VSRS Sodba XI Ips 5755/2018

Jedro

Vrhovno sodišče je upoštevaje ustavno načelo domneve nedolžnosti že v več svojih odločbah presodilo, da je utemeljevanje pripornega razloga ponovitvene nevarnosti z udeležbo obdolženca v predhodnih in vzporednih postopkih dopustno le v primeru, ko je storitev kaznivih dejanj, ki so predmet teh postopkov, že bila predmet sodne presoje in je ugotovljena vsaj s stopnjo verjetnosti, ki jo zahteva dokazni standard utemeljenega suma (npr. že izdani sklep o preiskavi ali pravnomočnost obtožnice v drugem kazenskem postopku).

V obravnavanem primeru je sodišče izpodbijani pravnomočni sklep o odreditvi pripora v zvezi s pripornim razlogom, v odločilni meri oprlo na s strani državnega tožilstva vloženi zahtevi za preiskavo oziroma na vloženo zahtevo za pripravljalni postopek, ki po navedbah v razlogih izpodbijanega pravnomočnega sklepa, očitno s strani sodišča, še niso bili predmet sodne presoje. V razlogih izpodbijanega pravnomočnega sklepa je namreč navedeno, da zoper obdolženca v tem trenutku ne teče še noben kazenski postopek.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi, izpodbijani pravnomočni sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje v 24. urah.

Obrazložitev

A.

1. Preiskovalna sodnica Okrožnega sodišča v Ljubljani je s sklepom I Kpd 5755/2018 z dne 2. 2. 2018 zoper obdolženega A. K. odredila pripor iz pripornega razloga po 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), ker je podan utemeljen sum, da je obdolženec storil kazniva dejanja prikrivanja po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 217. člena, ropa po prvem odstavku 206. člena in ropa po prvem odstavku 206. člena v zvezi z 20. členom Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Ljubljani je s sklepom I Ks 5755/2018 z dne 4. 2. 2018 pritožbo obdolženčevega zagovornika zavrnil.

2. Zoper izpodbijani pravnomočni sklep je zahtevo za varstvo zakonitosti vložil obdolženčev zagovornik. V obrazložitvi zahteve trdi, da je obdolženec očitana kazniva dejanja storil pod prisilo, da odrejeni pripor v preveliki meri posega v pravico obdolženca do osebne svobode, ter da je sodišče kršilo načelo domneve nedolžnosti. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in pripor zoper obdolženca odpravi oziroma ga nadomesti z milejšim ukrepom – hišnim priporom.

3. Vrhovna državna tožilka Barbara Brezigar je v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, podanem v skladu z določbo drugega odstavka 423. člena ZKP, predlagala zavrnitev zahteve. Navedla je, da zahteva za varstvo zakonitosti uveljavlja razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, izpodbijani pravnomočni sklep pa ima vse potrebne razloge glede utemeljenega suma in pripornega razloga.

4. Z odgovorom Vrhovnega državnega tožilstva sta bila obdolženec in njegov zagovornik seznanjena. Obdolženčev zagovornik je v izjavi na odgovor Vrhovnega državnega tožilstva ponovil trditve zahteve ter poudaril, da se je sodišče pri utemeljevanju pripornega razloga sklicevalo na odprte postopke zoper obdolženca, s tem pa „dejansko prejudiciralo zadevo in kršilo načelo domneve nedolžnosti“.

B.

5. Obdolženčev zagovornik z navedbami v zahtevi, s katerimi skuša izpodbiti obstoj utemeljenega suma obdolžencu očitanih kaznivih dejanj, da je obdolženec dejanja storil pod prisilo, zaradi resnih groženj in pritiskov drugih oseb, da državnemu tožilstvu ni uspelo izkazati, da je bilo vozilo ukradeno, ter da obdolženec s krajo vozila ni imel nobenega opravka, po vsebini ne uveljavlja kršitve zakona, temveč podaja lastno dokazno oceno ter nasprotuje zaključkom sodišča, s čimer izpodbija v pravnomočnem sklepu ugotovljeno dejansko stanje. Po vsebini tako uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar po drugem odstavku 420. člena ZKP predstavlja nedovoljen razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti.

6. Pritrditi pa je treba navedbi zahteve, da je sodišče kršilo načelo domneve nedolžnosti, ko se je pri utemeljevanju pripornega razloga ponovitvene nevarnosti sklicevalo na „odprte postopke zoper obdolženca“.

7. V konkretnem primeru je sodišče v izpodbijanem pravnomočnem sklepu (8. točka razlogov sklepa preiskovalne sodnice, 5. točka razlogov sklepa zunajobravnavnega senata) v zvezi z obstojem pripornega razloga ponovitvene nevarnosti navedlo, da obdolženec do danes še ni bil obsojen, ter da zoper njega ne teče še noben kazenski postopek, vendar je v kratkem časovnem obdobju storil več kaznivih dejanj, poleg tega pa je brez zaposlitve, doma, sredstev za preživljanje, po lastni izjavi pa se giblje v slabi družbi. Utemeljevanje pripornega razloga ponovitvene nevarnosti je sodišče nadaljevalo z navedbami, da je Okrožno državno tožilstvo v Ljubljani zoper obdolženca vložilo zahtevi za preiskavo, in sicer zaradi kaznivega dejanja izsiljevanja po 213. členu KZ-1 in kaznivega dejanja velike tatvine po prvem odstavku 205. člena v zvezi z 20. členom KZ-1. Poleg tega se v spisu nahajajo še kopije zahtev za pripravljalni postopek zoper I. T. in A. S. v zvezi s kaznivim dejanjem, ki naj bi ga storila v sostorilstvu z obdolžencem junija lansko leto. Na podlagi navedenega je sodišče napravilo zaključek, da je količina kaznivih dejanj, zaradi katerih je bil obdolženec kazensko ovaden oziroma je bil zoper njega „vložen obtožni akt pristojnega tožilstva“ tako velika, da opravičuje sklepanje, da bo nadaljeval s kaznivimi dejanji, če bo izpuščen na prostost.

8. Po določbi 27. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava) velja za nedolžnega, kdor je obdolžen kaznivega dejanja, dokler njegova krivda ni ugotovljena s pravnomočno sodbo. Povsem enako to načelo, ki predstavlja eno od temeljnih človekovih pravic, določa tudi 3. člen ZKP. Domneva nedolžnosti nima absolutnih materialnopravnih učinkov, ima pa procesne nasledke, in sicer, da celotno dokazno breme nosi tožilec, da tožilec nosi dokazno tveganje, in da mora sodišče v dvomu vedno odločiti v korist obdolženca (načelo in dubio pro reo).

9. Vrhovno sodišče je upoštevaje ustavno načelo domneve nedolžnosti že v več svojih odločbah¹ presodilo, da je utemeljevanje pripornega razloga ponovitvene nevarnosti z udeležbo obdolženca v predhodnih in vzporednih postopkih dopustno le v primeru, ko je storitev kaznivih dejanj, ki so predmet teh postopkov, že bila predmet sodne presoje in je ugotovljena vsaj s stopnjo verjetnosti, ki jo zahteva dokazni standard utemeljenega suma (npr. že izdani sklep o preiskavi ali pravnomočnost obtožnice v drugem kazenskem postopku).

10. V obravnavanem primeru je sodišče izpodbijani pravnomočni sklep o odreditvi pripora v zvezi s pripornim razlogom, v odločilni meri oprlo na s strani državnega tožilstva vloženi zahtevi za preiskavo oziroma na vloženo zahtevo za pripravljalni postopek, ki po navedbah v razlogih izpodbijanega pravnomočnega sklepa, očitno s strani sodišča, še niso bili predmet sodne presoje. V razlogih izpodbijanega pravnomočnega sklepa je namreč navedeno, da zoper obdolženca v tem trenutku ne teče še noben kazenski postopek.

C.

11. V obravnavanem primeru je sodišče z utemeljevanjem pripornega razloga ponovitvene nevarnosti na podlagi vloženih tožilskih aktov, ki s strani sodišča še niso bili preizkušeni, kršilo načelo domneve nedolžnosti obdolženca iz 27. člena Ustave oziroma 3. člena ZKP. Zato je Vrhovno sodišče izpodbijani pravnomočni sklep razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje v 24. urah. Sodišče prve stopnje bo moralo pri ponovnem odločanju presoditi, ali v konkretnem primeru obstaja vsaj ena objektivna in ena subjektivna okoliščina, na podlagi katerih je mogoče sklepati, da pri obdolžencu obstaja realna nevarnost, da bo na prostosti ponavljal kazniva dejanja.

-------------------------------
¹ Primerjaj na primer odločbe Vrhovnega sodišča I Ips 272/2006 z dne 24. 8. 2006, XI Ips 47440/2012 z dne 30. 10. 2012 in XI Ips 53548/2014 z dne 26. 1. 2015.

Datum zadnje spremembe:

26.04.2018

Podobni dokumenti:

• Sodba XI Ips 46/2009
• VSRS Sodba XI Ips 53548/2014-80
• VSRS Sodba XI Ips 508/2015-137