<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSRS Sklep I Up 35/2018

Sodišče:Vrhovno sodišče
Oddelek:Upravni oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSRS:2018:I.UP.35.2018
Evidenčna številka:VS00010215
Datum odločbe:07.03.2018
Opravilna številka II.stopnje:Sklep UPRS I U 239/2018
Datum odločbe II.stopnje:07.02.2018
Senat:Peter Golob (preds.), mag. Tatjana Steinman (poroč.), Nataša Smrekar
Področje:UPRAVNI SPOR - ZAVAROVALNIŠTVO
Institut:upravni spor - sodno varstvo zoper odredbo Agencije za zavarovalni nadzor - prepoved opravljanja zavarovalnih poslov - začasna odredba - nastanek težko popravljive škode - prenehanje sklada - nastanek škodljive posledice - neposredna posledica v upravnem sporu izpodbijanega akta

Jedro

Prenehanje sklada bi bila lahko težko popravljiva škoda v smislu 32. člena ZUS-1, če bi bila ta škoda neposredna posledica (izvršitve) v tem upravnem sporu izpodbijanega akta.

Domnevna splošna izguba zaupanja strank, ki naj bi povzročila množične in nepovratne odhode strank, pa, tudi če bi jo anketa, na katero se pritožnik sklicuje, izkazovala, ni neposredna posledica izpodbijanega akta, temveč pritožnikovega ravnanja v razmerju do njenih pogodbenih strank.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

II. Tožeča stranka stranka trpi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi drugega odstavka 32. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo zahtevo tožnika za izdajo začasne odredbe, s katero naj bi do izdaje pravnomočne odločbe v tem upravnem sporu zadržalo izvršitev izpodbijane odločbe toženke v zvezi z odredbo toženke o prepovedi opravljanja zavarovalnih poslov št. 40109-12/2016-9 z dne 6. 4. 2017.

2. Po presoji sodišča prve stopnje tožnik s svojimi navedbami in priloženimi listinami ni uspel verjetno izkazati zatrjevanih posledic izpodbijanega akta.

3. Zoper sklep se pravočasno pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. Zatrjuje kršitev pravice do enakega varstva pravic in kršitev pravice do pravnega sredstva iz (22. in 25. člen Ustave Republike Slovenije, v nadaljevanju URS), ter kršitev pravice do poštenega sojenja po 6. členu Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da ugodi zahtevi za izdajo začasne odredbe, podrejeno pa, naj izpodbijani sklep razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek.

4. V odgovoru na pritožbo toženka Vrhovnemu sodišču predlaga, naj pritožbo zavrže, podrejeno pa, naj pritožbo zavrne kot neutemeljeno.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Glede na predlog toženke v odgovoru na pritožbo Vrhovno sodišče uvodoma pojasnjuje, da drugi odstavek 441. člena Zakona o zavarovalništvu (v nadaljevanju ZZavar-1) določa, da se za postopek sodnega varstva proti odločbam toženke uporabljajo določbe zakona, ki ureja upravni spor, če ni z ZZavar-1 določeno drugače. ZZavar-1 izrecno ne ureja področja začasnih odredb (in tudi ne prepoveduje njihovega izdajanja). Zato se lahko tudi v upravnem sporu, ki teče zoper akt, izdan po ZZavar-1 zahteva izdaja začasne odredbe in je sodišče prve stopnje dolžno o zahtevi odločiti, zoper odločitev sodišča pa se lahko vloži pritožbo (šesti odstavek 32. člena ZUS-1). Neutemeljeno je torej stališče toženke, da pritožbe ni.

7. Na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi in koristi nasprotnih strank.

8. Temeljni vsebinski pogoj za izdajo začasne odredbe je verjetnost nastanka težko popravljive škode, ki bi stranki nastala z izvršitvijo v upravnem sporu izpodbijanega akta. Težko popravljiva škoda je pravni standard, katerega vsebina se ugotavlja v vsakem primeru posebej. Glede na ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča gre za takšno škodo, če je ta resna in tožniku neposredno preti, (začasno) odvrniti pa jo je mogoče le z zadržanjem izvršitve izpodbijanega upravnega akta. Podana mora biti torej neposredna zveza med spornim pravnim razmerjem in posledicami, ki se jih želi preprečiti.

9. Stranka, ki zahteva izdajo začasne odredbe, mora zaradi narave postopka in kratkih rokov za odločanje že v sami zahtevi konkretno navesti vse okoliščine in dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek in obliko ter obseg škode, pojasniti, zakaj je ta škoda zanjo težko popravljiva, za vse navedeno pa predložiti tudi dokaze. Na stranki je torej trditveno in dokazno breme.1

10. Pritožnik v pritožbi vztraja, da obstaja velika verjetnost, da bo zaradi izpodbijane odločbe izgubil zaupanje strank, množični in nepovratni odhodi strank pa naj bi mu povzročili nepopravljive finančne in poslovne učinke v obliki izgube premij, sredstev in provizij, da bo verjetno v nekaj letih prenehal poslovati, zelo verjetne naj bi bile tudi potencialne odškodninske obveznosti v razmerju do zavarovancev rentnega pokojninskega zavarovanja (v nadaljevanju RPZ). Ne strinja se namreč s stališčem sodišča prve stopnje, da ima na podlagi 516. člena ZZavar-1 možnost prenosa izvrševanja teh zavarovalnih pogodb na drugo zavarovalnico.

11. Prenehanje sklada bi bilo lahko težko popravljiva škoda v smislu 32. člena ZUS-1, če bi bila ta škoda neposredna posledica (izvršitve) v tem upravnem sporu izpodbijanega akta. Po ugotovitvah sodišča prve stopnje se odredba, ki je predmet tega upravnega spora, nanaša zgolj na enega izmed produktov (RPZ), ki jih pritožnik trži, pretežni del njene dejavnosti pa se nanaša na izvajanje drugih produktov. Tem ugotovitvam pritožnik ne nasprotuje. Zato tudi Vrhovno sodišče soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da neizpolnjevanje sklenjenih pogodb RPZ samo po sebi nima odločilnega vpliva na glavno dejavnost.

12. Domnevna splošna izguba zaupanja strank, ki naj bi povzročila množične in nepovratne odhode strank, pa, tudi če bi jo anketa, na katero se pritožnik sklicuje, izkazovala, ni neposredna posledica izpodbijanega akta, temveč pritožnikovega ravnanja v razmerju do njenih pogodbenih strank. Izpodbijana odredba se namreč nanaša na prepoved opravljanja zavarovalnih poslov in ne na prepoved izpolnjevanja vseh obveznosti do pogodbenih strank, ki jih nenazadnje tudi za primere, kot je ta, določa Obligacijski zakonik. To pomeni, da vprašanje, ali pritožnik lahko obveznosti izpolni na način, kot ga predvideva 516. člen ZZavar-1, niti ni bistveno. Bistveno je, da pritožnik ni izkazal niti, da mu z izvršitvijo izpodbijanega akta neposredno grozi škoda, ki jo zatrjuje, niti ni izkazal, da je škodo, ki jo zatrjuje mogoče odvrniti le z zadržanjem izvršitve izpodbijanega upravnega akta. Ker je trditveno in dokazno breme na njegovi strani, je neutemeljen tudi očitek o nejasnosti in zato arbitrarnosti in neutemeljenosti stališča, da lahko pritožnik zatrjevano škodo sam odvrne z ustreznim ukrepanjem in obveščanjem.

13. Po navedenem torej na drugačno odločitev ne more vplivati niti ocena škode, s katero pritožnik dokazuje verjetnost množične izgube zaupanja pogodbenih strank. Neutemeljen pa je tudi očitek o neobrazloženosti izpodbijanega sklepa glede pritožnikovih navedb o hipotetični izgubi strank. Ne gre namreč za to, da se sodišče prve stopnje do teh navedb ne bi opredelilo, temveč za to, da se pritožnik s stališči o upoštevnosti predložene ocene škode, ne strinja.

14. Po navedenem ni bil izkazan že temeljni pogoj za izdajo začasne odredbe, to je nastanek težko popravljive škode. Zato so nebistvene pritožbene navedbe, ki se nanašajo na prizadetost javne koristi.

15. Ker niso podani razlogi, ki jih uveljavlja pritožnik, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče na podlagi 76. člena v zvezi z 82. členom ZUS-1 pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep.

16. Pritožnik s pritožbo ni uspel, zato sam trpi svoje stroške pritožbenega postopka (154. člen in prvi odstavek 165. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

-------------------------------
1 Tako na primer sklepi Vrhovnega sodišča I Up 139/2012, I Up 362/2010, I Up 515/2011 in I Up 203/2016.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o upravnem sporu (2006) - ZUS-1 - člen 32, 32/2, 32/6
Zakon o zavarovalništvu (2015) - ZZavar-1 - člen 441, 441/2

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
12.07.2018

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDE3Njg5