VSRS Sklep X Ips 215/2017

Jedro

V obravnavani zadevi je bila zavrnjena revidentova zahteva za izplačilo nepovratnih državnih sredstev v višini 2.597,47 EUR, zato pogoj za dovoljenost revizije po 1. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ni izpolnjen.

Prvo vprašanje je v praksi Vrhovnega sodišča že rešeno, saj je Vrhovno sodišče v sodbi X Ips 300/2010 z dne 13. 1. 2011 že sprejelo stališče, da odločba (o pravici do sredstev) še ne daje upravičencu pravic, ki bi jih bilo mogoče neposredno uveljavljati in da torej odločba, izdana na podlagi petega odstavka 173. člena SZ-1, zavezancev dejansko še ne zavezuje k izplačilu sredstev najemnikom, temveč je odvisna od nadaljnjega izpolnjevanja predpisanih pogojev. Vrhovno sodišče je v isti zadevi sprejelo tudi stališče, da je izvršljivost odločbe, ki jo na podlagi petega odstavka 173. člena SZ-1 izda pristojno ministrstvo, vezana na izpolnjevanje pogoja iz sedmega odstavka istega člena in da je skladno s tem treba razlagati tudi splošna pravila iz Zakona o splošnem upravnem postopku. Drugo vprašanje pa se nanaša na predhodni postopek in ne na obravnavano zadevo, kjer je razlog za zavrnitev tožbe neizpolnjevanje pogojev za izplačilo sredstev ob odločanju tožene stranke o upravičenosti do izplačila.

Revident s svojimi navedbami, za katere ni predložil nobenih dokazov, ni izkazal zelo hudih posledic izpodbijane odločitve. Zavrnitev zahtevka za izplačilo 2.597,47 EUR sama po sebi v tem okviru ne pomeni posledice, ki jo kot posebej hudo uveljavlja revident.

Izrek

Revizija se zavrže.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo tožene stranke, št. 35203-114/2008/36-jv z dne 7. 7. 2016. S to odločbo je bila (v ponovljenem postopku) zavrnjena tožnikova zahteva za izplačilo pripadajočih nepovratnih državnih sredstev v višini 2.597,47 EUR, ugotovljenih s tam navedeno odločbo z dne 17. 2. 2009, ki jo je uveljavljal kot najemnik - prejšnji imetnik stanovanjske pravice na denacionaliziranem stanovanju.

2. Tožnik (v nadaljevanju revident) je zoper navedeno pravnomočno sodbo vložil revizijo. Njeno dovoljenost utemeljuje z vsemi tremi točkami drugega odstavka 83. člena ZUS-1.

3. Revizija ni dovoljena.

4. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1¹ je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o njihovem izpolnjevanju na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti. Vrhovno sodišče glede na značilnosti tega pravnega sredstva ter svoj položaj in temeljno funkcijo v sodnem sistemu svojih odločitev o tem, da revizija ni dovoljena, podrobneje ne razlaga.²

5. Po 1. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta oziroma pravnomočne sodbe, če je sodišče odločilo meritorno, v zadevah, v katerih je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, presega 20.000 EUR. V obravnavani zadevi je bila zavrnjena revidentova zahteva za izplačilo nepovratnih državnih sredstev v višini 2.597,47 EUR, zato pogoj za dovoljenost revizije po 1. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ni izpolnjen. Sklicevanje na vrednost nepremičnine, v zvezi s katero je revident zaprosil za nepovratna sredstva, na drugačno odločitev ne more vplivati.

6. V skladu z 2. točko drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. Kakšne so zahteve za to, da se določeno pravno vprašanje upošteva kot izpolnjevanje pogoja za dovoljenost revizije, izhaja iz ustaljene prakse Vrhovnega sodišča.³

7. Revident zatrjuje, da gre za odločitev o dveh pomembnih pravnih vprašanjih, o katerih Vrhovno sodišče še ni zavzelo stališča, in sicer:

− ali organu, ki je v skladu s 173. členom Stanovanjskega zakona (v nadaljevanju SZ-1) zavezan za izplačilo nadomestila, dolžnost izplačila napram upravičencu ugasne v primeru naknadne odsotnosti zakonskega pogoja za izplačilo nadomestila, določenega v sedmem odstavku 173. člena SZ-1 (tj. veljavno sklenjene kupoprodajne pogodbe) kljub temu, da je upravičenec ob ter še nekaj časa po vložitvi zahteve za izplačilo nadomestila izpolnjeval prav vse v 173. členu SZ-1 določene pogoje za izplačilo (tj. veljavno sklenjeno kupoprodajno pogodbo, katere predmet je stanovanje) in je odločba iz petega odstavka 173. člena SZ-1 zaradi izpolnjenih pogojev že postala izvršljiva ter

− ali upravičencu po 173. členu SZ-1 pripada pravica do izplačila nadomestila iz 173. člena SZ-1 v primeru, da stanovanje, ki je predmet kupoprodajne pogodbe, ob vložitvi zahteve za izplačilo nadomestila ni v celoti zgrajeno oziroma ima nedograjeno kopalnico, ob dejstvu, da upravičencu v primeru gradnje hiše izplačilo nadomestila iz 173. člena SZ-1 pripada že ob začetku gradnje hiše in torej hiša ob izplačilu nadomestila še ni zgrajena.

8. Glede prvega vprašanja je Vrhovno sodišče v sodbi X Ips 300/2010 z dne 13. 1. 2011 že sprejelo stališče, da odločba (o pravici do sredstev) še ne daje upravičencu pravic, ki bi jih bilo mogoče neposredno uveljavljati in da torej odločba, izdana na podlagi petega odstavka 173. člena SZ-1,⁴ zavezancev dejansko še ne zavezuje k izplačilu sredstev najemnikom, temveč je odvisna od nadaljnjega izpolnjevanja predpisanih pogojev. Vrhovno sodišče je v isti zadevi sprejelo tudi stališče, da je izvršljivost odločbe, ki jo na podlagi petega odstavka 173. člena SZ-1 izda pristojno ministrstvo, vezana na izpolnjevanje pogoja iz sedmega odstavka istega člena in da je skladno s tem treba razlagati tudi splošna pravila iz Zakona o splošnem upravnem postopku.⁵ Iz revizije pa ne izhajajo razlogi, ki bi utemeljevali ponovno obravnavo Vrhovnega sodišča v zvezi z že rešenim pravnim vprašanjem.

9. Drugo vprašanje pa se očitno nanaša na predhodni postopek, v katerem je tožena stranka tožnikovo zahtevo za izplačilo sredstev zavrnila iz razloga, ker sobe z neizdelano kopalnico ni mogoče šteti za stanovanje v smislu 3., 4. in 5. člena SZ-1, sodišče prve stopnje pa je tožnikovi tožbi (zaradi neobrazloženosti odločitve) ugodilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponovni postopek. Razlog za zavrnitev tožbe v tem upravnem sporu pa je bilo neizpolnjevanje pogojev za izplačilo sredstev ob odločanju tožene stranke o upravičenosti do izplačila (zaradi naknadne razveze kupoprodajne pogodbe za nepremičnino). Pogoj za dovoljenost revizije po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 zato ni izkazan.

10. Revident se sklicuje tudi na obstoj pogoja za dovoljenost revizije zaradi zelo hudih posledic izpodbijanega akta (3. točka drugega odstavka 83. člena ZUS-1). Zelo hude posledice, ki so nedoločen pravni pojem, je treba izkazati v vsakem primeru posebej. Upoštevaje pravilo o trditvenem in dokaznem bremenu ter ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. sklepi X Ips 212/2008 z dne 4. 11. 2010, X Ips 85/2009 z dne 19. 8. 2010 in X Ips 148/2010 z dne 19. 8. 2010) mora revident obrazložiti, kakšne konkretne posledice ima zanj izpodbijana odločitev, navesti razloge, zakaj so te posledice zanj zelo hude, in to tudi izkazati. Revident pa s svojimi navedbami (da je bil zaradi neizplačila nadomestila ob pomanjkanju denarnih sredstev primoran kupoprodajno pogodbo prekiniti in zato še danes nima rešenega stanovanjskega problema, da se bo moral iz prostorov, kjer sedaj prebiva, izseliti do leta 2018, poleg tega pa ti prostori niso primerni za bivanje, saj so vlažni, pojavlja se plesen, zaradi česar je zbolel za astmo), za katere ni predložil nobenih dokazov, ni izkazal zelo hudih posledic izpodbijane odločitve. Zavrnitev zahtevka za izplačilo 2.597,47 EUR sama po sebi v tem okviru ne pomeni posledice, ki jo kot posebej hudo uveljavlja revident.

11. Vrhovno sodišče je revizijo kot nedovoljeno zavrglo na podlagi 89. člena ZUS-1.

-------------------------------
¹ Z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP-E, Ur. l. RS, št. 10/2017) so bili črtani 83. člen in 86. do 91. člen ZUS-1 (drugi odstavek 122. člena ZPP-E). Ker je bila v obravnavanem primeru izpodbijana sodba sodišča prve stopnje izdana pred začetkom uporabe ZPP-E, to je pred 14. 9. 2017, se revizijski postopek skladno s tretjim odstavkom 125. člena ZPP-E konča po do tedaj veljavnem Zakonu o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in posledično po dotedanjih določbah ZUS-1.
² Primerjaj sodbo VSRS X Ips 420/2014 z dne 2. 12. 2015.
³ Npr. sklepi X Ips 286/2008 z dne 19. 6. 2008, X Ips 189/2009 z dne 4. 6. 2009, X Ips 423/2012 z dne 29. 11. 2012, X Ips 302/2013 z dne 13. 2. 2014 in drugi.
⁴ Ta določa, da Ministrstvo, pristojno za stanovanjske zadeve, ugotavlja upravičenost do pridobitve nadomestila iz tretjega odstavka tega člena ter višino nadomestila po posameznih zavezancih z izdajo odločbe, ki jo prejmejo vsi zavezanci za plačilo nadomestila, lastnik in najemnik.
⁵ V sedmem odstavku 173. člena SZ-1 je določeno, da so zavezanci iz tretjega odstavka tega člena svoje obveznosti dolžni izpolniti najkasneje v šestih mesecih od popolne vložene zahteve za izplačilo nadomestila, ki mora vsebovati tudi overjeno kupoprodajno pogodbo za stanovanje, ki ga kupuje.

Datum zadnje spremembe:

12.07.2018

Podobni dokumenti:

• VSRS Sklep X Ips 22/2015
• VSRS Sklep X Ips 161/2016
• VSRS Sklep X Ips 168/2014