VSRS Sodba II Ips 30/2018

Jedro

Smisel oporočnih prič ni samo v tem, da vesta za avtentičnost oporočiteljevega podpisa, temveč da lahko kot priči dogodka na podlagi svojega neposrednega opažanja, torej kot očividca potrdita, kar sta neposredno zaznali.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške revizijskega postopka.

III. Tožena stranka mora tožeči stranki povrniti njene stroške revizijskega postopka v višini 1.377,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti.

Obrazložitev

Dosedanji potek postopka

1. Sodišče prve stopnje je z delno sodbo ugotovilo, da je pisna oporoka pred pričama, ki jo je dne 20. 3. 2001 v Izoli napravila oporočiteljica, pokojna A. A., neveljavna. Odločitev o pravdnih stroških je pridržalo za končno sodbo.

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožencev in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Odločitev o pritožbenih stroških je pridržalo za končno odločitev.

3. Toženca sta zoper sodbo sodišča druge stopnje vložila revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlagala sta spremembno izpodbijane sodbe z zavrnitvijo tožbenega zahtevka, podrejeno pa razveljavitev obeh sodb sodišč nižjih stopenj in vrnitev zadeve v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Priglasila sta revizijske stroške.

4. Revizija je bila vročena tožnici, ki je v odgovoru predlagala zavrnitev revizije kot neutemeljene in priglasila stroške revizijskega postopka.

Ugotovljeno dejansko stanje

5. Dejansko stanje, ki je prestalo preizkus pred pritožbenim sodiščem in na katerega je revizijsko sodišče vezano, je mogoče strniti v naslednje točke:

− zapustnica – oporočiteljica A. A. in prvi toženec sta skupaj s pričama B. B. in C. C. odšla k odvetniku D. D., kjer naj bi bila narejena oporoka;

− A. A. in odvetnik D. D. sta se o oporoki pogovarjala v enem prostoru, prvi toženec ter priči B. B. in C. C. pa so bili v drugem prostoru, kamor se je slišal pogovor med A. A. in odvetnikom D. D.;

− A. A. je oporoko podpisala v sobi, v kateri sta bila sama z odvetnikom D. D.;

− odvetnik D. D. je nato oporoko prinesel v podpis še pričama B. B. in C. C.. Oba sta nato oporoko podpisala;

− A. A. pred omenjenima pričama ni izjavila, da je to njena oporoka.

Presoja sodišč nižjih stopenj

6. Sodišči nižjih stopenj sta presodili, da je oporoka neveljavna, saj ne izpolnjuje pogojev za pisno oporoko pred pričami iz prvega odstavka 64. člena Zakona o dedovanju (v nadaljevanju ZD). Oporočiteljev lastnoročni podpis oporoke pred pričama, njegova izjava, da je to njegova oporoka, ter podpis obeh prič mora namreč biti enotno in sočasno izvršeno pravno dejanje.

Povzetek navedb v revizijskem postopku

7. Revizija navaja, da sta sodišči nižjih stopenj 64. člen ZD razlagali prestrogo. Ta naj bi ne zahteval, da se podpis oporočiteljice in oporočnih prič izvede za isto mizo in v istem prostoru, pač pa le to, da priči vesta, da je oporoko podpisala oporočiteljica oziroma, da vesta za avtentičnost podpisa oporočiteljice. To pa naj bi v obravnavanem primeru priči vedeli tudi na podlagi spremljanja sestave in podpisa oporoke iz sosednje sobe. Tudi sicer naj bi tožnica sploh ne trdila, da podpis na oporoki ni avtentičen. Sodišče druge stopnje naj bi zagrešilo tudi kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), saj naj bi samo napravilo dokazno oceno izpovedi priče B. B. in ji dalo drugačen odločilni pomen, brez da bi pričo samo zaslišalo na glavni obravnavi. Poleg tega naj bi bile ugotovitve sodišča protispisne. Revizija pojasnjuje, v čem naj bi bila taka drugačna dokazna ocena in v čem protispisnost. Izpoved priče B. B. naj bi sodišče ocenilo le parcialno in s tem kršilo metodološki napotek iz 8. člena ZPP. O pritožbenih očitkih glede (ne)verodostojnosti prič naj bi se sploh ne izjavilo.

8. Tožnica v odgovoru na revizijo pritrjuje materialnopravni presoji sodišče nižjih stopenj. Meni, da niso bile kršene določbe postopka in da revidenta poskušata predrugačiti ugotovljeno dejansko stanje.

O utemeljenosti revizije

9. Revizija ni utemeljena.

10. Ugotovljeno dejansko stanje brez izrazitih argumentativnih naporov narekuje prav taki odločitvi, kot sta ju sprejeli sodišči prve in druge stopnje. Iz prvega odstavka 64. člena ZD jasno izhaja, kaj je akt oporočevanja, s katerim zapis poslednje volje pridobi kvaliteto veljavne pisne oporoke pred pričami. Ta določba se namreč glasi: »Oporočitelj, ki zna brati in pisati, lahko napravi oporoko tako, da v navzočnosti dveh prič lastnoročno podpiše listino, ki mu jo je sestavil kdo drug, ko hkrati izjavi pred njima, da je to njegova oporoka.« Akt testamentiranja sestavljata torej izjava oporočitelja, da je določen zapis njegova oporoka in lastnoročni podpis v navzočnosti dveh prič.¹ Ker mora biti oporočiteljeva izjava izrecna in ker se mora celotno dejanje odvijati prostorsko in časovno enovito, je oporoka, ki jo je A. A. podpisala brez navzočnosti prič (priči B. B. in C. C. sta bili v drugi sobi), niti ni pred njima izjavila, da je to njena oporoka, odločitev ne more biti drugačna, kot ugotovitev, da je oporoka neveljavna. V obravnavanem primeru sta namreč izostali obe prvini oporočevanja. Oporočiteljica ni pred pričama izjavila, da je to njena oporoka, niti ni oporoke podpisala v navzočnosti obeh prič.

11. Revident taki razlagi prvega odstavka 64. člena ZD nasprotuje in ponuja stališče, ki ga zgoščeno izraža naslednji revizijski navedek: » […] zakon ne zahteva, da se podpis oporočiteljice in oporočnih prič izvede za isto mizo in v istem prostoru, pač pa zahteva, da priči vesta, da je oporoko podpisala oporočiteljica oziroma, da vesta za avtentičnost podpisa oporočiteljice«. Revidentova razlaga pisne oporoke pred pričami ni sprejemljiva. Smisel oporočnih prič namreč ni samo v tem, da vesta za avtentičnost oporočiteljevega podpisa, temveč da lahko kot priči dogodka na podlagi svojega neposrednega opažanja, torej kot očividca potrdita, kar sta neposredno zaznali. Zato je premalo, če sta bili oporočni priči v sosednji sobi, kamor se sicer sliši iz prostora, kjer poteka pogovor med oporočiteljico in zapisovalcem oporoke, a oporočiteljičinega podpisovanja oporoke, ki je eden od bistvenih elementov testamentiranja, nista videla – in če oporočiteljica ni pred njima izjavila, da je to njena oporoka. Premalo je torej, da oporočni priči samo vesta za avtentičnost oporočiteljevega podpisa. Bistveno je, da to vesta na podlagi lastnega neposrednega zaznavanja.

12. Razen zmotne uporabe materialnega prava revident uveljavlja tudi bistvene kršitve postopka. S tem revizijskim razlogom želi v resnici obiti prepoved revizijskega izpodbijanja dokazne ocene in ugotovljenega dejanskega stanja. Zato se revizijsko sodišče s temi očitki, ki so tudi neresnični, ni ukvarjalo. Tak, neresničen očitek, ki krši načelo poštenosti in resnicoljubnosti (9. člen ZPP), pomeni revizijska trditev, »da je sodišče druge stopnje […] samo napravilo dokazno oceno izpovedi priče B. B., jo ocenilo drugače kot sodišče prve stopnje in ji dalo drug – odločilen pomen, brez da bi pričo samo zaslišalo na pritožbeni obravnavi«. Revizijska kritika, da pritožbeno sodišče ni odgovorilo na očitke o neenakih in celo arbitrarnih merilih pri oceni dokazov ter da sodišče prve stopnje ni upoštevalo navedb tožencev, »da sta priči D. D. in B. B. neverodostojni, ker sta s prvim tožencem v sporu«, ter da »sta v pritožbi tudi opozorila na spor med pričo D. D. in prvim tožencem, ki izvira iz časa, ko je D. D. kot odvetnik zastopal prvega toženca in ko je nato prvemu tožencu po več letih od zaključka zastopanja poslal dopis […], da mu je dolžan stroške zastopanja«, je neupoštevna iz podobnih razlogov. Trditev, da naj bi sodišče prve stopnje prezrlo opozorila na neverodostojnost priče D. D., je namreč neresnična. Iz obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje jasno izhaja, da se je sodišče ukvarjalo tudi s temi očitki ter jih argumentirano ovrglo (gl. stran 5 sodbe). Res je, da pritožbeno sodišče tega, kar sta toženca že slišala, ni ponavljalo. Vendar mu tega ni treba, toliko manj, če je očitek očitno neresničen in zato v nasprotju z že omenjenim načelom poštenosti in resnicoljubnosti (9. člen ZPP).

Odločitev o reviziji

13. Ker je torej revizija neutemeljena, jo je Vrhovno sodišče zavrnilo na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo (I. točka izreka).

Revizijski stroški

14. V skladu s prvim odstavkom 165. člena ZPP revizijsko sodišče odloči tudi o stroških, ki so nastali v revizijskem postopku. Ker toženca z revizijo nista uspela, v skladu s prvim odstavkom 154. člena ZPP sama krijeta svoje revizijske stroške (II. točka izreka), medtem ko morata tožnici povrniti njene stroške revizijskega postopka (III. točka izreka).

15. Tožnica je stroške priglasila na podlagi Odvetniške tarife (Ur. l. št. 2/2015), in sicer za nagrado za sestavo revizije (oziroma odgovora nanjo) v višini 3.000 točk, kar upoštevaje vrednost točke 0,459 EUR znaša 1.377,00 EUR. Revizijsko sodišče ugotavlja, da v obravnavani zadevi Odvetniška tarifa ni uporabljiva. 20. člen Tarife namreč določa, da se v primeru, če se je sodni postopek na prvi stopnji začel pred uveljavitvijo tarife in po uveljavitvi Zakona o odvetniški tarifi, odvetniški stroški v tem postopku in v vseh nadaljnjih postopkih s pravnimi sredstvi določajo po Zakonu o odvetniški tarifi. Tarifa se uporablja od 10. 1. 2015, tožba pa je bila vložena 8. 1. 2015. Zato je treba pri odmeri stroškov uporabiti Zakon o odvetniški tarifi (Ur. l. RS, št. 67/2008). Glede na vrednost spornega predmeta bi tožnici za nagrado za postopek z revizijo po tem zakonu po tar. št. 3300 pripadalo 2.858,00 EUR. Ker pa je (po lastni zmoti) priglasila nižji znesek, ji je revizijsko sodišče priznalo le ta nižji znesek, to je 1.377,00 EUR. Postavke materialnih stroškov, izraženih v odstotkih, kot jih je priglasila tožnica („materialni stroški 2 %“) Zakon o odvetniški tarifi ne pozna. Ta strošek zato ni dovolj specificiran, da bi ga sodišče lahko priznalo. Stroška morebitnega DDV tožnica ni priglasila.

-------------------------------
¹ Gl. sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije št. II Ips 338/2015 z dne 5. 5. 2016, t. 10. Enako tudi sklep št. II Ips 49/2011 z dne 3. 4. 2014, t. 14, sodba št. II Ips 142/2011 z dne 13. 7. 2013, t. 9 in številne druge odločbe.

Datum zadnje spremembe:

12.07.2018

Podobni dokumenti:

• VSM sklep I Cp 512/2014
• VSRS Sklep II Ips 115/2019
• VSL sodba I Cp 3929/2009