VSRS Sklep Cp 18/2017

Jedro

V nepravdnih postopkih pri uporabi določb ZPP o prekluziji treba upoštevati naravo in še posebej tudi vrsto nepravdnega postopka. Postopek priznanja tuje sodne odločbe je predlagalni postopek in v njem je uveljavljeno razpravno načelo, zato ni mogoče na načelni ravni izključiti smiselne uporabe pravil ZPP o prekluziji. Vendar pa mora sodišče določbe ZPP smiselno uporabiti tako, da uravnoteži postopkovne pravice udeležencev.

Predlagatelj skuša doseči priznanje tuje sodne odločbe zato, da bi z izvršbo uveljavil pravico do učinkovitega sodnega varstva. Zato nima prav sodišče prve stopnje, ki je absolutno prednost dalo iskanju materialne resnice in je v ponovljenem postopku dopustilo neomejeno navajanje novot. Prav tako nima prav, ko navaja, da ima sodišče tudi v zvezi z vprašanjem vzajemnosti oficiozna pooblastila. Na pridržek vzajemnosti sodišče pazi le na ugovor nasprotnega udeleženca in ne po uradni dolžnosti, tako kot na pridržek javnega reda.

Nasprotni udeleženec je ta pridržek dolžan izkazati in zato je prav, da je pri tem časovno omejen. Pomembno pa je, da so časovne omejitve takšne, da je nasprotnemu udeležencu omogočeno, da se opredeli do vseh relevantnih vidikov sporne stvari. Negativne posledice prekluzije je praviloma mogoče udeležencu nepravdnega postopka naložiti le, če je prekršil svojo obveznost prispevanja k pospešitvi postopka. Nasprotni udeleženec se je v prvem postopku zavedal pomembnosti ugovora glede pridržka vzajemnosti, pa sodišču ni predlagal pridobitve izraelskega prava in je ves čas vztrajal le pri ugovoru, da je podan pridržek vzajemnosti, ker izraelska sodišča ne obravnavajo zahteve za priznanje tuje sodne odločbe, če je ta vložena več kot pet let po izdaji sodbe. Izrecno je navedel, da vsebine izraelskega prava ne dokazuje z listinami, ker ne želi po nepotrebnem povečevati stroškov postopka. Zamudo z navajanjem novih ugovorov je zato treba v celoti pripisati njegovi krivdi.

V pravni teoriji je poudarjeno, da za obstoj vzajemnosti ni nujno, da bi tuja država predvidela povsem enake predpostavke in postopek za priznanje tujih sodnih odločb, saj v tem primeru vzajemnosti praktično nikoli ne bi bilo. Treba je le oceniti, ali so načeloma možnosti za priznanje tujih sodnih odločb v tej državi zaradi drugačne pravne ureditve bistveno manjše. Po oceni pritožbenega sodišča tudi ob upoštevanju določb izraelskih določb zakona, ki urejajo priznanje tujih sodnih odločb ni izkazano, da bi bili izraelski pogoji in postopek priznanja toliko strožji, da bi bilo priznavanje slovenskih sodnih odločb do te mere oteženo, da je mogoče govoriti o pridržku vzajemnosti. Pomembno je, da nasprotni udeleženec ni niti zatrjeval, niti izkazal, da bi izraelska sodišča v primerljivem primeru, ko bi šlo za odločbo kakšne druge evropske države, priznanje tuje sodne odločbe zavrnila. Takšnega primera pritožbeno sodišče tudi ni našlo v prikazu izraelske sodne prakse na področju priznavanja tujih sodnih odločb. Pritožbeno sodišče tako kot ob prvem odločanju zagovarja stališče, da je treba k ugotavljanju dejanske materialne vzajemnosti pristopiti prožno, saj je v interesu držav, da se gradi medsebojno zaupanje in pravna varnost državljanov.7 Zato je treba restriktivno pristopiti k zavračanju priznanja zaradi vzajemnosti. Žrtve nasprotnega pristopa so stranke, ki želijo zavarovati svoje pravice. S tem, ko se omogoči izvršba tuje sodbe, se strankam zagotavlja učinkovito varstvo njihovih pravic tudi pravice do sodnega varstva iz 6. člena ESČP.

Sodišče prve stopnje je izčrpno obrazložilo, da je izraelsko sodišče nasprotnemu udeležencu omogočilo sodelovanje v postopku in je bilo torej v celoti spoštovano načelo kontradiktornosti. Načelo kontradiktornosti je neposreden izraz pravice do enakega varstva pravic v postopku, ki ga zagotavlja tudi 22. člen Ustave. V kontradiktornem postopku mora biti vsaki stranki omogočeno, da navaja dejstva, dokaze, pravna naziranja, da se opredeli do navedb nasprotne stranke in da sodeluje v dokaznem postopku. Ugotovljeno je bilo, da je bilo vse to nasprotnemu udeležencu v postopku pred izraelskim sodiščem omogočeno.

Tako v slovenskem kot v izraelskem civilnem postopku veljata načelo dispozitivnosti in razpravno načelo, kar je logična posledica prevlade avtonomije volje strank v materialnem civilnem pravu. Stranka lahko z različnimi dispozitivnimi dejanji vpliva na rezultat postopka. Ena takšnih možnosti je tudi, da se odloči, da v dokaznem postopku ne bo sodelovala in s tem sprejme, da bo sodišče odločitev oprlo na dokaze, ki jih sodišču predloži nasprotna stranka oziroma, da bo sodišče uporabilo svoja pravila o izvajanju dokaznega postopka. Zgolj dejstvo, da je sodišče prve stopnje na podlagi izraelske sodne prakse v zadevi „Axelrod“ odločilo, da bo pri prisoji odškodnine za premoženjsko škodo kljub temu, da tožnik glede izgube zaslužka in stroškov oskrbe sodišču ni predložil nobenih listinskih dokazil, upoštevalo aktuarni izračun, nikakor ne pomeni kršitve načela enakega varstva pravic v postopku. Toženec je imel možnost, da takemu pristopu nasprotuje, vendar se je svoji pravici odrekel, v zadnji fazi postopka še s tem, ko zoper odločbo o določitvi višine odškodnine tudi ni vložil pritožbe.

Tudi v slovenski sodni praksi in teoriji je uveljavljeno stališče, da je razmerje med zdravnikom in bolnikom praviloma pogodbene narave, ne glede na to, ali gre za zdravnika zasebnika, ali za zdravnika, ki opravlja svoje delo v javni zdravstveni ustanovi. Tako bi tudi po slovenskem pravu sodišče uporabilo določbo 147. člena OZ le v primeru, če bi ugotovilo, da je bila pogodba sklenjena z zdravstveno ustanovo, v kateri je bila operacija opravljena. Iz obrazložitve izraelske sodbe pa izhaja, da je bilo ugotovljeno, da je predlagatelj pogodbo sklenil neposredno s tožencem. Ugovor, da bi bil nasprotni udeleženec tudi ob takšnih ugotovitvah zaradi določbe 147. člena OZ zavarovan pred neposredno odškodninsko odgovornostjo, tako ni utemeljen.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da se prizna pravna veljavnost pravnomočne odločbe št. 000823/95a, ki jo je 9. 6. 2005 izdalo Okrožno sodišče v Tel Aviv - Jafo, Izrael in odločbe št. 000823/95a, ki jo je 19. 1. 2006 izdalo Okrožno sodišče v Tel Aviv - Jafo, Izrael in nasprotnemu udeležencu naloži, da mora v 15 dneh od vročitve tega sklepa povrniti predlagatelju njegove stroške postopka v znesku 22.875,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

II. Sicer se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu (glede zavrnitve predloga za priznanje listin urada za izvršbe z dne 6. 10. 2011) potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Dosedanji potek postopka

1. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje že drugič odločalo o priznanju dveh pravnomočnih odločb Okrožnega sodišča v Tel Avivu v Izraelu. S prvo sodbo z dne 9. 6. 2005 je izraelsko sodišče odločilo o podlagi odškodninske odgovornosti nasprotnega udeleženca. Ugotovilo je, da je predlagatelj (tam tožnik) z nasprotnim udeležencem (tam tožencem), ki je mednarodno priznan nevrokirurg, sklenil pogodbo, da mu bo opravil operacijo benignega znotraj-lobanjskega tumorja. Nasprotni udeleženec je operacijo opravil 20. 5. 1992 v UKC Ljubljana, vendar je prišlo do krvavitve v posteljici tumorja in do edema možganskega debla, posledično pa do tetraplegije predlagatelja. Na podlagi izvedenskega mnenja je izraelsko sodišče ocenilo, da bi bilo ob pravilni strokovni oskrbi mogoče edem odkriti z računalniško tomografijo (CT) in še preprečiti škodljive posledice. Odločilo je, da je bilo ob ugotovljeni opustitvi na nasprotnemu udeležencu dokazno breme, da izkaže, da med temi opustitvami in tožnikovo škodo ni vzročne zveze, da pa nasprotni udeleženec te možnosti ni izkoristil. Tako je odločilo, da je pogodbeno odškodninsko odgovoren za škodo, ki jo je zaradi navedene opustitve utrpel predlagatelj. Z drugo sodbo z dne 19. 1. 2006 pa je izraelsko sodišče odločilo o višini odškodnine. Upoštevalo je nepremoženjsko škodo v obliki telesnih, duševnih bolečin in trpljenja predlagatelja in njegovo premoženjsko škodo. Od tako dobljenega zneska je odštelo prejeta plačila od Zavoda za socialno zavarovanje in tožniku prisodilo 11.177.888,00 NIS (2.625.149,84 EUR).

2. Sodišče prve stopnje je ob prvem odločanju s sklepom I R 488/2011 z dne 13. 8. 2012 priznalo pravno veljavnost obeh sodb, zavrnilo ugovor nasprotnega udeleženca, sodišče druge stopnje pa je zavrnilo tudi njegovo pritožbo in je sklep sodišča prve stopnje potrdilo.

3. V prvem postopku je nasprotni udeleženec ugovarjal, da je v izraelskih sodbah navedeno drugo ime, da je sodbi prevajal nesodni tolmač, da je bila pristojnost izraelskega sodišča utemeljena izključno z vročitvijo tožbe v Izraelu in je podan pogoj za zavrnitev priznanja po 3. točki prvega odstavka 98. člena Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku (v nadaljevanju ZMZPP) in da ni podana vzajemnost, ker v enakih okoliščinah (poteklo je več kot pet let od izdaje sodbe do vložitve predloga za priznanje) ta sodba v Izraelu ne bi bila priznana.

4. V prvem postopku je nasprotni udeleženec po poteku pritožbenega roka vložil še dopolnitev pritožbe, kateri je priložil pravno mnenje Inštituta za primerjalno pravo pri Pravni fakulteti v Ljubljani, te dopolnitve pa sodišče druge stopnje ni upoštevalo. Sodišče druge stopnje je v prvem postopku s sklepom Cp 5/2013 z dne 29. 5. 2013 vse pritožbene ugovore zavrnilo.

5. Zoper odločitev sodišča druge stopnje je glede utemeljenosti ugovora prekomerne pristojnosti izraelskega sodišča državno tožilstvo vložilo zahtevo za varstvo zakonitosti, ki jo je Vrhovno sodišče s sklepom II Ips 352/2013 z dne 9. 4. 2014 zavrnilo. Tako kot sodišči prve in druge stopnje je zavzelo stališče, da za zavrnitev ugovora prekomerne pristojnosti sodišča države izvora zadostuje, da je to sodišče v konkretnem primeru pri presoji svoje pristojnosti ob ugovoru toženca, da gre za forum non conveniens, poleg vročitve tožbe upoštevalo še druge okoliščine, ki z vidika mednarodnega prava lahko predstavljajo samostojne navezne okoliščine sodne pristojnosti.

6. Zoper odločitev Vrhovnega sodišča je nasprotni udeleženec vložil ustavno pritožbo in Ustavno sodišče je s sklepom Up-645/13 z dne 3. 3. 2016 pritožbi ugodilo, vse sklepe sodišč razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V obrazložitvi je navedlo, da bi morala sodišča bolj jasno in razčlenjeno obrazložiti stališče glede neutemeljenosti ugovora prekomerne pristojnosti in glede smiselne uporabe določb Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s pritegnitvijo sodnega tolmača v postopek pri pridobivanju prevoda tujih sodnih odločb.

Sklep sodišča prve stopnje

7. V ponovljenem postopku je sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom predlog za priznanje tujih sodnih odločb zavrnilo. Upoštevalo je vse nove navedbe udeležencev postopka. Poudarilo je, da se v postopku priznanja tuje sodne odločbe uporabljajo določbe Zakona o nepravdnem postopku (v nadaljevanju ZNP), ta pa v 37. členu predvideva smiselno uporabo določb ZPP. Navedlo je, da gre sicer za predlagalni postopek, da pa mora sodišče tujo sodno odločbo po uradni dolžnosti preizkusiti tudi z vidika javnega reda in vzajemnosti, da so zato v tem postopku zaradi varstva javnega interesa prisotni tudi elementi oficioznosti, ki izključujejo uporabo instituta prekluzije. Pri tem se je sklicevalo na odločbe Vrhovnega sodišča Cp 16/2001, Cp 1/2012, II Ips 185/2015 in II Ips 68/2014. Poudarilo je, da prekluzija ni mogla nastopiti tudi zato, ker je sodišče v novem postopku v skladu z napotki Ustavnega sodišča pridobilo nove prevode odločb.

8. Sodišče prve stopnje je:

– ponovno zavrnilo ugovor nasprotnega udeleženca, da se izraelski odločbi ne nanašata nanj, ker je kot stranka v teh odločbah naveden „A. A. B.“ in ne „A. B.“;

– pridobilo overjene prevode odločb iz hebrejskega v angleški jezik in s strani slovenskega sodnega tolmača overjene prevode istih odločb iz angleškega v slovenski jezik;

– ponovno zavrnilo ugovor prekomerne pristojnosti. Navedlo je, da so ta ugovor nasprotnega udeleženca v postopku v Izraelu obravnavali matičarka, okrožno in vrhovno sodišče. Ugotovilo je, da je izraelsko Vrhovno sodišče odločilo, da pristojnost izraelskega sodišča ni prekomerna, ker je ob upoštevanju vseh okoliščin primera (da je bil kontakt za operacijo vzpostavljen v Izraelu, da je bila operacija izvedena v Sloveniji, da tožnik, ki je tetraplegik, zelo težko pride na sojenje v Slovenijo, da je težko tudi privesti nasprotnega udeleženca v Izrael, da so bile vse zdravniške terapije oškodovanca opravljene v Izraelu..) ocenilo, da je lažje omogočiti nasprotnemu udeležencu sodelovanje v postopku v Izraelu kot pa predlagatelju v postopku v Sloveniji. Sodišče prve stopnje je tako ocenilo, da so okoliščine, s katerimi se je izraelsko sodišče ukvarjalo v okviru presoje o forum non conveniens, zadostne za zaključek, da pristojnost izraelskega sodišča ni temeljila le na osebni vročitvi tožbe;

– ocenilo, da tožencu tožba v Izraelu ni bila vročena na zvijačen način;

– zavrnilo ugovor, da izraelsko sodišče ob enakih okoliščinah ne bi priznalo slovenske sodbe, zaradi določbe, po kateri se izraelska sodišča ne obravnavajo predloga za priznanje, če je ta vložen več kot pet let po izdaji sodbe. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da ta rok ni absoluten in da izraelska sodišča upoštevajo opravičljive okoliščine za zamudo, med temi pa je lahko tudi zdravstveno stanje predlagatelja;

– ugodilo ugovoru, da bi izraelsko sodišče v enaki zadevi ob obrnjenih okoliščinah zavrnilo predlog za priznanje slovenske sodbe, ker ima izraelski Zakon o izvršitvi tujih sodnih odločb (v nadaljevanju ZITSO) določbo, po kateri mora izraelsko sodišče ob odločanju o priznanju tuje sodne odločbe tudi presoditi, „ali je sodbo izdalo sodišče, ki za to ni bilo pristojno glede na pravila mednarodnega zasebnega prava, ki veljajo v Izraelu“;

– zavrnilo ugovor, da bi bilo priznanje izraelskih sodb v nasprotju s slovenskim javnim redom, ker je bila oškodovancu prisojena tako visoka odškodnina, da je podan kaznovalni element, ki ga slovensko pravo ne dopušča. Sodišče je ugotovilo, da prisojena odškodnina v višini 234.747,29 EUR (225 povprečnih plač) za nepremoženjsko škodo ustreza odškodninam, ki jih prisojajo slovenska sodišča v primerih katastrofalnih škod, med katere spada tudi obravnavana zadeva. Ugotovilo je, da nasprotni udeleženec tudi za prisojeno odškodnino v znesku 2,389.231,67 EUR za premoženjsko škodo, ni uspel izkazati kaznovalnega namena, saj je bilo v postopku izkazano, da mu je škoda nastala zaradi stroškov zdravljenja in tuje pomoči, izgube zaslužka, nakupa potrebne opreme, avtomobila in preureditve stanovanja;

– ugotovilo, da je bilo nasprotnemu udeležencu omogočeno sodelovanje v postopku in mu je bila tudi zagotovljena pravica do pravnega sredstva;

– kljub temu odločilo, da je (le) pri prisoji odškodnine za premoženjsko škodo prišlo do procesne neenakosti, saj je po oceni sodišča prve stopnje izraelsko sodišče ob neaktivnosti nasprotnega udeleženca kljub odsotnosti dokazov o višini škode, oškodovancu prisodilo visoko pavšalno odškodnino za premoženjsko škodo. Odločilo je, da izraelsko sodišče neaktivnosti strank ni enako sankcioniralo in da takšno ravnanje nasprotuje javnemu redu RS.

Pritožba predlagatelja

9. Zoper odločitev sodišča prve stopnje predlagatelj vlaga pritožbo zaradi zmotne uporabe materialnega prava, bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in kršitev Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava).

10. Najprej izpodbija zavrnitev njegovega predloga za zaslišanje izraelskega odvetnika glede okoliščin vročitve tožbe, vendarle to le za primer, če bi se zoper sklep sodišča prve stopnje pritožil tudi nasprotni udeleženec. V nadaljevanju navaja, da so pravno nepomembni razlogi sodišča prve stopnje o ugovoru, da ni vzajemnosti, ker je v 5. točki sodbe izraelskega Vrhovnega sodišča navedeno, da stranki soglašata, da bo o podlagi in višini odškodnine odločalo izraelsko okrožno sodišče, sodišče prve stopnje pa je to spregledalo.

11. Predlagatelj opozarja, da je že Ustavno sodišče v obrazložitvi odločbe navedlo, da so bile dopolnitve pritožbe pred Vrhovnim sodiščem in Ustavnim sodiščem prepozne, sodišče prve stopnje pa jih je v ponovnem postopku upoštevalo kot pravočasne. Trditve v zvezi z neobstojem vzajemnosti in javnim redom mora podati nasprotni udeleženec in zato zanj veljajo pravila o prekluziji. Opozarja, da je sodišče prve stopnje upoštevalo nove navedbe nasprotnega udeleženca, njegovega predloga, naj pridobi prevod hebrejskega besedila, ki je bilo priloženo k diplomatski noti v zvezi z vzajemnostjo, pa ne. Predlagatelj utemeljuje, zakaj zadeve, na katere se pri odločitvi o ugovoru glede prekluzije sklicuje sodišče prve stopnje, z obravnavano zadevo niso primerljive (Cp 16/2001, II Ips 185/2015, II Ips 68/2014), in opozarja, da nekatere celo ne obstajajo (Cp 1/2021). Poudarja, da je sodišče prve stopnje s tem, ko je novote upoštevalo, kršilo 2. člen, prvi odstavek in 14. točko drugega odstavka 339. člena, 341. člen ZPP in 14., 22. in 25. člen Ustave.

12. Predlagatelj opozarja, da je sodišče prve stopnje pri odločanju o ugovoru, da ni podana vzajemnost, prekoračilo trditveno podlago. Nasprotni udeleženec je ugovor uveljavljal na dveh podlagah: na poteku 5-letnega roka za vložitev predloga za priznanje in prevari in na obeh teh podlagah, je sodišče prve stopnje ugovor zavrnilo. Opozarja, da vprašanje vzajemnosti ni del javnega reda, ki se upošteva po uradni dolžnosti, ampak v mejah trditev. Ker teh trditev nasprotni udeleženec nikoli ni podal, se glede stališč v točkah 29-45 predlagatelj ni mogel izjasniti. Predlagatelj meni, da je sodišče prve stopnje zato kršilo 2. člen in prvi odstavek 339. člena ZPP.

13. V nadaljevanju poudarja, da so razlogi sodišča o ugovoru ne-vzajemnosti povsem napačni, saj bi bile potem priznane le tiste sodbe, ki imajo identično podlago za pristojnosti in priznanje, kar pa je v nasprotju s pravili mednarodnega prava. Navaja, da se sodišče pri obrazložitvi, da v obrnjenem položaju ne bi bila podana pristojnost slovenskega sodišča, ne opredeli do tega, katera obveznost v pogodbenem razmerju bi se štela kot predmet spora, da je zato obrazložitev pomanjkljiva in je podana kršitev iz prvega odstavka in 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sicer pa opozarja, da bi bila pristojnost slovenskega sodišča podana po 61. in 65. členu ZPP in po 48. členu ZMZPP (sodba VS RS VIII Ips 84/2015), saj je bil poleg nasprotnega udeleženca tožen tudi rabin C., ki je deloval kot agent nasprotnega udeleženca, kar izkazuje s priloženo listino (A.I-2).

14. Predlagatelj poudarja, da sodišče prve stopnje napačno razlaga določbo 6(a)(3) izraelskega ZITSO, po kateri izraelsko sodišče v postopku priznanja v zadnji fazi preveri še, ali je sodbo izdalo sodišče, ki bi bilo sicer pristojno po nacionalnih pravilih. Ob tem sodišče prve stopnje pride do napačnega sklepa, da izraelsko sodišče ne bi priznalo sodbe zaradi tega, ker po izraelskih pravilih slovensko sodišče ne bi moglo biti pristojno. To ne drži: po enakih pravilih, kot so bili uporabljeni v obravnavanem primeru, bi ob obrnjenih okoliščinah, ko bi slovenski oškodovanec tožil izraelskega zdravnika v Sloveniji, ob upoštevanju zdravstvenega stanja oškodovanca izraelsko sodišče prišlo do enakega sklepa: da pristojnost slovenskega sodišča v danih okoliščinah ni bila prekomerna. Upoštevati je treba vsa pravila izraelskega mednarodnega zasebnega prava, ne le ZITSO, del tega prava pa je tudi načelo „forum non convenience“. Predlagatelj meni, da je v izpodbijani sodbi zato podana kršitev 340 in 341. člena ZPP. Sklicuje se tudi na sodbo izraelskega Vrhovnega sodišča št. 7884/15, v kateri je to sodišče odločalo o ugovoru vzajemnosti in zavzelo stališče, da je zahteva vzajemnosti izpolnjena, če obstaja razumna verjetnost priznanja izraelske sodne odločbe s strani sodišč drugih držav, tudi če to ni de facto dokazano. Po stališču izraelskega Vrhovnega sodišča je dokazno breme ne-vzajemnosti pri priznanju na strani tiste stranke, ki priznanju nasprotuje. Predlagatelj opozarja, da nasprotni udeleženec tega ni dokazal in je sodišče prve stopnje, ki je odločilo drugače, kršilo 2., 7., 339. in 341. člen ZPP.

15. Predlagatelj opozarja, da sodišče prve stopnje zavrnitve priznanja zaradi pridržka javnega reda, ni utemeljilo na ugovorih nasprotnega udeleženca, ampak na povsem novem razlogu, ki ga je upoštevalo po uradni dolžnosti. Najprej opozarja, da sodišče lahko, če oceni, da je le del sodbe v neskladju z javnim redom, prizna odločbo le v tistem delu, ki javnemu redu ne nasprotuje. Sodišče prve stopnje pa tega ni upoštevalo, temveč je ob oceni, da sodba nasprotuje javnemu redu le glede odločitve o povrnitvi premoženjske škode, zavrnilo priznanje celotne odločbe. Predlagatelj poudarja, da je odločitev sodišča prve stopnje arbitrarna in se postavlja vprašanje, ali je sodišče sploh prebralo sodbo izraelskega sodišča. Iz nje namreč izhaja, da je sodišče odločbo oprlo na dokazno gradivo tožnika (3. točka sodbe o višini odškodnine), ki ga pa zaradi odsotnosti toženca ni obravnavalo. Opozarja, da iz članka Jerce Kramberger izhaja, da priznanja ni mogoče zavrniti na podlagi procesnega javnega reda zaradi kršitve procesnega prava v državi izvora, če stranki v državi izvora nista izčrpali pravnih sredstev. Nasprotni udeleženec pa v postopku pred izraelskim sodiščem ni ugovarjal dokaznemu gradivu, niti se na sodbo o višini odškodnine ni pritožil. Kadar se stranka kontradiktornosti odpove, ne more potem kršitve načela kontradiktornosti uveljavljati kot razlog za nepriznanje tuje sodne odločbe. Predlagatelj meni, da je sodišče prve stopnje kršilo 2.,7., 1. odstavek in 14. točko drugega odstavka 339. člena in 341 člen ZPP ter 14., 22. in 25. člen Ustave.

16. Predlagatelj opozarja, da je za premoženjsko škodo zahteval odškodnino v znesku 21,320.000,00 NIS, sodišče pa mu je prisodilo 11,177.888,00 NIS, kar pokaže, da je izraelsko sodišče dokazno gradivo predlagatelja kritično ocenilo. To tudi izhaja iz 5-10. točke sodbe. V sodbi je izrecno navedeno, da predlagatelj ni predložil potrdil o stroških zdravljenja, potnih stroških in izgubi dohodka, je pa predložil izvedensko mnenje s področja fizikalne medicine in rehabilitacije, v katerem so ti stroški ocenjeni. Upoštevanje tega mnenja ter izraelskega precedensa v zadevi Axelrod glede ocene stroškov zdravljenja in izgube na dohodku nikakor ne predstavlja take postopkovne kršitve, da bi bila v nasprotju s temeljnim javnim redom Slovenije. Opozarja, da iz 53. in 54. točke sodbe izhaja, katere dokazne predloge je izraelsko sodišče upoštevalo pri odmeri odškodnine, samo odmero pa je sodišče obrazložilo na kar 23 straneh. Predlagatelj tako opozarja, da je napačen zaključek sodišča, da je izraelsko sodišče slepo, brez kritičnosti in kontradiktornosti ugodilo zahtevku predlagatelja glede višine. Zatrjuje kršitev prvega odstavka, 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena, 340. in 341. člena ZPP ter 14., 22. in 25. člena Ustave.

17. Predlagatelj opozarja, da je sodišče prve stopnje zavrnitev priznanja odločb utemeljilo na razlogih, ki jih nasprotni udeleženec ni navajal in mu s tem odvzelo pravico do izjave. Predlagatelj se je o teh razlogih lahko izrekel šele v pritožbi, zato meni, da bi pritožbeno sodišče moralo upoštevati tudi njegove navedbe in dokazne predloge, zlasti izraelsko sodbo Vrhovnega sodišča št. 7884/15 in pridobiti tudi nove podatke o vzajemnosti po diplomatski poti.

18. Predlagatelj zaradi samovoljnosti, odsotnosti razumne pravne obrazložitve, kršitve načela kontradiktornosti zatrjuje tudi kršitev 23. člena Ustave. Navaja, da je nasprotni udeleženec v javni zdravstveni ustanovi opravljal operacijo za svoj žep, tedanji državni ustroj pa je za te nezakonite „privatne operacije“ vedel in jih je toleriral in zato sedaj varuje nasprotnega udeleženca, kar se kaže tudi v postopanju sodišča. Opozarja, da nezakonito nepriznanje tuje sodne odločbe pomeni tudi kršitev pravice iz 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic (v nadaljevanju EKČP, zadeva Avotiņš proti Latviji), kršitev pravice do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave in 1. člena Protokola 1 k EKČP. Zaradi dolžine postopka pred slovenskimi sodišči pa je kršena tudi pravica predlagatelja do sojenja v razumnem roku.

Odgovor na pritožbo

19. Nasprotni udeleženec je na pritožbo odgovoril. Navaja, da je sodišče prve stopnje predlog za zaslišanje izraelskega odvetnika zavrnilo, ker predlagatelj ni navedel nobenih podatkov, ki jih zahteva 336. člen ZPP. Zavrnitev pa tudi ni vplivala na odločitev, saj je bil ugovor, da je bila sodba nasprotnemu udeležencu vročena zvijačno, zavrnjen.

20. Opozarja, da sta stranki v postopku pred izraelskim sodiščem soglašali le s tem, da sodišče najprej odloča o podlagi odškodninske odgovornosti in nato o višini odškodnine, nikoli pa nasprotni udeleženec ni soglašal s pristojnostjo izraelskega sodišča. Na podlagi njegovega ugovora je o tem vprašanju dokončno odločilo izraelsko Vrhovno sodišče 10. 3. 1998.

21. Glede ugovora, da sodišče ne bi smelo upoštevati novih dejstev in dokazov, poudarja, da je predlagatelj šele v novem postopku sploh predložil overjen prevod izraelskih sodb in je zato nasprotni udeleženec smel podati nove navedbe in predlagati nove dokaze. Opozarja, da sodišče ni kršilo določb postopka, ker ni pridobilo prevoda sodne odločbe v hebrejskem jeziku, ki je bila priložena diplomatski noti, saj je nerelevantna za odločitev v obravnavani zadevi. Navaja, da tudi ne drži, da je pri razlogih o zavrnitvi priznanja sodišče prve stopnje prekoračilo trditveno podlago nasprotnega udeleženca, saj je v 6. pripravljalni vlogi opozoril na določbo izraelskega zakona, na katero se je pri odločitvi oprlo sodišče prve stopnje.

22. Nasprotni udeleženec opozarja, da je izraelsko sodišče ugotovilo, da rabin C. ni bil agent nasprotnega udeleženca, niti ni bila stranka postopka, zato so pritožbene navedbe v tej smeri napačne. Poudarja, da je pri vprašanju vzajemnosti treba izhajati iz tega, da je izraelsko pravo relevantno samo posredno, če slovensko pravo na njegove učinke navezuje določene posledice. Zato je popolnoma vseeno, ali bi v obrnjenem primeru izraelsko sodišče štelo slovenska sodišča za pristojna: treba se je vprašati, ali bi v primeru, če bi nekdo pred izraelskim sodiščem predlagal priznanje sodne odločbe slovenskega sodišča v zadevi, za katero po izraelskih predpisih slovensko sodišče ni pristojno, izraelsko sodišče takšno sodbo priznalo ali ne in glede na določbo točke 6(a)(3) izraelskega ZPTSO je jasno, da je ne bi. Opozarja tudi, da sodišče prve stopnje ni zavrnilo priznanja sodb zaradi kršitve načela kontradiktornosti, ampak zato, ker izraelsko sodišče v položaju, ko sta obe stranki ravnali podobno - nobena stranka ni sodišču predložila dokazov, predlagatelju prisodilo pavšalno odškodnino in ga s tem nagradilo, nasprotnega udeleženca pa kaznovalo. Glede ostalih trditev pa nasprotni udeleženec v odgovoru poudarja, da so žaljive in prilaga izjavo direktorja Kliničnega centra Ljubljana, da je bil predlagatelj sprejet in operiran kot samoplačnik.

23. Pritožba je delno utemeljena.

O pridržku vzajemnosti

24. Pritožbeno sodišče uvodoma poudarja, da je neutemeljena pritožbena navedba, da so vsi ugovori nasprotnega udeleženca glede pridržka vzajemnosti pravno nepomembni, ker je soglašal s pristojnostjo izraelskega sodišča. Ob nespornem dejstvu, da se je nasprotni udeleženec pritožil zoper odločitev izraelskega sodišča prve stopnje in ugovarjal, da je pristojnost izraelskega sodišča neprimerna, nikakor ni mogoče šteti, da je soglašal s pristojnostjo izraelskega sodišča.

25. ZMZPP v 101. členu določa, da se tuja sodna odločba ne prizna, če ni vzajemnosti. Zakonodajalec je vzajemnost uredil kot negativno predpostavko, kar pomeni, da se obstoj vzajemnosti domneva, dokler se ne dokaže nasprotno, breme dokazovanja pa leži na udeležencu, ki trdi da vzajemnosti ni.¹ Tisti, ki nasprotuje priznanju, mora torej trditi in dokazati, da v državi, ki je odločbo izdala (v nadaljevanju „država izvora“) sodišča zavračajo priznanje slovenskih odločb. Kadar podatkov o sodni praksi države izvora ni, pa lahko izkaže, da glede na pravila o priznanju tujih sodnih odločb v državi izvora, ni mogoče pričakovati, da bi sodišče te države priznalo slovensko sodno odločbo.

26. Nasprotni udeleženec je v prvem postopku podal le ugovor, da je podan pridržek vzajemnosti, ker izraelska sodišča ne obravnavajo zahteve za priznanje tuje sodne odločbe, če je ta vložena več kot pet let po izdaji sodbe. V odgovoru na predlog je navedel, da v tej fazi postopka navedb o vsebini izraelskega prava ne dokazuje z listinami, saj ne želi po nepotrebnem povečevati stroškov postopka (list. št. 22). Tudi ni predlagal, naj sodišče prve stopnje podatke o izraelskem pravu pridobi po diplomatski poti. Navedel je, da bo – če bodo njegove navedbe o vsebini tujega prava sporne - svoje navedbe v nadaljevanju postopka podkrepil z mnenjem izraelskega odvetnika, vendar tega nato do konca postopka pred sodiščem prve stopnje ni storil. Vsebina same določbe med strankama ni bila sporna, ugovor pa je bil v prvem postopku zavrnjen, ker je sodišče na podlagi pravnega mnenja Rona Belkina, ki ga je v spis vložil predlagatelj, ugotovilo, da ta rok ni absoluten. Teh ugotovitev nasprotni udeleženec v prvem postopku ni izpodbijal, niti v pritožbi, niti v drugih pravnih sredstvih tudi ni uveljavljal nobenih drugih ugovorov v zvezi s pridržkom vzajemnosti. Nato pa je šele v ponovljenem postopku (po razveljavitvi vseh odločb s strani Ustavnega sodišča) v pripravljalni vlogi z dne 29. 11. 2016 (list. št. 286) opozoril na določbo 6(a)(3) izraelskega ZITSO. V naslednji pripravljalni vlogi je pozval sodišče, naj pridobi podatke o vzajemnosti po diplomatski poti, kar je nato sodišče prve stopnje tudi storilo.

27. Sodišče prve stopnje je po pridobitvi izraelskega zakona ugotovilo, da je v določbi 6(a)(3) ZITSO navedeno: tuje sodne odločbe ni mogoče izreči za izvršljivo, če jo je izdalo sodišče, ki za to ni bilo pristojno, glede na pravila mednarodnega zasebnega prava, ki veljajo v Izraelu. V tej določbi je sodišče prve stopnje prepoznalo tako imenovan „Spiegelbildprizip“ in je ocenilo, da Izraelsko sodišče ne bi priznalo tuje sodbe, če bi ta temeljila na kakšnem konceptu pristojnosti, ki ga v Izraelu ne poznajo.²

28. Predlagatelj utemeljeno opozarja, da so bile tiste navedbe in dokazni predlogi, ki jih je glede pridržka vzajemnosti nasprotni udeleženec prvič navedel šele v ponovljenem postopku, podani prepozno.

29. Sodišče prve stopnje je pravilno navedlo, da se po 111. členu ZMZPP v postopku priznanja tujih sodnih in tujih arbitražnih odločb smiselno uporabljajo določbe ZNP, po 37. členu ZNP pa se v nepravdnem postopku smiselno uporabljajo določbe ZPP. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno opozorilo, da je v nepravdnih postopkih pri uporabi določb ZPP o prekluziji treba upoštevati naravo in še posebej tudi vrsto nepravdnega postopka. Postopek priznanja tuje sodne odločbe je predlagalni postopek in v njem je uveljavljeno razpravno načelo, zato ni mogoče na načelni ravni izključiti smiselne uporabe pravil ZPP o prekluziji. Vendar pa mora sodišče določbe ZPP smiselno uporabiti tako, da uravnoteži postopkovne pravice udeležencev. Predlagatelj ima prav, ko v pritožbi opozarja, da so z vidika vrste zadev prav vse odločbe, ki jih v obrazložitvi navaja sodišče prve stopnje, z obravnavano zadevo neprimerljive, predvsem pa je v vseh citiranih zadevah šlo za vprašanje, ali so stranke smele navajati nova dejstva in dokaze v pritožbi, nikakor pa ne, ali so to smele storiti šele v ponovljenem postopku. Vrhovno sodišče je v zadevi II Ips 90/2012 že zavzelo stališče, da so dejstva, ki jih nasprotni udeleženec zatrjuje šele v ponovljenem predlaganem nepravdnem postopku (v nepravdnem postopku za razlastitev), podvržena prekluziji.

30. Predlagatelj skuša doseči priznanje tuje sodne odločbe zato, da bi z izvršbo uveljavil pravico do učinkovitega sodnega varstva. Zato nima prav sodišče prve stopnje, ki je absolutno prednost dalo iskanju materialne resnice in je v ponovljenem postopku dopustilo neomejeno navajanje novot. Prav tako nima prav, ko navaja, da ima sodišče tudi v zvezi z vprašanjem vzajemnosti oficiozna pooblastila. Na pridržek vzajemnosti sodišče pazi le na ugovor nasprotnega udeleženca in ne po uradni dolžnosti, tako kot na pridržek javnega reda. Nasprotni udeleženec je ta pridržek dolžan izkazati in zato je prav, da je pri tem časovno omejen. Pomembno pa je, da so časovne omejitve takšne, da je nasprotnemu udeležencu omogočeno, da se opredeli do vseh relevantnih vidikov sporne stvari. Negativne posledice prekluzije je praviloma mogoče udeležencu nepravdnega postopka naložiti le, če je prekršil svojo obveznost prispevanja k pospešitvi postopka. ³

31. Nasprotni udeleženec se je v prvem postopku zavedal pomembnosti ugovora glede pridržka vzajemnosti, pa sodišču ni predlagal pridobitve izraelskega prava in je ves čas vztrajal le pri ugovoru, da je podan pridržek vzajemnosti, ker izraelska sodišča ne obravnavajo zahteve za priznanje tuje sodne odločbe, če je ta vložena več kot pet let po izdaji sodbe. Izrecno je navedel, da vsebine izraelskega prava ne dokazuje z listinami, ker ne želi po nepotrebnem povečevati stroškov postopka. Zamudo z navajanjem novih ugovorov je zato treba v celoti pripisati njegovi krivdi.

32. Navedbe nasprotnega udeleženca, da je zaradi določbe 6(a)(3) izraelskega ZITSO izkazan pridržek vzajemnosti, ki jih je ta podal šele v ponovljenem postopku, so bile podane prepozno in jih sodišče prve stopnje ne bi smelo upoštevati. Sodišče prve stopnje je s tem prekršilo določbo drugega odstavka 362. člena ZPP in zaradi upoštevanja prepoznih navedb tožene stranke izdalo sklep, ki je v škodo predlagatelja. S tem je zagrešilo relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopa, ta kršitev pa je vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe (prvi odstavek 339. člena ZPP).⁴ Pravočasni ugovor, da izraelsko sodišče ob enakih okoliščinah ne bi priznalo slovenske sodbe, zaradi določbe, po kateri se izraelska sodišča ne obravnavajo predloga za priznanje, če je ta vložen več kot pet let po izdaji sodbe, pa je sodišče prve stopnje zavrnilo, ker je ugotovilo, da ta rok ni absoluten in da izraelska sodišča upoštevajo opravičljive okoliščine za zamudo, med temi pa je lahko tudi zdravstveno stanje predlagatelja.

33. Pritožbeno sodišče še dodaja, da je v pravni teoriji poudarjeno, da za obstoj vzajemnosti ni nujno, da bi tuja država predvidela povsem enake predpostavke in postopek za priznanje tujih sodnih odločb, saj v tem primeru vzajemnosti praktično nikoli ne bi bilo. Treba je le oceniti, ali so načeloma možnosti za priznanje tujih sodnih odločb v tej državi zaradi drugačne pravne ureditve bistveno manjše⁵. Po oceni pritožbenega sodišča tudi ob upoštevanju določb ZITSO ni izkazano, da bi bili izraelski pogoji in postopek priznanja toliko strožji, da bi bilo priznavanje slovenskih sodnih odločb do te mere oteženo, da je mogoče govoriti o pridržku vzajemnosti. Pomembno je, da nasprotni udeleženec ni niti zatrjeval, niti izkazal, da bi izraelska sodišča v primerljivem primeru, ko bi šlo za odločbo kakšne druge evropske države, priznanje tuje sodne odločbe zavrnila. Takšnega primera pritožbeno sodišče tudi ni našlo v prikazu izraelske sodne prakse na področju priznavanja tujih sodnih odločb.⁶ Pritožbeno sodišče tako kot ob prvem odločanju zagovarja stališče, da je treba k ugotavljanju dejanske materialne vzajemnosti pristopiti prožno, saj je v interesu držav, da se gradi medsebojno zaupanje in pravna varnost državljanov.⁷ Zato je treba restriktivno pristopiti k zavračanju priznanja zaradi vzajemnosti. Žrtve nasprotnega pristopa so stranke, ki želijo zavarovati svoje pravice. S tem, ko se omogoči izvršba tuje sodbe, se strankam zagotavlja učinkovito varstvo njihovih pravic tudi pravice do sodnega varstva iz 6. člena ESČP.⁸

34. Sodišče prve stopnje je torej zmotno presodilo, da je nasprotni udeleženec izkazal, da so izraelska pravila o priznavanju tujih sodnih odločb tako stroga, da ni mogoče pričakovati, da bi priznavali slovenske sodbe in je zato izkazan zadržek vzajemnosti iz 101. člena ZMZPP.

O pridržku javnega reda

35. ZMZPP v 100. členu določa, da se tuja sodna odločba ne prizna, če bi bil učinek njenega priznanja v nasprotju z javnim redom Republike Slovenije.

36. Pritožbeno sodišče uvodoma poudarja, da ni utemeljen ugovor predlagatelja, da je sodišče pri odločanju o pridržku procesnega javnega reda prekoračilo trditveno podlago nasprotnega udeleženca. Na pridržek javnega reda mora sodišče paziti po uradni dolžnosti. Sodnik lahko na podlagi podatkov, ki jih pridobi v postopku, sam oceni, ali je podan pridržek procesnega ali materialnega javnega reda.⁹

37. Sodišče prve stopnje je na podlagi sodb izraelskega sodišča natančno povzelo potek postopka pred izraelskim sodiščem (str. 31 do 33), pritožbeno sodišče pa v nadaljevanju povzema glavne poudarke. Nasprotni udeleženec je izraelskemu sodišču predlagal, naj člane slovenske zdravniške ekipe zasliši tako, da se njihova izpoved posname na video. Zaradi zagotovitve navzkrižnega zaslišanja je sodišče odločilo, da se toženec in priče zaslišijo preko videokonference. Nasprotni udeleženec je to možnost odklonil in vztrajal pri zaslišanju pred slovenskim sodnikom po Haški konvenciji, izraelsko sodišče pa je ta predlog zavrnilo, ker je ocenilo, da bi le zaslišanje po videokonferenci primerno uravnotežilo procesne pravice obeh strank v postopku. Takšno odločitev je po pritožbi nasprotnega udeleženca potrdilo tudi izraelsko vrhovno sodišče. Potem, ko je nasprotni udeleženec kljub dodatnemu roku še vedno neargumentirano odklanjal udeležbo v videokonferenci, je sodišče v skladu z izraelskimi postopkovnimi pravili (522. člen - zaradi zagotovitve pravice do neposrednega zaslišanja nasprotne stranke) iz spisa izločilo njegovo glavno izjavo. Odredilo je, naj se priče zasliši v skladu s pravili Haške konvencije, vendar je nasprotni udeleženec prosil za preklic te odločitve zaradi težav, ki naj bi obstajale z izvedbo tega dokaza in podaljšanjem postopka (11. str. sodbe), obenem pa je tudi preklical pooblastilo svojemu izraelskemu odvetniku. Izraelsko sodišče je razpisalo narok, na katerem naj bi se razpravljalo o možnosti za zaslišanje predlaganih prič, vendar se ga v imenu nasprotnega udeleženca ni udeležil nihče. Kljub temu, je sodišče nasprotnemu udeležencu dalo še eno možnost, da sodišču predloži vsaj svoje pisne zaključke, pa tega ni storil. Izraelsko sodišče je ocenilo, da je na različne možne načine skušal preprečiti in zavlačevati postopek in s tem povzročil številne zastoje v postopku. Tako je izraelsko sodišče v nadaljevanju odločalo le na podlagi vloženega dokaznega gradiva tožnika. Obe odločbi je izraelsko sodišče nasprotnemu udeležencu vročilo po izraelskemu odvetniku, ki ga je štelo za pooblaščenca za vročanje in mu s tem omogočilo, da ju izpodbija s pritožbo.

38. Sodišče prve stopnje je po natančni preučitvi poteka postopka pred izraelskim sodiščem ugotovilo, da je to sodišče dalo nasprotnemu udeležencu veliko možnosti, da uveljavi svojo pravico do izjave, vendar se je odrekel prav vsem možnostim.

39. Izraelsko sodišče je nasprotnemu udeležencu tudi dalo možnost, da predloži dokazila o slovenskem pravu, ta pa te pravice ni izkoristil. Tako je na podlagi v izraelskem pravu uveljavljenega pravila „enakopravnosti zakonov“ (ob oceni, da je pojem pravice v primeru zdravniške odgovornosti enak tako po izraelskem kot po slovenskem pravu) pri odločitvi o odškodninski odgovornosti nasprotnega udeleženca uporabilo izraelsko pravo.

40. Izraelsko sodišče je nato zavrnilo ugovor nasprotnega udeleženca, da je predlagatelj sklenil pogodbo z Univerzitetnim kliničnim centrom (UKC) v Ljubljani in ne z njim. Ugotovilo je, da je predlagatelj želel nadstandardno operacijo in je med priznanimi mednarodnimi kirurgi izbral nasprotnega udeleženca. Ugotovilo je, da je bil dogovor sklenjen preko rabina C.-ja in koordinatorico nasprotnega udeleženca v Virginiji in da ob tem še ni bilo jasno, kje bo operacija opravljena. Po obvestilu, da bo operacija opravljena v UKC, je nasprotni udeleženec plačal 24.000$, pri čemer se je račun UKC glasil na 20.000$, zaradi česar je izraelsko sodišče ocenilo, da obstaja verjetnost, da razlika predstavlja dobiček toženca za izvedbo operacije. Na podlagi navedenega je izraelsko sodišče zaključilo, da je toženec odgovoren tako za operacijo kot za oskrbo, ki jo je tožnik dobil pred in po operaciji, kljub temu, da so oskrbo pretežno opravili člani zdravniške ekipe v bolnišnici.

41. Izraelsko sodišče je nato ugotovilo, da nasprotni udeleženec v zgodnji fazi po operaciji ni bil prisoten in tako ni mogel odreagirati na prve znake hudih zapletov (dihalne težave in paraliza vseh okončin), ki so nastali pri predlagatelju takoj po operaciji. Ugotovilo je, da z nasprotnim udeležencem ni bilo mogoče priti v stik, obenem pa ni poskrbel, da bi izurjena zdravniška ekipa opravila delo namesto njega. Izraelsko sodišče je na podlagi izvedenskega mnenja ugotovilo, da bi ob prvih znakih zapleta morali opraviti CT in tako izločiti možnost krvavitve v posteljici tumorja in edeme možganskega debla, stanje pacienta pa bi morali po operaciji nadzorovati na splošnem oddelku za intenzivno nego, predlagatelj pa je bil na intenzivni oddelek z nevrokirurškega oddelka premeščen šele naknadno. Sodišče je odločilo, da je - glede na ugotovljene pomanjkljivosti v oskrbi - dokazno breme, da te niso povzročile škodljivih posledic, prešlo na nasprotnega udeleženca, ta pa tega dokaznega bremena ni zmogel.

42. V postopku, v katerem je izraelsko sodišče odločalo o višini odškodnine, je ob tem, da se je nasprotni udeleženec popolnoma odrekel sodelovanju v postopku, upoštevalo izjavi bratov in strokovno mnenje specialista za fizikalno medicino. Upoštevalo je stroške prenove stanovanja v znesku 400.000,00 NIS (9.330,57 EUR), stroške rehabilitacije vključno z vsemi medicinskimi pripomočki v znesku 500.000 NIS (116.632,18 EUR), za zagotavljanje mobilnosti pa mu je prisodilo 600.000 NIS (139.958,62 EUR). Tožnik glede izgube zaslužka in stroškov oskrbe sodišču ni predložil nobenih listinskih dokazil, vendar je izraelsko sodišče sledilo sodni praksi v zadevi „Axelrod“, po kateri se lahko višina škode izračuna na podlagi aktuarnega izračuna upoštevajoč povprečni dohodek na trgu dela. Ob ugotovitvi, da je ta znašal 7.179,00 NIS (1.674,60 EUR) v oktobru 2005, mu je za preteklih 164 mesecev prisodilo 1,556,820,00 NIS (363.150,00 EUR), za prihodnjih 240 mesecev do starosti 67 let pa še 1.297.688,00 NIS (302.704.36 EUR). Za nego je predlagatelju po isti metodi priznalo stroške v višini 14.000 NIS na mesec, za pretekle tako skupaj 2.426.977,00 NIS (566.127,24 EUR) in za bodoče 3.396.403,00 NIS (792.259,78 EUR).

43. Pritožbeno sodišče poudarja, da je treba v procesni javni red uvrstiti le tista temeljna načela in institute civilnega procesa, brez katerih si ni mogoče predstavljati demokratičnega sodnega postopka, oziroma brez katerih ni mogoče govoriti o pravni državi. Pri odločanju o tem, ali je podan pridržek javnega reda, sodišče ne ugotavlja, ali postopek in odločba, ki je bila izdana v tem postopku, ustreza zahtevam, ki jih v zvezi z vodenjem postopka in vsebino odločitve določa slovensko pravo. To, da so bila morda postopkovna pravila, ki jih je uporabilo tuje sodišče, drugačna od slovenskih, nikakor ne more biti razlog za zavrnitev priznanja. Pridržek javnega reda je podan le, kadar bi bili učinki priznanja tuje sodne odločbe v nasprotju s temeljnimi načeli pravne in družbene ureditve Republike Slovenije. V teoriji se poudarja, da mora biti zavrnitev priznanja tuje sodne odločbe zaradi nasprotovanja javnemu redu skrajni ukrep, ki ga država lahko uporabi le, če bi priznanje povzročilo učinke, ki so zanjo povsem nesprejemljivi¹⁰.

44. Sodišče prve stopnje je izčrpno obrazložilo, da je izraelsko sodišče nasprotnemu udeležencu omogočilo sodelovanje v postopku in je bilo torej v celoti spoštovano načelo kontradiktornosti. Načelo kontradiktornosti je neposreden izraz pravice do enakega varstva pravic v postopku, ki ga zagotavlja tudi 22. člen Ustave. V kontradiktornem postopku mora biti vsaki stranki omogočeno, da navaja dejstva, dokaze, pravna naziranja, da se opredeli do navedb nasprotne stranke in da sodeluje v dokaznem postopku. Ugotovljeno je bilo, da je bilo vse to nasprotnemu udeležencu v postopku pred izraelskim sodiščem omogočeno.

45. Tako v slovenskem kot v izraelskem civilnem postopku veljata načelo dispozitivnosti in razpravno načelo, kar je logična posledica prevlade avtonomije volje strank v materialnem civilnem pravu. Stranka lahko z različnimi dispozitivnimi dejanji vpliva na rezultat postopka. Ena takšnih možnosti je tudi, da se odloči, da v dokaznem postopku ne bo sodelovala in s tem sprejme, da bo sodišče odločitev oprlo na dokaze, ki jih sodišču predloži nasprotna stranka oziroma, da bo sodišče uporabilo svoja pravila o izvajanju dokaznega postopka. Zgolj dejstvo, da je sodišče prve stopnje na podlagi izraelske sodne prakse v zadevi „Axelrod“ odločilo, da bo pri prisoji odškodnine za premoženjsko škodo kljub temu, da tožnik glede izgube zaslužka in stroškov oskrbe sodišču ni predložil nobenih listinskih dokazil, upoštevalo aktuarni izračun, nikakor ne pomeni kršitve načela enakega varstva pravic v postopku. Toženec je imel možnost, da takemu pristopu nasprotuje, vendar se je svoji pravici odrekel, v zadnji fazi postopka še s tem, ko zoper odločbo o določitvi višine odškodnine tudi ni vložil pritožbe. ¹¹

46. Sodišče prve stopnje je tako tudi zmotno presodilo, da je podan pridržek procesnega javnega reda iz 100. člena ZMZPP.

47. Nasprotni udeleženec se je v ponovljenem postopku v pripravljalni vlogi z dne 29. 11. 2016 skliceval na pravno mnenje št. 3 Inštituta za primerjalno pravo Pravne fakultete v Ljubljani, v katerem so avtorji navedli, da je tudi uporabo materialnega prava mogoče vključiti v obseg materialnega javnega reda, če so zaradi tega, ker izraelsko sodišče ni uporabilo slovenskega zakona, odpadle pomembne varovalne norme, po katerih bi za toženca kot delavca odgovarjal UKC.

48. Pritožbeno sodišče se strinja z odločitvijo, da je ugovor nasprotnega udeleženca neutemeljen, čeprav ne iz razlogov, ki jih je v obrazložitvi navedlo sodišče prve stopnje. Sodišče prve stopnje je namreč zapisalo, da 147. člen Obligacijskega zakonika ne predstavlja temeljnega načela obligacijskega prava, ki bi predstavljal vir mednarodnega javnega reda. ¹²

49. Tudi v slovenski sodni praksi in teoriji je uveljavljeno stališče, da je razmerje med zdravnikom in bolnikom praviloma pogodbene narave, ne glede na to, ali gre za zdravnika zasebnika, ali za zdravnika, ki opravlja svoje delo v javni zdravstveni ustanovi. ¹³ Tako bi tudi po slovenskem pravu sodišče uporabilo določbo 147. člena OZ le v primeru, če bi ugotovilo, da je bila pogodba sklenjena z zdravstveno ustanovo, v kateri je bila operacija opravljena. Iz obrazložitve izraelske sodbe pa izhaja, da je bilo ugotovljeno, da je predlagatelj pogodbo sklenil neposredno s tožencem. Ugovor, da bi bil nasprotni udeleženec tudi ob takšnih ugotovitvah zaradi določbe 147. člena OZ zavarovan pred neposredno odškodninsko odgovornostjo, tako ni utemeljen.

50. Pritožbeno sodišče poudarja, da se v postopku priznanja tuje sodne odločbe ne preverja pravilnost odločitve tujega sodišča, niti se ne preverja abstraktna ocena prava, ki je bilo uporabljeno pri odločanju, kar velja tako za kolizijska kot za materialnopravna in procesna pravila. Pomembni so le konkretni učinki take uporabe. Ti ne smejo biti povsem nesprejemljivi z vidika temeljnih pravnih in moralnih načel. Takšnih učinkov pa pritožbeno sodišče ob uradnem preizkusu ni zaznalo.

51. V obravnavani zadevi gre za odločanje v ponovljenem postopku, potem, ko je v prvem postopku nasprotni udeleženec že uveljavljal ugovor, pritožbo in ustavno pritožbo in se je tako v prvem kot v ponovljenem postopku imel možnost izjaviti o vseh navedbah in predlogih predlagatelja. Sodišče prve stopnje je sicer predlog za priznanje tujih sodnih odločb zavrnilo, vendar v izpodbijanem sklepu ni obravnavalo le tistih ugovorov nasprotnega udeleženca, katerim je ugodilo in so bili podlaga za zavrnitev predloga za priznanje tujih sodnih odločb, ampak je odgovorilo tudi na vse druge ugovore nasprotnega udeleženca in je tako pritožbenemu sodišču omogočilo, da ob drugačnem materialnem izhodišču odločitev spremeni. Ker je sodišče prve stopnje predlog za priznanje tuje sodne odločbe zavrnilo, nasprotni udeleženec ni imel pravnega interesa za vložitev pritožbe, vendar bi lahko v odgovoru na pritožbo izpodbijal zase neugodne ugotovitve in materialnopravna stališča sodišča prve stopnje. Nasprotni udeleženec te možnosti ni izkoristil. Po stališču Ustavnega sodišča (odločbi Up-465/01 in Up-1266/05) v takšnem primeru s spremembo odločitve na drugi stopnji niso kršena procesna jamstva, ki jih zagotavlja 22. člen Ustave.¹⁴

52. Pritožbeno sodišče je tako na podlagi pete alineje 358. člena ZPP¹⁵ v povezavi z 111. členom ZMZPP in 37. členom ZNP pritožbi ugodilo in sklep sodišča prve stopnje delno spremenilo tako, da je priznalo pravno veljavnost obeh izraelskih odločb.

53. Sodišče prve stopnje je tako kot prvič zavrnilo priznanje listin na A21 in A22, ker je ugotovilo, da gre le za predloga za izvršbo z izpiskom računa dolga po sodbah, katerih priznanje se zahteva. Tega dela odločitve predlagatelj v pritožbi obrazloženo ne izpodbija, uradni preizkus po drugem odstavku 350. člena ZPP pa ni pokazal upoštevnih kršitev. Sodišče druge stopnje je zato glede zavrnitve tega dela zahtevka pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje na podlagi 353. člena ZPP.

O stroških postopka

54. Po drugem odstavku 165. člena ZPP sodišče, kadar spremeni odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, odloči o stroških vsega postopka. Po 110. členu ZMZPP sodišče odloči o stroških postopka po pravilih, ki bi se uporabljala v primeru, če bi o zadevi odločalo sodišče ali drug organ Republike Slovenije. Pritožbeno sodišče je tako uporabilo prvi odstavek 154. člena ZPP, stroške postopka pa odmerilo po tarifnih številkah Zakona o odvetniški tarifi (v nadaljevanju ZOdvT), ki urejajo nagrade v izvršilnih postopkih (glej tar. št. 3460 in nsl.). Kot je že ugotovilo sodišče prve stopnje, glede na ugotovljeno vrednost spora po 12. členu ZodvT, znaša nagrada s količnikom 1,0 5.175,00 EUR. Sodišče je upoštevalo le priglašene stroške. Predlagatelju tako pripadajo stroški za predlog z dne 29. 6. 2011 (0,3 in 16,00 EUR sodne takse), za vlogo z dne 4. 6. 2012 (0,3), za ugovor z dne 11. 9. 2012 (0,6), za odgovor na pritožbo z dne 13. 2. 2013 (0,6), za odgovor na zahtevo za varstvo zakonitosti z dne 18. 10. 2012 (0,6), za predlog za izdajo začasne odredbe z dne 30. 5. 2015 (0,3) in odgovor na ugovor zoper sklep o začasni odredbi z dne 28. 11. 2016 (0,6), za vlogo z dne 20. 2. 2017 (0,3), za vlogo z dne 5. 9. 2017 (0,3) ter stroške prevoda v prvem postopku v znesku 2.677,00 EUR, kar vse skupaj znaša 22.875,50 EUR. Stroškov v zvezi s pritožbo z dne 23. 10. 2017 predlagatelj ni priglasil.

-------------------------------
¹ Poročevalec DZ št. 43/95, str. 85 in M. Ilešič, A. Polajnar-Pavčnik in D. Wedam-Lukić, Mednarodno zasebno pravo, Zakon s komentarjem, ČZ UL RS, 1992, str. 140.
² Na to načelo je opozoril A. Galič v „Zdravniške ali pravniške napake“, Pravna praksa, št. 44/2013, str. 7 in op. 23 in 24. Veliko držav ima podobno pravilo, po katerem presoja pristojnost tujega sodišča na temelju svojih lastnih pravil o mednarodni pristojnosti. Tujemu sodišču prizna pristojnost takrat, kadar bi bilo ob enakih okoliščinah pristojno domače sodišče. Ker sodišče pri presoji vprašanja, ali je bilo tuje sodišče pristojno, uporablja svoje lastne norme o pristojnosti, govori teorija o posredni mednarodni pristojnosti, za razliko od neposredne mednarodne pristojnosti, ki se nanaša na domača sodišča. Glej D. Wedam-Lukić, Mednarodna in medrepubliška pristojnost, ČZ UL SRS, Ljubljana 1983, str. 115.
³ Primerjaj A. Galič, Ustavno civilno procesno pravo, GV, Ljubljana 2004, str. 215.
⁴ Primerjaj odločbo VS RS III Ips 16/2010.
⁵ I. Grbin,Priznanje i izvršenje odluka stranih sudova, Informator Zagreb, 1980, str. 107, 108, in M. Ilešič, A. Poljanar-Pavčnik in D. Wedam Lukić, op. cit., str. 140.
⁶ C. Haggai, Foreign Judgements in Israel, Kluwer, 2009, str. 27 do 98.
⁷ M. Pak, Uzajamnost kao uslov priznanja i izvršenja stranih sudskih odluka, Pravni život, št. 5/1974, str. 10 in nsl. Tako tudi ESČP v zadevi Ateş Mimarlik Mũhendīslīk A.Ş.v. Turkey (Apll. no. 33275/05)
⁸ Primerjaj tudi Grbin, op. cit., str. 7 in nasl. D. Wedam-Lukić, Mednarodna pristojnost sodišča države izvora, doktrina o forum non conveniens in javni red, Pravna praksa št. 33/2013, str. 6.
⁹ J. Kramberger, Javni red pri priznanju in izvršitvi tujih sodnih odločb, Zbornik znanstvenih razprav Pravne fakultete v Ljubljani, LXV. Letnik, 2005, str. 265.
¹⁰ I. Grbin, op. cit., str. 117 in J. Kramberger, op. cit. str. 254.
¹¹ Nasprotni udeleženec ni ugovarjal pritožbeni navedbi, da se zoper sodbo o višini odškodnine ni pritožil, niti ni navajal, da pravnih sredstev, ki so mu bila na voljo, ni izkoristil iz opravičljivih razlogov. O posledicah opustitve vložitve pritožbe glej tudi J. Kramberger, op. cit. str. 266.
¹² 147. člen OZ:(1) Za škodo, ki jo povzroči delavec pri delu ali v zvezi z delom tretji osebi, odgovarja pravna ali fizična oseba, pri kateri je delavec delal takrat, ko je bila škoda povzročena, razen če dokaže, da je delavec v danih okoliščinah ravnal tako, kot je bilo treba. (2) Oškodovanec ima pravico zahtevati povrnitev škode tudi neposredno od delavca, če je ta škodo povzročil namenoma. (3) Kdor je oškodovancu povrnil škodo, ki jo je povzročil delavec namenoma ali iz hude malomarnosti, ima pravico zahtevati od delavca povrnitev plačanega zneska. (4) Ta pravica zastara v šestih mesecih od dneva, ko je bila odškodnina plačana. (5) Določba prvega odstavka tega člena ne posega v pravila o odgovornosti za škodo, ki izvira od nevarne stvari ali nevarne dejavnosti.
¹³ II Ips 889/2009: Zdravnik zasebnik ali zdravstvena ustanova vselej odgovarjata krivdno. Kadar je zdravniški poseg opravljen s soglasjem bolnika, je razmerje med zdravnikom in bolnikom pogodbene narave ne glede na to, ali gre za zdravnika zasebnika ali za zdravnika, ki opravlja svoje delo v javni zdravstveni ustanovi. Zdravstvena ustanova odgovarja, če njen delavec ni ravnal tako kot je treba (prvi odstavek 170. člena ZOR). II Ips 94/2015: Slovenska pravna teorija pretežno zagovarja stališče, da je razmerje med zdravnikom (oz. zdravstvenim zavodom ali gospodarsko družbo, za katero zdravnik opravlja delo) in pacientom načeloma pogodbene narave. Izjema velja v primerih, ko mora zdravnik ob izpolnjenih pogojih iz določbe 48. člena v času škodnega dogodka veljavnega Zakona o zdravstveni dejavnosti (v nadaljevanju ZZDej) opraviti nujni medicinski poseg in pacient zaradi svojega zdravstvenega stanja svoje volje ne more oblikovati. Glej tudi A. Polajnar-Pavčnik, Obligacijski vidiki razmerja med bolnikom in zdravnikom v: Pravo in medicina, Zbirka Pravna obzorja, Cankarjeva založba, 1998, str. 92.
¹⁴ Glej tudi J. Zobec v L. Ude in ostali, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga, UL RS in GV, Ljubljana 2009, str. 364.
¹⁵ Sklep prve stopnje je bil izdan 12. 9. 2017, torej pred uveljavitvijo novele ZPP-E, zato se po prehodni določbi 125. člena ZPP-E postopek dokonča po določbah do tedaj veljavnega zakona.

Datum zadnje spremembe:

08.05.2018

Podobni dokumenti:

• Sklep Cp 7/2009 in Cp 8/2009
• Sklep Cp 5/2013
• Sklep Cp 18/2006