VSRS Sklep II Ips 212/2016

Jedro

Kadar so očitki o procesnih kršitvah le skonstruirani, njihov končni cilj pa je zgolj napad na dokazno oceno, in so tudi sicer očitno neutemeljeni ter je stranka nanje že dobila odgovor, se revizijsko sodišče z njimi (ponovno) ne ukvarja. Revident mora zato revizijsko sodišče prepričati, da ne gre le za vsebinsko neprepričljivo dokazno oceno, temveč za kršitev metodološkega napotka iz 8. člena ZPP - da dokazna ocena ni bila vestna, skrbna ter analitično-sintetična. Skrajni primeri take dokazne ocene namreč lahko pomenijo kršitev prepovedi sodniške samovolje oziroma arbitrarnosti, kar je eno izmed jamstev, ki izhaja iz pravice do enakega varstva pravic po 22. členu Ustave RS. Da ni mogoče govoriti o njeni očitni napačnosti, mora biti sodna odločba utemeljena ne samo z razumnimi pravnimi argumenti, torej s takimi, iz katerih je razvidno, da je sodišče odločalo na podlagi zakona in ne na podlagi kriterijev, ki pri sojenju ne bi smeli biti upoštevani, ampak mora biti logično vzdržna tudi dokazna ocena v tej sodni odločbi: razumna in dosledna, torej taka, ki izključuje pomisleke, da je sodišče spodnjo premiso oblikovalo na podlagi kriterijev, ki pri ugotavljanju dejanskega stanja ne bi smeli priti v poštev, torej arbitrarno. Z vidika prepovedi sodniške samovolje ni pomembno, katera od premis pravnega silogizma je očitno napačna. Obe, zgornja in spodnja, tvorita podlago sodbe.

Tako sodna odločba, kot tudi dokazna ocena, na kateri temelji, je zavezana k razumni ter logično vzdržni in preverljivi argumentaciji. Sodišče mora presoditi vsak dokaz posebej in vse dokaze skupaj. Končna ocena pa mora temeljiti tudi na uspehu celotnega postopka, torej na celoti procesnega dogajanja, ki vključuje tudi navedbe strank, njihova procesna dejanja in način sodelovanja v postopku, ipd. Kompleksno dokazno gradivo terja prav táko, torej kompleksno, dokazno oceno, ki pri presoji vsakega dokaza, vseh dokazov skupaj in uspeha celotnega postopka temelji na enakih izhodiščih.

Izrek

I. Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se razveljavi in se zadeva vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za novo končno odločbo.

Obrazložitev

Dosedanji potek postopka

1. Sodišče prve stopnje je zaradi delnega umika tožbe postopek ustavilo v delu, ki se je nanašal na zahtevo za prenos obveznic na tožničin račun, zaradi delnega umika nasprotne tožbe pa v delu za plačilo 688,68 EUR (I. in II. točka izreka). Ugotovilo je terjatev tožnice do toženca v višini 110.108,27 EUR in terjatev toženca do tožnice v višini 27.040,44 EUR ter po njunem medsebojnem pobotu tožencu naložilo še plačilo 83.067,83 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, v preostanku pa tožbeni zahtevek tožnice in pobotni ugovor toženca zavrnilo (III. točka izreka). V celoti je zavrnilo zahtevek po nasprotni tožbi za plačilo 259.161,93 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (IV. točka izreka). Odločilo je še o pravdnih stroških (V. točka izreka).

2. Sodišče druge stopnje je delno ugodilo pritožbama pravdnih strank in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je ugotovilo terjatev toženca do tožnice zgolj v višini 19.055,35 EUR ter (po medsebojnem pobotu terjatev) tožencu naložilo še plačilo 91.052,92 EUR, v preostanku pa njegov pobotni ugovor zavrnilo. Odločilo je še o pravdnih in pritožbenih stroških.

3. Toženec (tožnik po nasprotni tožbi, v nadaljevanju toženec) je zoper sodbo sodišča druge stopnje vložil revizijo zaradi absolutnih bistvenih kršitev določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Prvenstveno je predlagal njeno spremembo z ugoditvijo pobotnemu ugovoru in nasprotni tožbi, podrejeno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve v ponovno odločanje sodišču druge stopnje. Priglasil je revizijske stroške.

4. Revizija je bila vročena tožnici (toženki po nasprotni tožbi, v nadaljevanju tožnici), ki je v odgovoru predlagala njeno zavrnitev in priglasila stroške revizijskega postopka.

Dejanski okvir spora in trditve strank

5. A. A., pokojni oče pravdnih strank, je bil denacionalizacijski upravičenec glede premičnega in nepremičnega premoženja večje vrednosti. Po njem so dedovali njegova vdova ter njuni trije otroci: tožnica, toženec in njuna sestra B. A.. Dediči so sklenili dogovor, da se bo vrnjeno premoženje delilo med otroke in da bo denacionalizacijske postopke pričel in vodil toženec ter po vračilu skrbel za vrnjeno premoženje, kar je tudi storil. Premoženje ni bilo vrnjeno hkrati, temveč v več delih, pri čemer je bilo zadnje premoženje vrnjeno s sklepom o dedovanju z dne 22. 5. 2014. Edina dedinja po sedaj že pokojni B. A. je tožnica.

6. Tožnica je s tožbo zahtevala izdajo pisne zahteve za prenos obveznic SOD, d. d., ki so bile del vrnjenega premoženja in ki jih je toženec še vedno zadrževal, ter plačilo vrednosti do takrat zapadlih kuponov. Toženec je med pravdo prostovoljno izvršil prenos vrednostnih papirjev, zato je tožnica terjala le še plačilo. Toženec je v postopku postavil pobotni ugovor in nato vložil še nasprotno tožbo z enako vsebino. Trdil je, da so se dediči po pokojnem A. A. dogovorili, da tožencu za trud pri vodenju denacionalizacijskih postopkov pripada nagrada. Od tožnice je zahteval plačilo deleža nagrade, ki odpade nanjo in na njuno sestro (saj je bila tožnica njena edina dedinja), ter še neplačanih stroškov denacionalizacijskih postopkov in skrbništva nad premoženjem.

7. Za presojo pobotnega ugovora in nasprotne tožbe je bilo bistveno, kakšna je bila vsebina (ustnega) dogovora o nagradi, zlasti v zvezi z zapadlostjo nagrade. Toženec je trdil, da naj bi bila formula za obračun nagrade dogovorjena vnaprej, obračunala in plačala pa naj bi se po vrnitvi vsega premoženja in od vrednosti vsega premoženja, medtem ko je tožnica trdila, da naj bi se nagrada za vsako vrnjeno premoženje dogovarjala sproti in da je tožencu ves sprotni dolg tudi že plačala.

Odločitev sodišč nižjih stopenj

8. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo (sodišče druge stopnje pa njegovi dokazni oceni pritrdilo), da sta bili nagrada in formula za njen obračun res dogovorjeni vnaprej, vendar pa je bilo dogovorjeno njeno sprotno plačevanje, torej ob vsaki vrnitvi posameznega dela premoženja. Večina terjatev za plačilo posamičnih še neplačanih delov nagrade je posledično že zastarala.

9. Dokazna ocena je temeljila na zaslišanju obeh pravdnih strank, treh prič, ki jih je predlagal toženec, ter na drugih v postopku ugotovljenih dejstvih. Ker sta pravdni stranki izpovedovali nasprotno, sodišče ni nobeni ob njiju a priori poklonilo vere. Prav tako sodišča niso prepričale izpovedbe toženčevih prič (njegovih ožjih družinskih članov), ki so sicer potrjevale njegove trditve. Pri njih naj bi bil namreč podan precejšen interes za toženčev uspeh v pravdi; poleg tega sta dve priči o vsebini dogovora izvedeli le posredno, od toženca samega. Presoji sodišča so tako botrovala predvsem druga dejstva, med drugim to, da je toženec nasprotno tožbo vložil že leta 2013, torej pred vrnitvijo vsega premoženja, kar naj bi bilo glede na njegove trditve o zapadlosti nagrade nelogično, ter dejstvo, da je že pred vračilom vsega premoženja kot nagrado zadrževal določene zneske od zapadlih kuponov obveznic. Sodišče se je oprlo tudi na potrdilo, ki ga je toženec tožnici izdal za plačilo nagrade v zvezi z vrnjenim inventarjem apoteke, in na njegov zapis ob vračilu odškodnine za porušeno vilo ..., iz katerega je izhajalo, da kljub dogovoru takrat od sester ni prejel nagrade.

Jedro revizijskih navedb

10. Revizija obširno graja dokazno oceno sodišč nižjih stopenj glede vsebine dogovora o zapadlosti nagrade. Ta naj bi ne bila napravljena v skladu z metodološkim napotkom iz 8. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP¹), kar naj bi predstavljalo bistveno kršitev določb postopka in rezultiralo v napačno ugotovljenem dejanskem stanju ter posledično v nepravilni sodbi. Na njene pomanjkljivosti naj bi toženec opozoril že v pritožbi, ki pa naj bi jo sodišče druge stopnje na več mestih protispisno povzemalo in razumelo, posledično pa neustrezno obravnavalo. Večkrat izraženo stališče pritožbenega sodišča, da naj bi pritožba ne uspela pojasniti, kako naj bi zatrjevane kršitve pri dokazni oceni vplivale na pravilnost in zakonitost sodbe, zato naj bi bili tozadevni pritožbeni očitki neupoštevni, naj bi služilo zgolj izogibanju vsebinski opredelitvi o pritožbi. Revizijsko sodišče na tem mestu ne povzema vseh številnih in težko preglednih revizijskih navedb glede zatrjevanih procesnih kršitev, se bo pa do nekaterih opredelilo v nadaljevanju.

11. V okviru očitka zmotne uporabe materialnega prava revizija graja stališče, da naj bi bilo s procesnim pobotom mogoče pobotati le nezastarane terjatve; uveljavlja pa tudi tezo, da je bilo zastaranje zadržano zaradi razmerja skrbništva, četudi toženec ni bil skrbnik toženke, ampak vrnjenega premoženja.

Presoja utemeljenosti revizije

Dovoljena revizija in ustavna vloga Vrhovnega sodišča

12. Revidentu je treba uvodoma pojasniti, da je Vrhovno sodišče najvišje sodišče v državi, katerega primarna in ustavna naloga je skrb za enoto sodno prakso ter za razvoj prava prek sodne prakse, torej tvorba živega prava. To vlogo Vrhovno sodišče uresničuje z odločanjem v posamičnih zadevah, torej z odločanjem o izrednih pravnih sredstvih (revizijah in zahtevah za varstvo zakonitosti). Vrhovnemu sodišču, ki je glede na svoj formalen položaj in glede na svoje vsebinske potenciale sposobno uresničiti vlogo tistega, ki pravo razjasni, poenoti in ki skrbi za njegov razvoj, hkrati pa iz sistema izloči hude napake nižjih sodišč (ter s tem ohrani zaupanje javnosti v delovanje sodstva), je treba to tudi omogočiti. Zato ustavni razlogi zahtevajo razlago, s katero se utrjuje vloga Vrhovnega sodišča kot precedenčnega sodišča, ki jo v povezavi s temeljnimi ustavnimi načeli pravne države in delitve oblasti zarisuje prvi odstavek 127. člena Ustave RS, ki Vrhovno sodišče določa kot najvišje sodišče v državi. V okviru razlagalnega prostora, ki mu pripada kot vrhu tretje veje oblasti glede razlage zakona, Vrhovno sodišče sprejema stališča o pomembnih pravnih vprašanjih in s tem soustvarja pravo. Sooblikuje merila, ki naj bodo v podobnih primerih v prihodnje ex ante vodilo sodiščem in naslovnikom pravnih norm nasploh. Na ta način krepi predvidljivost pravnih norm in torej pravno varnost.²

13. Institut dovoljene revizije, ki bi Vrhovno sodišče dejansko postavljal v vlogo tretje instance³ ter v skladu s tem zahteval, da izčrpno odgovarja na vsak, tudi očitno neutemeljen revizijski argument, na vsak minuciozen očitek ter da se podrobno ukvarja z vso nepregledno množico malenkostnih očitkov, ki jim je skupno, da so bodisi očitno neutemeljeni ali pa nedovoljeni, ker pomenijo le konstruiranje bistvenih kršitev postopka, da bi se na ta način zaobšlo prepoved revizijskega izpodbijanja dejanskega stanja, ni združljiv z ustavnim položajem Vrhovnega sodišča. Tudi ko gre za dovoljeno revizijo, morata razumevanje in razlaga tega izrednega pravnega sredstva temeljiti na spoznanju, da v moderni pravni državi, zasnovani na delitvi oblasti in zavezani varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, Vrhovno sodišče z vnaprejšnjim (ex ante) oblikovanjem vodil, vzniklih iz konkretnih primerov, pomembno prispeva h krepitvi enakosti pred zakonom in pravne varnosti. Le tako učinkovito udejanja svojo vlogo v sistemu zavor in ravnovesij, v katerem ima glede razlage zakonov zadnjo besedo (prim. prvi odstavek 127. člena Ustave RS).⁴

Izhodišča presoje

14. Revident z množico nepreglednih in razpršenih, v večini ponovljenih pritožbenih očitkov izpodbija dejanske ugotovitve obeh sodišč nižjih stopenj, pri čemer večkrat niti jasno, preverljivo in pregledno ne pove, v kateri od osmih pripravljalnih vlog ter v kateri od številnih točk teh vlog je uveljavljal svoje predloge, pomisleke in stališča, ki se nanašajo na ugotavljanje dejanskega stanja in o katerih naj se nižji sodišči ne bi zadostno ali prepričljivo opredelili. Tega ne pove, kljub temu da ga je na tako pomanjkljivost navedb večkrat opozorilo že pritožbeno sodišče, hkrati pa v reviziji pritožbenemu sodišču očita nepoznavanje procesnega gradiva. Stranka, ki je s svojo procesno aktivnostjo bistveno prispevala k razpršenosti, nepreglednosti in neobvladljivosti procesnega gradiva, mora toliko bolj natančno in opredeljeno navesti, kdaj in kje je podala določen predlog, navedbo, pripombo, ki naj bi po njenih revizijskih (ali pritožbenih) navedbah ostala spregledana ali nezadostno upoštevana. Razen tega je treba upoštevati še naslednje. Ko gre za odločitve, zoper katere ni pravnega sredstva in ki potrjujejo odločitve nižjih sodišč, je obseg zahteve po obrazloženosti temu ustrezno ožji.⁵ V takih primerih ni brez pomena, da je bila stranka že deležna sodnega varstva na dveh stopnjah, najvišje sodišče pa bi zgolj ponovilo vse tisto, kar je že (dvakrat) slišala.⁶

15. Nadalje je treba revidentu pojasniti, da morebitno napačno povzemanje pritožbe ali napačno razumevanje pritožbenih navedb s strani sodišča druge stopnje ne pomeni „protispisnosti“ (kot absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP). Ta je podana, če gre pri ugotavljanju odločilnih dejstev za napako pri povzemanju vsebine dokaznih sredstev (listin, izpovedbe prič ...), torej takrat, ko je sodišče dokaznim sredstvom pripisalo drugačno vsebino od tiste, ki jo imajo v resnici, ne pa, če je sodišče napačno povzelo vloge strank. Kar revident smiselno uveljavlja, ko govori o protispisnosti, je zato očitek neke druge kršitve določb postopka - kadar strankine prave pritožbene navedbe posledično niso bile „slišane“ oziroma jih je sodišče spregledalo in zato nanje ni odgovorilo, gre lahko za kršitev postopka iz 8. ali 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

16. Kljub navedenemu pa je revident, kot bo obrazloženo v nadaljevanju, z nekaterimi očitki uspel prepričati revizijsko sodišče v obstoj določenih vrzeli pri razlogovanju sodišča druge stopnje in to v meri, ki je narekovala razveljavitev izpodbijane sodbe.

17. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP), kar pomeni, da tudi dokazna ocena sodišč nižjih stopenj glede odločilnih dejstev ni predmet (ponovne) presoje pred revizijskim sodiščem. Kadar so očitki o procesnih kršitvah le skonstruirani, njihov končni cilj pa je zgolj napad na dokazno oceno, in so tudi sicer očitno neutemeljeni ter je stranka nanje že dobila odgovor, se revizijsko sodišče z njimi (ponovno) ne ukvarja. Revident mora zato revizijsko sodišče prepričati, da ne gre le za vsebinsko neprepričljivo dokazno oceno, temveč za kršitev metodološkega napotka iz 8. člena ZPP - da dokazna ocena ni bila vestna, skrbna ter analitično-sintetična.⁷ Skrajni primeri take dokazne ocene namreč lahko pomenijo kršitev prepovedi sodniške samovolje oziroma arbitrarnosti, kar je eno izmed jamstev, ki izhaja iz pravice do enakega varstva pravic po 22. členu Ustave RS.⁸ Da ni mogoče govoriti o njeni očitni napačnosti, mora biti sodna odločba utemeljena ne samo z razumnimi pravnimi argumenti, torej s takimi, iz katerih je razvidno, da je sodišče odločalo na podlagi zakona in ne na podlagi kriterijev, ki pri sojenju ne bi smeli biti upoštevani,⁹ ampak mora biti logično vzdržna tudi dokazna ocena v tej sodni odločbi: razumna in dosledna, torej taka, ki izključuje pomisleke, da je sodišče spodnjo premiso oblikovalo na podlagi kriterijev, ki pri ugotavljanju dejanskega stanja ne bi smeli priti v poštev, torej arbitrarno. Z vidika prepovedi sodniške samovolje ni pomembno, katera od premis pravnega silogizma je očitno napačna. Obe, zgornja in spodnja, tvorita podlago sodbe.

Presoja konkretne zadeve

18. Revizijsko sodišče ne dvomi, da je bilo v obravnavani zadevi sodišče prve stopnje pri ugotavljanju vsebine spornega dogovora glede zapadlosti nagrade pred zahtevno nalogo, saj sta od pogodbenih strank, neposredno navzočih pri sklenitvi dogovora, živi le še obe (nasprotni) pravdni stranki. Prav zato je še posebej pomembno, da se sodišče opredeli do vseh okoliščin, ki so po mnenju strank bistvene za ugotovitev vsebine dogovora - tako glede verodostojnosti zaslišanih strank, prič, kot tudi glede drugih okoliščin, ki naj bi posredno kazale na obstoj takega ali drugačnega dogovora. Toženec je v pritožbi opozarjal na nedoslednosti v dokazni oceni (kar vse ponavlja v reviziji), pri čemer tudi po presoji revizijskega sodišča vsaj na nekatere očitke, ki niso očitno neutemeljeni, bodisi sploh ni prejel zadovoljivega (vsebinskega) odgovora, ali pa je odgovor pritožbenega sodišča obremenjen z nelogičnostmi in nedoslednostmi.

19. Iz sodb sodišč nižjih stopenj predvsem ni mogoče jasno in nedvoumno razbrati, ali je sodišče odločilo na podlagi dokazanosti, torej spoznanja o tem, kaj sta se stranki dogovorili glede zapadlosti nagrade, ali pa se je znašlo v spoznavni krizi, ki je narekovala odločitev na podlagi pravil o dokaznem bremenu (215. člen ZPP). Sodišče prve stopnje je ugotovilo, „da toženec zatrjevanega dogovora, kdaj nagrada zapade v plačilo, ni dokazal“, sodišče druge stopnje pa poudari, da je sam zatrjeval z dogovorom urejeno zapadlost, zato je bil svoje trditve dolžan dokazati, ne pa, da bi morala tožnica dokazati, da je nagrada zapadla ob vračilu posameznega premoženja. V zvezi s tem je treba pojasniti naslednje. Vsaka stranka je dolžna dokazati dejstva, ki jih sama zatrjuje in na katera opira svoje zahtevke, ugovore in predloge. Toženec bi tako res moral dokazati, da je bila dogovorjena zapadlost nagrade šele po vrnitvi celotnega podržavljenega premoženja. Vendar če dokaznega bremena ne bi zmogel, tak neuspeh sam po sebi še ne bi privedel do sklepa, da je bilo dogovorjeno sprotno plačevanje nagrade. Drugače povedano: ne gre za dokazovanje obstoja ali neobstoja dogovora (da / ne), temveč za dokazovanje vsebine dogovora (ali / ali). Lahko bi bilo, na primer, dogovorjeno tudi vnaprejšnje plačilo celotne nagrade, plačilo polovice nagrade ob vračilu prve polovice premoženja in polovice ob vračilu druge polovice premoženja, ipd. Tako je bilo tudi na tožnici dokazno breme, da dokaže tako vsebino dogovora, kot jo je sama zatrjevala. Sodišče bi moralo zato na podlagi dokazanosti ugotoviti dejstvo, da je bilo dogovorjeno sprotno plačilo nagrade, ne pa takega zaključka napraviti na podlagi tega, da toženec ni dokazal lastnih trditev. Če sodišče niti tožničinih trditev ne bi moglo potrditi kot dokazanih, bi se moralo opreti na zakonske določbe o plačilu mandatarju (prvi odstavek 779. člena Obligacijskega zakonika¹⁰).

20. Revizija tudi utemeljeno opozarja, da sodišče druge stopnje nedosledno izpelje argument o tem, zakaj naj bi bile toženčeve priče manj zanesljive. Res je sicer, da ni bil izključni razlog v tem, da gre za toženčeve ožje družinske člane, morebiti zainteresirane za izid postopka,¹¹ temveč tudi v tem, da naj bi svoje vedenje o dogovoru pridobili zgolj od toženca. Vendar pa sodišče druge stopnje v celoti prezre pritožbeni očitek, da sta le dve priči od treh svoje vedenje pridobili enostransko, od toženca, tretja priča pa ne.

21. Nadalje sodišče druge stopnje po eni strani zavrne pritožbeno tezo o „nezdružljivosti“ tožničinih hkratnih trditev o prenehanju terjatve zaradi izpolnitve in o zastaranju iste terjatve, po drugi strani pa pritrdi sodišču prve stopnje glede pomembnosti dejstva, da je toženec uveljavljal pobotni ugovor in nasprotno tožbo preuranjeno, pred vrnitvijo vsega premoženja, torej preden je po njegovih lastnih trditvah nagrada zapadla v plačilo. Na tak način sodišče argumenta enake „vrste“ presoja različno: tožnici njenega načina pravdanja ne šteje v škodo, tožencu pa ga. Revizijsko sodišče se lahko strinja s sklepom, da tožničin ugovor izpolnitve enega dela terjatve („toliko, kot je menila, da je dolžna“) ne izključuje ugovora zastaranja glede preostalega dela terjatve. Z ugovorom zastaranja tožnica tudi še ni nujno implicitno priznala obstoja zatrjevanega preostalega dela dolga. Ugovor zastaranja je prav mogoče uveljavljati eventualno, torej podrejeno – za primer, da sodišče ugotovi obstoj dolga. Hkrati pa ni videti razloga, zakaj naj bi toženčevo preuranjeno uveljavljanje plačila nagrade kazalo na njegov dvom v lastne trditve o dogovoru glede trenutka zapadlosti nagrade. Tudi njegovo dejanje je mogoče razumeti kot način pravdanja - če bi sodišče ugotovilo drugačen dogovor, kot ga je sam zatrjeval, bi preprečil zastaranje vsaj dela terjatve. Končno ni izključeno niti to, kot je sam pojasnjeval, da bi nagrada dejansko zapadla v plačilo do konca glavne obravnave. Vsa ta toženčeva pritožbena pojasnila v nasprotju z navedbami sodišča druge stopnje tudi niso pritožbene novote.¹²

22. Revizijsko sodišče pri presoji očitne napačnosti ugotovljenega dejanskega stanja tudi ne more mimo sklepa sodišča prve stopnje, da na podlagi nasprotujočih si izpovedi obeh pravdnih strank ne more napraviti nobenega zaključka. Njuni izpovedbi je očitno štelo za enako (ne)verodostojni. Toženčeva pritožbena navajanja, da je tožnica vendarle manj verodostojna, ker je izpovedovala drugače, kot je navajala v vlogah, ker je v nadaljevanju pravde odklonila ponovno zaslišanje in ker ni spoštovala sklepa o predložitvi listin, ki naj bi dokazovale sprotno poravnavanje nagrade, je pritožbeno sodišče zavrnilo, ker naj bi pritožnik ne obrazložil, kakšen pomen naj bi imele te tožničine opustitve na rezultat sojenja. Revident sicer nima prav, ko meni, da je vpliv procesnih kršitev (v konkretnem primeru tega, da se sodišče ni opredelilo do tožničinih opustitev) na pravilnost in zakonitost sodbe nepomemben, saj je ta ključen že po definiciji relativne bistvene kršitve določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP. Vendar pa je v konkretnem primeru tudi brez posebne, eksplicitne razlage povsem očitno, za kakšen vpliv bi lahko šlo. Tožnica sama je namreč trdila, da se je nagrada plačevala sproti, a potrdil o tem ni predložila. Po drugi strani pa je sodišče (v toženčevo škodo) kot praktično najpomembnejši okoliščini upoštevalo dve listini, ki jih je predložil prav toženec sam (potrdilo v zvezi z vrnjenim inventarjem apoteke in zapis ob vračilu odškodnine za porušeno vilo ...), ne da bi se opredelilo do njegovih argumentov o tem, kakšna naj bi bila narava teh dveh plačil. Prav toženčevi listinski dokazi so bili tisti, ki so nagnili tehtnico v prid tožničini izpovedi, hkrati pa sodišče druge stopnje ni videlo pomena v opredelitvi do opustitve predložitve njenih listin. Verodostojnost je odklonilo pričanju treh prič, ki jih je predlagal toženec, ni pa se opredelilo do tega, ali bi lahko morda njena izpovedba in ravnanje v postopku zmanjšala njeno verodostojnost do mere, da ji (kljub listinam, ki jih je predložil toženec) ne bi bilo mogoče slediti.

23. Revizija opozarja še na nekatere druge nedoslednosti sodbe pritožbenega sodišča. V 11. točki na 11. strani obrazložitve izpodbijane sodbe je tako sodišče druge stopnje navedlo, da „ni razvidno, kakšna povezava (oziroma na kakšen način naj bi to vplivalo na vprašanje zastaranja) naj bi bila med dejstvom, da je tožnica potrdila toženčevo skrbnost pri upravljanju zaupanega premoženja, in njenim zatrjevanjem, da se stranki o tem, kdaj bo nagrada zapadla v plačilo, nista pogovarjali“. Revizija utemeljeno opozarja, da taka povezava ne more biti razvidna, ker je toženec v pritožbi niti ni zatrjeval. Sodišče druge stopnje je neutemeljeno, z napačnim povzemanjem pritožbe, povezalo dva povsem ločena sklopa pritožbenih trditev,¹³ nato pa vsebinsko opredelitev o njih odreklo, ker med njima ni videlo povezave. To še dodatno utrjuje spoznanje o kršitvi prepovedi sodniške samovolje.

24. Tako sodna odločba, kot tudi dokazna ocena, na kateri temelji, je zavezana k razumni ter logično vzdržni in preverljivi argumentaciji. Sodišče mora presoditi vsak dokaz posebej in vse dokaze skupaj. Končna ocena pa mora temeljiti tudi na uspehu celotnega postopka, torej na celoti procesnega dogajanja, ki vključuje tudi navedbe strank, njihova procesna dejanja in način sodelovanja v postopku, ipd.¹⁴ Kompleksno dokazno gradivo terja prav táko, torej kompleksno, dokazno oceno, ki pri presoji vsakega dokaza, vseh dokazov skupaj in uspeha celotnega postopka temelji na enakih izhodiščih. Pritožbeno sodišče te zahteve ni upoštevalo. Na več mestih se je neutemeljeno izognilo vsebinski presoji pritožbenih očitkov, s katerimi je toženec opozarjal prav na nekonsistentnost izhodišč dokazne presoje ter na njene pomanjkljivosti. S tem je še okrepilo vtis, da pravdni stranki nista bili obravnavani na pošten in enak način.¹⁵

25. Ker je po presoji revizijskega sodišča revizija utemeljena že na podlagi navedenega, revizijskih očitkov glede zmotne uporabe materialnega prava ni presojalo.

Odločitev o reviziji

26. Glede na obrazloženo je Vrhovno sodišče reviziji ugodilo (prvi odstavek 379. člena ZPP), sodbo sodišča druge stopnje zaradi bistvenih kršitev postopka iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču druge stopnje v novo sojenje (I. točka izreka). Ob vsem do sedaj povedanem dodatni napotki za nadaljnje delo niso potrebni.

Odločitev o revizijskih stroških

27. Odločitev o revizijskih stroških temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP (II. točka izreka).

-------------------------------
¹ Vrhovno sodišče je na podlagi prehodne določbe prvega in tretjega odstavka 125. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku - ZPP-E (Ur. l. RS, št. 10-463/2017) odločalo na podlagi določb ZPP, ki so veljale pred uveljavitvijo novele ZPP-E.
² Glej sklep Ustavnega sodišča št. U-I-302/09, Up-1472/09, U-I-139/10, Up-748/10 z dne 12. 5. 2011, kjer je Ustavno sodišče jasno povedalo, kaj je vsebina 127. člena Ustave RS, za kaj pri dopuščeni reviziji pravzaprav gre in kaj je smisel ter namen tega sistema.
³ Nobena človekova pravica ne zagotavlja pravice do revizije. Primerjaj npr. sklepa Ustavnega sodišča št. U-I-302/09, Up-1472/09, U-I-139/10, Up-748/10 in št. Up-114/96 z dne 25. 9. 1996 ter številne druge.
⁴ Glej sklep Ustavnega sodišča št. U-I-302/09, Up-1472/09, U-I-139/10, Up-748/10.
⁵ Glej npr. odločbo Ustavnega sodišča št. Up-373/97 in sodbo ESČP v zadevi Garcia Ruiz proti Španiji z dne 21. 1. 1999.
⁶ Stališče nemškega Zveznega ustavnega sodišča je, da sodišča zadnje instance - razen izjemoma - ne veže dolžnost obrazložiti odločitev, ker je namen obrazložitve omogočiti posamezniku ustrezno obrambo njegovih pravic, ko gre za odločitev zadnje instance, pa prizadeti nima več možnosti braniti svojih pravic na višji instanci (sklep BVerfGE 50, 287).
⁷ Glej npr. sodbo VS RS II Ips 298/2003 z dne 13. 11. 2003.
⁸ Tudi Ustavno sodišče, ki sicer v postopku ustavne pritožbe ne presoja pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja, temveč ustavno skladnost pravnih stališč v izpodbijanih sodbah, se je že izreklo, da velja izjema, kadar so dejanske ugotovitve očitno napačne in bi bil lahko podan dejanski stan kršitve prepovedi sodniške samovolje oziroma arbitrarnosti (glej npr. sklep Ustavnega sodišča št. Up-1698/08 z dne 26. 11. 2009). Na enak način pristopa Evropsko sodišče za človekove pravice k vprašanju zmotne uporabe nacionalnega materialnega prava pred nacionalnimi sodišči. Slednje sicer načeloma ne presoja, saj je pristojno le za presojo zatrjevanih kršitev Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, razen v primerih, ko gre za tako očitno zmotno uporabo nacionalnega prava, da jo je mogoče opredeliti kot arbitrarno (gl. npr. odločitve v zadevah Seryavin and others v. Ukraine z dne 10. 2. 2011, Benet Praha, Spol. S. R.O., v. The Czech Republic z dne 24. 2. 2011; Kushoglu v. Bulgaria z dne 10. 5. 2007; Alentseva v. Russia z dne 17. 11. 2016, Stoilkovska v. The Former Yugoslav Republic of Macedonia z dne 18. 7. 2013).
⁹ Glej, npr. odločbe Ustavnega sodišča št. Up-524/14 z dne 16. 6. 2016, št. Up-642/13 z dne 9. 7. 2015 in št. Up-460/14 z dne 5. 3. 2015.
¹⁰ „Če ni drugače dogovorjeno, mora naročitelj plačati prevzemniku naročila po opravljenem poslu.“
¹¹ Po presoji revizijskega sodišča je sicer razumljivo, zakaj bi bila lahko toženčeva sinova in snaha zainteresirana za izzid postopka v korist toženca, česar revizijske navedbe v smeri, da snaha s tožencem ni v sorodstvenem, pač pa v svaštvenem razmerju, ter da sta sinova v sorodstvenem razmerju tudi s tožnico, ne morejo ovreči.
¹² Gl. toženčevo 8. pripravljalno vlogo, tč. 35.
¹³ Glej 12. in 13. točko pritožbe.
¹⁴ Glej komentar k 8. členu ZPP, L. Ude et all, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 1. knjiga (GV Založba, Ljubljana 2005), str. 92.
¹⁵ Nekonsistenten pristop nacionalnih sodišč pri obravnavi dejstev in argumentov pomeni kršitev enega od konvencijskih jamstev poštenega sojenja. Prim. sodbo Evropskega sodišča za človekove pravice, v zadevi Kuznetsov and others v. Russia z dne 11. 1. 2007, tč. 84. in 85.

Datum zadnje spremembe:

12.07.2018

Podobni dokumenti:

• Sodba II Ips 974/2007
• Sodba II Ips 323/2008
• Sodba II Ips 76/2008