VSRS Sodba VIII Ips 296/2017

Jedro

V odpovedi se tožniku očita, da je učenca poškodoval tako, da je bil zaradi tega začasno okvarjen njegov nos. Za presojo pravočasnosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi je zato bistveno, kdaj je tožena stranka ugotovila dejstvo, da je tožnik učenca tako poškodoval, da je bil zaradi tega začasno okvarjen njegov nos. Tega tožena stranka ni mogla ugotoviti že zgolj na podlagi vedenja, da je učencu iz nosa tekla kri oziroma, da je bil krvav. Revizijsko sodišče soglaša s presojo, da je tožena stranka znake kaznivega dejanja telesne poškodbe, kakršni so bili tožniku očitani v odpovedi, ugotovila šele na podlagi telefonskega pogovora vršilke dolžnosti direktorice tožene stranke z očetom poškodovanega učenca in na podlagi zdravniškega potrdila, ki ga je prejela istega dne. Izredna odpoved je bila tožniku podana pred iztekom 30-dnevnega roka od navedene ugotovitve razloga zanjo, zato je pravilna presoja nižjih sodišč, da odpoved ni bila podana po izteku prekluzivnega 30-dnevnega roka iz drugega odstavka 109. člena ZDR-1.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov zahtevek za razveljavitev izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 25. 3. 2014, za poziv nazaj na delo ter za plačilo plač. Presodilo je, da je tožena stranka tožniku zakonito podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi kršitve obveznosti iz delovnega razmerja, ki ima vse znake kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe iz prvega odstavka 122. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1, Ur. l. RS, št. 55/2008 s spremembami). Ugotovilo je, da je tožnik v okolici športne dvorane v X. tako udaril učenca osnovne šole A. A., da je bil ta krvav in da je pri tem najverjetneje utrpel zlom nosnih kosti.

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožnika. Soglašalo je z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi stališči prvostopenjskega sodišča.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da se sodišče druge stopnje ni opredelilo do vseh pritožbenih navedb v zvezi s kršitvijo načela kontradiktornosti, zato je bila kršena njegova pravica do učinkovitega pravnega sredstva. Ne strinja se z razlogi sodišča druge stopnje glede utemeljenosti zavrnitve dokaznega predloga za zaslišanje prič B. B. in C. C. Opozarja, da obstaja vrsta okoliščin, ki kažejo, da je v.d. direktorice tožene stranke še pred razgovorom z očetom A. A. vedela, za kakšno poškodbo je šlo. Upoštevati je treba celotno kazenskopravno opredelitev kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe. To dejanje stori tudi tisti, ki drugega tako telesno poškoduje, da je prizadeta njegova zunanjost. V.d. direktorice tožene stranke je že na dan dogodka vedela, da je bila prizadeta učenčeva zunanjost. Načelo kotradiktornosti je bilo kršeno tudi zato, ker sodišče ni zaslišalo priče D. D. Tožnik ne soglaša z oceno, da ni pomembno, ali je tožnik dejanje storil pred objektom tožene stranke in v času, ko je koristil proste ure. Prav tako ne s stališčem, da ni pomembno, kdo je zemljiškoknjižni lastnik zemljišča. Šlo je za javno površino, dostopno vsakomur in tožena stranka z njo nima neposredne zveze. Tudi ni bistveno, da je bil tožnik tistega dne pred tem v službi, saj je v kritičnem času koristil proste ure. Tudi ni šlo za dogodek v zvezi z delom, saj je tožnik kot trener in prijatelj želel zaščititi E. E., ki so mu pred tem skrili očala, oblačila in torbo, kar naj bi storil A. A. Sodišče druge stopnje se ni opredelilo do okoliščin, ki so bistvene pri tehtanju ali gre za kršitev, ki bi opravičevala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi (prva kršitev, tožnikovo delovanje na področju športa, starši tožniku še vedno zaupajo svoje otroke, da jih trenira). Zgolj zatrjevanje direktorice tožene stranke, da nimajo več zaupanja v tožnika, ne more opravičevati odločitve za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Pritožbeno sodišče se ni opredelilo do pritožbenih navedb, da tožnik ni imel nikakršnih težav na delu, da se mu ni očitala nekorektnost pri opravljanju dela, da je opravljal bistveno zahtevnejše delo, kot izhaja iz pogodbe o zaposlitvi.

4. Revizija ni utemeljena.

5. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena Zakona o pravdnem postopku – v nadaljevanju ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

6. Tožena stranka je v odgovoru na revizijo prerekala revizijske navedbe in predlagala zavrnitev revizije kot neutemeljene.

7. Z večkrat ponovljeno navedbo, da je tožniku bila kršena pravica do učinkovitega pravnega sredstva, ker sodišče druge stopnje ni odgovorilo na pritožbene navedbe, revizija smiselno uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 360. člena ZPP. Slednji sodišču nalaga, da presodi navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena. Drugostopenjsko sodišče je torej to dolžno storiti le glede tistih pritožbenih navedb, ki so odločilnega pomena, kar je tudi storilo. Tako je odgovorilo na pritožbene očitke glede neizvedbe predlaganih dokazov, glede časa, ko je tožena stranka ugotovila razlog za izredno odpoved in tudi glede tega, ali so bile okoliščine in interesi obeh pogodbenih strank v resnici takšni, da delovnega razmerja ni bilo mogoče nadaljevati do izteka odpovednega roka.

8. Tožnik neutemeljeno uveljavlja, da je bilo načelo kontradiktornosti kršeno zaradi neizvedbe dokaza z zaslišanjem prič B. B. in C. C. Oba dokazna predloga je tožnik podal šele v novem postopku, potem ko je bila razveljavljena prvotna sodba sodišča prve stopnje, ne da bi pri tem navajal, da tega brez svoje krivde ni mogel storiti že prej. V skladu z drugim odstavkom 362. člena ZPP smejo stranke na prvem naroku nove glavne obravnave navajati tudi nova dejstva in predlagati nove dokaze, če jih brez svoje krivde v dotedanjem postopku niso mogle navesti oziroma predložiti. Ves čas postopka je bilo sporno, kdaj je tožena stranka ugotovila razlog za izredno odpoved, zato bi tožnik oba dokazna predloga lahko podal že prej. Pravici stranke, da predlaga izvedbo dokazov na drugi strani ustreza obveznost sodišča, da takšne dokaze izvede, vendar le če so podani pravočasno, če so potrebni itd.

9. Tožnik je v pritožbi uveljavljal, da bi priča D. D., njegova partnerica, potrdila, da v kritičnem času ni bil na delu in da njegovo ravnanje ni imelo nobene zveze z delodajalcem. Pritožbeno sodišče je pravilno ocenilo, da navedeno ne more biti odločilno dejstvo v tem sporu, zato tožnik neutemeljeno uveljavlja, da je bilo kršeno načelo kontradiktornosti, pa tudi to, da drugostopenjsko sodišče ni odgovorilo na pritožbene navedbe.

10. Revizijsko sodišče je vezano na dejanske ugotovitve sodišč druge in prve stopnje, te pa so glede odločilnih dejstev predvsem naslednje:

– tožnik je 21. 2. 2014 pred športno dvorano, za katero skrbi tožena stranka, udaril učenca A. A., tako da mu je poškodoval nos;

- tožnik je predhodno učencu E. E. pomagal iskati v prostorih športne dvorane skrito opremo, za katero je učenec sumil, da sta mu jo skrila F.F. ali A. A..;

- še istega dne je v. d. direktorici tožene stranke ravnateljica osnovne šole X. povedala, da je k njej prišel okrvavljen učenec in ji povedal, da je to storila oseba po imenu G. in da je po opisu predvidevala, da je bil to tožnik;

- direktorica se je istega dne pogovorila tudi s tožnikom, ki pa o poškodbi ni povedal ničesar, ampak je govoril o iskanju predmetov in problematiki med otroki;

- v. d. dikrektorice se je z resnostjo poškodbe in znaki kaznivega dejanja seznanila 3. 3. 2014, ko je po telefonu govorila s C. C., očetom poškodovanega učenca in je od njega prejela zdravniški izvid, iz katerega je razvidno, da gre za lahko telesno poškodbo;

- izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi je bila tožniku podana 25. 3. 2014 in vročena 27. 3. 2014.

11. Zmotno je revizijsko stališče, da ne gre za kršitev obveznosti iz delovnega razmerja, ker je do dogodka, v katerem je bil lahko telesno poškodovan učenec, prišlo na javni površini pred športno dvorano in ne v objektu, za katerega skrbi tožena stranka. Tožnik je zaposlen pri delodajalcu, ki skrbi za športni objekt, ki ga uporabljajo tudi učenci osnovne šole. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da gre za nekakšen kompleks s parkom, kjer se zadržujejo tudi otroci. Absurdna bi bila razlaga, da gre za kršitev obveznosti iz delovnega razmerja, če delavec učenca udari v objektu in da hkrati ne gre za kršitev, če to stori pred objektom, potem ko je učenec objekt že zapustil. Zaposleni v športnem objektu, ki ga uporabljajo učenci, so se dolžni vzdržati nasilja nad učenci tako v prostorih objekta, kot tudi izven njega. Fizično nasilje delavca nad učencem osnovne šole, ki je uporabnik športnega objekta, v katerem je zaposlen delavec, je prav gotovo kršitev obveznosti iz delovnega razmerja, ne glede na to ali je storjeno v objektu, v času izvajanja pouka, ali pa izven objekta v času, ko je pouk že prenehal, učenec pa se še vedno nahaja v bližini, ker na primer čaka na prevoz ali podobno.

12. Podobno velja za tožnikovo naziranje, da ne gre za kršitev obveznosti iz delovnega razmerja, ker naj bi ravno v spornem času koristil proste ure. Tožnikova obramba namreč temelji na zatrjevanju, da je tistega dne delal do 11.00 ure, nakar je zaradi koriščenja prostih ur napovedal odsotnost do 13.00 ure (česar sicer predlagane priče niso potrdile), nakar je delo spet opravljal. Tudi v primeru, če bi šteli, da je tožnik v spornem času v resnici koristil proste ure (kar pa ni bilo ugotovljeno) dogodka ni možno šteti kot nekakšno tožnikovo prostočasovno dejavnost, ki je delodajalec nima pravice presojati kot kršitev obveznosti iz delovnega razmerja. Celotni dogodek je, tudi ob upoštevanju vseh navedb tožnika, še vedno tako tesno povezan z opravljanjem dela pri toženi stranki, da ga ni možno obravnavati izven tega konteksta. Tožnik se je takrat vračal nazaj na delo, učenca je udaril v neposredni bližini športne dvorane, v kateri opravlja delo in v zvezi z predhodnimi dogodki pri toženi stranki (iskanje skrite opreme oziroma osebnih stvari učenca).

13. Ravnanje, ki se očita tožniku je, še zlasti ob upoštevanju dejavnosti tožene stranke, brez dvoma treba opredeliti kot kršitev pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja. Fizično obračunavanje delavca javnega zavoda s področja športa z učencem osnovne šole, ki je v tem zavodu pred tem bil pri pouku telovadbe in je do fizičnega obračunavanja prišlo pred prostori delodajalca in v zvezi z učenčevo dejavnostjo v teh prostorih, je prav gotovo treba opredeliti kot eno najhujših možnih kršitev delovnih obveznosti, ki jih lahko stori zaposleni v takem zavodu. Drugačno tožnikovo naziranje kaže na popolno pomanjkanje samokritičnosti. Takšno ravnanje tudi krši prepoved škodljivega ravnanja po 37. členu Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013). V skladu s to določbo se je delavec dolžan vzdržati vseh ravnanj, ki glede na naravo dela, ki ga opravlja pri delodajalcu, materialno ali moralno škodijo ali bi lahko škodovala poslovnim interesom delodajalca.

14. Sodišče je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da ima tožnikovo ravnanje znake kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe, po prvem odstavku 122. člena KZ-1. To kaznivo dejanje stori, kdor koga tako telesno poškoduje, da je bil zaradi tega začasno okvarjen ali oslabljen kakšen del njegovega telesa ali njegov organ, ali je bila poškodovančeva zmožnost za delo začasno zmanjšana ali pa je prizadeta njegova zunanjost ali začasno okvarjeno njegovo zdravje. Iz takšnega opisa kaznivega dejanja je razvidno, da so zakonski znaki, ki telesno poškodbo opredeljujejo kot lahko, različni in segajo od začasne okvare organa ali dela telesa do začasno zmanjšane zmožnosti za delo. V odpovedi se tožniku očita, da je učenca poškodoval tako, da je bil zaradi tega začasno okvarjen njegov nos. Za presojo pravočasnosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi je zato bistveno, kdaj je tožena stranka ugotovila dejstvo, da je tožnik učenca tako poškodoval, da je bil zaradi tega začasno okvarjen njegov nos. Tega tožena stranka ni mogla ugotoviti že zgolj na podlagi vedenja, da je učencu iz nosa tekla kri oziroma, da je bil krvav. Revizijsko sodišče soglaša s presojo, da je tožena stranka znake kaznivega dejanja telesne poškodbe, kakršni so bili tožniku očitani v odpovedi, ugotovila šele na podlagi telefonskega pogovora vršilke dolžnosti direktorice tožene stranke z očetom poškodovanega učenca in na podlagi zdravniškega potrdila, ki ga je prejela istega dne. Izredna odpoved je bila tožniku podana pred iztekom 30-dnevnega roka od navedene ugotovitve razloga zanjo, zato je pravilna presoja nižjih sodišč, da odpoved ni bila podana po izteku prekluzivnega 30-dnevnega roka iz drugega odstavka 109. člena ZDR-1.

15. Izredna odpoved je pravočasna tudi v primeru, če bi šteli, da je tožena stranka razlog za izredno odpoved ugotovila že 24. 2. 2014, ko je od policije prejela odgovor, da je bila zoper znano osebo podana kazenska ovadba zaradi suma, da je bilo na škodo mladoletne osebe storjeno kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe. Odpoved je bila tožniku podana znotraj 30-dnevnega roka, ne le od prejema tega odgovora, temveč tudi od dneva, ko je tožena stranka od policije zahtevala informacije o dogodku.

16. Neutemeljen je revizijski očitek, da je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo pri presoji vprašanja, ali so vse okoliščine in interesi obeh pogodbenih strank takšni, da delovnega razmerja ni mogoče nadaljevati do izteka odpovednega roka, kar je ob obstoju z zakonom določenega razloga nadaljnji pogoj za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Pri tem je sodišče pravilno upoštevalo, da je prvi pogoj („vse okoliščine“) stvarnega značaja in ga je treba ugotavljati in presojati predvsem glede na naravo, težo in posledice kršitve. Okoliščine, ki jih navaja revizija (prva kršitev, domnevno neustrezno ravnanje poškodovanega učenca napram drugemu učencu in napram tožniku) po presoji revizijskega sodišča niso takšne, da bi pri presoji ali je delovno razmerje možno nadaljevati do odpovednega roka, pretehtale to, da je tožnik, ki je odrasla oseba, udaril mladoletnega učenca in to tako, da ga je lahko telesno poškodoval. Ni možno slediti naziranju, ki veje iz revizije, da je v določenih okoliščinah lahko sprejemljivo fizično obračunavanje odraslih delavcev tožene stranke z učenci, ki se pri njej udeležujejo pouka. Drugi pogoj („interesi obeh strank“) pa je subjektivnega značaja; zanj je pomembno, kako je kršitev vplivala na medsebojno razmerje med strankama, medsebojno zaupanje in možnost nadaljnjega sodelovanja. Tožena stranka je utemeljeno izgubila zaupanje v tožnika. Nekritičnost tožnika do lastnega ravnanja samo še dodatno potrjuje upravičenost ocene tožene stranke, da delovnega razmerja s tožnikom ni bilo možno nadaljevati niti do izteka odpovednega roka.

17. Revizijsko sodišče ugotavlja, da z revizijo uveljavljani razlogi niso podani, zato je na podlagi 378. člena ZPP revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.

Datum zadnje spremembe:

12.07.2018

Podobni dokumenti:

• VSRS Sodba VIII Ips 15/2018
• VSRS Sklep VIII DoR 269/2020
• VSRS Sodba VIII Ips 81/2018