VSRS Sodba III Ips 111/2016-3

Jedro

Pri presoji razlikovalnosti firm je treba upoštevati celovito dojemanje povprečnega potrošnika. Za kupca je odločilen vtis oziroma zaznava, ki jo vzbudi fantazijska sestavina firme, saj jo le-ta najbolj karakterizira in individualizira. Označba dejavnosti ni nepomembna, vendar pa ne more opravljati tako pomembne funkcije pri individualizaciji firme kot fantazijska sestavina.

Znamki v razmerju do firmskega prava pripada enako varstvo kot znotraj samega prava znamk, zato je presoja konflikta med firmo in znamko podobna presoji konflikta med dvema znamkama. Pri obeh področjih gre za urejanje znakov razlikovanja in v kolikor neki znamki v razmerju do druge znamke ni mogoče nuditi varstva, potem v istih okoliščinah tej isti znamki ni mogoče nuditi varstva niti v razmerju do firme drugega subjekta.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti toženi stranki stroške revizijskega odgovora v znesku 2.566,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka.

Obrazložitev

Dosedanji potek postopka

1. Tožeča stranka je od tožene stranke zahtevala, da opusti uporabo besede "EMPORIUM" v svoji firmi ter izbris te besede v njeni firmi iz sodnega registra. Po mnenju prve tožnice se namreč firma tožene stranke ne razlikuje jasno od njene prej registrirane firme, saj obe vsebujeta besedo "EMPORIUM", ki je hkrati tudi najbolj razlikovalen element v firmah obeh pravdnih strank. Ravnanje tožene stranke je zato (po mnenju prve tožnice) v nasprotju s prvim odstavkom 21. člena Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD-1). Druga tožnica je tožbeni zahtevek utemeljevala na imetništvu blagovnih znamk "GALERIJA EMPORIUM" in "EMPORIUM" ter posledično na kršitvi njene pravice do znamke (47. člen Zakona o industrijski lastnini, v nadaljevanju ZIL-1).

2. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti zavrnilo (I. točka izreka), tožeči stranki pa je naložilo povračilo pravdnih stroškov tožene stranke (II. točka izreka).

3. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (I. točka izreka). Sklenilo je, da pravdni stranki sami nosita svoje stroške pritožbenega postopka (II. točka izreka).

4. Tožeča stranka je zoper sodbo sodišča druge stopnje vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava, bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, pa tudi zaradi kršitve 22. in 25. člena Ustave RS ter zaradi kršitve 6. in 13. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (EKČP). Predlagala je, da Vrhovno sodišče reviziji ugodi ter sodbi sodišč druge in prve stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi. Podrejeno je predlagala, da Vrhovno sodišče sodbo sodišča druge stopnje razveljavi in mu zadevo vrne v novo sojenje. Zahtevala je povračilo stroškov revizijskega postopka.

5. Revizija je bila vročena toženi stranki, ki je predlagala njeno zavrnitev. Priglasila je stroške revizijskega postopka.

Glede uporabe Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP)

6. Sodba sodišča prve stopnje je bila izdana pred 14. 9. 2017, to je pred začetkom uporabe Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 10/2017; v nadaljevanju ZPP-E). Zato se je postopek pred Vrhovnim sodiščem na podlagi prvega odstavka 125. člena ZPP-E nadaljeval po določbah ZPP, ki se uporabljajo do začetka uporabe ZPP-E.

Relevantno dejansko stanje

7. Iz dejanskih ugotovitev sodišč druge in prve stopnje, na katere je revizijsko sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena ZPP), izhaja:

- Prva tožnica s firmo "GALERIJA EMPORIUM mestno nakupovalno središče d. o. o." oziroma s skrajšano firmo "GALERIJA EMPORIUM d. o. o." je bila ustanovljena 8. 5. 2008.

- Druga tožnica je imetnica blagovne znamke "GALERIJA EMPORIUM", št. 201071301, ki je bila pri Uradu za intelektualno lastnino Republike Slovenije (v nadaljevanju URSIL) registrirana 15. 2. 2011, in znamke "EMPORIUM", št. 200070491, ki je bila pri URSIL registrirana 28. 2. 2001.

- Tožena stranka je bila ustanovljena 29. 11. 2011, njena firma pa se glasi "The E-Emporium, investicijski in nepremičninski inženiring d. o. o." oziroma skrajšano "The E-Emporium d. o. o."

Presoja utemeljenosti revizije

8. Revizija ni utemeljena.

Glede zahtevka prve tožnice po drugem odstavku 23. člena ZGD-1

9. Firma je ime, s katerim družba posluje in je najpomembnejši znak individualizacije družbe; služi namreč njenemu razlikovanju od drugih družb in tako predstavlja pomemben element nastopa na trgu, saj je sinonim za družbo ter za razlikovanje njenih izdelkov in storitev od blaga in storitev drugih družb.¹ V firmi je še posebej pomembna dodatna sestavina, ki družbo podrobneje označuje: to je tako imenovani fantazijski dodatek, ki je za kapitalske družbe celo obvezna sestavina firme (po tretjem in četrtem odstavku 27. člena ZGD-1). Ta dodatek ne sme biti tak, da bi utegnilo priti do zamenjave s firmo ali znakom razlikovanja druge osebe, ali da bi prišlo do kršitve pravic drugih oseb (13. člen ZGD-1). Firma družbe se mora tako jasno razlikovati od firm vseh drugih družb (prvi odstavek 21. člena ZGD-1), saj je načelo izključnosti temeljno načelo firmskega prava. Spoštovanje tega načela ne pomeni samo, da firme ne smejo biti enake, pač pa, da morajo biti tako različne, da ne pride do zamenjave. Kot kriterij za razlikovanje pa je treba upoštevati zaznavanje in dojemanje povprečnega kupca, povprečno izobraženega in povprečno skrbnega človeka.

10. Revidentka zmotno meni, da se firmi prve tožnice in toženke ne razlikujeta jasno. Podlaga za presojo, ali se firma družbe jasno razlikuje od firme drugih družb, je okoliščina, ali firma družbe kot celota oziroma posamezni sestavni deli firme (slikovno ali fonetično) lahko pri pomembnejšem delu poslovnih krogov, v katerih posluje družba, ustvari (zmotno) prepričanje, da gre za firmo druge družbe. Firmi prve tožnice in toženke imata resda skupen (drugi) del, to je besedo "EMPORIUM", vendar pa se kljub temu razlikujeta dovolj jasno, saj imata vizualno, fonetično in pomensko gledano različni dodatni sestavini firme, kar v obravnavanem primeru za spoštovanje načela izključnosti zadošča. Firma toženke se namreč po (prvi) sestavini "The E-" jasno razlikuje od firme tožeče stranke, ki prav tako vsebuje dodatno (prvo) sestavino fantazijskega dodatka, to je besedo "GALERIJA". Pri tem velja poudariti, da ima pri vizualni, zlasti pa pri glasovni primerjavi večinoma bistveno vlogo prav začetek znaka, ki je pri obravnavanih firmah različen. Pa tudi na vidni ravni zaznavanja je (ob prisotnosti bistveno različne prve sestavine firme obeh družb) mogoče opaziti jasno izražen razlikovalni element sestavin skrajšane firme toženke (The E-EMPORIUM, d. o. o.) od skrajšane firma tožnice (GALERIJA EMPORIUM, d. o. o.).

11. Pri skrajšani firmi je ključno, da firma vsebuje vsaj eno sestavino, po kateri se jasno razlikuje od (skrajšane) firme druge družbe. Zaključek sodišč nižjih stopenj, da se firma tožene stranke zaradi vključenosti sestavine "The E-" jasno razlikuje od skrajšane firme prve tožnice, ki vsebuje dodatno sestavino "GALERIJA", je zato pravilen. Gre namreč za vidno dovolj jasno izražen razlikovalni element sestavin skrajšanih firm (pa tudi za njuno zvočno oziroma fonetično razlikovanje).

12. K drugačnemu zaključku ne vodi niti očitek revidentke, da presoja besede "emporij" za obravnavani spor ni bistvena, saj je po mnenju revidentke beseda "EMPORIUM" tista, ki predstavlja ključen razlikovalni element v firmi tožeče stranke. Temu, da bi bil pri firmi prve tožnice kateri od elementov bolj dominanten in razlikovalen, Vrhovno sodišče ne more pritrditi; takšnega statusa besedi EMPORIUM že sodišči druge in prve stopnje pravilno nista podelili. Drži sicer, da je v okviru presoje načela izključnosti beseda „EMPORIUM“ (in ne beseda "emporij") tista, ki je predmet presoje; vendar pa je treba na tem mestu poudariti, da sta tako beseda „GALERIJA“ kot tudi beseda „EMPORIUM“ generična izraza, katerima pa v skladu z ustaljeno sodno prakso ni mogoče pripisati močnega razlikovalnega učinka^.2 Zato pa je razlikovalni učinek mogoče priznati upoštevaje firmo prve tožnice kot celoto, ki jo je kot tako treba primerjati s (celotno) firmo toženke. Beseda „EMPORIUM“ v firmi prve tožnice je sicer res tujka, vendar pa je zaradi vse večje internacionalizacije, širokega razumevanja pomena te besede, njenega nesvojevrstvenega učinka in (kot je to pravilno pojasnilo že sodišče druge stopnje) zaradi potrebe po upoštevanju okoliščine, da je besedni jezik omejen, ter posledično zaradi preprečitve "monopolizacije jezika", tudi po oceni Vrhovnega sodišča nujno treba upoštevati naravo obravnavanih besed oziroma besednih zvez. Besedi „EMPORIUM„ ob pojasnjenem torej ni mogoče pripisati močnega razlikovalnega, nikakor pa ne ekskluzivnega učinka, k čemur sicer nagovarja revidentka.³

13. Revidentka v povezavi z zgoraj obrazloženim sugerira, da je presoja načela izključnosti, ki jo je sodišče druge stopnje opravilo celostno, ne (le) upoštevaje dominantne dele, v nasprotju s sodno prakso, kar pa ne drži. Vrhovno sodišče je namreč že v več sodbah pojasnilo, da je pri presoji razlikovalnosti firm treba upoštevati celovito dojemanje povprečnega potrošnika, za katerega pa je lahko merodajna bodisi posamezna sestavina firme bodisi celoten vtis, pri čemer pa je vselej treba obstoj verjetnosti zmede potrošnika presojati celovito, saj le-ta firmo kot znak razlikovanja (podobno kot znamko) zaznava kot celoto in ne preizkuša njenih posameznih delov.⁴ Izpodbijana sodba tako ni v nasprotju z ustaljeno sodno prakso Vrhovnega sodišča niti v nasprotju s prakso sodišča EU. Ne odstopa pa niti od stališča sodišča EU v zadevi C-342/97, ki jo izpostavi revidentka, saj slednja z obravnavano zadevo ni primerljiva.⁵

14. Iz izpodbijane sodbe ni mogoče razbrati stališča, da naj bi bila (kot to izpostavlja revidentka) pri presoji načela izključnosti firme odločilna dejavnost pravdnih strank. Sodišče druge stopnje se je namreč v okviru presoje zahtevka po 26. členu ZGD-1 z dejavnostjo strank ukvarjalo zgolj pri pojasnjevanju (tudi) distinktivnosti relevantnega kroga potrošnikov obeh pravdnih strank, pri čemer je v izpostavljeni 15. točki svoje obrazložitve odgovarjalo na pritožbene očitke, ki se nanašajo na presojo dovoljenosti sestavin firme glede na imetništvo znamke. Vrhovno sodišče je že poudarilo, da je za kupca odločilen vtis oziroma zaznava, ki jo vzbudi fantazijska sestavina, saj le-ta firmo najbolj karakterizira in individualizira, ne pa označba dejavnosti, organiziranosti ali sedež.⁶ Te označbe niso nepomembne, vendar pa ne morejo opravljati tako pomembne funkcije pri individualizaciji firme kot fantazijska sestavina. Zato je zaključek sodišča druge stopnje (ki je upoštevalo celoten vtis, ki je zaznavno drugačen, ter tudi dejavnost pravdnih strank in relevantne potrošnike), da kršitev iz prvega odstavka 21. člena ZGD-1 ni podana, pravilen.

Glede presoje dovoljenosti sestavin firme toženke glede na imetništvo znamk druge tožnice

15. Presoja tožbenega zahtevka na temelju znamk temelji na konfliktu med firmo in znamko. Določba 13. člena ZGD-1 varuje (tudi) razlikovalno funkcijo znamke, ki je bistvena in temeljna. Znamka daje imetniku izključno pravico do njene uporabe in druge izključne pravice po ZIL-1; zlasti mu daje prepovedno pravico, da prepreči tretjim osebam, ki nimajo njegovega soglasja, da v gospodarskem prometu uporabljajo znak: (a) ki je enak znamki, za enako blago ali storitve, ki so obseženi z znamko, (b) pri katerem zaradi njegove enakosti ali podobnosti z znamko in enakosti ali podobnosti blaga ali storitev, obseženih z znamko in znakom, obstaja verjetnost zmede v javnosti, ki vključuje verjetnost povezovanja med znakom in znamko, (c) ki je enak ali podoben znamki za blago ali storitve, ki niso podobne tistim, ki so obseženi z znamko, če ima znamka v Republiki Sloveniji ugled, in če bi uporaba takega znaka brez upravičenega razloga izkoristila ali oškodovala značaj ali ugled znamke (točke a), b) in c) prvega odstavka 47. člena ZIL-1). Temeljna lastnost, ki jo mora imeti znak za pridobitev varstva z znamko, je njegova primernost, ki omogoča razlikovanje istovrstnega ali podobnega blaga v gospodarskem prometu (42. člen ZIL-1), kar pa je treba presojati celovito in z vidika povprečnega porabnika. S celovitostjo je mišljena presoja splošnega vtisa ter vseh sestavin posameznega znaka - podobe, barvne vsebine in učinka na (povprečnega) porabnika.

16. 17. člen ZGD-1, veljaven do 7. 8. 2015, je v drugi alineji določal, da firma „ne sme vsebovati besed ali znakov, ki vsebujejo znane blagovne in storitvene znake drugega upravičenca“. Od 8. 8. 2015 veljavna sporna določba ZGD-1 pa določa, da firma „ne sme vsebovati besed ali znakov, ki vsebujejo znamke ali neregistrirane znake, ki uživajo varstvo po predpisih, ki urejajo znamke“. Sodišče druge stopnje je presojo dovoljenosti sestavin firme toženke opravilo na podlagi novelirane določbe, saj je ocenilo, da je slednja za tožnici ugodnejša,⁷ vendar pa revidentka takšno postopanje sodišča druge stopnje graja. Vrhovnemu sodišče se glede na to, da je zahtevek tožnic že na podlagi ugodnejše od zakonskih določb neutemeljen, kar bo utemeljeno v nadaljevanju, s presojo pravilnosti uporabe novelirane zakonske določbe ni bilo treba ukvarjati. S tem, ko se sodišče druge stopnje ni ukvarjalo s presojo pravnega standarda znamke z ugledom, pa tudi ni bila onemogočena presoja kršitve po točki c) prvega odstavka 47. člena ZIL-1, saj je tudi pri obravnavi te kršitve eden od kumulativno zahtevanih pogojev ta, da je sporni znak enak ali podoben zaščitenemu znaku. Tega pravilna odločitev izpodbijane sodbe ne potrjuje, zato Vrhovno sodišče zanika vse očitke o kršitvi tožničine pravice do izjave, saj ta po obrazloženem ni podana.

17. Tožnici revizijske očitke v celoti (neutemeljeno) gradita na sklepanju, da se firma toženke ne razlikuje jasno od firme prve tožnice in znamk druge tožnice, vendar pa tožnicama obstoja enega od dejanskih stanov iz prvega odstavka 47. člena ZIL-1 v zvezi s 13. členom ZGD-1 ni uspelo izkazati, saj nista uspeli dokazati niti tega, da se firma toženke ne razlikuje dovolj jasno od tožničine blagovne znamke oziroma od firme prve tožnice.

18. V obravnavanem primeru ni sporno, da je druga tožnica imetnica znamke "EMPORIUM", št. 200070491, ki je bila pri URSIL registrirana 28. 2. 2001, in da firma toženke vključuje tudi besedo „emporium“, zaradi česar se odpira vprašanje kršitve blagovne znamke druge tožnice. Temeljno vprašanje, ki se v sporu v povezavi s tem zastavlja je, ali toženka s firmo, ki vključuje tudi besedo, ki je hkrati registrirana blagovna znamka druge tožnice, to je "emporium", krši intelektualno lastnino druge tožnice.

19. Znamki v razmerju do firmskega prava pripada enako varstvo kot znotraj samega prava znamk, zato je presoja konflikta med firmo in znamko podobna presoji konflikta med dvema znamkama. Pri obeh področjih gre za urejanje znakov razlikovanja in v kolikor neki znamki v razmerju do druge znamke ni mogoče nuditi varstva, potem v istih okoliščinah tej isti znamki ni mogoče nuditi varstva niti v razmerju do firme drugega subjekta. Pri presoji konflikta med znamko in firmo pa je pomembna okoliščina tudi obseg varstva z znamko, saj je bistvo blagovne ali storitvene znamke v varstvu pravic njenega imetnika glede razlikovanja enakega ali podobnega blaga in storitev.

20. Vrhovno sodišče pritrjuje stališču sodišč nižjih stopenj, da mora tudi primerjava znamke in firme obsegati primerjavo vidne, slušne in pomenske podobnosti zadevnih znakov, zlasti njihovih razlikovalnih in prevladujočih elementov; v končni fazi pa mora biti opravljena celovito. Odločilna je torej celostna zaznava znaka pri povprečnem potrošniku, saj le-ta zaznava znamko kot celoto in ne preizkuša njenih posameznih podrobnosti.⁸ Pri tem pa je ključno to, da bolj kot je razlikovalna zgodnejša znamka, večja je verjetnost zmede, pri čemer pa je vir zmede lahko izrazita razlikovalnost zgodnejše znamke, bodisi per se bodisi zaradi ugleda, ki ga uživa v javnosti, se pravi, ali lastna (notranja) ali pridobljena razlikovalnost znamke (poznanost).⁹

21. Vrhovno sodišče ne sprejema argumentov druge tožnice, da toženka z uporabo besede "emporium" v svoji firmi krši njeno blagovno znamko. Znamka druge tožnice ima namreč zaradi opisnega, generičnega značaja besede le šibek razlikovalni učinek.¹⁰ Sodišča EU je v sodbi C-196/11 P z dne 24. 5. 2012 (Formula One Licensing BV v UUNT) celo zavzelo stališče, da opredelitev znaka kot opisnega ali generičnega pomeni zanikanje njegovega razlikovalnega značaja,¹¹ kar ob dejstvu, da so razlike med firmo toženke in znamko druge tožnice dovolj pomembne, omogoča njun soobstoj na trgu, brez nevarnosti povzročanja zmede pri potrošniku. Ob preizkusu verjetnosti zmede sodišče ne upošteva zgolj dela sestavljene znamke (kot namiguje revidentka), pač pa opravi primerjavo znamk, v obravnavanem primeru znamke in firme, upoštevajoč vsako v svoji celoti.¹² Pri tem se lahko manjša stopnja podobnosti med blagom in storitvami nadomesti z večjo stopnjo podobnosti med znamkama in obratno.¹³ V obravnavanem primeru pa kriterij podobnosti storitev pravdnih strank sploh ni podan, saj sta dejavnosti pravdnih strank popolnoma različni. V sklopu obravnave dejavnosti ni relevanten niti očitek revidentke, da ima toženka v družbeni pogodbi navedeno dejavnost, s katero se ukvarja druga tožnica, saj dejansko izvajanje druge dejavnosti (razen nepremičninske dejavnosti) toženke v postopku sploh ni bilo zatrjevano.

22. Firme toženke, ki je sestavljena (tudi) iz znamke druge tožnice, ki ima zaradi generičnega značaja besede le šibek razlikovalni učinek, glede na pojasnjeno ni mogoče obravnavati kot enake ali podobne blagovni znamki druge tožnice; zato kršitev na temelju imetništva znamk tudi po mnenju revizijskega sodišča ni podana. V nasprotnem primeru bi namreč bilo mogoče razumeti, da bi registracija (opisnega, generičnega) znaka vsakomur onemogočala nastopanje na trgu v kakršnikoli kombinaciji, ki bi sicer omogočala razlikovanje spornih znakov. Tudi po mnenju Vrhovnega sodišča bi bilo na temelju imetništva znamk neživljenjsko prepovedati uporabo generičnih besed, npr. besede „emporium“, vsakomur, saj pri uporabi tovrstnih besed ne gre za neko unikatno, domišljijsko besedo ali skovanko, pač pa za splošen izraz. Drugi tožnici tako na načelu izključnosti ni mogoče priznati, da ima pravico vsem drugim prepovedati uporabo zaščitenega generičnega izraza v različnih kombinacijah. Res je sicer, da je pravica imetnika znamke do njene uporabe izključna, vendar pa je hkrati omejena s pravicami tretjih, ki jih ZIL-1 našteva v prvem odstavku 48. člena. Druga tožnica torej toženki ne more prepovedati, da v gospodarskem prometu v skladu z dobrimi poslovnimi običaji uporablja svoje ime (točka a) prvega odstavka 48. člena ZIL-1).¹⁴

23. Vrhovno sodišče se je pri presoji zahtevka na temelju imetništva blagovnih znamk omejilo le na presojo konflikta med firmo toženke in znamko „EMPORIUM“; vse obrazloženo pa toliko bolj velja tudi za konflikt med firmo toženke in drugo tožničino znamko „GALERIJA EMPORIUM“, kjer je razlikovalnost med firmo in znamko še toliko večja.

Odločitev o reviziji

24. Glede na obrazloženo Vrhovno sodišče zatrjevane zmotne uporabe materialnega prava in zatrjevanih procesnih kršitev ni ugotovilo, s čimer se implicitno za neutemeljene izkažejo tudi očitki glede kršitev 22. in 25. člena URS ter 6. in 13. člena EKČP. Revizijsko sodišče je revizijo tožnic zato kot neutemeljeno zavrnilo (378. člena ZPP) - I. točka izreka.

Odločitev o revizijskih stroških

25. V skladu s prvim odstavkom 165. člena ZPP je revizijsko sodišče odločilo tudi o stroških, ki so nastali v revizijskem postopku. Ker tožeča stranka z revizijo ni uspela, v skladu s prvim odstavkom 154. člena ZPP sama krije stroške revizije, medtem ko je toženi stranki dolžna povrniti stroške revizijskega odgovora (II. točka izreka). Ob upoštevanju določbe prvega odstavka 41. člena Zakona o odvetniški tarifi (v nadaljevanju ZOdvT) so stroški revizijskega postopka glede na čas vložitve tožbe odmerjeni po ZOdvT. Ob upoštevanju vloženega stroškovnika je Vrhovno sodišče toženi stranki priznalo 2.546,00 EUR stroškov za odgovor na revizijo (tar. št. 3300) ter 20,00 EUR materialnih stroškov (tar. št. 6002), kar skupno znaša 2.566,00 EUR.

------------

¹ Plavšak, N. v: Veliki komentar Zakona o gospodarskih družbah, GV založba, Ljubljana 2006, 1. knjiga, str. 175-178.

² Glej tudi sodbo VS RS X Ips 183/2015 z dne 9. 12. 2015.

³ Glej tudi 18. točko obrazložitve te sodbe.

⁴ Glej sodbe VS RS X Ips 252/2013 z dne 9. 12. 2014, X Ips 558/2008 z dne 13. 4. 2010, X Ips 1138/2004 z dne 18. 12. 2007 in III Ips 127/1997 z dne 15. 1. 1998. Glej tudi 24. točko obrazložitve sodbe sodišča SES v zadevi SABEL proti Puma (C-251/95) z dne 11. 11. 1997.

⁵ Sodišče je v tej zadevi primerjalo znamki Lloyd in Loint's in ne firmi; pri odločitvi pa je bilo ključno zato tudi dejstvo, da sta bili obe znamki v funkciji označevanja enakega produkta (čevljev).

⁶ Tako sodba in sklep VS RS III Ips 59/1995 z dne 20. 6. 1996.

⁷ S pojmom „znani blagovni in storitveni znaki“ so mišljeni znani znaki oziroma znamke v smislu 6.bis Pariške konvencije ali tretjega odstavka 16. člena Sporazuma TRIPS (prim. točko d), oziroma prvi odstavek 44. člena ZIL-1). Poznanost znaka (znamke) iz 6.bis člena Pariške konvencije predstavlja pravni standard, katerega vsebino je treba v vsakem primeru napolniti s pravnorelevantnimi dejstvi. Za presojo, ali je določena znamka znana, je pomembno zlasti: - koliko časa je znamka prisotna na relevantnem trgu in ali je prisotna kontinuirano, - kakšni sta stopnja in obseg njene poznanosti med potrošniki, - kakšen je njen tržni delež, obseg in področje uporabe ter njena promocija (glej Znamka, njen ugled in varstvo, dr. Dunja Jadek Pensa - Ljubljana: Uradni list RS, 2008 - Scientia iustitia - str. 157 – 164), kar torej kaže na to, da je za napolnitev pravnega standarda, ki je zahtevan po starejši določbi ZGD-1, treba zadostiti več kriterijem kot to zahteva varstvo na temelju novejše določbe ZGD-1. Uporaba novejše določbe je zato za revidentko ugodnejša.

⁸ Glej 23. točko obrazložitve sodbe sodišča SES v zadevi SABEL proti Puma (C-251/95) z dne 11. 11. 1997.

⁹ Glej 24. točko obrazložitve sodbe sodišča SES v zadevi SABEL proti Puma (C-251/95) z dne 11. 11. 1997.

¹⁰ Vrhovno sodišče je takšno stališče zavzelo že v zelo primerljivi zadevi; gre za sodbo X Ips 183/2015 z dne 9. 12. 2015, v kateri je (sicer v postopku registracije blagovne znamke) presojalo primerjavo med znakoma "SMOOTHIE CAB natural drinks" in predhodno registrirano znamko "SMOOTHIE".

¹¹ Odsotnost razlikovalnega učinka znamke je sicer predmet izpodbijanja predhodno registrirane znamke v primeru obstoja absolutnega zavrnilnega razloga za registracijo znaka v okviru določb ZIL-1, zato se Vrhovnemu sodišču v okviru odločanja o reviziji s temi vprašanji ni bilo treba ukvarjati.

¹² Glej 32. točko obrazložitve sklepa sodišča EU v zadevi Matratzen Concord AG proti Urad Evropske unije za intelektualno lastnino (C-3/03 P) z dne 28. 4. 2004.

¹³ Glej 24. točko obrazložitve sodbe sodišča SES v zadevi SABEL proti Puma (C-251/95) z dne 11. 11. 1997.

¹⁴ Tožena stranka to firmo uporablja izključno iz razloga, ker je njen večinski lastnik angleška družba s firmo The E-Emporium Ltd, ki je v registru angleških družb vpisana že od leta 2000 (glej četrti odstavek 20. točke obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje).

Datum zadnje spremembe:

12.07.2018

Podobni dokumenti:

• VSL Sklep IV Cpg 40/2019
• sodba U 2060/2008
• VSL Sklep IV Cpg 663/2019