VSRS Sodba I Ips 8876/2015

Jedro

Obramba, ki zahteva izvedbo razbremenilnega dokaza, nosi breme, da z zadostno stopnjo verjetnosti poleg njegovega obstoja izkaže tudi njegov uspeh za obdolženca. Sodišče, ki ga zavezuje načelo učinkovitosti in ekonomičnosti postopka (15. člen ZKP), sme zavrniti dokazni predlog, če je nadaljnje izvajanje dokazov zaradi jasnosti zadeve odveč, če je dejstvo, ki naj bi se s predlaganim dokazom dokazovalo, že dokazano ali je brez pomena za zadevo ali če je dokazno sredstvo neprimerno ali nedosegljivo.

Okoliščin, v katerih je potekal neformalni pogovor obsojenca s policijskimi sodelavci o policijski opremi, ni mogoče šteti kot okoliščine, zaradi katerih bi moral biti obsojenec poučen o privilegiju zoper samoobtožbo. Policisti so obsojenca namreč spraševali o policijski opremi na splošno in ne zaradi raziskovanja in zbiranja obvestil o morebitnem kaznivem dejanju.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati 500,00 evrov sodne takse.

Obrazložitev

A.

1. Okrajno sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 19. 1. 2016 obsojenega N. B. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja tatvine po drugem in prvem odstavku 204. člena v zvezi z drugim odstavkom 20. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in mu izreklo denarno kazen v višini 20 dnevnih zneskov po 21,66 evrov, skupno 433,20 evrov, ki jo je dolžan plačati v roku dveh mesecev od pravnomočnosti sodbe. Sodišče je obsojencu naložilo tudi delno plačilo premoženjskopravnega zahtevka oškodovane Republike Slovenije, s preostankom pa je oškodovanko napotilo na pravdo, obsojencu pa naložilo tudi plačilo stroškov kazenskega postopka in sodne takse. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 9. 11. 2016 pritožbo obsojenčeve zagovornice zavrnilo kot neutemeljeno, obsojencu pa naložilo plačilo sodne takse.

2. Zoper pravnomočno sodbo vlaga zagovornica zahtevo za varstvo zakonitosti, v kateri uveljavlja relativne bistvene kršitve določb kazenskega postopka in kršitev pravice do obrambe zaradi zavrnitve predlaganega dokaza po postavitvi izvedenca računalniške, avdiovizualne oziroma druge ustrezne stroke, ki bi pregledal videoposnetke kamer. Uveljavlja tudi absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 8. točki prvega odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), ker temelji pravnomočna sodba na obsojenčevi izjavi policistom, dani v nasprotju s 148. in 148.a členom ZKP, posledično pa so nezakonite tudi vse nadaljnje izpovedbe policistov. S temi kršitvami so bile kršene tudi ustavno zagotovljene obsojenčeve pravice in temeljne svoboščine. Na podlagi navedenega zagovornica predlaga Vrhovnemu sodišču, da zahtevi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3. Vrhovni državni tožilec Mirko Vrtačnik je v odgovoru z dne 18. 4. 2017, podanem v skladu z drugim odstavkom 423. člena ZKP, ocenil, da je zahteva za varstvo zakonitosti neutemeljena. Navaja, da je sodišče glede na načelo proste presoje dokazov obrazloženo zavrnilo dokazni predlog obrambe in ugotovilo vsa pravno relevantna dejstva z izvedbo ostalih predlaganih dokazov, dokazna ocena, s katero se zagovornica na več mestih zahteve ne strinja, pa ne more biti predmet uveljavljanja kršitve zakonitosti s tem izrednim pravnim sredstvom. Tudi do nezakonito pridobljenega dokaza ni prišlo, saj obsojenčeva izjava policijskim sodelavcem ne predstavlja izjave osumljenca, za pridobitev katere bi bilo potrebno postopati po 148. oziroma 148.a členu ZKP in se vrhovni državni tožilec pridružuje stališču višjega sodišča, da je šlo za običajen pogovor med sodelavci o dogajanju kritične noči. Vsa ostala zatrjevanja zagovornice po stališču vrhovnega državnega tožilca predstavljajo bodisi njeno presojo dejanskega stanja, bodisi so nekonkretizirana do te mere, da jih ni mogoče obravnavati, zato Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevo zavrne kot neutemeljeno.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca poslalo obsojencu in njegovi zagovornici, da se o njem izjavita, pri čemer je zagovornica nasprotovala stališču vrhovnega državnega tožilca in vztrajala pri navedbah iz zahteve za varstvo zakonitosti, obsojenec pa izjave ni podal.

B.

5. Glede na vsebino zahteve za varstvo zakonitosti Vrhovno sodišče uvodoma poudarja, da je pri odločanju o tem izrednem pravnem sredstvu vezano na dejansko stanje, ugotovljeno v pravnomočni sodbi (drugi odstavek 420. člena ZKP) in ne presoja vprašanj, povezanih z dejanskim stanjem, kot so pravilnost ocene dokazov in zaključkov sodišča glede pravno relevantnih dejstev. Pravnomočno sodno odločbo je z zahtevo za varstvo zakonitosti dopustno izpodbijati le zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe. Vrhovno sodišče se pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti omeji na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP) in so konkretizirane tako, da je mogoč preizkus njihove utemeljenosti.

6. Pri odločanju o dokaznem predlogu mora sodišče upoštevati merila, ki jih je ustaljena (ustavno)sodna praksa postavila za odločanje o predlogu v smislu 3. alineje 29. člena Ustave: 1. glede na načelo proste presoje dokazov sodišče sámo odloča o tem, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost; 2. sodišče ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlagata stranki; 3. predlagani dokaz mora biti materialnopravno relevanten; 4. pravno relevantnost predlaganega dokaza morata stranki utemeljiti s potrebno stopnjo verjetnosti in 5. v dvomu je šteti vsak dokazni predlog obrambe v korist obdolženca in ga sodišče mora izvesti, razen če je očitno, da ne more biti uspešen. Sodišče, ki ga zavezuje načelo učinkovitosti in ekonomičnosti postopka (15. člen ZKP), sme zavrniti dokazni predlog, če je nadaljnje izvajanje dokazov zaradi jasnosti zadeve odveč, če je dejstvo, ki naj bi se s predlaganim dokazom dokazovalo, že dokazano ali je brez pomena za zadevo ali če je dokazno sredstvo neprimerno ali nedosegljivo. V primeru zavrnitve dokaznega predloga obrambe lahko stranka to uveljavlja kot kršitev pravice v postopku s pravnimi sredstvi, tudi z zahtevo za varstvo zakonitosti. V takšnem primeru mora obramba v pravnem sredstvu, ki ga vlaga zoper odločitev sodišča, konkretno izpodbijati utemeljitve sodišča, zakaj izvedba takšnega dokaza ni potrebna, in vsaj verjetno izkazati pravno relevantnost takšnega dokaza na instanci, ki bo o pravnem sredstvu odločala.

7. Zagovornica v zahtevi za varstvo zakonitosti navaja, da je sodišče storilo več relativnih bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in kršilo pravico obsojenca do obrambe zato, ker ni ugodilo dokaznemu predlogu po postavitvi izvedenca računalniške, avdiovizualne oziroma druge ustrezne stroke, ki bi videoposnetke kamer strokovno obdelal, na tej podlagi opravil rekonstrukcijo, kar bi sodišče privedlo do ugotovitve, da obsojenec ni storil očitanega kaznivega dejanja. Sodišči nižjih stopenj sta po zagovorničinem mnenju brez ustreznega strokovnega znanja sprejemali nepravilne zaključke o vsebini videoposnetkov in s tem v sodbi uporabili nedovoljeno vnaprejšnjo dokazno oceno. Presoja o tem, kako posebni koti svetlobe vplivajo na privid glede telesnih značilnosti oseb na videoposnetkih, po mnenju zagovornice namreč ne morejo biti v domeni sodišča, ker ne razpolaga s strokovnim znanjem. Z zavrnitvijo dokaznega predloga je sodišče izven meja svojega strokovnega znanja zaključilo, da se je obsojenec nahajal v tovornjaku s policijsko opremo in navkljub neobdelanim videoposnetkom sprejelo nedovoljeno vnaprejšnjo dokazno oceno, češ da izvedba dokaza z izvedencem ne bi mogla vplivati na dokazne zaključke sodišča.

8. Iz podatkov kazenskega spisa izhaja, da je obramba na glavni obravnavi med drugim predlagala, da se postavi izvedenec računalniške, avdiovizualne oziroma druge ustrezne stroke, ki bi na podlagi videoposnetkov opravil rekonstrukcijo gibanja navzočih oseb in ugotovil, ali so osebe kaj odnašale oziroma vnašale v tovornjak s policijsko opremo ter identiteto navzočih oseb. Sodišče je ocenilo, da je dejansko stanje dovolj razjasnjeno, predvsem glede na skladne izpovedbe zaslišanih policistov, ki so kritične noči patruljirali skupaj z obsojencem, in izpovedbo skladiščnika, pregledane videoposnetke kamer, zapisnik o ogledu kraja kaznivega dejanja, uradne zaznamke o popisani in manjkajoči policijski opremi ter poročilo policije o službeni prisotnosti in dnevnem razporedu dela. Kamera št. 5, ki je edina pokrivala območje tovornjaka s policijsko opremo, je zaradi prevelike oddaljenosti, teme in slabe resolucije naredila posnetke, iz katerih je sodišče prve stopnje ugotovilo samo silhuete oseb, ki so v kritičnem času vstopale in izstopale iz tega tovornjaka. V nadaljevanju sodbe je sodišče prve stopnje poudarilo (11. in 12. točka obrazložitve sodbe), da se obrazov oseb na videoposnetkih ne more razlikovati, so pa videoposnetki omogočili natančno konstrukcijo gibanja oseb, s katero so skladne tudi izpovedbe policistov o tem, kdo se je kje v kritičnem času nahajal. Predvsem na podlagi izpovedb policistov M. S., T. J., G. G., P. K. in D. V., ter po pregledanih videoposnetkih različnih kamer je sodišče ugotovilo, da se je v kritičnem obdobju v spornem tovornjaku s policijsko opremo nahajal obsojenec trikrat, in sicer sprva dvakrat z M. N., zadnjikrat pa sam. Ko je bil zadnjikrat v tovornjaku sam, so bili ostali člani patrulje na terenu. Iz posnetkov kamere št. 2 in 3 v tem časovnem obdobju je sodišče prve stopnje razbralo, da ima oseba, ki pride izza tovornjaka s policijsko opremo, v rokah kup modrih oblačil, kamera št. 2 pa je prikazala tudi dobro razviden obraz, za katerega je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je podoben obdolžencu. V zvezi s pregledanimi videoposnetki se je sodišče opredelilo tudi do problematike domnevne pleše, ki naj bi jo imela oseba na videoposnetkih. Sodišče je ugotovilo, da obsojenec na glavni obravnavi ni imel pleše. Vendar pa je na zagovorničine trditve, da zato oseba s plešo na videoposnetkih ne more biti obsojenec, odgovorilo, da tudi policista T. in G. G., ki sta bila v patrulji z obsojencem in posneta v objektiv kamer, nimata pleše. Predvsem pa je sodišče poudarilo, da na nekaterih videoposnetkih, predvsem kamer št. 2 in 3, ki sta omogočali boljšo prepoznavo obrazov, sicer res izgleda, kot da bi oseba imela dejansko plešo, vendar pa v drugih položajih tega na istem mestu glave ni zaznati in gre lahko zato zaradi kota svetlobe, ki je od luči padla na obsojenca v posameznem položaju, za njegovo neenakomerno pobritost po glavi. Sodišče prve stopnje je zaključilo (12. točka obrazložitve sodbe na 13. strani), da je, glede na analizo in oceno vsakega dokaza posebej in vseh izvedenih dokazov skupaj, na videoposnetkih lahko samo obsojenec. Višje sodišče je v celoti pritrdilo dokazni presoji prvostopenjskega sodišča in poudarilo, da na podlagi skrbne in prepričljive analize pregledanih videoposnetkov, v povezavi z izpovedbami zaslišanih prič, dokazni predlog obrambe po postavitvi izvedenca ne bi mogel vplivati na sprejete dokazne zaključke sodišča prve stopnje.

9. Na podlagi dokaznega predloga, kakor ga je podala obramba na glavni obravnavi in ga utemeljuje tudi v zahtevi, se tudi po mnenju Vrhovnega sodišča izvedba dokaza z izvedencem, ki bi opravil rekonstrukcijo gibanja oseb na videoposnetkih, izkaže za nepotrebno. Okoliščine v zvezi z gibanjem oseb na Vodovodni cesti pri objektu Ministrstva za notranje zadeve (v nadaljevanju MNZ), predvsem pa pri tovornjaku s policijsko opremo, ki naj bi se razjasnjevale z izvedenčevo strokovno obdelavo videoposnetkov kamer, so bile v celoti ugotovljene in pojasnjene z zaslišanjem policistov, vodij patrulj M. S. in T. J., ter G. G. in P. K., ki so bili v nočni izmeni z obsojencem in razdeljeni v tri patrulje, njihove izpovedbe pa so bile po oceni obeh sodišč nižjih stopenj konsistentne in skladne z dogajanjem na pregledanih videoposnetkih. Na podlagi proste presoje omenjenih dokazov pa sodišči nižjih stopenj nista ugotovili samo gibanja navzočih oseb kritične noči, temveč sta te osebe tudi identificirali. Čeprav samih obrazov na videoposnetkih ni bilo mogoče razlikovati do stopnje prepoznavnosti, sta nižjestopenjski sodišči že na podlagi poročila policije o službeni prisotnosti in dnevnega razporeda dela, pregledanih videoposnetkov ter z njimi skladnih in konsistentnih izpovedb zaslišanih policistov lahko natančno ugotovili, katere osebe so se nahajale v kritičnem obdobju na posameznih mestih, s tem pa tudi v tovornjaku s policijsko opremo. Ker je bilo torej že z ostalimi izvedenimi dokazi ugotovljeno, da je bil kritične noči v tovornjaku s policijsko opremo obsojenec, se izvedba dokaza z izvedencem računalniške, avdiovizualne oziroma druge ustrezne stroke izkaže za nepotrebno. Dokazni predlog se izkaže za nepotreben tudi v luči zagovorničinega vztrajanja v zahtevi, da bi izvedenec lahko ugotovil, kaj je bilo odnešeno oziroma vnešeno v sporni tovornjak. Ta podatek je sodišče prve stopnje namreč ugotovilo na podlagi izpovedb skladiščnikov D. F. in D. N., ki sta povedala, da so prejšnji dan pakirali novo policijsko opremo za posamezne policiste, naslednjega dne pa so bile škatle premetane, iz zapisnika o ogledu in uradnega zaznamka o popisu manjkajoče opreme pa izhaja točen seznam policijskih oblačil, ki so manjkala v paketih poimensko določenih policistov.

10. Vrhovno sodišče sprejema razloge sodišč prve in druge stopnje, s katerimi sta zavrnili dokazni predlog obrambe. Kot je predstavljeno v 6. točki te obrazložitve, obramba, ki zahteva izvedbo razbremenilnega dokaza, nosi breme, da z zadostno stopnjo verjetnosti poleg njegovega obstoja izkaže tudi njegov uspeh za obdolženca. Obramba takšnemu dokaznemu bremenu v obravnavani zadevi ni zadostila, saj ni ponudila ustrezne podlage, iz katere bi izhajala ocena verjetnosti uspeha predlaganega dokaza, kar je odgovorilo že višje sodišče v 5. točki obrazložitve sodbe. Ob upoštevanju dokaznega položaja oziroma stanja stvari zagovornica zato neutemeljeno zatrjuje, da zavrnitev dokaznega predloga za postavitev izvedenca računalniške, avdiovizualne oziroma druge ustrezne stroke pomeni kršitev pravice do obrambe. Sodišči nižjih stopenj sta celovito, vestno in razumljivo obrazložili zavrnitev dokaznega predloga in na podlagi splošnih izkustvenih pravil zavrnili možnost, da bi s predlaganim dokazom bilo mogoče vnesti dvom v ugotovljena obremenilna dejstva. Presodili sta, da so odločilna dejstva, ki jih zagovornica uveljavlja tudi v zahtevi za varstvo zakonitosti (gibanje oseb, identiteta obsojenca ter odtujeni predmeti), na podlagi načela proste presoje dokazov ugotovljena že z ostalimi izvedenimi dokazi. Sodišči nižjih stopenj sta obširno obrazložili svoje dokazne zaključke, zato je zagovorničin očitek o vnaprejšnji nedovoljeni dokazni oceni neutemeljen. Glede na izkustveno logične in razumne zaključke pravnomočne sodbe zavrnitev dokaznega predloga zato ni v nasprotju z zagotavljanjem obsojenčeve pravice do izvajanja dokazov v njegovo korist oziroma njegovo pravico do obrambe.

11. Iz vseh ostalih zagovorničinih navedb, ki se nanašajo na očitke o kršitvi pravice obsojenca do izvajanja dokazov v njegovo korist in o kršitvi njegove pravice do obrambe, je razvidno njeno nestrinjanje z dokaznimi zaključki sodišč prve in druge stopnje v pravnomočni sodbi. Gre predvsem za navedbe, da obsojenec ni storil kaznivega dejanja in ga je sodišče brez izvedbe dokaza z izvedencem napačno identificiralo, da je sodišče sprejelo nepravilne zaključke o vsebini videoposnetkov, da je iz videoposnetkov razvidna oseba s plešo, ne pa pobrito glavo, da je sodišče nepravilno poudarilo neverodostojne izpovedbe policistov, da je dokazna ocena obeh sodišč nižjih stopenj pomanjkljiva, brez sintezno-analitične ocene, ki presega okvir načela proste presoje dokazov in zato arbitrarna, da je policijsko opremo lahko odnesel tudi skladiščnik ali kdo izmed ostalih članov patrulje v jutranjem času in da je sodišče protispisno, arbitrarno in zmotno ugotovilo vsebino izpovedb policistov in skladiščnika. Zagovornica s predstavljenimi navedbami zatrjuje tudi kršitev 18. člena, 248. člena, 329. člena in 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, vendar je očitno, da težišče njenih trditev predstavlja nesprejemanje dokazne ocene, ki sta jo v zvezi z obravnavanim kaznivim dejanjem sprejeli sodišči prve in druge stopnje, s tem pa poskuša vnesti dvom o resničnosti odločilnih dejstev, kot so bila ugotovljena v izpodbijani pravnomočni sodbi. Enako velja tudi za zatrjevanje kršitev ustavnih določb (pravice do enakega varstva pravic po 22. členu Ustave RS, pravice do sodnega varstva po 23. členu Ustave RS, pravice do pravnega sredstva po 25. členu Ustave RS, načela domneve nedolžnosti po 27. členu Ustave RS in pravice do jamstev v kazenskem postopku po 29. členu Ustave RS). Ne samo, da zagovornica zgolj na pavšalni ravni citira naslove posamičnih ustavnih členov, ne da bi ustavne kršitve tudi konkretizirala, ampak jih izrecno utemeljuje z nedovoljenim razlogom zmotno ali nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, zato s takšnim utemeljevanjem kršitve zakonitosti in ustavnosti ne more biti uspešna.

12. Zagovornica v nadaljevanju zahteve očita kršitev 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker je po njenem mnenju sodišče nezakonito oprlo sodbo na obsojenčevo izjavo policistom in naknadno pridobljene izpovedbe policistov o tej izjavi, ne da bi bil obsojenec pred tem pravilno in v celoti poučen po 148. oziroma 148.a členu ZKP. Po mnenju Vrhovnega sodišča takšen zagovorničin očitek terja odgovor na vprašanje, ali bi moral biti obsojencu v pogovoru s policijskimi sodelavci dan pravni pouk po četrtem odstavku 148. člena ZKP, ki bi mu zagotavljal privilegij zoper samoobtožbo. Glede na ugotovljena dejstva, se kot procesno relevantno časovno obdobje, ko bi moral biti po zagovorničinem mnenju obsojencu dan pravni pouk, izkaže začetek pogovora med policisti, ki so se vrnili s terena in z obsojencem pričeli pogovor o policijski opremi.

13. Kakor je razvidno iz izpovedb vodij patrulj, policistov M. S. in T. J. ter izpovedbe policistov G. G. in P. K., je obsojenec že pred odhodom na teren prosil vodji patrulj, da z M. N. ostaneta na objektu MNZ, ker je v zelenem kontejnerju še nekaj uporabnih odpadnih policijskih oblačil. Tik pred tem sta z N. v prtljažnik karavana odvrgla nahrbtnik, na zadnji sedež Renaulta pa je obsojenec dal odpadne ALU folije. Vodja patrulje M. S. jima je dovolil ostati, sami pa so se dobili pri živalskem vrtu, kjer so se pogovarjali o obsojenčevih trditvah glede uporabne policijske opreme, glede na izpovedbe vseh štirih zaslišanih policistov pa je bilo to nenavadno, saj je bil zelen kontejner bodisi prazen, bodisi so se v njem nahajala neuporabna in razrezana policijska oblačila za odpad. Vodji patrulj sta pogledala tudi v prtljažnik karavana, kjer se je nahajal poln nahrbtnik, iz katerega so bili razvidni različni kosi policijskih oblačil. Da bi ugotovili, zakaj se policijska oblačila nahajajo v nahrbtniku, ki sta ga obsojenec in N. predtem oddala v prtljažnik karavana, so se vrnili s terena in parkirali pri zelenem kontejnerju, istočasno pa jim je naproti prišel obsojenec iz smeri tovornjaka s policijsko opremo. Kot izhaja iz izpovedb zaslišanih policistov S., J. in G. so povprašali obsojenca, če karkoli ve glede policijske opreme v nahrbtniku, a obsojenec ni nič vedel. Pri tem iz izpovedb vseh treh policistov izhaja, da so se pogovarjali o policijski opremi v nahrbtniku na splošno, vodji patrulj, policista S. in J., sta ob tem izrecno poudarila, da obsojencu nista postavljala dodatnih vprašanj, niti nista vpričo obsojenca preverjala vsebine nahrbtnika v karavanu in pomena ALU folije v Renaultu, prav tako se niso namenili k tovornjaku s policijsko opremo, da bi zadevo preverili. Policist M. S. je obrazložil, da se v policijskem vozilu lahko nahaja samo službena torbica policista, ne pa tudi policijska oblačila, zato je hotel poklicati vodjo nočne izmene. V tistem trenutku je obsojenec povedal, da sta z N. nekaj počela, da bosta vse uredila, kot je treba in zatem prosil, naj se ne obvešča nadrejenih. Obe vodji patrulj S. in J. sta njegovo prošnjo upoštevala in nadrejenega nista obveščala, a sta zahtevala, da se zadeve uredijo in stvari po potrebi vrnejo. Obsojenčevega vračanja oblek policisti niso preverjali, iz zaključnega dela izpovedb S. in J. pa izhaja, da ob koncu nočne izmene v policijskih vozilih ni bilo več nobene opreme. Sodišče prve stopnje je sodbo med drugim oprlo tudi na obsojenčevo izjavo policistom in izpovedbe policistov M. S., T. J. in G. G. o tem, kar jim je obsojenec povedal in o njegovi prošnji, da zadeve ne sporočijo nadrejenim.

14. Višje sodišče je na enake pritožbene očitke zagovornice odgovorilo, da obsojenčeve izjave, o kateri so izpovedovali policisti, ni možno enačiti z izjavo osumljenca, ki jo policija pridobi po 148. členu ZKP, saj je šlo za pogovor med sodelavci o dogajanju kritične noči, zgolj dejstvo, da so sodelavci policisti, pa še ne pomeni obveznega postopanja po 148. členu ZKP. Ob tako ugotovljenem dejanskem stanju Vrhovno sodišče sprejema stališče višjega sodišča kot logično in razumno utemeljeno. Drži, da sta vodji patrulj, policista M. S. in T. J., že v pogovoru na terenu ugotovila, da policijska oprema ne bi smela biti v prtljažniku karavana, vendar pa suma domnevane nepravilnosti v zvezi s to policijsko opremo policisti ob povratku in pogovoru z obsojencem niso nadalje raziskovali. V trenutku, ko so se policisti vrnili s terena in se jim je pridružil obsojenec, so policisti z obsojencem pričeli neformalni pogovor z namenom ugotovitve pravega statusa policijskih oblačil v prtljažniku karavana, ne pa z namenom izsleditve storilca in zbiranja dokazov morebitnega kaznivega dejanja. Obsojenčeve navedbe o nekem početju niso bile del oziroma rezultat osredotočenega policijskega preiskovanja obravnavanega kaznivega dejanja. To je razvidno tudi iz nadaljnjega postopanja policistov po pridobljeni obsojenčevi izjavi, saj so očitno v kolegialnem duhu in po načelu zaupanja, kar izhaja tudi iz izpovedbe policista M. S., od obsojenca zahtevali zgolj na splošno, da zadevo z N. uredita in obsojenčevih navedb niso dodatno preverjali, niti niso raziskovali morebitnega manjka policijskih oblačil. Po mnenju Vrhovnega sodišča zato okoliščin, v katerih je potekal razgovor z obsojencem, v katerem je na splošno povedal, da sta z N. nekaj počela in zagotovil, da bo vse urejeno, ni mogoče šteti kot okoliščine, na podlagi katerih bi bilo mogoče ugotoviti, da je šlo za postopek, podoben policijski preiskavi oziroma postopek, v katerem bi moral biti obsojenec posebej poučen o privilegiju zoper samoobtožbo. Pravnomočna sodba zato ne temelji na nedovoljenih dokazih in so zagovorničini očitki o kršitvi obsojenčevih pravnih jamstev v kazenskem postopku po 29. členu Ustave RS oziroma o kršitvi 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP neutemeljeni.

C.

15. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljane kršitve niso podane, zahteva pa je bila vložena tudi iz razloga zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, kar ni dovoljeno, zato jo je v skladu z določilom 425. člena ZKP zavrnilo.

16. Odločba o stroških kazenskega postopka s tem izrednim pravnim sredstvom temelji na določilu 98.a člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Zagovornica z zahtevo za varstvo zakonitosti ni uspela, zato je obsojeni N. B. dolžan plačati sodno takso v višini 500,00 evrov po tarifnima številkama 7112 in 7152 Taksne tarife, njeno višino pa je Vrhovno sodišče odmerilo ob upoštevanju zapletenosti kazenskega postopka in obsojenčevega premoženjskega stanja.

Datum zadnje spremembe:

26.06.2019

Podobni dokumenti:

• VSRS Sodba I Ips 7536/2017
• VSRS Sodba I Ips 39309/2015
• VSL Sodba VII Kp 26080/2015