 1. 12. 2017 pripor podaljšalo. Višje sodišče v Kopru je navedeno prvostopenjsko odločbo zaradi kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP s sklepom z dne 14. 12. 2017 razveljavilo in vrnilo prvostopenjskemu sodišču v novo odločanje. Okrožno sodišče je v ponovljenem postopku s sklepom z dne 15. 12. 2017 pripor zoper obdolžence podaljšalo, Višje sodišče v Kopru pa je s sklepom dne 29. 12. 2017 pritožbe zagovornikov vseh treh obdolžencev zavrnilo.

6. Zagovornik obdolženega D. L. opozarja, da prvostopenjsko sodišče v ponovljenem postopku ni upoštevalo roka štiriindvajsetih ur, ki ga določa drugi odstavek 20. člena Ustave. Meni, da bi moral biti pripor zoper obdolžence zaradi te zamude odpravljen in opozarja, da pritožbeno sodišče ni sledilo predlogom obrambe, da je potrebno raziskati okoliščine zamude. Navedbe niso utemeljene. Z razveljavitvijo sklepa o podaljšanju pripora nastane položaj, kot ga ureja drugi odstavek 20. člena URS, in ki od prvostopenjskega sodišča zahteva, da o podaljšanju pripora ponovno odloči v roku štiriindvajsetih ur, hkrati pa v tem času obdolžencem vroči pisno obrazloženo odločbo.¹ Pritožbeno sodišče je na podlagi podatkov spisa ugotovilo, da je do neupoštevanja roka nedvomno prišlo. Sklep o razveljavitvi je namreč okrožno sodišče prejelo 15. 12. 2017 in istega dne tudi odločalo, pisni odpravek pa je bil očitno izdelan šele 18. ali 19. 12. 2017, ko je sklep prejela kazenska pisarna in je bila tudi izvršena odredba o njegovi vročitvi. Glede na to, da je bilo jasno, da je bil štiriindvajseturni rok prekoračen, pritožbeno sodišče ni imelo razloga poizvedovati, kdaj točno sta senata višjega in prvostopenjskega sodišča zasedala. Predvsem pa okoliščina, da je bila priporniku v obdobju od štiriindvajsetih ur po razveljavitvi sklepa do vročitve sklepa o podaljšanju pripora prostost odvzeta v nasprotju z določbo drugega odstavka 20. člena Ustave, nima za posledico nezakonitosti sklepa in tudi ni razlog za odpravo pripora.²

7. Neutemeljene so tudi ostale navedbe zagovornika obdolženega D. L. Izpodbija obstoj utemeljenega suma in navaja, da pri obdolžencu niso podani elementi sostorilstva. Izpodbijani sklep se glede obstoja utemeljenega suma posredno sklicuje na sklep o uvedbi preiskave, v katerem je obdolženčeva vloga pri očitani kriminalni dejavnosti jasno razdelana, zagovornik pa tudi ne navede, na kakšnem način se je od uvedbe preiskave dokazno gradivo spremenilo tako, da bi morali biti zaključki o utemeljenem sumu drugačni. Neutemeljeno zagovornik napada tudi zaključke izpodbijanega sklepa o obstoju ponovitvene nevarnosti. Sodišče je obrazložilo, da obdolženčev življenjski slog, ni sorazmeren njegovim uradno prikazanim zaslužkom. Zagovornik drugače kot izpodbijani sklep navaja, da avtomobil, ki ga obdolženec vozi, in dopust, na katerem je bil z družino, ne presegajo povprečnega življenjskega standarda. Zagovornik s tem zgolj podaja lastne dokazne zaključke o okoliščinah, na podlagi katerih je sodišče sklepalo o obdolženčevi ponovitveni nevarnosti. Zahteva zato v tem delu ni dovoljena (drugi odstavek 420. člena ZKP). Predvsem pa se sklep glede obstoja pripornega razloga pri obdolžencu, opira predvsem na druge okoliščine, tj. obseg kriminalne dejavnosti, njeno trajanje in obdolženčevo vpetost v posle, povezane s prodajo drog. Izpodbijani sklep v nasprotju z zagovornikovimi navedbami vsebuje tudi presojo o sorazmernosti ukrepa, pri čemer se utemeljeno sklicuje na nevarnost droge kokain za potencialne uporabnike in dejstvo, da bi bilo mogoče prodajo drog z uporabo ustreznih komunikacijskih sredstev, voditi tudi iz stanovanja.

8. Zagovornik S. M. v zahtevi opozarja, da obstaja nasprotje med zaključki izpodbijanega sklepa o velikem obsegu obdolženčeve kriminalne dejavnosti in podatki spisa. Že v pritožbi zoper sklep prvostopenjskega sodišča je opozarjal, da se obdolžencu očita skupno osem prodaj kokaina v obdobju od 17. 2. do 12. 7. 2017 v skupni količini 769,82 gramov prepovedane droge, pri čemer pa za prvih pet prodaj v spisu ni podanega nikakršnega dokaza. Brez teh petih prodaj pa je očitana kriminalna količina zmanjšana, šlo bi le za bistveno krajše obdobje od 6. 6. do 12. 7. 2017 in za bistveno manjšo količino, tj. 435,56 gramov kokaina. Na tej podlagi je zagovornik izpodbijal obstoj ponovitvene nevarnosti, o kateri je prvostopenjsko sodišče sklepalo predvsem zaradi velike količine prodane droge in relativno dolgega časovnega obdobja, v katerem naj bi obdolženec deloval. V zahtevi zagovornik utemeljeno opozarja, da se pritožbeno sodišče do njegovih pritožbenih navedb ni opredelilo. Po ustaljeni praksi Vrhovnega sodišča mora namreč sodišče druge stopnje presoditi vse pritožbene navedbe, ki se nanašajo na odločilna dejstva, zavzeti o njih stališča in jih ustrezno utemeljiti.³ Zagovornik izpodbijanemu sklepu sicer očitano kršitev napačno kvalificira po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, iz vsebine navedb pa izhaja, da uveljavlja kršitev po 395. členu ZKP. Vrhovno sodišče je namreč že pojasnilo, da gre v situacijah, ko se drugostopenjsko sodišče ne opredeli do pritožbenih navedb lahko kvečjemu za kršitev 395. člena ZKP, ki je v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti relevantna le tedaj, če je ta kršitev vplivala na zakonitost sodne odločbe.⁴ Navedena kršitev je podana tudi v predmetni zadevi. Višje sodišče je namreč navedlo le, da se prvostopenjski sklep glede posameznih prodaj niti ni oprl na konkretne listine iz spisa, zato protispisnost, kot jo je uveljavljal zagovornik, sploh ne more biti podana. Tak odgovor ne more zadostiti zahtevam, ki pritožbeno sodišče obvezujejo k opredelitvi do pritožbenih navedb. V drugostopenjski odločbi je umanjkala konkretna presoja pritožbenih navedb o ponovitveni nevarnosti, ki se pomembno opira ravno na dolgotrajnost obdolženčevega delovanja in veliko količino prodane droge. Opustitev opredelitve drugostopenjskega sodišča glede teh pritožbenih očitkov pa je vplivala na zakonitost sodne odločbe. V odločbi je namreč umanjkal vsebinski odgovor na trditve, da ponovitvena nevarnost glede na obseg očitane kriminalne dejavnosti ni podana. Za zakonitost drugostopenjske odločbe je relevantno stanje, kot je bilo v trenutku, ko je bila sprejeta izpodbijana odločitev. To se v predmetni zadevi izkaže za posebej relevantno, ker je Okrožno sodišče v Novi Gorici s sklepom dne 21. 12. 2017 odločalo o ugovorih zoper obtožnico, ki so jih vložili zagovorniki soobdolženih. Ugodilo je ugovoru zagovornika S. M. ter sklenilo, da se obtožba glede petih prodaj, ki jih zagovornik problematizira tudi v okviru podaljšanja pripora, ne dopusti in se kazenski postopek v tem delu zoper obdolženca ustavi.⁵ Glede na tako odločitev se še dodatno izkaže, da se drugostopenjsko ni (zadostno) opredelilo do pritožbenih navedb, ki bi potencialno lahko vplivale na presojo obstoja ponovitvene nevarnosti.

C.

9. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da v zahtevi za varstvo zakonitosti zagovornika obdolženega D. L. uveljavljane kršitve niso podane, deloma pa je bila zahteva vložena iz razloga zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, zato jo je v skladu z določilom 425. člena ZKP zavrnilo. Vrhovno sodišče pa je zaradi kršitve iz 395. člena ZKP ugodilo zahtevi za varstvo zakonitosti zagovornika S. M. in izpodbijani sklep višjega sodišča razveljavilo v delu, ki se nanaša na podaljšanje pripora zoper obdolženega M., in v tem obsegu zadevo vrnilo sodišču druge stopnje v novo odločanje. V ponovljenem postopku se bo moralo drugostopenjsko sodišče vsebinsko opredeliti do zagovornikovih navedb o obstoju ponovitvene nevarnosti v povezavi kriminalno količino, ki se očita obdolžencu.

10. Če bo za obdolženega D. L. nastopila dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (95. člen ZKP), bo sodno takso za zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti zoper pravnomočni sklep o podaljšanju pripora po tarifni številki 74014 Taksne tarife, v zvezi s petim odstavkom 3. člena in 17. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1), odmerilo sodišče prve stopnje.

-------------------------------
¹ Sodba VSRS I Ips 220/2001 z dne 13. 7. 2001.
² Sodba VSRS I Ips 128/99 z dne 30. 6. 2001.
³ Sodba VSRS I Ips 25/2010 z dne 22. 4. 2010, sodba I Ips 19026/2010-89 z dne 17. 10. 2013 idr.
⁴ Sodba VSRS XI Ips 13636/2016-277 z dne 19. 5. 2016.
⁵ Višje sodišče v Kopru je s sklepom 1. 2. 2018 zavrnilo pritožbo zoper sklep o delni ustavitvi postopka, ki jo je vložila okrožna državna tožilka.

Datum zadnje spremembe:

12.07.2018

Podobni dokumenti:

• VSRS Sodba XI Ips 49440/2018
• VSRS Sodba XI Ips 48365/2016-1166
• VSM Sklep IV Kp 3140/2017