VSRS Sodba in sklep II Ips 223/2017

Jedro

Pri odmeri odškodnine za zmanjšanje življenjske aktivnosti niso bile v zadostni meri upoštevane posledice na funkcionalnem področju, saj so pri tožniku prizadete kognitivne funkcije (motnje spomina, branja, pozornosti, sposobnosti načrtovanja in predvidevanja). Tožnik je na pričetku odrasle dobe, še preden se je vključil v trg dela, postal invalid I. kategorije, ugotovljena je trajna nezmožnost za vsakršno delo. Zaradi omejitev torej ne bo mogel opravljati poklica, za katerega se je šolal, in tudi ne drugega poklica, niti početi stvari, ki jih je počel pred nesrečo: voziti kros motorja, kolesa, igrati nogometa, jahati; ne more več pomagati v domači gostilni in na kmetiji, se ljubiteljsko ukvarjati z glasbo.

Izrek

I. Reviziji se delno ugodi in se sodba sodišča druge stopnje v odločitvi o nepremoženjski škodi

− v II. točki izreka spremeni tako, da se pritožbi tožeče stranke delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v točki I./1. izreka spremeni tako, da je toženka dolžna tožniku plačati še 7.000,00 EUR, torej skupaj 38.454,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 10. 2010 dalje do plačila,

− v II. točki izreka ter sodba sodišča prve stopnje v prvi alineji III. točke izreka razveljavita tudi glede zahtevka na plačilo 3.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 10. 2010 dalje in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Sicer se revizija zavrne.

III. Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

O dosedanjem poteku postopka

1. Tožnik je bil dne 21. 12. 2008 kot sopotnik udeležen v prometni nesreči. Prisedel je v vozilo, ki ga je vozil zavarovanec toženke, in sicer na zadnji srednji sedež, pri čemer si ni pripel varnostnega pasu. Zavarovanec toženke je kmalu po pričetku vožnje zaradi vinjenosti in neprilagojene hitrosti v križišču zapeljal na levo smerno vozišče in čelno trčil v nasproti vozeče vozilo, pri čemer se je tožnik hudo telesno poškodoval. Tožnik je od toženke zahteval povrnitev premoženjske in nepremoženjske škode, ki mu je nastala kot posledica škodnega dogodka, v skupni višini 210.252,30 EUR. Za nepremoženjsko škodo je zahteval skupno 224.000,00 EUR (ker mu je toženka iz tega naslova že plačala 33.000,00 EUR, je zahteval še 191.000,00 EUR), in sicer za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem 95.000,00 EUR, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 115.000,00 EUR, za strah 6.000,00 EUR in za duševne bolečine zaradi skaženosti 8.000,00 EUR. Zahteval je tudi povrnitev premoženjske škode, in sicer potnih stroškov v višini 2.148,07 EUR, izgubljenega zaslužka v času od 1. 7. 2010 do vložitve tožbe 3. 10. 2011 v višini 13.054,46 EUR, neizplačanih regresov v letih od 2010 do 2016 v višini 4.049,77 EUR ter od vložitve tožbe dalje plačilo mesečne rente zaradi izgubljenega zaslužka v znesku 920,00 EUR. Toženka odgovornosti njenega zavarovanca ni oporekala, menila pa je, da je k nastali škodi podan tožnikov 40 % soprispevek, ker je prisedel k vinjenemu vozniku in ker pri vožnji ni uporabljal varnostnega pasu.

2. Sodišče prve stopnje je presodilo, da je tožnik 30 % prispeval k nastali škodi, ker je prisedel k vinjenemu vozniku (10 %) in ni uporabil varnostnega pasu (20 %). Za utrpelo nepremoženjsko škodo je kot primerno ocenilo odškodnino v skupni višini 95.000,00 EUR (tj. 87 povprečnih plač v času izdaje sodbe sodišča prve stopnje), in sicer za prestane telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem 45.000,00 EUR, za strah 6.000,00 EUR, za duševne bolečine zaradi skaženosti 4.000,00 EUR ter za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 40.000,00 EUR. Ob upoštevanju tožnikovega 30 % soprispevka ter valoriziranega zneska že plačane odškodnine je toženki naložilo, da mora tožniku za utrpelo nepremoženjsko škodo plačati še 31.454,00 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 10. 2010 dalje (točka I/1. izreka). Zahtevku na povrnitev premoženjske škode je delno ugodilo ter toženki ob upoštevanju tožnikovega soprispevka k nastali škodi naložilo plačilo 500,00 EUR potnih stroškov (točka I/2. izreka), 9.156,12 EUR iz naslova izgubljenega dohodka v času od 1. 7. 2010 do vložitve tožbe 3. 10. 2011 (točka I/3. izreka), 35.843,88 EUR iz naslova izgubljenega dohodka v času od 3. 10. 2011 do izdaje sodbe sodišča prve stopnje (točka I/4. izreka) ter 1.656,03 EUR neizplačanih regresov za leta 2013 - 2016 (točka I/5. izreka), vse s pripadajočimi zamudnimi obrestmi. Ugodilo je tudi tožbenemu zahtevku za plačilo mesečne rente ter toženki naložilo, da tožniku od izdaje sodbe dalje mesečno plačuje 421,55 EUR (točka II. izreka). Višji tožbeni zahtevek za plačilo premoženjske in nepremoženjske škode je zavrnilo (točka III. izreka).¹ Odločilo je še, da je toženka dolžna tožniku povrniti pravdne stroške v višini 307,66 EUR (točka IV. izreka).

3. Sodišče druge stopnje je pritožbama tožeče in tožene stranke delno ugodilo. Presodilo je, da je bila odškodnina za nepremoženjsko škodo ustrezno odmerjena ter o premoženjski škodi pravilno odločeno. Zaradi večje jasnosti je izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je v izrek glede zneskov izgubljenih zaslužkov in regresov vneslo podatek, da gre za neto zneske (točka I/1. izreka). Glede tožnikovega soprispevka je menilo, da toženka ni izkazala, da se je imel tožnik možnost prepričati o vinjenosti voznika ali jo drugače zaznati. V vozilo je prisedel pred gostinskim lokalom, pred tem se istega večera z voznikom ni družil in ga je le bežno poznal. Zgolj z vstopom v vozilo k škodi ni prispeval. Glede soprispevka zaradi neuporabe varnostnega pasu pa je presodilo, da je ostalo dejansko stanje zaradi zavrnitve tožnikovega predloga za dopolnitev izvedenskih mnenj nepopolno ugotovljeno. Ni bilo namreč razjasnjeno, ali bi uporaba varnostnega pasu privedla do hujših posledic (zloma vratnih vretenc). Pritožbeno sodišče je zato sodbo sodišča prve stopnje v zavrnilnem delu razveljavilo v tolikšnem delu, kolikor je zavrnitvi zahtevka botrovalo stališče o tožnikovem 30 %² soprispevku,³ ter v odločitvi o stroških postopka in v tem obsegu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (točka I/2. izreka). V preostalem je pritožbi pravdnih strank zavrnilo in v izpodbijanem, a nespremenjenem in nerazveljavljenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (II. točka izreka). Odločitev o stroških pritožbenega postopka je pridržalo za končno odločbo (III. točka izreka).

O navedbah v revizijskem postopku

4. Tožnik zoper sodbo sodišča druge stopnje vlaga revizijo. Meni, da je bila odškodnina za nepremoženjsko škodo v skupni višini 95.000,00 EUR (87 povprečnih plač) prenizko odmerjena ter predlaga povišanje za 129.000,00 EUR (na 224.000,00 EUR). Sodišče druge stopnje je navedlo, da je bila v primerljivih zadevah odškodnina za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem nižja, odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti pa višja, vendar je bistvena primerjava celotnega zneska odškodnine. Merilo ne more biti zgolj skupni znesek odškodnine, temveč bi sodišče moralo presojati vsako postavko posebej. V primerljivih zadevah so bile prisojene višje odškodnine. V zadevi II Ips 229/2004 je bilo prisojenih 94 povprečnih plač, čeprav je 37-letna tožnica utrpela manjši obseg bolečin, bila zmožna 4-urnega dela ter je bilo zmanjšanje življenjske aktivnosti ocenjeno na 60 %. V zadevi II Ips 363/2002 je bila ob podobnih poškodbah odmerjena odškodnina 96 povprečnih plač, pri čemer je bila zmožnost za delo zmanjšana za polovico, medtem ko je tožnik za delo popolnoma nezmožen. V zadevi II Ips 624/2003 pa je bilo prisojenih 100 povprečnih plač, čeprav so telesne bolečine in zdravljenje trajale manj časa.

Tožniku je bila za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem prisojena prenizka odškodnina. Povzema obseg prestanih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem. Sodišče druge stopnje kot nevšečnosti ni upoštevalo izolacije zaradi padca levkocitov, nošenja plenice, izgube telesne teže, anestezije, ponovnega učenja govora, pisanja, računanja, vaj za spomin. Vse te nevšečnosti so ugotovili izvedenci, sodišče druge stopnje pa je zgolj domnevalo, da so bile pri odmeri upoštevane. Ne strinja se s stališčem pritožbenega sodišča, da nošenje plenice in izguba telesne teže ne moreta vplivati na višino odškodnine. Nošenje plenice je bilo za tožnika neprijetno, izguba teže pa je vplivala na potek zdravljenja. Do nevšečnosti zaradi ponovnega učenja jesti, piti, nestabilne sposobnosti razumevanja, omejene spominske sposobnosti in upočasnjenih mentalnih funkcij pa se pritožbeno sodišče sploh ni opredelilo.

Prav tako je prenizka odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Tožnik je bil ob nezgodi star 17 let, šolal se je za avtomehanika, saj je nameraval nadaljevati očetovo obrt v domači avtomehanični delavnici ter bil v šoli uspešen. Zaključni izpit v 3. letniku je uspešno opravil in prejel posebno priznanje Obrtno podjetniške zbornice Slovenije. Delo v delavnici ga je veselilo, sam je denimo zvaril vozilo A. Po nezgodi za pridobitno delo ni zmožen, ugotovljena je invalidnost I. kategorije. Prej je rad pomagal pri delu na kmetiji, veliko se je ukvarjal z vzrejo konj. Sedaj na kmetiji pri težjih delih ne more več pomagati, ne more pomagati niti v domači gostilni, saj si ne zapomni naročil, težko računa zapitek in ne more nositi težjih stvari. Opustiti je moral vse športne aktivnosti, med drugim vožnjo s kros motorjem, igranje nogometa, smučanje in kolesarjenje. Prej se je ljubiteljsko ukvarjal s predvajanjem glasbe, sedaj občutka za glasbo nima več, kar ga je zelo potrlo. Po končanem zdravljenju je miselno počasen, spremenila se je motorika, manj je spreten, težje se koncentrira in hitro utrudi. Težave ima pri pisanju, računanju, branju zahtevnejših besedil, angleščini. Po nezgodi ga je zapustila punca, sedaj težko navezuje stike, ne ve, kako bo z družinskim življenjem. Vse te ugotovitve pri odmeri odškodnine niso bile v zadostni meri upoštevane.

Tudi odškodnina, prisojena za duševne bolečine zaradi skaženosti, je prenizka. Tožnik ima 8 cm dolgo brazgotino na mestu odvzema kožnega presadka iz medenice ter 9 globokih pooperacijskih brazgotin v desnem stegnu v skupni dolžini 41,5 cm, ki so zelo opazne. Poleg tega ima zaradi nesreče 1 cm krajšo desno nogo. V zadevi II Ips 65/2000 je bila samo za brazgotine prisojena odškodnina 6 povprečnih plač, pri čemer ni bilo prikrajšave noge in šepanja.

5. Revizija je bila vročena v odgovor toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

O utemeljenosti revizije

6. Revizija je delno utemeljena.

7. Podlaga za prisojo pravične denarne odškodnine so določbe 179. in 182. člena Obligacijskega zakonika.⁴ Temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo sta načelo individualizacije in načelo objektivne pogojenosti višine denarne odškodnine. Načelo individualizacije zahteva določitev pravične denarne odškodnine glede na intenzivnost in trajanje telesnih bolečin, duševnih bolečin in strahu ter glede na vse konkretne okoliščine, ki se odražajo pri posameznem oškodovancu. Načelo objektivne pogojenosti pa terja upoštevanje pomena prizadete dobrine in namena te odškodnine, da odškodnina ne bi podpirala teženj, ki niso združljive z njeno naravo in namenom. V okviru tega načela mora sodišče opraviti vrednotenje konkretnih škodnih posledic v primerjavi škodnimi posledicami drugih oškodovancev v podobnih primerih iz sodne prakse. Le tako je namreč mogoče enotno obravnavanje škod različnega obsega in določanje odškodnin zanje v ustreznih razmerjih.

8. Iz ugotovitev nižjih sodišč izhaja, da je tožnik, ob škodnem dogodku star 17 let, utrpel sledeče poškodbe: udarnino možganovine levo in desno čelnosenčnično, zlom nosnih kosti, zlom desne stegnenice, okvaro levega ulnarnega živca, zlom korenine prvega in drugega zoba desno zgoraj, zaradi česar sta bila oba zoba odstranjena, aspiracijsko pljučnico ter levostransko delno ohromelost, ki je med zdravljenjem izzvenela, ostala je zmanjšana groba moč stiska leve pesti za polovico. V času zdravljenja je 40 dni trpel hude bolečine, tri mesece srednje in šest mesecev lahke bolečine, občasne lahke bolečine in glavoboli so trajne narave. Kontinuirano zdravljenje je trajalo do 18. 10. 2010. Med nevšečnosti je uvrstiti dve hospitalizaciji (prva v obsegu 51 dni, od tega 16 dni v umetni komi, intubiran in priklopljen na umetna pljuča), tri operacije, okužbo z MRSO, nevtropenijo (znižanje belih krvnih telesc), dekubitalne rane, respiratorno fizioterapijo zaradi pljučnice, punkcije kostnega mozga, urinski kateter, EEG preiskavo možganov, EMG preiskavo levega zgornjega uda, rentgensko slikanje, CT preiskavo, prejemanje infuzijskih raztopin in različnih zdravil v žilo ter injekcij proti tvorbi krvnih strdkov, preveze, odstranjevanje šivov, hojo z berglami, nadaljevanje zdravljenja in kontrolne preglede pri številnih specialistih⁵ in osebnem zdravniku. V obdobju od 16. 2. 2009 do 10. 4. 2009 je bil v Univerzitetnem rehabilitacijskem inštitutu Soča deležen kompleksne lokomotorne in nevrofizioterapevtske rehabilitacije ter psihološke obravnave. Posledica operacij so mehke brazgotine na desnem stegnu v skupni dolžini 41,5 cm, ki so vidne, če je tožnik v kratkih hlačah ali kopalkah, ter 7 cm dolga brazgotina zaradi odvzema kožnega presadka iz desne strani medenice. Tožnik ima 1 cm krajšo nogo, vendar je hoja stabilna, šepanje ni ugotovljeno.

9. Nezgoda je tožniku pustila hude trajne posledice, tako na gibalnem kot na funkcionalnem področju. Moč stiska leve pesti je zmanjšana za polovico, zaradi česar mora več truda vložiti v aktivnosti, ki so povezane z grobo fizično močjo rok. Zaradi prizadetosti desne spodnje okončine težje hodi po ravnem na daljše razdalje in po neravnem terenu, opravlja aktivnosti, ki so povezane s poskoki, doskoki, počepanjem in klečanjem. Zaradi popoškodbenega kroničnega organskega psihosindroma ima upočasnjeno kognitivno procesiranje, motnje koncentracije, motnje spomina, hitro se utrudi, učljivost je pomembno prizadeta. Ugotovljena je trajna nezmožnost za delo in priznan status invalida I. kategorije. Prisotne so osebnostne spremembe (čustvena negotovost, porušena samopodoba, brez socialne mreže). Pred nezgodo se je šolal za avtomehanika in nameraval prevzeti družinsko obrt, pomagal je tudi na domači kmetiji in v gostilni, česar po nezgodi ni več zmožen. Pred nezgodo je vozil kros motor in kolo, igral nogomet, se ljubiteljsko ukvarjal z glasbo ter nastopal kot DJ v domačem lokalu. Po nezgodi je opustil ukvarjanje s športom. Izgubil je voh in občutek za glasbo. Imel je resno dekle, ki ga je po nesreči zapustilo, v socialnih stikih ima sedaj težave.

10. Nižji sodišči sta presodili, da pravična odškodnina za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem znaša 45.000,00 EUR (41 povprečnih plač). Takšni presoji revizijsko sodišče pritrjuje. Ne drži revizijska graja, da sodišči nista upoštevali vseh ugotovljenih nevšečnosti. Sodišče druge stopnje je izrecno pojasnilo, da je v ugotovitvi, da je bil tožnik deležen kompleksne hospitalne medicinske rehabilitacije z lokomotorno, nevrofizioterapevtsko in psihološko obravnavo, zajeta tudi krepitev (korigiranje) govora, pisanja, spominskih funkcij in računanja. Sodišče druge stopnje je nadalje kot nevšečnosti upoštevalo tudi splošne anestezije, zdravstveni zaplet zaradi padca levkocitov ter nošenje plenic in izgubo telesne teže v času zdravljenja, pri čemer je pravilno pojasnilo, da zadnji okoliščini sami zase glede na velik obseg preostale škode ne moreta narekovati prisoje višje odškodnine. Da bi se tožnik moral na novo učiti jesti in piti, ni bilo ugotovljeno. Revident opozarja še na upočasnjenost mentalnih funkcij, zmanjšanje spominskih sposobnosti ter sposobnosti razumevanja, kar je bilo upoštevano v okviru zmanjšanja življenjske aktivnosti. Kolikor želi tožnik revizijsko sodišče prepričati, da sta nižji sodišči glede obsega nevšečnosti med zdravljenjem nepopolno ugotovili dejansko stanje, pa revizijsko sodišče pojasnjuje, da navedeno predstavlja nedovoljen revizijski razlog (tretji odstavek 370. člena ZPP).

11. Nižji sodišči sta tožniku za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem prisodili nekoliko višjo odškodnino kot v zadevah, na katere se je sklicevalo pritožbeno sodišče,⁶ čemur je botrovala ugotovitev o precej večjem obsegu telesnih bolečin, daljšem trajanju zdravljenja (leto in deset mesecev) ter bistveno širšem obsegu nevšečnosti med zdravljenjem (med drugim tri operacije, pljučnica, okužba z MRSO, dekubitalne rane, obsežna rehabilitacija). Revizijsko sodišče izpostavlja zlasti zadevo II Ips 210/2012,⁷ v kateri je bila za primerljiv obseg telesnih bolečin in nekoliko večji obseg nevšečnosti med zdravljenjem prisojena odškodnina 40 povprečnih plač. Ker je odmerjena odškodnina za to postavko nepremoženjske škode na zgornji meji odškodnin, prisojenih v primerljivih zadevah, revizijsko zavzemanje za njeno povišanje ni utemeljeno.

12. Odškodnina za duševne bolečine zaradi skaženosti je bila ustrezno odmerjena. Revident se sklicuje na zadevo II Ips 65/2000, v kateri je bila za obsežne pooperativne brazgotine prisojena odškodnina 6 povprečnih plač. Revizijsko sodišče kot pravilno ocenjuje presojo, da tožniku za skaženost pripada odškodnina 4 povprečnih plač. Tolikšna odškodnina je bila oškodovancem prisojena denimo v zadevah II Ips 13/2000, II Ips 226/2000 in II Ips 6/2001, na katere je opozorilo že sodišče druge stopnje, pa tudi v zadevi II Ips 474/2006.⁸ Odškodnina v višini 6 povprečnih plač je bila v sodni praksi prisojena za hujše primere skaženosti (primerjaj denimo II Ips 435/2004 – pooperacijske brazgotine, prikrajšava leve spodnje okončine z nepregibnim in navzdol upognjenim stopalom, šepajoča hoja; ter II Ips 608/2000 - šepajoča hoja, stalna uporaba bergel).

13. Po oceni revizijskega sodišča pa pritožbeno sodišče ni v zadostni meri upoštevalo vseh individualnih okoliščin tožnikovega primera pri odmeri odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Škodni dogodek je oškodovancu pustil trajna prikrajšanja tako na poklicnem kot zasebnem področju, ki se kažejo v omejeni gibljivosti desne noge, slabši moči desne roke, zaradi česar je omejen pri dolgotrajni hoji, počepanju, premagovanju neravnin, moči okončin, dvigovanju stvari. Predvsem pa niso bile v zadostni meri upoštevane posledice na funkcionalnem področju, saj so pri tožniku prizadete kognitivne funkcije (motnje spomina, branja, pozornosti, sposobnosti načrtovanja in predvidevanja). Na pričetku odrasle dobe, še preden se je vključil v trg dela, je postal invalid I. kategorije, ugotovljena je trajna nezmožnost za vsakršno delo. Zaradi omejitev torej ne bo mogel opravljati poklica za katerega se je šolal, in tudi ne drugega poklica niti početi stvari, ki jih je pred nesrečo: voziti kros motorja, kolesa, igrati nogometa, jahati; ne more več pomagati v domači gostilni in na kmetiji, se ljubiteljsko ukvarjati z glasbo. Prav tako odmerjena odškodnina iz tega naslova ni primerljiva z odškodninami za škodo v podobnih primerih in ne ustreza načelu objektivne pogojenosti, ki ga morajo sodišča zasledovati pri odmeri odškodnine. Nižji sodišči sta namreč odmerili 40.000,00 EUR odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, kar je 36,66 povprečnih plač v času izdaje sodbe sodišča prve stopnje. V zadevah, ki jih je kot primerljive obravnavalo pritožbeno sodišče, so bile za podoben obseg zmanjšanja življenjske aktivnosti priznane odškodnine med 49 in 55 povprečnimi plačami. Po oceni revizijskega sodišča je zato treba prisojeno odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti povišati za 10.000,00 EUR, torej na 50.000,00 EUR (46 povprečnih plač).

14. Skupaj prisojena odškodnina tako znaša 105.000,00 EUR oziroma 96 povprečnih neto mesečnih plač. Tako odmerjena odškodnina ustreza vsem individualnim značilnostim konkretne zadeve, obenem pa je glede v skladu z načelom objektivne pogojenosti višine odškodnine ustrezno umeščena med druge primere sodne prakse. Skupni znesek prisojene odškodnine je primerljiv z zadevami II Ips 229/2004, II Ips 363/2002 in II Ips 624/2003,⁹ na katere se sklicuje revident in ki so z obravnavano zadevo primerljivi tudi po presoji revizijskega sodišča. V teh je bila prisojena odškodnina v razponu med 94 in 100 povprečnimi plačami. Revizijsko sodišče je kot primerljive štelo še zadeve II Ips 210/2012 (prisojena odškodnina 101 povprečne plače),¹⁰ II Ips 596/2005 (97 povprečnih plač)¹¹ ter II Ips 355/2004 (prisojena 101 povprečna plača).¹²

15. Nižji sodišči sta toženki ob presoji, da celotna odškodnina znaša 95.000,00 EUR ter upoštevanju valoriziranega zneska že plačane odškodnine 35.046,00 EUR, naložili plačilo 31.454,00 EUR, medtem ko o plačilu 28.500,00 EUR še ni bilo odločeno zaradi nerazjasnjenega dejanskega stanja, ki bi omogočalo odločitev o tožnikovem 30 % soprispevku. Revizijsko sodišče je odmerjeno odškodnino povišalo za 10.000,00 EUR, na 105.000,00 EUR. Ker je 70 % temelj že ugotovljen, je toženki naložilo plačilo 70 % povišanega zneska, tj. 7.000,00 EUR, zaradi visečnosti odločitve o tožnikovem soprispevku pa je glede plačila 30 % povišane odškodnine, tj. zneska 3.000,00 EUR z zamudnimi obrestmi, sodbi nižjih sodišč v tem obsegu razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Revizijsko sodišče je tako reviziji delno ugodilo, sodbo sodišča druge stopnje v II. točki izreka spremenilo tako, da je pritožbi tožeče stranke delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v točki I./1. izreka spremenilo tako, da se toženki naloži še plačilo 7.000,00 EUR (kar skupaj z že naloženim zneskom 31.454,00 EUR znaša 38.454,00 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 10. 2010 dalje, medtem ko je glede plačila 3.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 10. 2010 dalje razveljavilo sodbo sodišča druge stopnje v II. točki izreka in sodbo sodišča prve stopnje v prvi alineji III. točke izreka ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (380. člen ZPP). V preostalem je revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).

16. Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

-------------------------------
¹ Zavrnilo je presežne zahtevke za plačilo dodatnih 159.546,00 EUR iz naslova nepremoženjske škode, 1.648,07 EUR potnih stroškov, 3.898,34 EUR izgubljenega zaslužka zaradi izgube neto plač v obdobju od 1. 7. 2010 do 3. 10. 2011, 20.276,12 EUR izgubljenega zaslužka zaradi izgube neto plač v obdobju od 3. 10. 2011 do 3. 11. 2016, 2.393,74 EUR iz naslova izgubljenih regresov ter 498,65 EUR mesečne rente, vse skupaj z zahtevanimi zamudnimi obrestmi.
² Sodišče prve stopnje je tožnikov soprispevek zaradi neuporabe varnostnega pasu ocenilo na 20 %, vendar je toženka v pritožbi uveljavljala, da je iz tega razloga 30 % soprispeval k nastali škodi.
³ Razveljavilo je odločitev o zavrnitvi zahtevka za plačilo dodatnih 28.500,00 EUR iz naslova nepremoženjske škode, 1.518,07 EUR potnih stroškov, 3.898,34 EUR izgubljenega zaslužka zaradi izgube neto plač v obdobju od 1. 7. 2010 do 3. 10. 2011, 15.361,66 EUR izgubljenega zaslužka zaradi izgube neto plač v obdobju od 3. 10. 2011 do 3. 11. 2016, glede zneska 709,71 EUR iz naslova izgubljenih regresov v letih 2013 – 2016 ter zavrnitve plačila 180,66 EUR mesečne rente, vse skupaj z zahtevanimi zamudnimi obrestmi.
⁴ Ur. l. RS, št. 83/2001, s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju OZ.
⁵ Kirurgu, fiziatru, zobozdravniku, nevrofiziologu, otorinolaringologu in ortopedu.
⁶ To je zadeve II Ips 229/2004, II Ips 1149/2008, II Ips 637/2003, II Ips 399/2002, II Ips 596/2006 in II Ips 117/2012, v katerih je bila za to postavko nepremoženjske škode prisojena odškodnina med 18 in 32 povprečnih mesečnih plač.
⁷ Oškodovanka (študentka) je trpela 39 dni stalnih hudih bolečin, 3 tedne občasnih hudih bolečin, 14 dni srednje hudih bolečin, 2,5 meseca stalnih in 4,5 meseca občasnih lahkih bolečin. 6x je bila operirana, hospitalizirana 3,5 meseca, med nevšečnosti je uvrstiti 6 tednov ležanja v postelji, dihanje z umetnimi pljuči, cevka za odvod seča, jemanje analgetikov in zdravil, transfuzije, različne preiskave (UZ, RTG, EMG) ter druge.
⁸ 26-letna oškodovanka ima po operaciji 32 cm dolgo brazgotino na zunanji strani levega stegna in 10 cm dolgo brazgotino v predelu križa.
⁹ V vseh treh zadevah je bila posledica škodnega dogodka bistveno zmanjšanje življenjske aktivnosti (predvsem) zaradi upada kognitivnih sposobnosti.
¹⁰ V povzetku odločbe II Ips 210/2012 je bila skupna višina odškodnine napačno sešteta, saj seštevek znaša 100.000,00 EUR (in ne 90.000,00 EUR), to je 101 povprečnih plač (in ne 91,55). Oškodovanka (študentka) je zaradi poškodb gibalno omejena (pri sklanjanju, počepanju, dvigu težjih predmetov). Prisoten je psihoorganski sindrom z upočasnjenimi miselnimi procesi, togim načinom razmišljanja, motnjami koncentracije, nižjim frustracijskim pragom, slabšimi socialnimi funkcijami.
¹¹ 27-letnemu oškodovancu je po poškodbah ostala omejena gibljivost dviga rok nad glavo. Razvil se je psihoorganski sindrom, ki se kaže v obliki kognitivnih motenj, težave pri usmerjanju pozornosti, povečana utrudljivost in nespečnost. Novo, lažje delo lahko opravlja le polovični delovni čas.
¹² 15-letni oškodovanec je utrpel trajne psihoorganske motnje, zaradi katerih je oviran pri učenju in prikrajšan za mnoge prejšnje dejavnosti. Podana je tudi gibalna oviranost (hemipareza, zmanjšana hitrost in domet hoje za 30 %, groba moč v levici zmanjšana za 80 %).

Datum zadnje spremembe:

12.07.2018

Podobni dokumenti:

• VSRS sodba II Ips 151/2013
• VSRS sodba II Ips 106/2012
• VSRS sodba II Ips 312/2013