VSRS Sklep II Ips 24/2017

Jedro

Če si nasproti stopita neskrbna in nepoštena stranka, ne more biti dvoma, da je treba dati varstvo prvi, čeprav ni izkazala potrebne skrbnosti, pa bi jo sicer mogla in morala. Za ta namen ji je treba zagotoviti učinkovito sodno varstvo, če ga zakon ne predvideva, tudi z njegovo ustavno skladno razlago.

Izrek

I. Reviziji se ugodi in se sodbi sodišč nižjih stopenj v delu, s katerim sta pravnomočno zavrnili tožbeni zahtevek za izstavitev zemljiškoknjižne listine, razveljavi ter se zadeva v tem obsegu vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje.

II. Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

O dosedanjem poteku postopka

1. Tožnici primarno zahtevata izstavitev zemljiškoknjižne listine v korist prve tožnice, s katero bi dosegla vpis služnosti vgradnje in vzdrževanja namakalnega sistema za potrebe zagotavljanja dobave vode do nepremičnine druge tožnice, podredno pa ugotovitev te služnosti. K obema zahtevkoma postavljata še zahtevka za vzpostavitev prejšnjega stanja tako, da toženec iz podzemne cevi, namenjene dobavi vode do nepremičnine druge tožnice, odstrani ventil, ki preprečuje prost pretok vode, in ponovno poveže prekinjeno cev ali jo nadomesti z novo tako, da bo mogoča dobava vode do nepremičnine druge tožnice, ter prepoved nadaljnjih posegov v služnost.

2. Sodišče prve stopnje je vse tožbene zahtevke zavrnilo. Primarnega zato, ker je ocenilo, da toženec ni dolžan izstaviti zemljiškoknjižnega dovolila, tudi sicer pa bi takšna terjatev zastarala. Podrednega zato, ker ni ugotovilo, da bi nastopili pogoji za priposestvovanje navedene služnosti. Zavrnilo je tudi zahtevka za vzpostavitev prejšnjega stanja in prepoved bodočih posegov.

3. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožnic delno ugodilo in odločitev glede podrednega zahtevka za ugotovitev služnosti ter posledično glede vzpostavitve prejšnjega stanja in prepovedi bodočega vznemirjanja razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V preostalem (glede izstavitve zemljiškoknjižne listine) je njuno pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v nerazveljavljenem delu potrdilo, saj se je strinjalo, da toženec ni dolžan izstaviti zemljiškoknjižnega dovolila. Ne pa tudi s stališčem, da neprave stvarne služnosti ni mogoče priposestvovati po pravilih stvarnega prava o stvarnih služnostih.

O revizijskem postopku

4. Na predlog tožnic je Vrhovno sodišče revizijo dopustilo s sklepom II DoR 397/2015 z dne 5. 5. 2016 glede vprašanja, ali ima pogodbeni pridobitelj neprave stvarne služnosti, ki je bila tudi dejansko izvrševana, vendar ni bila vpisana v zemljiško knjigo, zahtevek za izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila od kasnejšega nedobrovernega pridobitelja lastninske pravice na isti nepremičnini.

5. Tožnici v dopuščeni reviziji uveljavljata zmotno uporabo materialnega prava in Vrhovnemu sodišču predlagata razveljavitev sodb sodišč nižjih stopenj v izpodbijanem delu in ponovno sojenje v tem obsegu. Zahtevata tudi povračilo stroškov vložene revizije.

Povzemata ugotovitve sodišč nižjih stopenj in poudarjata toženčevo slabo vero, ki se kaže v tem, da je kot sosed ves čas vedel za ustanovitev in izvrševanje služnosti. Te po njunem mnenju sodišči nižjih stopenj zmotno nista presojali, pri tem pa odstopili od obstoječe sodne prakse v primeru t. i. dvojnih prodaj, pri katerih sodišča štejejo, da mora naknadni nedoboroverni pridobitelj kupcu izstaviti zemljiško dovolilo za vpis lastninske pravice, ter posegli v njune zakonsko in ustavno zavarovane pravice. Določbe o lastninski pravici namreč veljajo tudi za primer drugih stvarnih pravic. Po njuni oceni bi morali sodišči nižjih stopenj šteti, da ima prva tožnica zoper toženca stvarnopravni zahtevek tudi v tem primeru, oziroma se vsaj opredeliti do dosedanje sodne prakse. Izpostavljata odločbe Vrhovnega sodišča II Ips 215/86, II Ips 66/90, II Ips 137/2005, II Ips 654/2006, II Ips 44/2007 in II Ips 132/2009.

6. Toženec v odgovoru na vročeno revizijo nasprotuje revizijskim razlogom in zahteva povračilo stroškov odgovora.

O utemeljenosti revizije

7. Revizija je utemeljena.

8. Revizijsko sodišče je v skladu z drugim odstavkom 371. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP)¹ revizijo preizkusilo samo glede konkretnega vprašanja, glede katerega je bila dopuščena. Na revizijske očitke izven njega (predvsem glede pomanjkljive obrazložitve odstopa od sodne prakse in v tej zvezi zatrjevane kršitve ustavnih in konvencijskih pravic) ni odgovarjalo. Bo pa na ponujeno možnost njene uporabe za konkretni primer odgovorilo v okviru dopuščenega vprašanja.

O dejanskem stanju

9. Revizijsko sodišče povzema po njegovi oceni odločilno dejansko stanje, ki sta ga ugotovili sodišči nižjih stopenj, vanj pa revizijski preizkus ne sme poseči (tretji odstavek 370. člena ZPP):

- prva tožnica in pravni prednik toženca A. A. sta 10. 4. 1999 sklenila Pogodbo o služnostni pravici (v nadaljevanju Pogodba), s katero je lastnik zadrugi oziroma vsakokratnemu upravljavcu priznal služnostno pravico uporabe in razpolaganja na njegovih nepremičninah za opravljanje vzdrževalnih in obnovitvenih del predvidenega namakalnega sistema ...;

- v njej je A. A. izrecno dovolil, da se na njegovih nepremičninah vknjiži služnostna pravica uporabe in razpolaganja za opravljanje vzdrževalnih in obnovitvenih del v korist vsakokratnega upravljavca namakalnega sistema;

- služnost ni bila vpisana v zemljiški knjigi;

- namakalni sistem je bil zgrajen leta 1999;

- toženec kot kupec in A. A. kot prodajalec sta 8. 11. 2004 sklenila kupoprodajno pogodbo in 26. 10. 2007 aneks k njej;

- toženec se je na njuni podlagi vpisal v zemljiško knjigo in pridobil lastništvo nepremičnin, glede katerih teče spor.

O izhodiščih za presojo

10. Tudi po presoji revizijskega sodišča ugotovljena vsebina pravnega posla, sklenjenega med prvo tožnico in toženčevim pravnim prednikom, s katero je lastnik zadrugi oziroma vsakokratnemu upravljavcu na svojih nepremičninah priznal služnost uporabe in razpolaganja za opravljanje vzdrževalnih in obnovitvenih del predvidenega namakalnega sistema ..., ustreza ustanovitvi neprave stvarne služnosti, kot ene izmed stvarnih pravic na tuji stvari. V času sklenitve Pogodbe veljavni Zakon o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (v nadaljevanju ZTLR) podrobneje ni urejal osebnih in nepravih stvarnih služnosti.² Zato so se za njihovo presojo uporabljala stara pravna pravila, če niso bila v nasprotju z načeli ustavne ureditve po letu 1945, predvsem pravila Občnega državljanskega zakonika (v nadaljevanju ODZ), ki je v § 479 dopuščal tudi nepravilne ali navidezne služnosti.³ Nepravo stvarno služnost sedaj ureja 226. člen veljavnega Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ).⁴ Obema ureditvama je skupna njena narava: to je služnost, ki ustreza vsebini stvarne (zemljiške) služnosti, ustanovljena pa je v korist določene osebe. Prav to je bilo dogovorjeno s Pogodbo.

11. Pridobitev katerekoli stvarne pravice s pogodbo spada med pravnoposlovne pridobitve pravice. Zanjo se zahteva veljaven pravni posel, iz katerega izhaja obveznost prenesti lastninsko pravico oziroma ustanoviti drugo stvarno pravico, ter vpis v zemljiško knjigo,⁵ ki se opravi na podlagi listine z zemljiškoknjižnim dovolilom. Zemljiškoknjižno dovolilo je izjava tistega, čigar pravica se prenaša, spreminja, obremenjuje ali preneha, da dovoljuje vpis v zemljiško knjigo, na njem pa mora biti podpis overjen.⁶

12. Izhodišče sodišč nižjih stopenj, da zemljiškoknjižno dovolilo, ki ga zahteva tožnica, sledi zavezovalnemu pravnemu poslu, torej zavezi prenesti ali ustanoviti stvarno pravico, je pravilno. In tudi nadaljnje, da pogodbene zaveze praviloma učinkujejo le med strankama pogodbe.⁷ Toženec do prve tožnice po ugotovljenem dejanskem stanju nima zaveze izstaviti zemljiškoknjižno dovolilo, kar bi narekovalo zavrnitev njenega tožbenega zahtevka. Preveriti pa je treba še, kaj trditve o toženčevi slabi veri lahko pomenijo za tožničin pravni položaj. In pri tem odgovoriti na dopuščeno vprašanje in pomislek revidentk, ali ni mogoče (oziroma celo nujno) vendarle priznati zahtevanega sodnega varstva, čeprav ta ne sledi zavezovalnemu pravnemu poslu.⁸

13. Z izstavitvijo zemljiškoknjižnega dovolila in overitvijo podpisa na njem prodajalec izpolni svojo obveznost. S tem kupec dobi vse, kar potrebuje, da svojo lastninsko pravico vpiše v zemljiški knjigi in jo s tem podvrže načelu publicitete. Kot lastnik namreč šteje tisti, ki je vpisan v zemljiški knjigi. Za presojo razmerja med pridobiteljem in prenositeljem pa publiciteta in vpis v zemljiški knjigi nista odločilnega pomena. Prodajalec ve, da je svojo lastninsko pravico prenesel, ne da bi moral to kupec objaviti v zemljiški knjigi. Tožnici utemeljeno opozarjata na to, da med njima zato prične prenos lastninske pravice učinkovati s trenutkom, ko prodajalec kupcu izstavi overjeno zemljiškoknjižno dovolilo,⁹ in da ni nič drugače pri pridobitvi drugih stvarnih pravic.

14. Če je toženčev pravni prednik opravil razpolago, je med njim in pridobiteljico nastala tudi služnost z vsebino, kot sta jo ugotovili sodišči nižji stopenj, čeprav služnost ni bila vpisana v zemljiški knjigi in ni bila vidna navzven. Kdor ne izkaže potrebne skrbnosti in ne poskrbi za vpis, se izpostavi nevarnosti, da bo svojo pravico izgubil,¹⁰ saj tisti, ki v pravnem prometu pošteno ravna in se zanese na podatke, vpisane v zemljiški knjigi, ne sme trpeti škodljivih posledic (načelo zaupanja v zemljiško knjigo).¹¹ Kadar trčita na eni strani pravica tistega, ki ni vpisan v zemljiški knjigi, in na drugi pravna varnost - pravica dobroverne osebe, ki jo je pridobila v zaupanju v zemljiško knjigo - je treba prednost dati slednji.

15. Nasprotno, nepoštenega pridobitelja pa pravo ne sme varovati. Po oceni revizijskega sodišča mora to veljati tudi v obravnavanem primeru. Ker nihče ne more prenesti več pravic, kot jih ima, toženec z nakupom spornih nepremičnin, torej na podlagi prodajne pogodbe, teh ob veljavni predhodni razpolagi ni mogel pridobiti brez bremen. Na načelo zaupanja v zemljiški knjigi in pridobitev neobremenjenih nepremičnin pa se tudi ne more sklicevati, če je vedel, da se zemljiškoknjižno stanje ne ujema z resničnim. Pa tudi ne, če bi to moral vedeti.¹² Tu ne gre le za vprašanje poznavanja stanja zemljiške knjige, kot toženec prikazuje v odgovoru na revizijo, v katerem izpostavlja, da iz zemljiške knjige ni mogel sklepati na obremenitev, pač pa za njegovo poštenje, ki zajema tudi vsakršno drugo ravnanje ali opustitev.¹³ Razpolaga bi tako lahko že pred vknjižbo učinkovala do tretjih oseb, tudi do toženca, če je bila opravljena in če je toženec to vedel ali pa bi to moral vedeti.¹⁴ Pred dokončnim odgovorom je torej treba preveriti še, ali je prva tožnica imela t. i. pravico v pričakovanju, za vpis katere ni poskrbela, in ali je toženec za njeno pravico vedel. Če pa si nasproti stopita neskrbna in nepoštena stranka, ne more biti več nobenega dvoma, da je treba dati varstvo prvi, čeprav ni izkazala potrebne skrbnosti, pa bi jo sicer mogla in morala. Za ta namen ji je treba zagotoviti tudi učinkovito sodno varstvo.¹⁵

16. Pri odgovoru na vprašanje, kakšno je to pravno varstvo, pa je po oceni Vrhovnega sodišča odločilno merilo učinek sklenjenih pravnih poslov. Tožnici utemeljeno opozarjata na izhodiščno podobnost s primerom t. i. dvojne prodaje nepremičnine ter kolizijo med neskrbno osebo na eni strani in nepošteno na drugi. Če je drugi kupec seznanjen s prvo prodajo, je drugi pravni posel ničen, saj večkratna prodaja nasprotuje morali.¹⁶ Prizadeti kupec ima tedaj možnost, da doseže izbris nepoštenega kupca iz zemljiške knjige,¹⁷ nato pa tudi svoj vpis. Ker že po naravi stvari ne moreta obstati obe prodaji, je izbris drugega kupca in vpis prvega edina pot.

17. Kljub izhodiščno enakemu položaju pa to ne velja za obravnavan primer. Drugi pravni posel namreč ni enak prvemu. Prva tožnica bi lahko s prvim od njiju pridobila služnost na nepremičnini oziroma pravilneje pričakovano pravico, toženec pa z drugim lastninsko pravico na tej nepremičnini. Prenos lastninske pravice na obremenjeni stvari ni nemogoč, niti sam po sebi ni nedopusten.¹⁸ Prenos je veljaven, le v primeru obstoja tožničine pravice v pričakovanju in toženčevega zavedanja o tožničini pravici mora biti omejen s prvotnim pravnim poslom, to je s služnostjo. Ker oba pravna posla lahko obstojita hkrati, ni nobene potrebe, da bi toženčevo pravico prizadeli bolj (odvzeli učinek celotni pogodbi), kot je nujno treba, da bo tožnica uveljavila svojo. Zato v tem primeru pravno varstvo, kot ga ima prizadeti na voljo v primeru večkratnih prodaj, torej z izbrisno tožbo, po oceni Vrhovnega sodišča ni na mestu. Zgolj delno, torej v obsegu služnosti, neveljavnosti pravnega posla in posledičnega delnega izbrisa pa tudi ni mogoče dosoditi.

18. Če bi na ta način tožnica ostala brez sodnega varstva zoper nepoštenega pridobitelja nepremičnine, njena morebitna pravica v pričakovanju pa bi bila vseskozi (ob morebitnih bodočih prenosih nepremičnine) postavljena pod vprašaj, je treba preveriti še, ali ji je pravno varstvo mogoče zagotoviti z ustrezno razlago zakonskih določb v tem postopku. Sodišče mora soditi po Ustavi in zakonih (125. člen Ustave). Zato nosi pristojnost in odgovornost, da v procesu razlage zakona vrednotenje vselej opravi skozi ustavno zagotovljene človekove pravice in presodi, ali je zakon vendarle mogoče razlagati na ustavnoskladen način ter tožnici omogočiti sodno varstvo.

19. Vse, kar v konkretnem primeru manjka, da bi (v primeru veljavne razpolage in toženčeve slabe vere) predhodna obremenitev in poznejši prenos lastninske pravice šla drug z drugim, je toženčevo priznanje, da prva tožnica takšno pravico ima. Če bi priznanje podal v obliki zemljiškoknjižne listine, bi tožnica lahko dosegla tudi vpis v zemljiško knjigo in s tem svojo pravico javno objavila. S tem trenutkom bi bil njen položaj pravno zavarovan, saj se nihče več ne bi mogel sklicevati na to, da za njeno pravico ni vedel. Nasprotno stališče pa bi proti naslednjemu dobrovernemu pridobitelju nepremičnine njen položaj pustilo povsem nezavarovan.

20. Vrhovno sodišče je sicer dopustnost takšnega zahtevka v primerih, ko ta ne sledi zavezovalnemu pravnemu poslu (pogodbi), sklenjenemu med pravdnima strankama, v novejši sodni praksi že presojalo in se izreklo proti njegovi dopustitvi. Gre za zadevo II Ips 269/2015, v kateri ga je stranka postavila zato, da bi dosegla vračilo svoje nepremičnine. Ta je bila namreč predmet ničnega pravnega posla, s katerim ni mogla preiti iz tožničinega premoženja. Zato ima na voljo tudi zahtevke, s katerimi bi lahko časovno neomejeno varovala svojo lastninsko pravico (tožbo za ugotovitev lastninske pravice, vrnitveni zahtevek, izbrisno tožbo). Tembolj ali ravno zato se je Vrhovno sodišče izreklo proti tovrstni širitvi.¹⁹

21. Ker je obravnavan primer v tej bistveni okoliščini drugačen (tožnica nima drugega pravnega varstva zoper morebitnega nepoštenega pridobitelja z njeno pričakovano služnostjo obremenjene nepremičnine), bi morali sodišči nižjih stopenj preveriti še toženčevo slabo vero in na koncu narediti sklep, ali se je tokrat mogoče izjemoma izreči zanjo. Pri presoji pa dati ustrezno težo tudi temeljnim načelom stvarnega in obligacijskega prava. Ta so podlaga in usmeritev za razlago zakona, pa tudi za ravnanje vseh udeležencev obligacijskega razmerja. Če pride do spora pred sodiščem, so tudi podlaga za odločanje v njem. Predvsem velja opozoriti na prepoved zlorabe pravic (8. člen SPZ) ter načelo vestnosti in poštenja (5. člen OZ, 12. člen ZOR). Vestnost in poštenje od udeležencev terjata, da si pri izvrševanju pravic in izpolnjevanju svojih obveznosti ne prizadevajo zgolj za uresničitev svojih interesov, ampak tudi za interese drugih. Ne branita jim uveljavljanja lastnih interesov, pač pa opozarjata, da pravna pravila določajo meje pri uveljavljanju svojih interesov.²⁰ Toženčev interes pa naj v primeru pritrdilnega odgovora omejita le toliko, kot je nujno potrebno, da bo varovan tudi tožničin.

Odločitev o reviziji in revizijskih stroških

22. Pristop sodišč nižjih stopenj se je po povedanem izkazal za zmotnega. Posledično je ostalo dejansko stanje glede toženčeve slabovernosti nepopolno ugotovljeno. Sodišče prve stopnje se je sicer sklicevalo tudi na zastaranje terjatve za izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila. Vprašanja zastaranja sodišče druge stopnje ni presojalo, kar bi načeloma narekovalo razveljavitev njegove sodbe in ponovno sojenje pred tem sodiščem. Če pa pravica zahtevati izdajo zemljiškoknjižnega dovolila ne izhaja iz pogodbe (ta je bila s strani toženčevega prednika pravzaprav izpolnjena), pač pa zgolj iz toženčevega zavedanja, da prva tožnica služnost ima, in je po tehtanju obeh pravnih položajev priznana zgolj izjemoma, kljub izrecni določbi obligacijskega prava²¹ zastaranje ne more nastopiti. Ne glede na to, kdaj stranka zahtevek postavi, mora biti tisti, ki se ne more sklicevati na dobro vero in s tem na načelu zaupanja utemeljeno neobremenjeno lastninsko (ali drugo) pravico, dolžan poskrbeti za objavo njene pravice v zemljiški knjigi.

23. Zato je Vrhovno sodišče reviziji ugodilo in sodbi sodišč druge in prve stopnje v delu, s katerim sta pravnomočno zavrnili tožbeni zahtevek za izstavitev zemljiškoknjižne listine, razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo v novo sojenje sodišču prve stopnje (drugi odstavek 380. člena ZPP). To naj presodi tudi toženčevo slabo vero, če je torej vedel ali moral vedeti za tožničino pričakovano pravico, ki jo ta gradi na Pogodbi, in ob tehtanju obeh položajev nato napravi sklep o tem, ali je toženec dolžan izstaviti tožnici zemljiškoknjižno dovolilo, ki ji bo omogočilo vpis.

24. Odločitev o revizijskih stroških je revizijsko sodišče pridržalo za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

-------------------------------
¹ Vrhovno sodišče je uporabilo besedilo zakona pred novelo ZPP-E. Po prehodni določbi tretjega odstavka 125. člena novele ZPP-E se postopek, ki se je začel pred začetkom uporabe novele, pred sodiščem druge stopnje in pred Vrhovnim sodiščem nadaljuje po določbah noveliranega zakona le, če je odločba, s katero se postopek pred sodiščem prve stopnje konča, izdana po začetku uporabe tega zakona. Sodišče prve stopnje je sodbo izdalo pred uveljavitvijo novele 14. 9. 2017.
² V 60. členu je pravico užitka, pravico rabe, pravico stanovanja in pravico stvarnega bremena prepustil zakonu, ki ga zakonodajalec ni nikoli sprejel.
³ Moči je pa tudi služnosti, ki so ob sebi zemljiške služnosti, dopuščati samo osebi; ali pa je moči ugodnosti, ki so praviloma služnosti, dopuščati le do preklica. Neskladnosti z naravo služnosti se pa ne domnevajo; kdor jih trdi, jih je dolžan dokazati.
⁴ Služnost, ki je po svoji vsebini stvarna služnost, se lahko ustanovi tudi v korist določene osebe. V teh primerih se glede nastanka in prenehanja uporabljajo določila tega zakona, ki urejajo osebne služnosti.
⁵ § 432 in § 481 ODZ, prvi odstavek 5. člena v času sklenitve Pogodbe veljavnega Zakona o zemljiški knjigi (v nadaljevanju ZZK).
⁶ 22. člen ZZK, 23. člen SPZ.
⁷ 125. člen Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), 148. člen Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR).
⁸ Takšne rešitve se je starejša sodna praksa, na katero opozarjata tudi tožnici, posluževala v primeru dvojnih prodaj. Primerjaj odločbo Vrhovnega sodišča II Ips 1244/2008 in v njej citirane odločbe. Revizijsko sodišče ocenjuje, da jo je sicer treba preseči, predvsem iz razloga, ker ima prizadeta oseba tudi v primeru, če ji prodajalec še ni izstavil zemljiškoknjižnega dovolila, na voljo pravno varstvo z izbrisno tožbo (četrti odstavek 243. člena ZZK -1). To pa še ne izključuje njene relevantnosti za druge primere.
⁹ Primerjaj tudi odločbo Ustavnega sodišča Up-591/10.
¹⁰ Izrecno je kot negativno stran načela zaupanja v zemljiško knjigo to določil drugi odstavek 8. člena ZZK-1: Kdor izpolni pogoje za vpis pravice oziroma pravnega dejstva v zemljiško knjigo v svojo korist in tega vpisa ne predlaga, nosi vse škodljive posledice takšne opustitve.
¹¹ Četrti odstavek 5. člena ZZK, 10. člen SPZ, prvi odstavek 8. člena ZZK-1.
¹² Vrhovno sodišče ne bo odgovarjalo na vprašanje, ali je bil toženec pošten ali ne, pač pa na vprašanje, ali njegova dobra oziroma slaba vera sploh lahko vpliva na odločitev. Zato tudi ne bo odgovarjalo na obširne revizijske navedbe v zvezi s prvim.
¹³ Npr. opustitev poizvedovalne dolžnosti v primeru, ko se je služnost izvrševala.
¹⁴ Primerjaj tudi odločbo Vrhovnega sodišča II Ips 132/2009.
¹⁵ To samo po sebi še ne pomeni pravilne odločitve, pač pa zgolj zagotavlja postopek, ki je primeren za varstvo njene pravice. Primerjaj A. Galič v Ustavno civilno procesno pravo, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 68 in nadaljnje.
¹⁶ Primerjaj odločbo Vrhovnega sodišča II Ips 137/2005.
¹⁷ Izbrisna tožba, sedaj urejena v členih 243 - 245 ZZK-1, ki jo zakon izključuje le v primeru dobrovernega tretjega (tretji odstavek 244. člena ZZK-1).
¹⁸ Izjemoma bi bil drugi pravni posel tudi ničen: če pogodbeni stranki pravni posel skleneta zgolj z namenom izigrati pridobljene pravice, to, če se izkaže za resnično, vodi do ničnosti pogodbe zaradi nedopustnosti nagiba za sklenitev pravnega posla (40. člen OZ, prej 53. člen ZOR). Ob predpostavki, da bi izkazala pravni interes, bi se na ničnost lahko sklicevala tudi tožnica (92. člen OZ, prej 109. člen ZOR).
¹⁹ Primerjaj 21. točko obrazložitve citirane odločbe.
²⁰ Primerjaj odločbo Ustavnega sodišča Up-824/14.
²¹ 350. člen OZ, ki določa desetletni zastaralni rok. Pred tem veljavni ZOR sicer izrecne določbe ni imel, zato je veljalo, da takšen obligacijski zahtevek zastara v splošnem zastaralnem roku petih let (371. člen ZOR).

Datum zadnje spremembe:

12.07.2018

Podobni dokumenti:

• VSRS Sklep II DoR 362/2021
• VSRS sklep II DoR 397/2015
• VSL sodba II Cp 3670/2011