VSRS Sklep X Ips 200/2017

Jedro

Odmera davka na darilo je bila zavrnjena, ker revident ni dokazal, da je darilo od matere in žene res prejel. Gre torej za vprašanje ugotovljenega dejanskega stanja o tem, ali je bilo darilo dano ali ne, kar ni predmet revizijske presoje.

Vprašanje o ustavnosti določbe o dokaznem bremenu in roku za hrambo dokazov v postopku po tedaj veljavnem petem odstavku 68. in 69. členu ZDavP-2 pa tudi ni pomembno po vsebini zadeve, ker navedene določbe ne predstavljajo materialne pravne podlage za odločitev v obravnavanem primeru.

Ker je revident že z obrazložitvijo napovedi za odmero davka od prejetega darila izpolnil svojo zakonsko dolžnost, z odločitvijo organa, da davka ne odmeri, ni bilo poseženo v revidentovo pravico ali pravno korist. Zato si z vloženo revizijo ne more izboljšati svojega pravnega položaja.

Izrek

I. Revizija se zavrže.

II. Tožeča stranka trpi sama svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo tožnikovo tožbo zoper 2. točko izreka odločbe Finančne uprave Republike Slovenije, Finančnega urada Celje, št. DT 4223-1971/2014-6 (04-100-03) z dne 17. 8. 2015, s katero je bilo odločeno, da se tožnikova napoved za odmero davka od prejetega darila v znesku 163.770,00 EUR zavrne. Ministrstvo za finance je z odločbo, št. DT-499-11-53/2015-2 z dne 4. 3. 2016, tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

2. Zoper navedeno pravnomočno sodbo je tožnik (v nadaljevanju revident) vložil revizijo. Njeno dovoljenost utemeljuje z razlogom iz 1. in 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Zatrjuje zmotno uporabo materialnega prava in bistvene kršitve določb postopka. Predlaga, naj Vrhovno sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi tožbi ter odločbo z dne 17. 8. 2015 spremeni v 2. točki izreka tako, da mu prizna prejeto darilo v znesku 163.770,00 EUR, davka od tega zneska pa ne odmeri. Podrejeno predlaga, naj Vrhovno sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi tožbi, odpravi odločbo davčnega organa prve stopnje v 2. točki izreka in zadevo vrne v ponovno odločanje toženki. Zahteva povračilo stroškov upravnega spora.

K I. točki izreka:

3. Revizija ni dovoljena.

4. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1¹ je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča RS je trditveno in dokazno breme o izpolnjevanju teh pogojev na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti. Vrhovno sodišče glede na značilnost tega pravnega sredstva ter svoj položaj in temeljno funkcijo v sodnem sistemu svojih odločitev o tem, da revizija ni dovoljena, podrobneje ne razlaga.²

5. Po 1. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta oziroma pravnomočne sodbe, če je sodišče odločilo meritorno, v zadevah, v katerih je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, presega 20.000,00 EUR. Za izraz denarne vrednosti gre po naravi stvari pri pravici do prejema določenega zneska, ali pri obveznosti plačati določen znesek. Enako stališče je Vrhovno sodišče zavzelo že v več sklepih (prim. X Ips 282/2009, X Ips 472/2009, X Ips 199/2010). V obravnavani zadevi gre za spor, v katerem je bila zavrnjena revidentova napoved za odmero davka od prejetega darila. To pa po presoji Vrhovnega sodišča ni spor, v katerem bi bili pravica ali obveznost izraženi v denarju, zato pogoj za dovoljenost revizije iz 1. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ni izpolnjen.

6. Po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju, ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. Kakšne so zahteve za to, da se določeno pravno vprašanje upošteva kot izpolnjevanje pogoja za dovoljenost revizije, izhaja iz ustaljene prakse Vrhovnega sodišča (npr. sklepi X Ips 286/2008 z dne 19. 6. 2008, X Ips 592/2007 z dne 21. 5. 2009, X Ips 189/2009 z dne 4. 6. 2009, X Ips 660/2008 z dne 14. 11. 2010). Revident z vprašanjem: "Ali je pri odmeri davka od darila po Zakonu o davku na dediščine in darila (ZDDD) materialnopravno dopustno zavrniti odmero davka s sklicevanjem na drug postopek, ki je potekal pri zavezancu na podlagi petega odstavka 68. člena ZDavP-2, kakor je veljal v obdobju od 1. 1. 2008 do 31. 12. 2009, v tistem postopku pa je odločitev temeljila na ugotovljenem dejanskem stanju kot posledici zmotne materialnopravne presoje določb o obdobju časovne veljavnosti 68. in 69. člena ZDavP-2 in je določbo o obrnjenem dokaznem bremenu iz šestega odstavka 68. člena ZDavP-2 razširilo preko 5 letnega zakonskega obdobja", teh zahtev ni izpolnil.

7. Po presoji Vrhovnega sodišča navedeno vprašanje ni pomembno pravno vprašanje, ker ni pomembno po vsebini zadeve. Odmera davka v 2. točki izpodbijanega upravnega akta je bila zavrnjena, ker revident ni dokazal, da je darilo od matere in žene res prejel. Gre torej za vprašanje ugotovljenega dejanskega stanja o tem, ali je bilo darilo dano ali ne. Ker ugovor zmotnega oziroma nepopolnega dejanskega stanja ni predmet revizije (prvi odstavek 85. člena ZUS-1), tudi vprašanje z njim v zvezi ne more biti pomembno pravno vprašanje v smislu 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Drugi del vprašanja o ustavnosti določbe o dokaznem bremenu in roku za hrambo dokazov v postopku po tedaj veljavnem petem odstavku 68. in 69. členu ZDavP-2 pa tudi ni pomembno po vsebini zadeve, ker navedene določbe ne predstavljajo materialne pravne podlage za odločitev v obravnavanem primeru.

8. Poleg tega ni razviden niti pravni interes za vložitev tožbe v obravnavanem primeru, ko je revident izpodbijal upravni akt (njegovo 2. točko), s katerim mu je bila zavrnjena napoved za odmero davka od prejetega darila. Ker je revident že z vložitvijo napovedi izpolnil svojo zakonsko dolžnost, z odločitvijo organa, da davka ne odmeri, ni bilo poseženo v revidentovo pravico ali pravno korist. Zato si z vloženo revizijo ne more izboljšati svojega pravnega položaja, kar pomeni, da zanjo nima pravnega interesa (četrti odstavek 83. člena ZUS-1).³

9. Glede na navedeno pogoji za dovoljenost revizije niso izkazani, zato jo je Vrhovno sodišče zavrglo na podlagi 89. člena ZUS-1.

K II. točki izreka:

10. Revident z revizijo ni uspel, zato sam trpi svoje stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

-------------------------------
¹ Z novelo ZPP-E (Ur. l. RS, št. 10/2017) so bili črtani 83. člen in 86. do 91. člen ZUS-1 (drugi odstavek 122. člena ZPP-E). Ker je bila v obravnavanem primeru izpodbijana sodba sodišča prve stopnje izdana pred začetkom uporabe ZPP-E, to je pred 14. 9. 2017, se revizijski postopek konča po do tedaj veljavnem ZPP (tretji odstavek 125. člena ZPP-E) in posledično po dotedanjih določbah ZUS-1.
² Razlogi za to so pojasnjeni v sodbi X Ips 420/2014 z dne 2. 12. 2015.
³ Glej npr. sklep Vrhovnega sodišča X Ips 135/2015 z dne 1. 3. 2017.

Datum zadnje spremembe:

12.07.2018

Podobni dokumenti:

• VSRS Sklep X Ips 194/2017
• VSRS Sklep X Ips 297/2017
• Sklep X Ips 320/2008