VSRS Sodba III Ips 77/2013

Jedro

Vrhovno sodišče sledi stališču literature, da je treba določbo petega odstavka 168. člena ZIZ razlagati na način, da pride tožba po tem členu v poštev le za primere, ko listina, primerna za vknjižbo lastninske pravice na dolžnika (40. členu ZZK-1), obstaja, upnik pa z njo ne razpolaga. Iz določbe petega odstavka 168. člena ZIZ izhaja, da sodišče, ki odloča o tožbi, torej ne zemljiškoknjižno sodišče ampak pravdno, odloči o vpisu (pravilno vknjižbi) lastninske pravice na dolžnika. To pomeni, da pravdno sodišče zgolj „preveri“, ali so za vknjižbo lastninske pravice na dolžnika izpolnjeni z zakonom predpisani pogoji. Pogoj za vknjižbo lastninske pravice je tudi obstoj listine, ki dokazuje pravni temelj pridobitve lastninske pravice (40. člen ZZK-1 v zvezi s prvim odstavkom 29. člena ZZK-1). Zato je logično, da s tožbo po petem odstavku 168. člena ZIZ upnik ne more šele zahtevati izstavitve zemljiškoknjižne listine, ampak mora njen obstoj v tožbi zatrjevati, in če je zatrjevano dejstvo sporno, ga tudi dokazati.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti toženi stranki njene stroške odgovora na revizijo v višini 919,88 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

Dosedanji potek postopka

1. Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku, s katerim je tožeča stranka (upnica) zahtevala, da ji tožena stranka (zemljiškoknjižna lastnica) izstavi listino, na podlagi katere bo možna vknjižba lastninske pravice na ime tretje osebe (dolžnice).

2. Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbi tožene stranke in je izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je zavrnilo tako primarni kot podredni tožbeni zahtevek. S podrednim tožbenim zahtevkom je bila zahtevana ugotovitev, da je tretja oseba lastnica nepremičnine.

3. Vrhovno sodišče je s sklepom III DoR 23/2013-8 z dne 9. 7. 2013 dopustilo revizijo glede vprašanj:

- Ali lahko upnik v okoliščinah konkretnega primera na podlagi petega odstavka 168. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ) doseže izstavitev ustrezne zemljiškoknjižne listine s strani zemljiškoknjižnega lastnika za prenos lastninske pravice na dolžnika oziroma ugotovitev lastninske pravice dolžnika?

- Ali sta v primeru tožbe po določbi petega odstavka 168. člena ZIZ v okoliščinah konkretnega primera zemljiškoknjižni lastnik in dolžnik nujna sospornika?

4. Na podlagi navedenega sklepa je tožena stranka vložila revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava (1. in 3. točka prvega odstavka 370. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP).

5. Tožena stranka je na vročeno revizijo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

Revizijske navedbe

6. Tožeča stranka trdi, da je določbo petega odstavka 168. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ) treba razlagati na način, „da je na njeni podlagi dopusten in pravilen tudi zahtevek v obliki ugotovitve lastninske pravice (npr. zaradi priposestvovanja) ali pa izstavitev ustrezne zemljiškoknjižne listine. Le na takšen način je možno zagotoviti, da upnik oz. tožnik vloži tožbo „namesto“ dolžnika, ki bi lahko s tožbo proti formalnemu zemljiškoknjižnemu lastniku zahteval ugotovitev oziroma izstavitev ustrezne listine ali pa zgolj vpis svoje lastninske pravice.“

7. Nadalje tožeča stranka izpodbija tudi odločitev drugostopenjskega sodišča glede nujnega in enotnega sosporništva na pasivni strani. Trdi, da za zahtevano pasivno legitimacijo dolžnika izvršilnega postopka ni nobene podlage.

Relevantno dejansko stanje

8. Tožeča stranka, kot upnica, je z M. O., tretjo osebo v tem sporu, kot dolžnico, pri notarki 28. 12. 2000 sklenila sporazum o zavarovanju terjatve z zastavno pravico na nepremičnini (poslovni prostor s skladiščnim kletnim prostorom), ki jo je M. O. leta 1990 kupila od I., d. d. in prevzela v „last in posest“. Nepremičnina v letu 2000 še ni bila vpisana v zemljiški knjigi. Leta 2003 je bila lastninska pravica na tej nepremičnini na podlagi Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (v nadaljevanju ZLNDL) vknjižena na toženo stranko.

9. V izvršilnem postopku, v katerem je tožeča stranka kot upnica zoper M. O. predlagala izvršbo na njene nevpisane nepremičnine, je Okrajno sodišče v Ljubljani s sklepom In 2004/00737 z dne 7. 10. 2004 dovolilo izvršbo. Tožečo stranko je nato isto sodišče s sklepom In 2004/00737 z dne 2. 12. 2008 pozvalo, naj predloži listino, primerno za vpis lastninske pravice M. O. v zemljiški knjigi, oziroma da sproži ustrezen postopek s tem v zvezi. V posledici navedenega je tožeča stranka vložila obravnavano tožbo.

Razlogi za zavrnitev revizije

O prvem dopuščenem vprašanju

10. Če je lastninska pravica na nepremičnini, na katero upnik predlaga izvršbo, v zemljiški knjigi vpisana na nekoga drugega, ne na upnikovega dolžnika, mora upnik priložiti listino, ki je primerna za vpis dolžnikove lastninske pravice (tretji odstavek 168. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju; v nadaljevanju ZIZ). Upnik, ki nima listine, primerne za vpis dolžnikove lastninske pravice, lahko po določbi petega odstavka 168. člena ZIZ, s tožbo zahteva vpis te pravice na dolžnika. Smisel te določbe je, da se omogoči upniku uskladitev zemljiškoknjižnega stanja z dejanskim.

11. Pritožbeno sodišče je zavzelo stališče, da bi tožeča stranka s tožbo lahko zahtevala le vpis lastninske pravice na dolžnico, ne pa izstavitve listine, sposobne za tak vpis. Stališče se prilega zakonskemu besedilu, ki govori o tožbi, s katero se zahteva vpis pravice v zemljiško knjigo in ne o tožbi, s katero se zahteva izstavitev listine, ki bi bila podlaga za vpis.

12. Vendar pa je razlika med obema tožbenima zahtevkoma bolj ali manj formalna in ne nujno vsebinska, saj sta oba usmerjena k istemu cilju: vpisu lastninske pravice tretjega (dolžnice) v zemljiško knjigo. Vprašati se je zato treba, ali ne sodi tudi tožbeni zahtevek, s katerim se zahteva zgolj izstavitev listine, ki utemeljuje vpis lastninske pravice, v zakonski okvir, določen s petim odstavkom 168. člena ZIZ.

13. Vrhovno sodišče sledi stališču literature¹, da je treba določbo petega odstavka 168. člena ZIZ razlagati na način, da pride tožba po tem členu v poštev le za primere, ko listina, primerna za vknjižbo lastninske pravice na dolžnika (40. členu Zakona o zemljiški knjigi; ZZK-1), obstaja, upnik pa z njo ne razpolaga. Iz določbe petega odstavka 168. člena ZIZ izhaja, da sodišče, ki odloča o tožbi, torej ne zemljiškoknjižno sodišče ampak pravdno, odloči o vpisu (pravilno vknjižbi) lastninske pravice na dolžnika. To pomeni, da pravdno sodišče zgolj „preveri“, ali so za vknjižbo lastninske pravice na dolžnika izpolnjeni z zakonom predpisani pogoji. Pogoj za vknjižbo lastninske pravice je tudi obstoj listine, ki dokazuje pravni temelj pridobitve lastninske pravice (40. člen ZZK-1 v zvezi s prvim odstavkom 29. člena ZZK-1). Zato je logično, da s tožbo po petem odstavku 168. člena ZIZ upnik ne more šele zahtevati izstavitve zemljiškoknjižne listine, ampak mora njen obstoj v tožbi zatrjevati, in če je zatrjevano dejstvo sporno, ga tudi dokazati.

14. V obravnavanem primeru med strankama ni sporno, da listina, primerna za vknjižbo lastninske pravice M. O., ne obstaja, zato v tem postopku postavljeni tožbeni zahtevek ni utemeljen.

15. Iz izreka odločbe Vrhovnega sodišča II Ips 592/2001 z dne 29. 8. 2002, na katero se sklicuje revidentka, res izhaja, da je sodišče ugodilo zahtevku tožnice za izstavitev zemljiškoknjižne listine, iz sedmega odstavka obrazložitve iste odločbe pa izhaja, da je tožnica s tožbo zahtevala (le) izročitev zemljiškoknjižne listine. O dejstvu, da „veljavna in formalno popolna prodajna pogodba“ obstaja, je pa tožnica nima, med strankami ni bilo spora. V primeru obstoja listine pa izstavitve nove oziroma dodatne zemljiškoknjižne listine s tožbo ni mogoče zahtevati. Obrazloženo pomeni, da razlogi Vrhovnega sodišča iz prejšnjih točk obrazložitve ne odstopajo od stališča Vrhovnega sodišča v odločbi II Ips 592/2001.

O drugem dopuščenem vprašanju

16. Po obrazloženem v točkah 10-15 te obrazložitve se je izkazalo, da odgovor na drugo dopuščeno vprašanje, ne glede na to ali bi bil pozitiven ali negativen, ne bi v ničemer vplival na odločitev v obravnavani zadevi, zato Vrhovno sodišče nanj ni odgovorilo.

17. Uveljavljani revizijski razlogi niso podani, zato je Vrhovno sodišče neutemeljeno revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).

O stroških postopka

18. Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na določbah prvega odstavka 154. člena ZPP in prvega odstavka 165. člena ZPP. Vrhovno sodišče je v skladu s stroškovnikom in Zakonom o odvetniški tarifi (Ur. l. št. 67/2008 z nadaljnjimi spremembami in dopolnitvami) toženi stranki priznalo stroške revizijskega postopka v višini 919,88 EUR (II. točka izreka).

19. Od priznanih stroškov gredo toženi stranki skladno s pravnim mnenjem občne seje Vrhovnega sodišča z dne 13. 12. 2006 (objavljenim v Pravnih mnenjih I/2006) tudi zahtevane zakonske zamudne obresti, in sicer od dneva morebitne zamude.

-------------------------------
¹ tako dr. Končina Peternel v Oblikovanje tožbenih zahtevkov - stvarno pravo; Pravosodni bilten 2/2011, Glušič Terbovc v Tožba na vpis lastninske pravice na dolžnika (peti odstavek 168. člena ZIZ); Pravna praksa 35/2006 in Ukmar v Tožba po 168. členu ZIZ; Pravna praksa 32/2008.

Datum zadnje spremembe:

12.07.2018

Podobni dokumenti:

• Sklep III DoR 23/2013
• VSL sodba I Cp 1754/2009
• VSC sodba Cp 184/2014