VSRS Sodba II Ips 282/2017

Jedro

Sprejeta dokazna ocena sodišč nižjih stopenj je logična in konsistenta, saj sta po načelu proste presoje dokazov (8. člen ZPP) sprejeli mnenje, ki je bolj prepričljivo, pri tem pa mnenja izvedenca Boha nista prezrli; le nista ga sprejeli, kar sta korektno obrazložili.

Pogled na nedokončano gradnjo ne pomeni pravno priznane škode.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe toženi stranki povrniti stroške revizijskega odgovora v znesku 1.820,24 EUR, stranski intervenientki pa stroške revizijskega odgovora v znesku 1.944,68 EUR, obema z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka.

Obrazložitev

Dosedanji potek postopka

1. Tožniki so s tožbo zahtevali plačilo odškodnine za škodo, ki naj bi na njihovi nepremičnini nastala zaradi gradbenih del na sosednji (toženkini) nepremičnini.

2. Sodišče prve stopnje je (v ponovljenem sojenju) zavrnilo zahtevek tožnikov, s katerim so od toženke zahtevali nerazdelno plačilo 105.000,00 EUR odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 1. 2009.¹ Zavrnilo je tudi zahtevek tožnikov, da je toženka za zagotovitev stabilnosti pobočja dolžna zgraditi podporni zid. Tožnikom je posledično naložilo nerazdelno povračilo pravdnih stroškov toženke.

3. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnikov zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (I. točka izreka). Sklenilo je še, da so tožniki toženki in stranskemu intervenientu dolžni povrniti stroške pritožbenega postopka (II. točka izreka).

4. Zoper sodbo sodišča druge stopnje so tožniki vložili revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Vrhovnemu sodišču predlagajo, da reviziji ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje pa razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje drugemu sodniku.

5. Revizija je bila vročena toženki in stranskemu intervenientu, ki sta nanjo (ločeno) odgovorila. Predlagala sta, da Vrhovno sodišče revizijo zavrne, tožeči stranki pa naloži plačilo njunih stroškov revizijskega postopka.

Ugotovljeno dejansko stanje

6. Iz dejanskih ugotovitev sodišč druge in prve stopnje, na katere je revizijsko sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP), izhaja:

- tožniki so vsak 1/3 solastniki nepremičnin parc. št. 5205/3, vpisani pri vl. št. 1593 k. o. ... in parc. št. 5203/2 in 5203/3, vpisani pri vl. št. 1888 k. o. ...; toženka pa je lastnica sosednjih nepremičnin parc. št. 5203/1 in 5204/2, obe vpisani pri vl. št. 4847 k. o. ...; stranska intervenientka je izvajalka gradbenih del;

- Upravna enota Piran je toženki 25. 5. 2007 izdala gradbeno dovoljenje za rušitev obstoječega objekta in gradnjo nadomestnega večstanovanjskega objekta z dozidavo in nadzidavo; gradbeno dovoljenje je bilo kasneje razveljavljeno, gradnja pa ustavljena;

- sodišče je obstoj škode in vzrokov zanjo ter presojo ravnanja toženke presojalo s pomočjo dveh izvedencev. V prvotnem sojenju je bil postavljen izvedenec Boh, v ponovljenem sojenju pa Univerza v Ljubljani, Fakulteta za gradbeništvo in geodezijo (v nadaljevanju Fakulteta). Iz mnenja slednje izhaja, da je glede na starost objekta tožnikov ter več let po izvajanju gradbenih del težko opredeliti točen čas nastanka vseh poškodb, v veliki meri pa je možno navesti možne vzroke za njihov nastanek;

- pri gradnji objekta toženke se je uporabljalo tudi pnevmatsko kladivo, vendar pa ne na taki razdalji, da bi zaradi vibracij utegnila nastati škoda na objektih tožnikov; ob garaži je teren mehkejši, z manj kamenja - iz fotografij je razvidno, da se je tam uporabljala bagerska žlica;

- ob uporabi hidravličnega kladiva Furukawa F27XP ali kladiva s primerljivo energije (v nadaljevanju hidravličnega kladiva), je kot posledica vibracij potencialno možen nastanek manjših (nestrukturiranih) poškodb (lasaste razpoke ometa in podobno), a le na razdalji do 5,2 m od lokacije udara kladiva, kar pomeni manjšo možnost nastanka tankih razpok ometa potencialno le na delu garažnega objekta (vzhodni zid), nikakor pa ne na stanovanjskem objektu in tlaku okoli objekta; raven vibracij, ki jih povzroči hidravlično kladivo, je prenizka, da bi lahko bila vzrok za poškodbe betona in armiranobetonskih elementov - poškodbe na betonskih elementih garažnega objekta tako niso posledica vibracij;

- izvedenec je razdalje, na katerih je bil ocenjen vpliv pnevmatskega kladiva, kontroliral preko elektronskega portala Geopedija in je izračun vpliva vibracij izračunal za razdalje vse od 3 m do 21 m;

- poškodbe (razpoke) estriha nad garažno ploščo so zelo verjetno posledica oviranega krčenja in raztezanja zaradi temperaturnih razlik;

- vplivov, ki bi ogrožali mehansko odpornost in stabilnost sosednjih objektov, zaradi gradnje toženke ni bilo. Podbetoniranje vzhodnega zidu garaže na parcelni meji je bilo izvedeno pravočasno in z namenom, da se takšen vpliv prepreči, saj je bilo ugotovljeno, da je garaža neustrezno temeljena. Uporaba kladiva za ta dela ni bila potrebna, saj je šlo za podbetoniranje temelja do kompaktne hribine;

- lokalni, plitev zdrs flišne preperine v SZ delu gradbene jame po količini in obsegu ni povzročil poškodb na stanovanjskem objektu tožnikov. Trajnih škodljivih vplivov ni;

- brežina tudi več let po izkopu oziroma izvedbi gradbenih del brez vsakih zaščitnih ukrepov ne kaže znakov nestabilnosti. Večanja poškodb pa od leta 2012 ni bilo opaziti. Lokalni zdrs materiala na brežini je obstajal že pred izkopom gradbene jame.

Povzetek revizijskih navedb

7. V obširni reviziji tožniki najprej pojasnjujejo izid prvotnega sojenja in razloge sodišč nižjih stopenj v tem sojenju. Po njihovem mnenju naj bi namreč sodišče druge stopnje v prvotnem sojenju ugotovilo, da je temelj odškodninskega zahtevka podan, napotek iz razveljavitvenega sklepa pa naj bi se nanašal le na višino škode. Sodišče prve stopnje v ponovljenem sojenju tega napotka ni upoštevalo, saj je ponovno odločalo tudi o temelju odškodninske odgovornosti. V ponovljenem sojenju je sodišče prve stopnje dokazno oceno oprlo (le) na mnenje Fakultete, mnenje (prvotno postavljenega) izvedenca Boha pa ni bilo upoštevano, kar po mnenju revidentke pomeni kršitev 8. člena ZPP. Ob ugotovljenih nasprotjih med izvedenskimi mnenji bi namreč sodišče moralo mnenja razčleniti in jih analizirati. Ker tega ni storilo, je podana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Mnenje izvedenca Boha po prepričanju tožnikov ni nestrokovno niti nepravilno, so pa tožniki izrazili pomisleke glede mnenja Fakultete. Zatrjujejo, da je v njem vplivno območje izračunano napačno, prav tako pa kot zmoten ocenjujejo zaključek, da pnevmatsko kladivo ni bilo uporabljeno pri izkopu celotne jame. Izvedenec Fakultete ni znal odgovoriti na vprašanja, ki so mu bila zastavljena na zaslišanju 18. 3. 2016 (glede gradbene jame in načina izkopa). Nejasnosti in pomanjkljivosti izvedenskega mnenja Fakultete pa niso bile odpravljene niti z dopolnitvijo mnenja niti ni bil postavljen nov izvedenec, s čimer je sodišče kršilo tretji odstavek 254. člena ZPP; s tem sta podani tudi kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in kršitev 22. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju URS). Revidentka uveljavlja tudi kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena, saj naj bi iz obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje izhajalo očitno nasprotje med tem, kaj sodišče navaja o vsebini fotografij ter med samimi fotografijami. V zvezi z njihovo izločitvijo iz upravnega postopka tožniki opozarjajo na odločbo Ustavnega sodišča Up-741/12-21 in navajajo, da jim je bil kasneje status stranke v postopku podeljen, kar kaže na to, da je toženka s svojo gradnjo posegla v njihovo parcelo. Izvedenskemu mnenju Fakultete očitajo tudi, da pri oblikovanju svojega izvida in mnenja ni izhajala iz projektne dokumentacije, ni ugotavljala dejanskega stanja gradbenih posegov niti sestave terena kot tudi ne mesta mejnih znamenj. Parcela tožnikov je poškodovana, zato imajo pravni interes, ki je varovan. Ugotovitev, da na parceli zaradi dejanj tožene stranke ni trajnih škodljivih vplivov, je po mnenju revidentov zmotna. Prav tako tudi ni jasno, kaj bi bilo po mnenju izvedenca, glede na naravno in prostorsko danost, primeren način zaščite, s čimer je tožnikom kršena pravica do pravnega sredstva (25. člen URS).

Pravna podlaga

8. 187. člen Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) določa, da naročitelj in izvajalec del na nepremičnini solidarno odgovarjata tretjemu za škodo, ki sta mu jo povzročila v zvezi z izvajanjem teh del. Vendar pa pravilo 187. člena OZ ni samostojna podlaga za presojo odškodninske odgovornosti, temveč le podlaga za (v razmerju do oškodovanca) solidarno odgovornost naročitelja za škodo v zvezi z izvajanjem del na nepremičnini, za katero odgovarja izvajalec teh del. Sodišči nižjih stopenj sta o odškodninski odgovornosti toženke odločali po pravilih o splošni odškodninski odgovornosti (prvi odstavek 131. člena OZ), česar revidentka ne izpodbija.

Presoja utemeljenosti revizije

9. Revizija ni utemeljena.

10. S sklicevanjem na revizijske razloge bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava tožnica s pretežnim delom revizijskih navedb v resnici izpodbija pravilnost dokazne ocene in dejanskega stanja, kot sta ga ugotovili sodišči nižjih stopenj. To velja tako za revizijske navedbe, s katerimi zatrjuje kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, kot tudi za navedbe, s katerimi neposredno izpodbija dokazno oceno o obsegu vplivnega območja in dejansko uporabljeni gradbeni mehanizaciji (pnevmatsko kladivo ali bagerska žlica). Pravilnost dokazne ocene in pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja po določbi tretjega odstavka 370. člena ZPP ne more biti predmet revizijske presoje, zato revizijsko sodišče ni upoštevalo obširnih revizijskih utemeljevanj, ki izhajajo iz zatrjevanj, ki odstopajo od dejanskih ugotovitev sodišč nižjih stopenj (npr. glede uporabe pnevmatskega kladiva pri izkopu gradbene jame, glede obsega vplivnega območja in obstoja trajnih škodljivih vplivov).

11. Neutemeljen je očitek revidentke, da naj bi sodišče druge stopnje v prvotnem sojenju ugotovilo, da je temelj zahtevka podan. Takšen zaključek iz 13. točke (razveljavitvenega) sklepa Višjega sodišča v Koru Cp 843/2013 z dne 20. 5. 2013 ne izhaja. Sodišče druge stopnje je v izpostavljenem delu obrazložitve sklepa (le) pojasnilo, da ugovor toženke, da ji ni mogoče očitati odgovornosti za škodo na objektih tožnic, češ da vzrok za poškodbe izvira iz nekvalitetne in nesolidne gradnje objektov tožnice, glede na stališče v sodni praksi ni utemeljen. Opozorilo je, da sodišče prve stopnje (sploh) ni obrazložilo, o kateri vrsti odškodninske odgovornosti je mogoče sklepati na podlagi pravno relevantnih dejstev, zato je sodišču prve stopnje očitalo kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. To napako je sodišče prve stopnje v ponovljenem sojenju saniralo s pravnim zaključkom, izpostavljenim v 8. točki obrazložitve sodbe, iz katerega je mogoče razbrati, da je zahtevek presojalo na podlagi splošnih pravil o odškodninski odgovornosti. Tega materialnopravnega zaključka pa revidentka, kot že rečeno (8. točka obrazložitve) v reviziji ne izpodbija.

12. Jedro (dovoljenih) revizijskih očitkov je tako v revidentkinem zavzemanju za upoštevanje mnenja izvedenca Boha, ki je bil postavljen v prvotnem sojenju in ki je vzrok za nastanek poškodb na objektu tožnic pripisal prav gradnji toženke. Izvidu in mnenju Fakultete, ki je svoje mnenje dala v ponovljenem sojenju in na katerega se pri svoji odločitvi sklicujeta sodišči nižjih stopenj, pa revizija očita nestrokovnost. Ti očitki so navrženi, tožniki pa z ugovori glede izvedenskega mnenja Fakultete, ki jih v pretežni meri ponavljajo že od pridobitve izvida in mnenja Fakultete, v revizijskem postopku pod krinko uveljavljanja procesnih kršitev napadajo dokazno oceno. S tem pri revizijskem sodišču ne morejo vzbuditi pomislekov v nestrokovnost mnenja Fakultete. Sprejeta dokazna ocena sodišč nižjih stopenj je logična in konsistenta, saj sta po načelu proste presoje dokazov (8. člen ZPP) sprejeli mnenje, ki je bolj prepričljivo, pri tem pa mnenja izvedenca Boha nista prezrli; le nista ga sprejeli, kar sta korektno obrazložili. Do razhajanj v izvedenskih mnenjih se je namreč opredelilo že sodišče prve,² nato pa tudi še sodišče druge stopnje,³ zato ne gre za zatrjevano kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Razumnim argumentom sodišč nižjih stopenj tudi ni mogoče očitati očitne napačnosti in posledično arbitrarnosti odločanja.

13. Glede na podatke spisa je neutemeljen tudi očitek tožnikov glede potrebe po postavitvi novega izvedenca, ker naj bi bilo (glede na pripombe tožnikov) mnenje Fakultete nejasno in nepopolno. Izvedenec Fakultete je namreč v dveh obširnih dopolnitvah mnenja (list. št. 404-420 in list. št. 454-464), pa tudi ob zaslišanju jasno, izčrpno, strokovno in konkretizirano odgovoril na vsa vprašanja in pripombe tožnic, zato o kršitvi pravice do izjave v postopku ni mogoče govoriti. Vrhovno sodišče v zvezi s temi očitki ugotavlja, da revidenti (tudi še v revizijskem postopku) pravzaprav ponavljajo v bistvenem enake pripombe na izvedensko mnenje, kot so jih izpostavljali že pred sodiščem prve stopnje, pri tem pa se s strokovnimi argumenti izvedenca sploh ne soočijo. Mimo argumentov oziroma odgovorov izvedenca vztrajajo pri svojih pomislekih, katerih namen je (nedovoljen) poskus izpodbijanja dejanskega stanja. Kršitev določbe tretjega odstavka 254. člena ZPP po obrazloženem ni podana. Fakulteta je pri sestavi izvida in mnenja izhajala iz podatkov, pridobljenih na terenskem ogledu nepremičnin, podatkov v spisu (kamor sodi tudi projektna dokumentacija), fotodokumentacije in strokovnih izračunov, zato so očitki o neupoštevanju relevantnih dejstev nepodprti z izvedenimi dokazi in posledično neutemeljeni.

14. Vzročna zveza je splošna predpostavka odškodninske odgovornosti. Če kavzalni neksus med škodljivim dejstvom in nastalo škodo ne obstoji, odškodninsko razmerje ne nastane. Kavzalnosti ob ugotovljenih dejstvih ne vzpostavlja niti priznanje stranke v upravnem postopku; obstoj vzročne zveze med izvajanjem dejavnosti in škodo, nastalo na objektih tožnic, je bil namreč v obravnavani zadevi izpodbit, zato je pravilno stališče sodišča druge stopnje, da odškodninska odgovornost toženke ni podana. Z vprašanji izpolnjenosti ostalih (kumulativno) zahtevanih predpostavk odškodninske odgovornosti se sodiščema nižjih stopenj in revizijskemu sodišču zato ni (bilo) treba ukvarjati.

15. Pravilna je tudi zavrnitev zahtevka za škodo zaradi domnevnega obstoja trajnih škodljivih vplivov. Ugotovljeno dejansko stanje namreč kaže, da trajnih škodljivih vplivov na nepremičnino tožnikov ni. Končno je materialnopravno pravilen zaključek izpodbijane sodbe, da pogled na nedokončano gradnjo ne pomeni pravno priznane škode.

16. Ker v skladu s prvim odstavkom 2. člena ZPP sodišče odloča v mejah postavljenih zahtevkov, so brezpredmetni očitki tožnic, da iz izpodbijane sodbe ni mogoče razbrati, kakšen bi bil primeren ukrep zavarovanja brežine. Ugotovljeno je bilo, da gradnja opornega zidu ni nujna za zavarovanje nepremičnin tožnice, zato je, ob postavljenem tožbenem zahtevku in upoštevaje 2. člen ZPP, razpravljanje o primernejšem ukrepu zavarovanja nepomembno.

17. Neutemeljenost revizijskih razlogov implicira neutemeljenost kršitve pravice enakosti pred zakonom in enakega varstva pravic (14., 22. in 23. člena URS). Po obrazloženem je namreč odločitev zakonita in skladna z ustaljeno sodno prakso.

Odločitev o reviziji

18. Ker revizijski razlogi niso podani, je sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).

Odločitev o stroških

19. Če sodišče zavrne pravno sredstvo, odloči tudi o stroških, ki so nastali med postopkom v zvezi z njim (prvi odstavek 165. člena ZPP). Odločitev o tožničinih stroških revizijskega postopka je vsebovana v odločitvi o glavni stvari in je posledica njenega neuspeha z izrednim pravnim sredstvom (154. člen ZPP), obratno pa velja za na isti zakonski določbi temelječo odločitev o stroških revizijskega postopka toženke in stranske intervenientke, katerima mora tožeča stranka ločeno povrniti stroške revizijskega odgovora (II. točka izreka). Ob upoštevanju določbe prvega odstavka 41. člena Zakona o odvetniški tarifi (v nadaljevanju ZOdvT) so stroški revizijskega postopka glede na čas vložitve tožbe odmerjeni po ZOdvT.

20. Ob upoštevanju vloženega stroškovnika toženke je Vrhovno sodišče toženki priznalo 1.472,00 EUR stroškov za odgovor na revizijo (tar. št. 3300), 20,00 EUR materialnih stroškov (tar. št. 6002) ter 22 % DDV, kar skupno znaša 1.820,24 EUR. Stranski intervenientki pa je, upoštevaje njen stroškovnik, priznalo 1.574,00 EUR stroškov za odgovor na revizijo (tar. št. 3300), 20,00 EUR materialnih stroškov (tar. št. 6002), ter 22 % DDV, kar skupno znaša 1.944,68 EUR.

-------------------------------
¹ Vrednost spora je bila, upoštevaje sklep Okrožnega sodišča P 45/2009 z dne 5. 4. 2013 v ponovljenem sojenju le še 76.531,00 EUR, saj je za znesek 283.715,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi tožeča stranka na zadnji glavni obravnavi ob privolitvi toženke tožbo (delno) umaknila.
² Glej 5. točko obrazložitve sodbe.
³ Glej 8. točko obrazložitve sodbe.

Datum zadnje spremembe:

12.07.2018

Podobni dokumenti:

• VSL sodba I Cp 242/2016
• VSL sodba I Cp 598/2009
• Sodba III Ips 26/2011