VSRS Sodba I Ips 2985/2015

Jedro

Sodnica poročevalka, ki je bila v srednji šoli oškodovančeva sošolka, se je udeležila njegovega pogreba, ki je bil posledica smrti, ki naj bi jo s svojim malomarnim ravnanjem v cestnem prometu zakrivil ravno obsojenec. V tem postopku je bila obsojencu kazenska sankcija iz sankcije opominjevalne narave spremenjena v zaporno kazen. Vrhovno sodišče poudarja, da pri konkretni presoji ne gre za vprašanje morebitne subjektivne nepristranskosti sodnice poročevalke, ki je odločala na višjem sodišču, temveč za ohranjanje videza nepristranskosti sodišča zaradi utrjevanja zaupanja obsojenca in javnosti v nepristranskost sojenja v posamezni zadevi.

Kljub temu, da so v obravnavanem primeru bile podane okoliščine, ki bi pri povprečno razumnem človeku lahko vzbudile dvom o videzu nepristranskosti odločanja sodnice poročevalke na pritožbenem sodišču, ta svoje izločitve predsedniku sodišča ni predlagala. Vrhovno sodišče je zato zaradi okrnjenega videza nepristranskosti sojenja ter posledično kršitve prvega odstavka 23. člena Ustave in prvega odstavka 6. člena EKČP, v zvezi z določbo prvega odstavka 40. člena in 6. točke prvega odstavka 39. člena ZKP, zahtevi za varstvo zakonitosti ugodilo in izpodbijano sodbo Višjega sodišča v Ljubljani razveljavilo ter zadevo vrnilo pritožbenemu sodišču v novo odločanje (prvi odstavek 426. člena ZKP).

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se izpodbijana sodba Višjega sodišča v Ljubljani razveljavi ter zadeva vrne Višjemu sodišču v Ljubljani v novo sojenje.

Obrazložitev

A.

1. Okrožno sodišče v Ljubljani je s sodbo I K 2985/2015 z dne 21. 4. 2016 obsojenega J. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja ogrožanja posebnih vrst javnega prometa po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 325. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Izreklo mu je pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen eno leto in štiri mesece zapora, ki ne bo izrečena, če obsojenec v preizkusni dobi dveh let ne bo storil novega kaznivega dejanja. Sodišče je obsojencu izreklo tudi stransko kazen prepovedi vožnje motornega vozila D kategorije za čas enega leta od pravnomočnosti sodbe dalje. Sodišče je odločilo, da se obsojenca oprosti plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo VI Kp 2985/2015 z dne 6. 10. 2016 pritožbi okrožne državne tožilke ugodilo in izpodbijano sodbo v odločbi o kazenski sankciji spremenilo tako, da je obsojencu izreklo kazen eno leto zapora, ki se izvrši tako, da obsojenec namesto kazni zapora v obdobju dveh let od izvršljivosti sodbe opravi 730 ur dela v splošno korist. Sodišče je odločilo, da se v nespremenjenih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

2. Zoper navedeno pravnomočno sodbo so vložili zahtevo za varstvo zakonitosti obsojenčevi zagovorniki, kot navajajo v uvodu zahteve, zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb kazenskega postopka. V obrazložitvi zahteve trdijo, da je pritožbeno sodišče kršilo določbo prvega odstavka 40. člena v zvezi s 6. točko 39. člena ZKP ter določbo 23. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava), ker je bila višja sodnica – poročevalka v obravnavani zadevi v takšnem razmerju s pokojnim oškodovancem, da njeno sojenje ni bilo nepristransko in je vplivalo na zakonitost odločitve pritožbenega sodišča. Vrhovnemu sodišču predlagajo, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijano sodbo sodišča druge stopnje spremeni tako, da zavrne pritožbo okrožnega državnega tožilstva zoper sodbo sodišča prve stopnje ter potrdi sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani.

3. Vrhovni državni tožilec Mirko Vrtačnik je v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, podanem skladno z določbo drugega odstavka 423. člena ZKP, predlagal zavrnitev zahteve. Opozarja na določbo tretjega odstavka 41. člena ZKP, po kateri se lahko izločitev sodnika višjega sodišča zahteva le do začetka seje senata. Do zakonsko določenega roka obsojenec oziroma njegov zagovornik nista uveljavljala okoliščin v zvezi z izločitvijo sodnice pritožbenega sodišča, zahteva za varstvo zakonitosti pa ne navaja razloga, zakaj tega nista storila v zakonsko določenem roku.

4. O odgovoru Vrhovnega državnega tožilstva so se izjavili obsojenčevi zagovorniki. V izjavi so izrazili vztrajanje pri navedbah zahteve ter poudarili, da se je obramba z okoliščinami, ki vzbujajo resen dvom v nepristranskost višje sodnice, seznanila šele, potem ko je že prejela izpodbijano sodbo pritožbenega sodišča, zato navedenih okoliščin prej ni mogla uveljavljati.

B-1.

5. Vrhovno sodišče je glede na vsebino zahteve za varstvo zakonitosti na podlagi pooblastila iz tretjega odstavka 423. člena ZKP, preden je bila zadeva predložena v odločanje, od sodnice poročevalke, ki je v senatu višjega sodišča odločala o pritožbi okrožnega državnega tožilstva, pridobilo poročilo o zatrjevanih kršitvah zakona, in sicer, ali je bila višja sodnica – poročevalka res sošolka umrlega oškodovanca, ter ali držijo trditve zahteve, da se je udeležila njegovega pogreba.

6. Iz odgovora višje sodnice, ki ga je Vrhovno sodišče prejelo dne 8. 1. 2018 je razvidno, da je bil oškodovanec M. Š. njen sošolec v prvem in morda tudi v drugem letniku Srednje šole za družboslovje in splošno kulturo, ter da od tedaj dalje z njim ni bila v stiku. Kot večina sošolcev iz srednje šole se je udeležila njegovega pogreba.

7. Vrhovno sodišče je na podlagi določbe tretjega odstavka 423. člena ZKP sodišču prve stopnje naložilo, da pri vložniku zahteve opravi poizvedbe, kdaj, v kakšnih okoliščinah in od koga je obsojenec izvedel, da je bila višja sodnica – poročevalka sošolka pokojnega oškodovanca, ter da se je udeležila njegovega pogreba. Obsojenčevi zagovorniki so v izjavi, ki jo je Vrhovno sodišče preko Okrožnega sodišča v Ljubljani prejelo dne 2. 2. 2018, navedli, da je bila odločitev pritožbenega sodišča, ki je kazensko sankcijo opominjevalne narave spremenilo v zaporno kazen, za obsojenca in njegovega zagovornika popolno presenečenje, zaradi česar se jima je pojavil dvom v nepristranskost sodišča. Obsojenec je po prejemu sodbe pritožbenega sodišča začel poizvedovati o pokojnem oškodovancu pri različnih osebah, od katerih je izvedel, da je bil pokojnik zelo priljubljen, da je izhajal iz pomembne in vplivne ljubljanske družine, katere poznanstva segajo tudi na sodišče. Obsojenec je sam in preko svojega zagovornika pri številnih srednjih šolah v Ljubljani preverjal morebitne povezave med člani senata in oškodovancem in po precejšnjih naporih (neuradno, ker mu šola potrdila ni želela izstaviti) izvedel, da sta bila višja sodnica, ki je bila poročevalka v obravnavani zadevi, in pokojni M. Š. dve leti sošolca. Kasneje je obsojenec od nekega znanca, katerega imena se ne spominja več, izvedel, da se je višja sodnica, ki je bila poročevalka v obravnavani zadevi, udeležila oškodovančevega pogreba. Obsojenčevi zagovorniki so izrecno poudarili, da je obsojenec za okoliščine, ki vzbujajo dvom v nepristranskost sojenja, izvedel šele, ko je pritožbeni senat že odločil o pritožbi okrožnega državnega tožilstva. Če bi obsojenec za te okoliščine izvedel prej, bi v zvezi z njimi „nedvomno ukrepal pred izdajo izpodbijane sodbe“, saj je bilo sodelovanje sodnice poročevalke pri sojenju „milo rečeno nehigienično“.

B-2.

8. Obsojencu se je v obravnavani zadevi očitalo, da je kot voznik avtobusa XY pri zeleni luči na semaforju zapeljal v križišče ter zavijal levo, pri tem pa ni pustil mimo voznika motornega kolesa M. Š., ki je pripeljal po desnem prometnem pasu. Oškodovanec je želel trčenje preprečiti, zato je zaviral in se umikal desno, nato pa izgubil oblast nad vozilom in padel na desni bok motorja ter s telesom trčil v vogal avtobusa, pri tem pa obležal na vozišču in zaradi notranje izkrvavitve umrl.

9. Vložniki v zahtevi za varstvo zakonitosti trdijo, da je višje sodišče kršilo določbo prvega odstavka 40. člena v zvezi s 6. točko 39. člena ZKP, ravnalo pa je tudi v nasprotju z določbo 23. člena Ustave. Kršitev utemeljujejo z navedbami, da je obsojenec po prejemu sodbe pritožbenega sodišča izvedel za okoliščine, ki vzbujajo dvom v nepristranskost višje sodnice, ki je bila poročevalka v obravnavani zadevi. Višja sodnica je bila sošolka oškodovanca M. Š. v prvem in drugem letniku srednje šole za družboslovje in kulturo, udeležila pa se je tudi njegovega pogreba. Zaradi navedenih okoliščin bi se morala izločiti iz sojenja. Ker tega ni storila, ni bil ohranjen videz nepristranskosti sojenja. Poleg tega menijo, da je sprememba kazenske sankcije iz sankcije opominjevalne narave v zaporno kazen posledica razmerja med sodnico poročevalko in pokojnim oškodovancem.

10. V kazenskem postopku inštitut izločitve sodnika ureja 39. člen ZKP. Iz njega je razvidno, kdaj sodnik zaradi določenih objektivnih ali subjektivnih okoliščin ne bi mogel biti nepristranski v konkretni zadevi, zaradi česar mora biti izločen iz opravljanja sodniške dolžnosti v tej zadevi. Razloge, zaradi katerih sodnik ne more sodelovati pri odločanju v konkretnem primeru je mogoče razvrstiti v dve temeljni skupini: izključitveni razlogi iz 1. do 5. točke 39. člena ZKP, ki jih zakon našteva taksativno, in odklonitveni razlogi iz 6. točke 39. člena ZKP. Slednji v zakonu niso taksativno našteti, ampak so opredeljeni z generalno klavzulo, torej, če so podane okoliščine, ki vzbujajo dvom o sodnikovi nepristranskosti.

11. Navedene zakonske določbe je treba vselej presojati v luči določbe prvega odstavka 23. člena Ustave, po kateri ima vsakdo pravico, da o njegovih pravicah in dolžnostih ter obtožbah proti njemu, brez nepotrebnega odlašanja odloča neodvisno, nepristransko in z zakonom ustanovljeno sodišče. Podobno določbo vsebuje tudi Evropska konvencija o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah (EKČP), ki v prvem odstavku 6. člena med drugim določa, da ima vsakdo pravico, da o kakršnihkoli kazenskih obtožbah zoper njega pravično in javno ter v razumen roku odloča neodvisno in nepristransko z zakonom ustanovljeno sodišče. Za presojo nepristranskosti sodišča se uporablja subjektivni in objektivni test. Medtem ko gre pri subjektivnem testu za ugotavljanje osebnega prepričanja odločujočega sodnika, gre pri objektivnem testu za presojo, ali obstajajo na strani sodnika določene okoliščine, ki lahko pri razumnem človeku ustvarijo legitimen dvom o njegovi nepristranskosti. Pri uresničevanju pravice do nepristranskega sojenja ni pomembno zgolj to, da je nepristranskost dejansko zagotovljena, temveč se mora odražati tudi navzven. Določen pomen ima tako imenovani videz nepristranskosti sojenja. Če ta ni zagotovljen, je lahko ogroženo tako zaupanje javnosti v nepristranskost sodišč nasploh, kot tudi zaupanje stranke v nepristranskost sojenja v konkretni zadevi. Dvom o nepristranskosti sojenja mora biti upravičen v objektivnem smislu.¹ Ustavno konvencijsko zagotovljena pravica do nepristranskega in z zakonom ustanovljenega sodišča zahteva, da sodnik s stranko ali s spornim predmetom ne sme biti povezan tako, da bi to lahko povzročilo, ali da bi vsaj ustvarilo upravičen dvom, da sodnik v sporu ne more več odločati objektivno, nepristransko in izključno z upoštevanjem pravnih kriterijev. Eden od temeljnih pogojev za zagotovitev nepristranskosti sojenja je prepoved, da bi sodniško funkcijo opravljala oseba, glede katere obstajajo okoliščine, ki vzbujajo dvom o njeni nepristranskosti oziroma objektivnosti.²

12. Po določbi tretjega odstavka 41. člena ZKP lahko stranka zahteva izločitev sodnika višjega sodišča le do začetka seje senata. Iz te določbe jasno izhaja, da lahko obsojenec oziroma njegov zagovornik zahtevata izločitev višjega sodnika, za katerega menita, da je pri njem podan izločitveni razlog (izključitveni ali odklonilni) le do začetka seje senata.³

13. V konkretnem primeru so obsojenčevi zagovorniki kršitev pravice do nepristranskega sojenja iz prvega odstavka 23. člena Ustave ter kršitev določbe prvega odstavka 40. člena v zvezi s 6. točko 39. člena ZKP uveljavljali šele v zahtevi za varstvo zakonitosti. Vrhovno sodišče je moralo zato najprej presoditi, ali so trditve v zahtevi pravočasne. Iz izjave, ki so jo podali obsojenčevi zagovorniki, je razvidno, da je obsojenec za okoliščini, da je bila višja sodnica, ki je bila poročevalka v obravnavani zadevi, sošolka pokojnega oškodovanca in da se je udeležila njegovega pogreba, izvedel šele po prejemu sodbe pritožbenega sodišča. Upoštevaje takšne navedbe in ob odsotnosti drugačnih dejstev, je Vrhovno sodišče presodilo, da po naravi stvari obsojenec s svojimi navedbami ne more biti prekludiran, če je za okoliščine, ki se nanašajo na morebitno nepristranskost sodišča ali posameznega sodnika, ki mu je sodil, izvedel šele, potem, ko je prejel sodbo.

14. Za točno se je izkazala trditv zahteve, da je bila višja sodnica, ki je bila poročevalka v obravnavani kazenski zadevi na pritožbenem sodišču, v srednji šoli vsaj leto dni sošolka oškodovanca M. Š. Prav tako se je za točno izkazala trditev zahteve, da se je udeležila njegovega pogreba.

15. V konkretnem primeru je kumulativno podanih več okoliščin, katerih seštevek pri povprečno razumnem človeku utemeljeno vzbuja dvom v videz nepristranskosti sojenja sodnice, ki je kot poročevalka sodelovala pri odločanju o pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje na višjem sodišču. V našem srednjeevropskem kulturnem okolju se ljudje praviloma udeležijo pogreba tistih pokojnikov, s katerimi so bili v določenem razmerju oziroma so v določenem odnosu z njihovimi svojci, ki jim z obiskom pogrebne svečanosti želijo izkazati spoštovanje in bližino v trenutkih žalosti ob izgubi svojca. Povedano drugače: ljudje se navadno pogreba, ki je tradicionalen izraz spoštovanja do pokojnika in sočutja do njegovih bližnjih, udeležijo, ker se želijo v prvi vrsti posloviti od pokojnika, ki jim je nekaj pomenil, oziroma so bili z njim ali njegovimi svojci tako ali drugače povezani.

16. Sodnica poročevalka, ki je bila v srednji šoli oškodovančeva sošolka, se je udeležila njegovega pogreba, ki je bil posledica smrti, ki naj bi jo s svojim malomarnim ravnanjem v cestnem prometu zakrivil ravno obsojenec. V tem postopku je bila obsojencu kazenska sankcija iz sankcije opominjevalne narave spremenjena v zaporno kazen. Vrhovno sodišče poudarja, da pri konkretni presoji ne gre za vprašanje morebitne subjektivne nepristranskosti sodnice poročevalke, ki je odločala na višjem sodišču, temveč za ohranjanje videza nepristranskosti sodišča zaradi utrjevanja zaupanja obsojenca in javnosti v nepristranskost sojenja v posamezni zadevi.

C.

17. Kljub temu, da so v obravnavanem primeru bile podane okoliščine, ki bi pri povprečno razumnem človeku lahko vzbudile dvom o videzu nepristranskosti odločanja sodnice poročevalke na pritožbenem sodišču, ta svoje izločitve predsedniku sodišča ni predlagala. Vrhovno sodišče je zato zaradi okrnjenega videza nepristranskosti sojenja ter posledično kršitve prvega odstavka 23. člena Ustave in prvega odstavka 6. člena EKČP, v zvezi z določbo prvega odstavka 40. člena in 6. točke prvega odstavka 39. člena ZKP, zahtevi za varstvo zakonitosti ugodilo in izpodbijano sodbo Višjega sodišča v Ljubljani razveljavilo ter zadevo vrnilo pritožbenemu sodišču v novo odločanje (prvi odstavek 426. člena ZKP).

-------------------------------
¹ Primerjaj odločbi Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevah Coeme in drugi proti Belgiji z dne 22. 6. 2016 in Švarc in Kavnik proti Sloveniji z dne 8. 2. 2097 ter odločbe Ustavnega sodišča U-I-92/96 z dne 21. 3. 2012, Up-799/2013 z dne 22. 1. 2015 ter Up-217/2015 z dne 7. 7. 2016.
² Primerjaj odločbo Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi Saraiva de Carvalho proti Portugalski z dne 22. 4. 1993 in odločbe Ustavnega sodišča U-I-149/99 z dne 3. 4. 2003, Up-2422/2008 z dne 1. 7. 2010 ter Up-562/2014 z dne 2. 3. 2017.
³ Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča I Ips 213/2010 z dne 20. 1. 2011.

Datum zadnje spremembe:

12.07.2018

Podobni dokumenti:

• VSL Sklep II Kp 53384/2014
• VSRS Sodba I Ips 18594/2014
• Sodba I Ips 340/2009