VSRS Sklep I Up 32/2018

Jedro

Procesna predpostavka za začasno odredbo ni podana, če tožnik ne predlaga zadržanja izvrševanja izdanega upravnega akta ali začasne ureditve stanja glede na sporno pravno razmerje.

Izrek

Pritožba se zavrže.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevo za izdajo začasne odredbe, ki jo je tožnik vložil po prejemu sklepa Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 226/2017 z dne 22. 11. 2017. S predlagano začasno odredbo je tožnik zahteval, da se toženi stranki naloži, da tožniku nemudoma zagotovi tolmača za farsi jezik; če tožena stranka sklepa ne bi izvršila, pa naj ji sodišče prve stopnje določi kazen v višini 50.000,00 EUR za vsak dan zamude.

2. Sodišče prve stopnje je navedlo, da pogoji za izdajo začasne odredbe iz 32. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) niso izpolnjeni, saj tožnik ni izkazal, v čem naj bi mu nastala škoda.

3. Zoper navedeni sklep vlaga tožnik (v nadaljevanju pritožnik) pritožbo. Poudarja, da že iz stališča Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 226/2017¹ jasno izhaja škoda, ki mu bo nastala, če pri sestavi tožbe in njegovi dopolnitvi ne bo sodeloval tolmač, saj bo s tem poseženo v njegovi pravici iz 23. in 25. člena člena Ustave. Glede na navedeno pritožnik predlaga, da Vrhovno sodišče ugodi pritožbi in predlogu za izdajo začasne odredbe.

4. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba ni dovoljena.

6. Na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo tega akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda; pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. Po tretjem odstavku 32. člena ZUS-1 pa lahko tožnik iz razlogov iz prejšnjega odstavka zahteva tudi izdajo začasne odredbe za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, zlasti pri trajajočih pravnih razmerjih kot verjetno izkaže za potrebno.

7. Začasna odredba po 32. členu ZUS-1 predstavlja nujen ukrep, s katerim sodišče, če so izpolnjeni z zakonom predpisani pogoji, začasno zadrži izvršitev dokončnega upravnega akta oziroma začasno uredi stanje. Začasna odredba je torej namenjena le zadržanju izvršitve upravnih aktov, s katerimi je bila konkretna upravna zadeva meritorno rešena in stranki naložena določena obveznost (storitev, dopustitev, opustitev, dejanje) oziroma začasni ureditvi stanja.

8. V obravnavni zadevi pritožnik ne predlaga zadržanja izvrševanja izdanega upravnega akta niti začasne ureditve stanja glede na sporno pravno razmerje. Pritožnik zahteva, naj mu tožena stranka nemudoma zagotovi tolmača za farsi jezik, kar pa po presoji Vrhovnega sodišča ni niti vprašanje, ki bi se lahko urejalo z uporabo tretjega odstavka 32. člena ZUS-1, saj ne predstavlja začasne ureditve stanja glede na predmet spora (priznanje mednarodne zaščite). To pomeni, da že temeljna procesna predpostavka za začasno odredbo ni podana, zaradi česar bi moralo sodišče prve stopnje pritožnikovo zahtevo ob smiselni uporabi prvega odstavka 36. člena ZUS-1 zavreči in ne vsebinsko presojati, ali je izpolnjen zakonsko določen pogoj težko popravljive škode.

9. Ker sodišče prve stopnje pritožnikove zahteve ni zavrglo, temveč je o njej vsebinsko odločilo, je bil v obravnavani zadevi pritožnik deležen sodnega varstva v upravnem sporu na podlagi obravnavane zahteve za izdajo začasne odredbe, o kateri sodišče prve stopnje vsebinsko ne bi smelo odločati. Glede na to, da se je zoper sklep sodišča prve stopnje pritožil samo pritožnik, Vrhovno sodišče izpodbijanega sklepa zaradi tega ni razveljavilo in ni zavrglo njegove zahteve za izdajo začasne odredbe, saj bi s tem kršilo prepoved poslabšanja položaja posameznega pritožnika, če se je pritožil samo ta (prepoved reformatio in peius).

10. Glede na navedeno pritožnik nima pravnega interesa za pritožbo. Tudi v primeru uspeha s pritožbo Vrhovno sodišče ne bi moglo naložiti sodišču prve stopnje, naj v obravnavani zadevi ponovno meritorno odloči, saj za tako odločanje o pritožnikovi zahtevi niso podane procesne predpostavke. To pomeni, da si pritožnik z vsebinsko odločitvijo Vrhovnega sodišča o njegovi pritožbi ne more izboljšati svojega pravnega položaja. Zato je Vrhovno sodišče na podlagi 343. člena Zakona o pravdnem postopku v povezavi z 22. členom ZUS-1 odločilo kot izhaja iz izreka tega sklepa.

-------------------------------
¹ Po stališču Vrhovnega sodišča v navedeni zadevi je očitno, da pooblaščenci interesov prosilcev za mednarodno zaščito ne morejo varovati, če je sporazumevanje prosilca z njimi onemogočeno ali bistveno oteženo zaradi neznanja jezika, ki ga razumeta oba. Če pooblaščenec za pripravo tožbe v takšnem upravnem sporu ravno iz tega razloga, ki ne izvira iz njegove sfere, nima vseh potrebnih podatkov, je torej jasno, da je poseženo v prosilčevi pravici iz 23. in 25. člena Ustave (15. točka obrazložitve).

Datum zadnje spremembe:

12.07.2018

Podobni dokumenti:

• VSRS Sklep I Up 79/2016, enako tudi I Up 80/2016
• UPRS Sklep I U 1856/2018-6
• UPRS sklep I U 1229/2015