VSRS Sodba XI Ips 4259/2018

Jedro

Trditve o domnevno nezakonitem ravnanju policistov, ki merijo na nedovoljenost dokazov, pridobljenih s takšnim ravnanjem, je možno ob presoji zakonitosti odreditve pripora upoštevati samo, če gre za dokaz, ki je že na prvi pogled nedovoljen.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A.

1. Preiskovalna sodnica Okrožnega sodišča v Ljubljani je zoper obdolženega M. N. odredila pripor iz pripornega razloga po 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), pri čemer se v pripor všteje čas od 24. 1. 2018 ob 9.10 uri, ko mu je bila vzeta prostost. Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Ljubljani je pritožbo obdolženčevega zagovornika kot neutemeljeno zavrnil.

2. Zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora je zahtevo za varstvo zakonitosti vložil obdolženčev zagovornik, in sicer zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, kršitve kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost odločbe, in kršitve kazenskega zakona. Predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijano odločbo razveljavi in odpravi pripor zoper obdolženca.

3. Vrhovni državni tožilec Hinko Jenull je skladno z drugim odstavkom 423. člena ZKP podal odgovor na zahtevo za varstvo zakonitosti in jo ocenil kot neutemeljeno. Kaznivo dejanje, ki se očita obdolžencu, je opisano določno, konkretno in natančno. Zagovornik opozarja, da obdolženi ni lastnik avtomobila in stanovanja, v katerih so bile najdene prepovedane droge, ter da se likalnik in plastične vrečke uporabljajo za marsikaj drugega kot pakiranje drog. S temi navedbami zagovornik ne konkretizira zatrjevanih kršitev zakona, gre namreč za okoliščine, ki so relevantne le za zaključke sodišča o obstoju utemeljenega suma. Te so v izpodbijanem sklepu ustrezno obrazložene. V spisu ni podlage za zaključek, da so policisti odredbo za hišno preiskavo zlorabili za nezakonito tajno opazovanje in sledenje. Neutemeljene so tudi zagovornikove navedbe, da izpodbijani sklep ne vsebuje obrazložitve o obstoju pripornega razloga ponovitvene nevarnosti ter da je pripor nesorazmeren ukrep. Glede na navedeno predlaga, da sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obdolžencu in njegovemu zagovorniku, ki se o njem nista izjavila.

B.

5. V izpodbijanem sklepu je sodišče pripor odredilo zaradi obstoja utemeljenega suma, da je obdolženec skupaj s soobdolženim S. B. izvršil kaznivo dejanje po 186. členu Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Pri tem je sodišče izpostavilo, da se je policija na dan 24. 1. 2018 nahajala v bližini bloka na ... v Ljubljani z namenom izvedbe hišne preiskave v stanovanju številka XY, v katerem naj bi obdolženca prebivala, čeprav na naslovu nista bila prijavljena. Takrat sta iz podzemne garaže, ki pripada blokovskemu kompleksu, pripeljala soobdolženca. Avtomobil je vozil S. B., obdolženi M. N. je bil njegov sopotnik. Policisti so ju skušali ustaviti, kar jim je uspelo šele, ko sta med poskusom pobega trčila v policijski avtomobil. Takrat sta bila s strani policije tudi prijeta. Med pozneje izvedeno hišno preiskavo omenjenega stanovanja je bilo v njem najdenih skoraj 30 kg heroina in 9 kg kokaina. V avtomobilu, s katerim sta obdolženca skušala pobegniti, pa sta bila najdena še slaba 2 kg heroina in slab kilogram kokaina. Ko je bil obdolženec prijet, je bila pri njem najdena kartica za dostop do podzemne garaže in več ključev, med drugim ključ vhodnih vrat stanovanja ter ključ sobe v stanovanju, v katerem so bile shranjene droge. V stanovanju je bil najden tudi račun za nakup likalnika, gumijastih rokavic in vrečk. Sodišče je navedlo, da gre za predmete, ki se pogosto rabijo za pakiranje drog.

6. Zagovornik navaja, da pri obdolžencu ni podan utemeljen sum, da je storil očitano mu kaznivo dejanje, ter glede obrazložitve sodišča o obstoju utemeljenega suma uveljavlja kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. Poudarja, da obsojenec ni lastnik ne stanovanja ne avtomobila in da nakupa likalnika ni mogoče povezovati z dejavnostjo pakiranja prepovedanih drog. Očitno je, da se zagovornik ne strinja z dokaznimi zaključki sodišča, s katerimi je pojasnilo, zakaj obdolženega M. N. utemeljeno sumi izvršitve očitanega kaznivega dejanja. Izpostavilo je, da je imel obdolženec v trenutku, ko je bil prijet, pri sebi kartico za dostop do podzemne garaže in več ključev, med drugim ključ vhodnih vrat stanovanja ter ključ sobe v stanovanju, v katerem so bile shranjene droge, s soobdolžencem pa sta pripeljala iz garaže, ki pripada temu stanovanju. Sodišče se je do okoliščin, ki obdolženca povezujejo z domnevno kriminalno dejavnostjo hranjenja in prevoza drog z namenom prodaje, jasno opredelilo. Zagovornikovo uveljavljanje kršitev ZKP pa, kot rečeno, ne presega izpodbijanja dejanskih zaključkov sodišča. Tega izrednega sredstva pa iz razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja ni mogoče vložiti (drugi odstavek 420. člena ZKP).

7. Z vsebinsko podobnimi navedbami zagovornik utemeljuje tudi kršitev kazenskega zakona. Po njegovem mnenju očitano kaznivo dejanje ni konkretizirano. Zgolj okoliščina, da so bili pri obdolžencu najdeni ključi stanovanja, v katerem so bile najdene droge, ne predstavlja znaka kaznivega dejanja. Navedbe niso utemeljene. Dejanje, ki se obdolžencu očita, je ustrezno opredeljeno in konkretizirano, okoliščina, na katero se sklicuje zagovornik pa ni znak kaznivega dejanja temveč dokaz, na katerega se je sodišče oprlo pri presoji obstoja utemeljenega suma.

8. Zagovornik tudi ne more uspeti z navedbo, da so policisti zlorabili odredbo za hišno preiskavo z dne 19. 1. 2018. Zlorabo vidi v tem, da so se dne 24. 1. 2018 nahajali pred garažo, iz katere sta se pripeljala soobdolženca. Meni, da je šlo pod krinko izvrševanja odredbe za hišno preiskavo dejansko za ukrep tajnega opazovanja in sledenja. Trditve o domnevno nezakonitem ravnanju policistov, ki merijo na nedovoljenost dokazov, pridobljenih s takšnim ravnanjem, je možno ob presoji zakonitosti odreditve pripora upoštevati samo, če gre za dokaz, ki je že na prvi pogled nedovoljen.¹ Pri tem Vrhovno sodišče sprejema razloge izpodbijanega sklepa, da zagovornik okoliščin, ki bi kazale na policijsko zlorabo, ni navedel. Z odredbo dne 19. 1. 2018, ki je veljala do dne 9. 2. 2018, je bila odrejena preiskava več prostorov v Ankaranu in Ljubljani. Policisti so se na območju bloka na ... torej nahajali v času, ko je odredba za hišno preiskavo še veljala.

9. Zagovornik meni, da pri obdolžencu priporni razlog ponovitvene nevarnosti ne obstaja. Poudarja, da je obdolženi oče dveh otrok, da ima zunajzakonsko partnerico in torej urejeno družinsko življenje. Zaposlen je v družbi, ki jo je sam ustanovil, ta sicer še ne prinaša dobička, kar pa ni zadostna okoliščina za zaključek, da se preživlja z izvrševanjem kaznivih dejanj. S temi navedbami pa zagovornik ne more uspeti. Vrhovno sodišče sprejema razloge izpodbijanega sklepa, ki je obstoj ponovitvene nevarnosti utemeljilo predvsem na veliki količini zasežene droge. Skupaj gre za skoraj 42 kilogramov heroina in kokaina. Ob tem, da je obdolženec specialni povratnik, so zaključki o obstoju ponovitvene nevarnosti povsem razumni. Na podlagi istih okoliščin, tj. velike nevarnosti, ki jih taka količina drog predstavlja, in dejstvu, da zaporna kazen za istovrstno kaznivo dejanje na obdolženca ni odvrnila od nadaljnje kriminalne dejavnosti, ki se mu očita, je sodišče utemeljilo svojo presojo, da je pripor nujen ukrep, saj varnosti ljudi ni mogoče preprečiti z milejšimi ukrepi. Za neutemeljeno se zato izkaže zagovornikova navedba, da izpodbijani sklep ne vsebuje razlogov o nujnosti odreditve pripora.

C.

10. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da kršitve, ki jih v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavlja obdolženčev zagovornik, niso podane, deloma pa je zahteva vložena iz nedovoljenega razloga zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, zato jo je v skladu z določilom 425. člena ZKP zavrnilo.

11. Če bo za obdolženca nastopila dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (95. člen ZKP), bo sodno takso za zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti zoper pravnomočni sklep o podaljšanju pripora po tarifni številki 74014 Taksne tarife, v zvezi s petim odstavkom 3. člena in 17. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1), odmerilo sodišče prve stopnje.

-------------------------------
¹ Sodba VSRS XI Ips 18/2009 z dne 24. 3. 2009.

Datum zadnje spremembe:

26.04.2018

Podobni dokumenti:

• Sodba XI Ips 18/2009
• VSRS Sodba XI Ips 38432/2017
• VSRS Sodba XI Ips 49733/2017