VSRS Sodba II Ips 77/2016

Jedro

Toženka je z licenčnimi pogodbami z dne 6. 1. 2009 pridobila pravice po načelu "vse-pravice-na-enem-mestu" (one-stop-shop). Ta način je koristen za uporabnike in imetnike pravic, saj zmanjšuje stroške kolektivnega upravljanja pravic, zato je lahko licenciranje pravic cenejše. Memorandum in njegovi Dodatki tako predstavljajo skupno tarifo, pri sklenitvi katere je sodelovalo več kolektivnih zastopnikov imetnikov pravic.

Sodišče druge stopnje se pravilno ni omejilo na besedno razlago, temveč je v skladu z drugim odstavkom 82. člena OZ upoštevalo tudi namen pogodb. Namen je bil, da se določi enotno plačilo za vse pravice in da ena organizacija ureja vse v zvezi s pobiranjem in izterjavo dogovorjenega plačila.

Pri razmerju med toženko, tožnikom in drugimi imetniki pravic ne gre za deljive obveznosti v smislu 393. člena OZ niti za solidarne terjatve, temveč za inkaso cesijo v smislu drugega odstavka 425. člena OZ.

Pooblastilo kolektivnim organizacijam, da lahko prevzamejo opravljanje administrativno-tehničnih nalog za druge kolektivne zastopnike, izhaja že iz drugega odstavka 146. člena ZASP, zato posebno dovoljenje UIL v zvezi s tem ni potrebno. Če tožnik ne bi smel opravljati administrativnih poslov za tuja kolektivna združenja imetnikov pravic samo zato, ker imajo sedež v drugi državi članici, bi to pomenilo prepovedano neposredno diskriminacijo na podlagi sedeža družbe.

Izrek

I. Revizija tožene stranke se zavrne.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti njene stroške revizijskega postopka v višini 6.551,40 EUR v 15 dneh po prejemu te sodbe, od tedaj dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Dosedanji potek postopka

1. Tožnik, kolektivna organizacija za varstvo malih glasbenih pravic, zahteva od toženke, ki je kabelska operaterka, plačilo premalo plačanih avtorskih honorarjev za kabelsko retransmisijo v TV programih vsebovanih avtorskih del v obdobju od aprila 2010 do dne 11. 10. 2010.

2. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku ugodilo glede plačila 822.475,43 EUR, zaradi delnega umika tožbe pa je postopek glede plačila 170.538,93 EUR ustavilo.

3. Sodišče druge stopnje je toženkino pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

4. Zoper sodbo sodišča druge stopnje vlaga toženka revizijo. Uveljavlja revizijske razloge bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Njene obširne in ponavljajoče se revizijske navedbe je mogoče strniti v dva temeljna revizijska ugovora: 1) da 9. člena licenčnih pogodb ni mogoče razlagati tako, da se v razmerju do toženke na tožnika prenesejo materialna upravičenja vseh imetnikov pravic, zato on v tem sporu nima aktivne legitimacije, in 2) da so nične licenčne pogodbe v delu, ki se nanaša na tožnikovo opravljanje administrativnih poslov za ostale imetnike pravic, ker on po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (ZASP) takšnih poslov ne bi smel opravljati.

5. Tožnik je na revizijo vložil odgovor, v katerem nasprotuje revizijskim ugovorom in predlaga, da Vrhovno sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrne. Zahteva tudi povračilo stroškov odgovora na revizijo.

Presoja Vrhovnega sodišča

6. Revizija ni utemeljena.

Glede pravne narave Memoranduma in Dodatkov

7. Pravica kabelske retransmisije spada glede avtorskih pravic v okvir radiodifuzne retransmisije (31. člen) oziroma v širši okvir netelesne priobčitve javnosti (drugi odstavek 22. člena) oziroma v še širši okvir izključnih materialnih avtorskih pravic (21. člen), velja pa tudi za večino sorodnih pravic (členi 122; 130; 137, točka 1; 140; 141 in 141c, točka 5, v zvezi z drugim odstavkom 4. člena ZASP). ZASP je uredil kabelsko retransmisijo kot izključno ali kot poplačilno pravico, pri čemer pa je za imetnike pravic bistveno predvsem to, da je ohranjeno njeno premoženjsko jedro, tj. primerno denarno nadomestilo v korist imetnikov avtorskih in sorodnih pravic.¹

8. Iz dejanskega stanja, kot sta ga ugotovili sodišči prve in druge stopnje, izhaja, da sta pravdni stranki dne 6. 1. 2009 sklenili tri licenčne pogodbe. Z njimi so bile na toženko neizključno prenesene vse pravice, ki jih ta potrebuje za kabelsko retransmisijo v TV programih vsebovanih avtorskih del (prvi odstavek 74. člena ZASP).² Toženka se je zavezala, da bo za te pravice periodično plačevala nadomestilo, ki se določi glede na število naročnikov in TV programov. Licenčne pogodbe so bile sklenjene na podlagi Memoranduma o ureditvi avtorskih in sorodnih pravic za televizijske in radijske programe, retransmisirane v kabelskih sistemih v Sloveniji (v nadaljevanju Memorandum), ter njegovih Dodatkov. Na strani imetnikov pravic so pri sklenitvi Memoranduma in Dodatkov nastopali tožnik in tuji zastopniki imetnikov pravic: AGICOA kot zastopnik producentov avdiovizualnih del, EBU kot zastopnik javnih televizijskih organizacij ter VG Media kot zastopnik zasebnih televizijskih organizacij. Na strani uporabnikov je sodelovalo Združenje kabelskih operaterjev Slovenije (ZKOS), katerega član je tudi toženka. Tožnik je za izvajanje teh pogodb skrbel na podlagi začasnega dovoljenja UIL z dne 24. 1. 2001 za kolektivno upravljanje pravic kabelske retransmisije avdiovizualnih del. Razpolaga pa tudi s stalnim dovoljenjem UIL za kolektivno upravljanje malih glasbenih pravic.

9. Toženka je z licenčnimi pogodbami z dne 6. 1. 2009 pridobila pravice po načelu „vse-pravice-na-enem-mestu“ (one-stop-shop). Ta način je koristen za uporabnike in imetnike pravic, saj zmanjšuje stroške kolektivnega upravljanja pravic, zato je lahko licenciranje pravic cenejše. Memorandum in njegovi Dodatki tako predstavljajo skupno tarifo, pri sklenitvi katere je sodelovalo več kolektivnih zastopnikov imetnikov pravic.³ Poleg zmanjšanja stroškov je prednost takšne skupne tarife tudi, da pridobijo uporabniki pregledne tarife glede svojih obveznosti.⁴

Glede tožnikove aktivne legitimacije

10. Revizijski očitek pomanjkanja aktivne legitimacije ni utemeljen. Deveti člen licenčne pogodbe se glasi: „Imetniki pravic pooblaščajo SAZAS, da v njihovem imenu koordinira nadzor nad številom naročnikov in oddajanih TV programov, izdaja račune in ureja plačila nadomestil, ki jih plačujejo kabelski operaterji, člani ZKOS.“ Toženka se zavzema za besedno razlago te določbe, razlaga pa jo iztrgano iz konteksta celotne pogodbe in okoliščin njenega izvrševanja. Sodišče druge stopnje se pravilno ni omejilo na takšno razlago, temveč je v skladu z drugim odstavkom 82. člena OZ upoštevalo tudi namen pogodb. Namen je bil, da se določi enotno plačilo za vse pravice in da ena organizacija ureja vse v zvezi s pobiranjem in izterjavo dogovorjenega plačila. Bistveno je, da je tožnik edini razpolagal z začasnim dovoljenjem za kolektivno upravljanje pravic kabelske retransmisije avdiovizualnih del na ozemlju Republike Slovenije. V skladu s tem dovoljenjem je imel pooblastilo za izvajanje vseh v prvem odstavku 146. člena ZASP naštetih opravil, tudi za izterjavo po 6. točki in uveljavljanjem pravic kabelske retransmisije pred sodišči po 8. točki te določbe.

11. Po prvem odstavku 146. člena ZASP opravlja kolektivna organizacija osem dejavnosti, od licenciranja del, sklepanja skupnih sporazumov, do nadzora nad uporabo del, izterjave in uveljavljanjem pravic pred sodišči. Tožnik je sicer vsa ta dela opravljal samo glede pravic kabelske retransmisije v zvezi z glasbenimi deli. Z začasnim dovoljenjem je pridobil pravico za opravljanje vseh naštetih dejavnosti tudi v zvezi s pravicami kabelske retransmisije avdiovizualnih del, vendar sam vseh ni opravljal. Pravice producentov je v okviru Memoranduma in Dodatkov zastopal neposredno tuj imetnik pravic (AGICOA). Pravice RTV organizacij, za katere obvezno kolektivno upravljanje ne učinkuje, sta zastopala EBU in VG Media. Tožnik pa je za njih v fazi pobiranja nadomestil deloval kot skupna inkasantska služba.⁵ Med opravila, ki spadajo v skupno izterjavo, štejejo vsa opravila v kolekcijski fazi: izstavljanje skupnih računov, opominjanje, pobiranje honorarjev in prisilna izterjava.⁶ Izvajanje tožnikovega začasnega dovoljenja za kabelsko retransmisijo avdiovizualnih del je bilo tako vsebinsko bližje opravljanju administrativno tehničnih poslov po drugem odstavku 146. člena ZASP kot pa kolektivnemu upravljanju pravic po prvem odstavku tega člena.⁷

12. Pri razmerju med toženko, tožnikom in drugimi imetniki pravic tako ne gre za deljive obveznosti v smislu 393. člena OZ niti za solidarne terjatve, temveč za inkaso cesijo v smislu drugega odstavka 425. člena OZ. Razmerje med tožnikom in ostalimi zastopniki imetnikov pravic je v tem primeru fiduciarne narave, cesionar pa lahko terjatev izterja v svojem imenu.⁸ Tožnik je kot cesionar v razmerju do toženke pridobil položaj popolnega upnika.

13. Razlaga sodišča druge stopnje glede obstoja tožnikovega materialnega upravičenja tako ni niti arbitrarna niti v nasprotju z 82. členom OZ, temveč ustreza pravni naravi razmerja med pogodbenimi strankami. Skupno upravljanje pravic kabelske retransmisije ni redkost, uveljavljeno je tudi v drugih državah članicah Evropske unije.⁹ Izkoriščanje pravic kabelske retransmisije je bistvo toženkinega poslovnega modela. Varovane vsebine je na podlagi veljavnih pogodb, ki jih je sama podpisala, retransmitirala po kablu celotno sporno obdobje. Sodišče s tem, ko ji je naložilo plačilo pogodbeno dogovorjenih zneskov, ni poseglo v njeno pravico do sodnega varstva (23. člen Ustave RS), pravico do enakega varstva pravic (22. člen Ustave RS) niti pravico do poštenega sojenja iz 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic. Sodba sodišča druge stopnje je obrazložena tako, da jo je mogoče preizkusiti, sodišče pa se je opredelilo do vseh pritožbenih navedb.

Glede vpliva naknadne ugotovitve upravnopravnih kršitev na toženkino dolžnost plačila dogovorjenega zneska

14. Niti niso utemeljeni revizijski očitki o napačni presoji vpliva sklepa UIL z dne 12. 4. 2011 na toženkino obveznost plačati licenčnino za preteklo obdobje. Iz tega sklepa izhaja, da naj bi tožnik z opravljanjem administrativno-tehničnih poslov za tuje organizacije kršil njegovo dovoljenje za kolektivno upravljanje glasbenih del. Nižji sodišči sta tožniku pravilno pojasnili, da ima lahko ta ugotovitev UIL posledice samo na upravnopravnem področju, v okviru ukrepov po 162. a členu ZASP. To pa ne pomeni, da kršitve ZASP nikoli ne vplivajo na pogodbena razmerja z uporabniki, temveč le, da ta konkretna kršitev nima takšnega vpliva.

15. Ničnost je skrajna sankcija, namenjena popolni (ex tunc) odpravi pravnih poslov, ki zaradi svoje narave (v smislu vsebine, nagibov oziroma podlage) niso združljivi s temeljnimi vrednotami pravnega reda in morale. Niti eden izmed v reviziji uveljavljenih očitkov ni takšne narave, da bi lahko bil razlog za ničnost licenčnih pogodb.

16. Pooblastilo kolektivnim organizacijam, da lahko prevzamejo opravljanje administrativno-tehničnih nalog za druge kolektivne zastopnike, izhaja že iz drugega odstavka 146. člena ZASP, zato posebno dovoljenje UIL v zvezi s tem ni potrebno. To je dejavnost, ki jo kolektivne organizacije lahko opravljajo poleg osnovne dejavnosti iz prvega odstavka 146. člena ZASP. Ima tudi številne prednosti, saj daje možnost za racionalizacijo in standardizacijo dela ter s tem za prihranek stroškov, koncentracijo storitev v smeri točke „vse-na-enem-mestu“ in s tem olajšavo za uporabnike.¹⁰ Dejstvo, da je tožnik opravljal tovrstne posle, ki so bili celo v korist vseh udeležencev, ni razlog za ničnost pogodbenih določil.

17. Na veljavnost licenčnih pogodb ne vpliva niti okoliščina, da je tožnik opravljal administrativne posle za zastopnike RTV organizacij in drugih imetnikov pravic, ki imajo sedež v Švici oziroma v drugi državi članici Evropske unije. Takšen način sodelovanja med kolektivnimi zastopniki je varovan v okviru temeljne svoboščine prostega pretoka storitev (56. člen Pogodbe o delovanju Evropske unije, PDEU). Storitve, ki jih opravljajo kolektivne organizacije, s področja uporabe te svoboščine niso izključene.¹¹ Če tožnik ne bi smel opravljati administrativnih poslov za tuja kolektivna združenja imetnikov pravic samo zato, ker imajo sedež v drugi državi članici, bi to pomenilo prepovedano neposredno diskriminacijo na podlagi sedeža družbe.

18. ZASP je treba razlagati tudi skladno z Direktivo Sveta 93/83/EGS z dne 27. septembra 1993 o uskladitvi določenih pravil o avtorski in sorodnih pravicah v zvezi s satelitskim radiodifuznim oddajanjem in kabelsko retransmisijo. Po tej direktivi so države članice zavezane spoštovati avtorsko in sorodne pravice, kadar se programi iz drugih držav članic kabelsko retransmitirajo na njihov teritorij. Taka retransmisija mora potekati na podlagi individualnih ali kolektivnih pogodbenih sporazumov med imetniki avtorskih pravic, imetniki sorodnih pravic in kabelskimi operaterji (8. člen).¹² V skladu s 13. členom ta direktiva sicer ne vpliva na pravno ureditev dejavnosti kolektivnih organizacij v državah članicah. Vendar je v njeni uvodni izjavi 34 pojasnjeno, da možnost, da države članice urejajo dejavnosti kolektivnih organizacij, ne sme vplivati na svobodo pogodbenih pogajanj o pravicah, v kolikor ta pogajanja niso v nasprotju s pravom konkurence ali prepovedjo zlorabe monopolnega položaja. V uvodnih izjavah 9 in 30 direktive je tudi izrecno zapisano, da je treba nemoteno uporabo pogodbenih dogovorov v praksi spodbujati, kadarkoli je to le mogoče, tudi z dodatnimi ukrepi. To pa pomeni najmanj, da morajo imeti stranke pogodb pravico sodno zahtevati izpolnitev dolgovanega, kadar nasprotna stranka krši licenčni dogovor.

19. Niso utemeljeni niti revizijski očitki, da smejo RTV organizacije uveljavljati svoje pravice samo individualno in ne v okviru tovrstnih skupnih tarif. Direktiva v 9. členu določa obvezno kolektivno upravljanje pravic kabelske retransmisije, v 10. členu pa določa izjemo za pravice RTV organizacij: te se upravljajo individualno. Vendar je v uvodni izjavi 29 izrecno pojasnjeno, da ta izjema ne omeji svobode imetnikov pravic, da svoje pravice prenesejo na kolektivno organizacijo in s tem pridobijo neposreden delež pri nadomestilu, ki ga izplača kabelski distributer za kabelsko retransmisijo.

20. Ker razlogi, zaradi katerih je bila vložena revizija, niso podani, je Vrhovno sodišče toženkino revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).

Glede stroškov postopka

21. Ker toženka z revizijo ni uspela, mora tožniku povrniti njegove stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Stroški obsegajo nagrado za odgovor na revizijo 5.350,00 EUR (tar. št. 3300 Zakona o odvetniški tarifi), pavšal za telekomunikacijske stroške 20 EUR in 22 % davka na dodano vrednost. Skupaj znašajo tožnikovi priznani pravdni stroški 6.551,40 EUR. Toženka jih je dolžna povrniti v 15 dneh po prejemu te sodbe, od tedaj dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

-------------------------------
¹ M. Trampuž: Medijski pravili "must-carry" in "must-offer" v razmerju do avtorske in sorodnih pravic, Pravna praksa, 2018, št. 2, str. 24.
² Revizijski ugovor, da naj bi tožnik na toženko prenesel samo del pravic, ki jih sam upravlja, nima opore niti v ugotovljenem dejanskem stanju niti v besedilu pogodb.
³ O skupnih tarifah glej tudi M. Trampuž: Kolektivno upravljanje avtorske in sorodnih pravic : Ureditev v Sloveniji in Evropski skupnosti, GV založba, Ljubljana 2007, str. 78. Avtor prav ta Memorandum uvrsti med sporazumne tarife (str. 94) oziroma na seznam skupnih sporazumov, sklenjenih v Sloveniji (str. 125).
⁴ Prav tam, str. 78.
⁵ O skupnih inkasantskih službah glej M. Trampuž, nav. delo (2007), str. 39.
⁶ Prav tam, str. 79.
⁷ Prav tam, str. 45.
⁸ M. Juhart, v: M. Juhart in N. Plavšak: Obligacijski zakonik s komentarjem, 2. knjiga, GV založba 2003, str. 602 in 603.
⁹ K razvoju sistemov skupnega upravljanja pravic kabelske retransmisije je pomembno prispevala prav ustanovitev združenja AGICOA v letu 1981; glej M. Ficsor: Collective management of copyright and related rights, WIPO, Ženeva 2002, str. 87.
¹⁰ M. Trampuž, nav. delo (2007), str. 45.
¹¹ V sodbi v združenih zadevah C-403/08, FAPL, in C-429/08, Murphy, z dne 4. 10. 2011, obr. št. 106–108 je Sodišče EU odločilo, da se morajo avtorske pravice izvrševati v skladu s prostim pretokom storitev tudi po sprejetju Direktive 2006/123/ES. Prav tako je v zadevi C‑351/12, OSA, z dne 27. februarja 2014, obr. št. 67‒69, izrecno odločilo, da storitve, ki jih opravljajo kolektivne organizacije, niso izključene s področja uporabe 56. člena PDEU. Glej tudi E. Drobež, Kolektivno varstvo avtorske in sorodnih pravic : Novosti v slovenskem in evropskem pravu ter uveljavljanje zahtevkov v pravdnih postopkih, Založba Ius Software, Ljubljana 2017, str. 292-294.
¹² Na splošno velja, da se varovana dela lahko retransmitira po kablu le z dovoljenjem na pogodbeni osnovi, glej: T. Dreier, v: M. M. Walter, S. von Lewinski (ur.): European copyright law - a commentary, Oxford University Press 2010, str. 448.

Datum zadnje spremembe:

12.07.2018

Podobni dokumenti:

• VSRS Sodba II Ips 327/2017
• VSRS Sodba II Ips 41/2018
• VSRS Sodba II Ips 52/2018