VSRS Sklep II Ips 310/2017

Jedro

Primeri, kot je obravnavani, kjer gre za posamičen odstop od sodne prakse, predvsem od sodne prakse pritožbenih sodišč, in kjer tudi ni mogoče govoriti o pravno zelo pomembnem vprašanju, ali o hudi kršitvi prava, ki bi pomenila resno motnjo v strukturi sodne prakse ali pa o kršitvi prepovedi sodniške samovolje, in kjer končno ne grozi nevarnost ponovitve očitane napake, taki primeri, ker so za delovanje pravnega reda kot celote nepomembni, ne izpolnjujejo pogojev za vsebinsko obravnavo.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrže.

Obrazložitev

Dosedanji potek postopka

1. Sodišče prve stopnje je zaradi delnega umika tožbe postopek ustavilo glede tožbenega zahtevka za plačilo 6.515,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 9. 2015. Toženki je naložilo plačilo 9.369,12 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 1. 2015 dalje ter zakonske zamudne obresti od zneska 6.515,00 EUR od 31. 1. 2015 do 8. 9. 2015. V preostanku je tožbeni zahtevek zavrnilo. Odločilo je, da vsaka stranka nosi svoje pravdne stroške.

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbi obeh pravdnih strank in potrdilo izpodbijano sodbo. Odločilo je, da vsaka stranka nosi svoje pritožbene stroške.

3. Sodišče drugo stopnje je v zvezi z odmero pravdnih stroškov pritrdilo stališču sodišča prve stopnje, da tožnik glede umaknjenega dela tožbe ni uspel. Po toženkini prostovoljni izpolnitvi nespornega dela obveznosti z dne 8. 9. 2015 tožbe namreč ni umaknil „takoj“, da bi se v smislu prvega odstavka 158. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP¹) izognil stroškovni posledici, temveč je to storil šele v prvi pripravljalni vlogi z dne 29. 1. 2016. Sodišče je zato ocenilo, da je bil njegov uspeh v postopku polovičen (prisojenih mu je bilo 9.369,12 EUR od prvotno vtoževanih 19.309,64 EUR), zato krije svoje stroške, toženka pa svoje.

4. Zoper pravnomočno odločitev o pravdnih stroških je Vrhovno državno tožilstvo vložilo zahtevo za varstvo zakonitosti. Predlagalo je razveljavitev stroškovne odločitve in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

5. Zahteva za varstvo zakonitosti je bila vročena pravdnima strankama, ki nanjo nista odgovorili.

Navedbe zahteve za varstvo zakonitosti

6. Zahteva za varstvo zakonitosti uveljavlja relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava. Sklicuje se na odstop od ustaljene sodne prakse. Zamuda z delnim umikom tožbe naj bi imela za posledico le to, da bi moral tožnik toženki povrniti s takim umikom krivdno povzročene stroške, če bi jih ta priglasila. Ne more pa biti posledica ta, da se celotne pravdne stroške odmeri po načelu uspeha, upoštevaje prvotni vtoževani znesek, kot da do umika sploh ni prišlo. Sodišče tudi ni ugotavljalo potrebnosti in dejanske višine stroškov. To naj bi bilo nujno tudi zato, ker so bili tožnikovi stroški sodnih taksa in izvedenskega dela predhodno poravnavni iz sredstev brezplačne pravne pomoči, sam pa bo moral iz prisojenega mu premoženja poravnati razliko med stroški, plačanimi iz proračuna, ter stroški, ki mu jih mora (v korist proračuna) povrniti nasprotna stranka (46. in 48. člen Zakona o brezplačni pravni pomoči²).

O dovoljenosti zahteve za varstvo zakonitosti

7. Zahteva za varstvo zakonitosti ni dovoljena.

8. Po tretjem odstavku 385. člena ZPP državno tožilstvo vloži zahtevo za varstvo zakonitosti samo, če so izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka 367. a člena omenjenega zakona. Zahteva za varstvo zakonitosti je torej dovoljena le, kadar je od odločitve Vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pravnem vprašanju, ki je pomembno za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse. V prvi od treh alinej prvega odstavka 367. a člena ZPP, ki primeroma naštevajo, kdaj zlasti sodišče dopusti revizijo, in na katero se v tej zadevi opira zahteva za varstvo zakonitosti, je določeno, da sodišče dopusti revizijo tudi, če gre za pravno vprašanje, glede katerega odločitev sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča. Presoja, kdaj gre za tak primer, mora biti že v izhodišču navdahnjena z opredelitvijo precedenčne vloge Vrhovnega sodišča. Ko pa gre za zahtevo za varstvo zakonitosti, je javni namen najvišjega sodišča v državi še toliko bolj poudarjen.

9. Vrhovno sodišče zato vsebinsko obravnava samo tiste zahteve, pri katerih je mogoče pričakovati doseganje ciljev, ki so opredeljeni v prvem stavku prvega odstavka 367. a člena ZPP. Že dopuščena revizija ni zamišljena kot orodje nadzora nad delom nižjih sodišč in odpravljanju posamičnih sodniških napak. Le izjemoma jo je mogoče dopustiti tudi v takih primerih. To je takrat, ko gre za hude kršitve prava (npr. očitna arbitrarnost ali kršitev temeljnih procesnih pravic), ki pomenijo resno motnjo v strukturi sodne prakse, in ki dobesedno kličejo po intervenciji najvišjega sodišča v državi. Samo v takih primerih, ko je odziv Vrhovnega sodišča nujen – nujen zaradi ohranitve zaupanja v sodstvo in notranje skladnosti sodne prakse, se mora Vrhovno sodišče do zatrjevanega odstopa od sodne prakse vsebinsko opredeliti. Kljub temu, da se s tem na prvi pogled varuje zasebni interes, je tak očiščevalni učinek revizije (odstranitev tujka iz sistema sodne prakse) v javnem interesu - varuje koherentnost sodne prakse in zaupanje v sodstvo. Dopustitev revizije je smiselna tudi, kadar grozi nevarnost ponovitve napake ali slabih zgledov, prav tako, kadar je nižje sodišče sodno prakso revizijskega sodišča povsem narobe razumelo.³ Ko gre za odločitev o vsebinski obravnavi zahteve za varstvo zakonitosti, morajo biti ti pogoji stopnjevano zaostreni. Primeri, kot je obravnavani, kjer gre za posamičen odstop od sodne prakse, predvsem od sodne prakse pritožbenih sodišč, in kjer tudi ni mogoče govoriti o pravno zelo pomembnem vprašanju, ali o hudi kršitvi prava, ki bi pomenila resno motnjo v strukturi sodne prakse ali pa o kršitvi prepovedi sodniške samovolje, in kjer končno ne grozi nevarnost ponovitve očitane napake, taki primeri, ker so za delovanje pravnega reda kot celote nepomembni, ne izpolnjujejo pogojev za vsebinsko obravnavo.

Odločitev o zahtevi za varstvo zakonitosti

10. Ker zahteva za varstvo zakonitosti ne izpolnjuje pogojev iz prvega odstavka 367. a člena ZPP, jo je Vrhovno sodišče kot nedovoljeno zavrglo (377. člen ZPP v zvezi s drugim odstavkom 391. člena ZPP).

-------------------------------
¹ Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami in dopolnitvami.
² Ur. l. RS, št. 48/2001 s spremembami in dopolnitvami.
³ Gl. T. Domej, v A. Uzelac in C. H. van Rhee (ur.), Nobody's Perfect, Intersentia, Cambridge 2014, str. 279. Gl. tudi M. Bobek, Quantity or Quality? Reassessing the Role of Supreme Jurisdictions in Central Europe, The American Journal of Comparative Law, 2009, Vol 57, št. 1, str. 43.

Datum zadnje spremembe:

12.07.2018

Podobni dokumenti:

• VSRS Sklep II Ips 182/2017
• VSRS Sklep II Ips 284/2017
• VSRS Sklep I Ips 62/1995