VSRS Sodba III Ips 60/2017

Jedro

Pri dobrovernem nadzavarovanju strankama zavarovalne pogodbe ni mogoče očitati nepoštenosti. Pogodba ostane kljub obstoječi zmoti o vrednosti zavarovane stvari v veljavi, zavarovalna vsota pa se zniža do resnične vrednosti zavarovane stvari ter se premije sorazmerno zmanjšajo. Poštena zavarovalnica tako obdrži prejete premije in ima pravico do nezmanjšane premije za tekočo dobo, zavarovanec pa prejme zavarovalno vsoto skladno z dejansko vrednostjo zavarovane stvari in brez ugodnosti zaradi višjega plačila premije. Zakonska določba favorizira zavarovalnico in je naperjena zoper nevestnost zavarovalca pri sklepanju zavarovalne pogodbe. Izhaja iz predpostavke, da zavarovalec najbolje pozna vrednost zavarovane stvari, poleg tega že zakon (931. člen OZ) določa njegovo dolžnost prijavljanja okoliščin, ki so pomembne za ocenitev nevarnosti in skladno s katerimi lahko zavarovalnica oceni svoj riziko ob nastalem zavarovalnem primeru, vključno z višino nastale škode.

Izrek

I. Reviziji se delno ugodi, sodba sodišča druge stopnje se spremeni tako, da se pritožbi tožene stranke delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje delno spremeni:

− v 1. točki izreka tako, da se zavrne tožbeni zahtevek za plačilo 6.426,41 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 10. 2015 do plačila;

− v 2. točki izreka tako, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki v 15 dneh plačati 615,62 EUR stroškov postopka pred sodiščem prve stopnje z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti.

V preostalem delu (glede plačila 1.702,07 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 10. 2015 do plačila) se pritožba zavrne ter se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

V izreku o stroških pritožbenega postopka (III. in IV. točka izreka) se sodba sodišča druge stopnje spremeni tako, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki v 15 dneh plačati 344,28 EUR stroškov pritožbenega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti.

II. Sicer se revizija zavrne.

III. Tožeča stranka mora v 15 dneh od vročitve te odločbe povrniti toženi stranki stroške revizijskega postopka v višini 366,53 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti.

Obrazložitev

Dosedanji potek postopka

1. Tožeča stranka (zavarovalka) je od tožene stranke (zavarovalnice) zahtevala plačilo preostanka zavarovalnine po sklenjeni zavarovalni pogodbi. Zavarovalni primer se je zgodil ob padcu zavarovane elektronske naprave. Toženi stranki je tožeča očitala napačen izračun aktontacije zavarovalnine, saj da pri njem ni upoštevala pravilne vrednosti zavarovane naprave.

2. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku ugodilo. Zaključilo je, da sta pravdni stranki sporazumno ugotovili/določili vrednost zavarovane stvari, zato se mora ta ustrezno upoštevati pri izračunu zavarovalnine. Tožena stranka je pri izračunu zavarovalnine tako zmotno upoštevala zgolj nabavno vrednost nove zavarovane naprave ob škodnem dogodku in pri tem neupravičeno odbila 25 % vrednosti zaradi padca zavarovane stvari (t. i. „samopridržaj“) po posebnem pogoju k zavarovalni pogodbi EV101/1/b.

3. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožene stranke delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnilo za znesek 3.036,48 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 10. 2015 do plačila. V preostalem je pritožbo tožene stranke zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Pritrdilo je sodišču prve stopnje o zmotnosti izračuna akontacije dohodnine, odločitev sodišča prve stopnje pa spremenilo v delu, ki se nanaša na priznani 25 % „samopridržaj“.

4. Vrhovno sodišče je s sklepom III DoR 68/2017 z dne 25. 7. 2017 na predlog tožene stranke dopustilo revizijo glede vprašanja: „Ali so bile v zadevi pravilno uporabljene določbe 956. člena OZ, sedmega odstavka 949. člena OZ ter določilo posebnega pogoja EV/137 splošnih pogojev zavarovalne pogodbe?“.

5. Na podlagi navedenega sklepa je tožena stranka vložila revizijo, v kateri uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava (3. točka prvega odstavka 370. člena ZPP). Vrhovnemu sodišču predlaga, da reviziji ugodi in sodbi sodišča druge in prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne.

6. Tožeča stranka je v odgovoru na revizijo predlagala njeno zavrnitev.

7. Revizija je delno utemeljena.

Ugotovljeno dejansko stanje

8. Pravdni stranki sta v letu 2008 sklenili enoletno zavarovalno pogodbo, s katero sta zavarovali napravo za GPS meritve A. V nadaljevanju sta sklepali nove pogodbe za zavarovanje naprave, vsakič za eno leto. Dne 19. 2. 2015 sta stranki sklenili zavarovalno pogodbo po zavarovalni polici št. 4.250.476 za čas od 1. 3. 2015 do 1. 3. 2016.

9. Nakupna vrednost zavarovane opreme po računu št. ... z dne 19. 12. 2007 je znašala 28.968,00 EUR z DDV. Tožeči stranki jo je prodajalec prodal s 15% popustom za ceno 24.622,80 EUR z DDV, pravdni stranki pa sta se ob sklenitvi zavarovalne pogodbe leta 2008 dogovorili, da znaša vrednost zavarovane naprave 26.000,00 EUR. Od navedene vrednosti je tožeča stranka plačevala premijo. Takšno vrednost zavarovane naprave sta stranki upoštevali tudi ob sklenitvi vseh naslednjih (letnih) zavarovalnih pogodb.

10. Zavarovalno pogodbo je dopolnilo več posebnih pogojev. Posebni pogoj EV/137 je določal, da izplača tožena stranka v primeru popolnega uničenja zavarovane stvari zavarovalnino v višini največ amortizirane vrednosti. Amortizirana vrednost je zavarovalna vrednost neposredno pred nastankom zavarovalnega primera, ki je zaradi starosti, obrabe, ekonomske in tehnične zastarelosti ali drugih vzrokov zmanjšana za določen znesek. Posebni pogoj EV 101/1/b pa je pri škodah na zavarovanih stvareh zaradi padca določal 25 % zmanjšanje ugotovljene višine škode oziroma najmanj 145,00 EUR (t. i. „samopridržaj“).

11. Dne 22. 10. 2015 se je zavarovana naprava ob padcu poškodovala, njeno popravilo ni bilo ekonomsko smotrno. V času škodnega dogodka je znašala cena izboljšanega modela zavarovane naprave (Trimble R10) 16.370,00 EUR.

12. Pričakovana življenjska doba zavarovane naprave je bila 15 let, po osmih letih uporabe znaša njena amortizirana vrednost 46,7 % nakupne vrednosti.

13. Tožena stranka je tožeči že plačala zavarovalnino v višini 4.013,52 EUR.

Razlogi revizije

14. Revidentka opozarja na dolžnost tožeče stranke kot zavarovalca, da ob vsakoletnem sklepanju zavarovalne pogodbe sporoči dejansko vrednost zavarovane naprave. Sodišči nižjih stopenj pri odločitvi zmotno nista upoštevali prepovedi nadzavarovanja po 956. členu Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Znižanje zavarovalne vsote do višine vrednosti zavarovane stvari predpisuje tudi sedmi odstavek 949. člena OZ. Upoštevati je treba pravilo, da zavarovalnina ne more biti večja do škode, ki je zavarovancu nastala ob škodnem primeru. Revidentka nadalje opozarja na določbo Posebnega pogoja EV/137, po kateri je ob nastanku zavarovalnega primera (popolno uničenje zavarovane stvari) dolžna plačati zavarovalnino v višini največ amortizirane vrednosti. Ta je bila skladno s posebnim pogojem določena kot zavarovalna vrednost, ki je zaradi starosti, obrabe, ekonomske ali tehnične zastarelosti ali drugih vzrokov zmanjšana za določen znesek.

O utemeljenosti revizije

15. Bistvo spora med pravdnima strankama izhaja iz njunega različnega razumevanja pravnih učinkov dogovorjene vrednosti zavarovane stvari. Tožeča stranka je izhajala iz stališča, da takšna (t. i. taksirana) vrednost ob upoštevanju amortizacije zavarovane naprave izključuje ugotavljanje dejanske vrednosti zavarovane stvari ob nastanku škodnega dogodka. Tožena stranka pa je nasprotno vztrajala, da je plačilo zavarovalnine omejeno z (dejansko) vrednostjo zavarovane stvari, ki je bila v konkretnem primeru znatno nižja od dogovorjene/taksirane. Odgovor na izpostavljeno dilemo je najti v določbah 949. in 956. člena OZ.

16. Namen premoženjskega zavarovanja določa 949. člen OZ. S premoženjskim zavarovanjem se zagotavlja povrnitev škode, ki bi nastala v zavarovančevem premoženju, če bi nastal zavarovalni primer (prvi odstavek). Zavarovalnina ne more biti večja od škode, ki je zavarovancu nastala z nastankom zavarovalnega primera (drugi odstavek).

17. Situacijo, ko vrednost zavarovane stvari (kot zgornjo mejo nastale škode) sporazumno ugotovita stranki zavarovalne pogodbe, določa sedmi odstavek 949. člena OZ. Takšen dogovor ima za posledico, da se zavarovalnina določi po dogovorjeni vrednosti. Namen določbe je jasen. Soglasje strank o vrednosti zavarovane stvari ju v nadaljevanju (v primeru nastalega škodnega primera) razbremeni postopka ugotavljanja (dejanske) vrednosti te stvari in posledično nastale škode. Vendar pa zakonska določba ureja tudi položaj, kadar je sporazumno ugotovljena vrednost znatno večja od resnične vrednosti in za takšno razliko ni utemeljenega razloga. V takem primeru se zavarovalnina določi po resnični (dejanski) vrednosti stvari, zavarovalnica pa nosi trditveno in dokazno breme v zvezi z dejstvi, ki izkazujejo znatno in neutemeljeno razliko v vrednosti zavarovane stvari.

18. Takšne trditve je tožena stranka podala. Trdila je, da je dogovorjena vrednost zavarovane stvari (26.000,00 EUR) znatno višja o dejanske vrednosti (16.370,00 EUR), razlika pa da izhaja iz neupoštevanja tehnološkega napredka in posledično nižje nabavne cene primerljive naprave z izboljšanimi karakteristikami. Stranki sta vrednost zavarovane naprave določili v začetku leta 2008 in je ob vsakokratnem (letnem) sklepanju nove zavarovalne pogodbe vse do nastopa zavarovalnega primera konec leta 2015 nista spreminjali. V skoraj osmih letih se je zaradi tehnološkega razvoja zavarovane naprave njena nabavna vrednost znižala, ob sklepanju zadevne zavarovane pogodbe pa ni bila upoštevana. Dejanske ugotovitve sodišč nižjih stopenj trditve tožene stranke potrjujejo.

19. Pravne posledice utemeljenega ugovora po sedmem odstavku 949. členu OZ določa 956. člen OZ. Določba razlikuje med nedobrovernim in dobrovernim nadzavarovanjem. Prvo vključuje nedobroverno ravnanje pogodbenika, ki je hote, s prevaro, v pogodbi izgovoril zavarovalno vsoto, ki presega resnično vrednost zavarovane stvari in zaradi katerega lahko druga stranka zahteva razveljavitev pogodbe. Trditev o takšnem ravnanju tožeče stranke tožena ni podala.

20. Drugače pa je pri dobrovernem nadzavarovanju, pri katerem strankama zavarovalne pogodbe ni mogoče očitati nepoštenosti. Zakon določa, da ostane pogodba kljub obstoječi zmoti o vrednosti zavarovane stvari v veljavi, zavarovalna vsota pa se zniža do resnične vrednosti zavarovane stvari ter se premije sorazmerno zmanjšajo. Poštena zavarovalnica tako obdrži prejete premije in ima pravico do nezmanjšane premije za tekočo dobo, zavarovanec pa prejme zavarovalno vsoto skladno z dejansko vrednostjo zavarovane stvari in brez ugodnosti zaradi višjega plačila premije. Zakonska določba favorizira zavarovalnico in je naperjena zoper nevestnost zavarovalca pri sklepanju zavarovalne pogodbe. Izhaja iz predpostavke, da zavarovalec najbolje pozna vrednost zavarovane stvari,¹ poleg tega že zakon (931. člen OZ) določa njegovo dolžnost prijavljanja okoliščin, ki so pomembne za ocenitev nevarnosti in skladno s katerimi lahko zavarovalnica oceni svoj riziko ob nastalem zavarovalnem primeru, vključno z višino nastale škode.

21. Obravnavane zakonske določbe 949. in 956. člena OZ tako na dopuščeno revizijsko vprašanje dajejo negativen odgovor. Takšen odgovor pa izhaja tudi iz besedila posebnega pogoja EV/137, ki določa obveznost tožene stranke, da ob nastanku zavarovalnega primera tožeči izplača zavarovalnino v višini amortizirane vrednosti. Ker besedilo posebnega pogoja amortizirano vrednost določa od zavarovalne vrednosti neposredno pred nastankom zavarovalnega primera, je razumljivo, da ne izhaja iz vrednosti, kot sta jo stranki dogovorili v zavarovalni pogodbi in je nespremenljiva, pač pa iz vrednosti, ki je odvisna od časa nastanka zavarovalnega primera in upošteva dejansko vrednost zavarovane stvari.

22. Ob ugotovljeni vrednosti zavarovane stvari (16.370,00 EUR) ter z upoštevanjem dogovorjene amortizacije (46,7%) ter znižanja zaradi dogovorjenega „samopridržaja“ (25 %) je znašala obveznost zavarovalnice skladno s sklenjeno zavarovalno pogodbo 5.733,59 EUR. Zaradi že izplačane akontacije zavarovalnine v višini 70 % (4.031,52 EUR) tožena stranka tožeči dolguje še 1.702,07 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 10. 2015 dalje.

23. Revizijski očitek zmotne uporabe materialnega prava je tako utemeljen. Vrhovno sodišče je zato na podlagi prvega odstavka 380. člena ZPP reviziji delno ugodilo in sodbi sodišč druge ter prve stopnje spremenilo tako, kot izhaja iz izreka te odločbe.

Odločitev o stroških revizijskega postopka

24. Sprememba prisojene zavarovalnine je narekovala tudi spremembo odločitve o vseh stroških postopka. Upoštevaje končni uspeh (1.702,07 EUR od vtoževanih 8.128,48 EUR) je tožeča stranka v postopku na prvi stopnji uspela v višini 21 %. Njeni odmerjeni stroški v postopku na prvi stopnji znašajo 1.996,60 EUR, 21 % od tega pa 419,28 EUR. Pravdni stroški tožene stranke znašajo 1.310,00 EUR, 79 % od tega pa 1.034,90 EUR. Po medsebojnem pobotu priznanih stroškov mora tožeča stranka toženi povrniti 615,62 EUR stroškov pred prvostopenjskim sodiščem.

25. Uspeh tožene stranke pred sodiščem druge stopnje ob izpodbijanem delu 5.092,00 EUR in prisojeni zavarovalnini v višini 1.702,07 EUR znaša 66,57 %. Pritožbeni stroški tožene stranke znašajo 660,59 EUR, 66,57 % od tega pa 439,75 EUR. Pritožbeni stroški tožeče stranke znašajo 285,59 EUR (500 točk za odgovor na pritožbo, 2 % materialnih stroškov in 22 % DDV), njen uspeh pa 33,43 %, kar znaša 95,47 EUR. Tožeča stranka mora po medsebojnem pobotu toženi stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 344,28 EUR.

26. Enak kot v pritožbenem postopku je uspeh strank v revizijskem postopku. Vrhovno sodišče je toženi stranki priznalo naslednje stroške: 275,40 EUR za sestavo revizije, 2 % materialnih stroškov, 22 % DDV ter sodno takso v višini 380,00 EUR. Njen priznani revizijski stroški tako skupno znašajo 722,70 EUR, 66,57 % od tega 481,10 EUR. Revizijski stroški tožeče stranke znašajo 342,70 EUR (275,40 EUR za sestavo odgovora na revizijo, 2 % materialnih stroškov ter 22 % DDV), 33,43 % od tega je 114,57 EUR Stroškov konference s stranko Vrhovno sodišče ni priznalo, saj so ti stroški že zajeti v nagradi za sestavo odgovora na revizijo. Tožeča stranka mora po medsebojnem pobotu toženi stranki povrniti stroške revizijskega postopka v višini 366,53 EUR.

27. Odločitev o vseh stroških postopka temelji na določbah prvega in drugega odstavka 165. člena ZPP, prvega in drugega odstavka 154. člena ZPP ter določbah Odvetniške tarife (Uradni list RS, št. 67/03 in 70/03 - popravek)

-------------------------------
¹ Š. Ivanjko, Zavarovalno pravo, Zavarovalno poslovni institut, Maribor, 2009, str. 196.

Datum zadnje spremembe:

12.07.2018

Podobni dokumenti:

• VSRS Sklep III DoR 68/2017-7
• VSRS Sklep II DoR 298/2017
• VSRS Sklep II DoR 56/2018